9.11.2004
Kranjc, S., Marjanovič Umek, L., Fekonja, U.: Pripovedovanje zgodbe kot možni pristop za ugotavljanje otrokovega govornega razvoja |
objavil: Tatjana Hren
Število ogledov: 1470 |
|
 |
1 Uvod
Avtorice v besedilu predstavljajo svojo raziskavo o razvoju otrokovega pripovedovanja zgodb. Pri analizi in ugotavljanju stopnje otrokove jezikovne zmožnosti, kot se kaže v samostostojnem pripovedovanju, upoštevajo številne, že izoblikovane kriterije, ki jih zaradi popolnejše slike dopolnijo z lastnimi kriteriji. Ti zadevajo predvsem kohezijo in koherenco pripovedovanega besedila. Rezultati raziskave potrjujejo razlike med starostnimi skupinami v obeh opisanih kriterijih. Povezanost med koherentnostjo in kohezivnostjo zgodbe, ki jo povedo štiri- in osemletni otroci, je visoka in statistično pomembna. Prav tako je statistično pomembna povezanost med koherentnostjo in skupnim rezultatom kohezivnosti ter prvim delnim rezultatom, to je tematsko razporeditvijo, v zgodbah šestletnih otrok, medtem ko je povezanost med koherentnostjo in drugim delnim rezultatom kohezivnosti, to je sredstvi za ohranjanje reference, nizka in statistično nepomembna.
1.1 Pragmatična raba jezika: pripovedovanje zgodbe
Pripovedovanje, podobno kot konverzacijo in dialog, umeščamo med pragmatične govorne spretnosti, pri čemer je pripovedovanje v celoti vezano na razumevanje in izražanje dokontekstualizirane informacije oz. vsebine. Pripovedovanje se od dialoga in konverzacije razlikuje v več elementih. Vsako pripovedovanje zgodbe mora biti strukturirano in vsebovati mora problem; pri konverzaciji oz. dialogu gre praviloma za izmenjavo zgolj nekaj kratkih stavkov. Dialog se pogosto nanaša na situacijo tukaj in zdaj, zato je npr. izraz to dopolnjen s kretnjo ali pogledom na osebo ali predmet.
1.2 Razvoj pripovedovanja zgodbe
Rezultati več raziskav kažejo, da otroci do približno tretjega leta starosti ne morajo pripovedovati zgodbe, temveč gre le za enostavno opisovanje predmetov, oseb, nizanje dogodkov, ki ni konstruiran na mentalni predstavi.
Otroci, stari od tri do štiri leta, razvijejo shemo za konvencionalno pripovedovanje zgodbe, po četrtem letu pa zgodbo že oblikujejo kot celoto z nekom ciljem oz. namenom. Zgodbo gradijo na začetni iniciativi, cilj je tisti, ki določa rdečo nit, v zgodbi že opisujejo značaje oseb, njihova medsebojna razmerja, motive in počutja, zgodbo, ki jo peljejo do vrhunca, pogosto nizajo okoli glavnega junaka.
Starejši predšolski otroci tudi razumejo, da pripovedovalec ni del zgodbe, temveč da zgodbo le pripoveduje; zavedajo se, da lahko sami nadzorujejo like in dogodke, ki nastopajo v zgodbi, in vedo tudi, kaj zgodbo naredi zgodbo.
S. Engel še opisuje, da se zgodba devetletnega otroka razlikuje od zgodbe, ki jo pove petletnik, in sicer v dolžini, strukturi in stilu.
1.3 Dejavniki, ki sodoločajo razvojno raven pripovedovane zgodbe
Zgodbe, ki jih otroci pripovedujejo po tretjem, četrtem letu, se ne razlikujejo zgolj na starost otrok, temveč njihovo razvojno raven sodoločajo tudi pogoji, v katerih jih otroci pripovedujejo.
Kot opisujeta Shapiro in Hudson so za otroke zelo spodbudne ilustracije oz. slike na, katerih se dogaja nekaj nepričakovanega, nepredvidenega, čustveno nabitega; npr. ilustracija, na kateri se vidi, da so se piškoti pri peki prežgali, in ne le, da se pečejo.
Avtorice članka (s. Kranjc, L. Marjanovič Umek in U. Fekonja) pa ugotavljajo, da namensko, redno in več kot slučajno branje kakovostne otroške literature, ki so ga bili otroci deležni ob siceršnjem izvajanju kurikula v vrtcu, prispeva k njihovi večji kompetentnosti pripovedovanja zgodbe. Analiza zgodb, ki so jih ob slikanici Andersena Kraljična na zrnu graha pripovedovali otroci, stari od štiri do pet let kaže, da so povedali zgodbe, v katere so vnašali več elementov dinamizacije, s katerimi so ustvarjali napetost, npr. Na vrata je potrkalo. Kralj je odprl. Bila je kraljična. In od tega je bila vsa mokra …, osebe so postavljali v medsebojna razmerja, npr. stara kraljična, kraljična - ta je mlada, uporabljali so za pravljico značilen končni izrek - … in potem sta živela … -
1.4 Koherentnost in kohezivnost zgodbe
Ne glede na to, ali otrok zgodbo pripoveduje prosto, na osnovi slik ali slikanice, sta za povedano zgodbo ključna dva kriterija, ki jo določata, in sicer koherentnost in kohezivnost.
Koherenca je eden od sedmih kriterijev besedilnosti. "Gre za načine, na katere so komponente besedilnega sveta, tj. konstelacije pojmov in relacij (odnosov), na katerih temelji površinsko besedilo, medsebojno dostopne in relevantne. Pojem lahko definiramo kot konstelacijo vedenja, ki se jo da z večjo ali manjšo enotnostjo in stalnostjo aktivirati ali priklicati v zavest. Osnova koherence je po Dresslerjevem mnenju kontinuiteta smislov. S smislom označujemo tisto vedenje, ki ga dejansko posredujejo v besedilu nastopajoči izrazi. Zgodba, ki temelji na koherentni strukturi, pomeni več kot nekaj nepovezanih stavkov, ki bi na koncu poslušalca privedli k vprašanju In kaj potem?. Kohezivnost zgodbe se nanaša na jezikovna izrazila, s pomočjo katerih pripovedovalec med seboj povezuje posamezne dele zgodbe in zagotavlja logično razmerje znotraj posameznih vsebin, ko npr. uporablja vzročne in časovne veznike ter druge korektorje.
V raziskavi, ki jo predstavljajo, jih je zanimalo, kako različno stari otroci pripovedujejo zgodbe ob slikanici oz. kateri so tisti kriteriji, po katerih je moč razlikovati različne razvojne ravni povedane zgodbe.
2. METODA
2.1 Vzorec
V raziskavo je bilo vključenih 45 otrok, starih od štiri do osem let, ki so bili razdeljeni v tri starostne skupine:
1. skupina: otroci, stari od 4,0 do 4,6 let;
2. skupina: otroci, stari od 6,1 do 6,6 let;
3. skupina: otroci, stari od 7,6 do 8,2 leti.
Otoci prvih dveh starostnih skupin so obiskovali vrtec, otroci tretje skupine pa drugi razred osnovne šole.
2.2 Pripomočki
Z namenom preučevanja razvojnih značilnosti pripovedovanih zgodb so uporabili nestandardiziran preizkus pripovedovanja zgodbe. Otroci so zgodbo pripovedovali ob slikanici avtorja H. C. Andersena Kraljična na zrnu graha, ki jo je ilustrirala Marlanka Stupica. V slikanici prevladujejo ilustracije na simbolni ravni.
Za namene vrednotenja razvojne ravni zgodb, so izdelali kriterije za ocenjevanje zgodb, ki so jih razdelili v dve skupini.
1. Koherentnost zgodbe. Gre za globinsko povezanost med deli sporočila in se nanaša na strukturo pripovedovane zgodbe.
Kriteriji za ocenjevanje koherentnosti:
a) zgodba brez strukture;
b) zgodba s strukturo, ki vsebuje preproste opise ilustracij;
c) zgodba s strukturo, ki vsebuje enostavno časovno nizanje dogodkov;
d) zgodba s strukturo, ki vsebuje opise misli in čustev junakov ter odnosov med njimi;
e) zgodba s strukturo, ki vsebuje opise vzročno-posledičnih odnosov.
2. Kohezivnost zgodbe. Gre za površinsko zgradbo pripovedovane zgodbe. Kriteriji za ocenjevanje kohezivnosti zgodbe so:
A. Tematska razporeditev:
a) linearna razporeditev s tematskimi preskoki;
b) linearna razporeditev brez tematskih preskokov.
B. Sredstva, s katerimi ohranjamo referenco:
a) dobesedno ponavljanje,
b) ponavljanje z zaimki, nadpomenkami, podpomenkami …
2.3 Postopek
Vsakemu otroku je testar najprej glasno prebral zgodbo Kraljična na zrnu graha in mu nato dal navodili, naj zgodbo pove še sam. otrok je pri tem imel knjigo pred seboj in je lahko, če je želel, gledal ilustracije. Preizkušanje je potekalo individualno v posebnem prostoru vrtca oz. šole. Zgodbo je testar ob otrokovem pripovedovanju dobesedno zapisoval.
V nadaljevanju so avtorice članka naredile analizo vsake zgodbe in pri tem upoštevale prej omenjene definirane kriterije za ocenjevanje razvojne ravni zgodbe.
3 REZULTATI
Slika 1: dosežki različno starih otrok glede na kriterije ocenjevanja koherentnosti in kohezivnosti zgodbe.
4 INTERPRETACIJA
Rezultati analize potrjujejo, da so v namene ocenjevanja razvojne ravni pripovedovane zgodbe oblikovale vsebinsko utemeljene kriterije s pomočjo katerih pripovedovalec med seboj povezuje posamezne dele zgodbe.
Vse tri starostne skupine otrok se, z vidika koherentnosti, pomembno razlikujejo glede na doseženo razvojno raven zgodbe. Štiriletni otroci so ob slikanici najpogosteje pripovedovali zgodbe brez strukture in zgodbe z zelo enostavno strukturo - to je bolj ali manj statično opisovanje ilustracij v slikanici. Šestletni otroci so, primerjalno s štiriletnimi otroki, pripovedovali zgodbo na razvojno višji ravni, in sicer so pomembno pogosteje povedali zgodbo s strukturo, ki so jo oblikovali ob časovnem nizanju dogodkov, vendar še vedno precej statično. Zgodbe osemletnih otrok pa so bile večinoma strukturirane z opisi misli in čustev junakov zgodbe, med junaki so vzpostavljali ustrezne odnose in povezave ter zgodbe tudi že vgradili v vzročno-posledične odnose.
Povedane zgodbe šest- in osemletnih otrok se pomembno razlikujejo od zgodb štiriletnih otrok tudi glede na doseženo razvojno raven kohezivnosti, in sicer v skupnem seštevku točk pri kriteriju kohezivnosti in pri obeh rezultatih; to je pri tematski razporeditvi in sredstvih, s katerimi ohranjamo referenco. Štiriletni otroci so najpogosteje pripovedovali zgodbe s tematskimi preskoki, v njihovih zgodbah pa je tudi veliko ponavljanja. Zgodbe šest- in osemletnih otrok so pomembno pogosteje kot zgodbe štiriletnih otrok vsebovale linearno tematsko razporeditev brez tematskih preskokov; pri pripovedovanju so otroci pomembno pogosteje rabili zaimke, nadpomenke, podpomenke. Pri prvem delnem rezultatu znotraj kohezivnosti, to je pri tematski razporeditvi, pa so razlike med šest- in osemletnimi otroki zelo majhne in statistično nepomembne, saj, kot kažejo rezultati, že večina šestletnih otrok dosega višjo razvojno raven znotraj tega kriterija, to je linearno razporeditev brez tematskih preskokov.
Povezanost med koherentnostjo in kohezivnostjo zgodbe (glede na oba delna rezultata), ki jo povedo štiri- in osemletni otroci je visoka in statistično pomembna. Prav tako je statistično pomembna povezanost med koherentnostjo in skupnim rezultatom kehezivnosti ter prvim delnim rezultatom, to je tematsko razporeditvijo v zgodbah šestletnih otrok, medtem ko je povezanost med koherentnostjo in drugim delnim rezultatom kohezivnosti, to je sredstvi za ohranjanje reference, nizka in statistično nepomembna.
Šestletni otroci so že pogosto povedali vsebinsko povezano zgodbo, v kateri so časovno nizali dogodke in opisovali misli in čustva junakov v zgodbi, ter pri tem uporabljali višjo razvojno raven tematske razporeditve (to je linearno razporedutev brez tematskih preskokov), vendar so imeli kar nekaj težav z ustrezno rabo slovničnih struktur, kot npr. ponavljanje z zaimki, rabo nadpomenk, podpomenk, ipd.
Razvojna raven zgodbe kot celote, torej analizirana z vidika kohezivnosti in koherentnosti, je pri šestletnih otrocih višja kot pri štiriletnih, pri osemletnih pa višja kot pri šestletnih, kar je skladno z rezultati primerljivih raziskav, v katerih različni avtorji in avtorice poročajo o razvoju celovitosti povedane zgodbe tako z vidika vsebine kot tudi jezikovne strukture.
5 SKLEP
Dobljene rezultate je moč povezati tudi z eno od pomembnih komponent pragmatične rabe jezika, to je pripovedovanjem zgodbe, ki dobiva pomembno mesto v predšolskih kurikulih, tako tistih za mlajše, kot onih za starejše predšolske otroke in mlajše šolarje. Da bi dobili bolj veljavne rezultate, tako z vidika teoretske analize kot aplikativne izpeljave na področje učenja in poučevanja, bi bilo v prihodnje smiselno zbrati in, upoštevajoč izdelane kriterije, analizirati zgodbe, ki jih različno stari otroci povedo v različnih pogojih.
Hrati bi bilo zanimivo narediti primerjavo med zgodbami, ki jih povedo otroci, ki prihajajo iz različnega družinskega in vrtčevskega okolja in so različno bralno pismeni.
VIR: Kranjc, S., Marjanovič Umek, L., Fekonja, U.: Pripovedovanje zgodbe kot možni pristop za ugotavljanje otrokovega govornega razvoja. Jezik in slovstvo. 45 (2003) 5: 51-63.
1 UVOD
Avtorice članka predstavljajo svojo raziskavo o razvoju otrokovega pripovedovanja zgodb. Pri analizi in ugotavljanju stopnje otrokove jezikovne zmožnosti, upoštevajo številne, že izoblikovane kriterije, ki jih dopolnijo še z lastnimi. Ti zadevajo predvsem kohezijo in koherenco pripovedovanja besedila. Rezultati raziskave potrjujejo razlike med starostnimi skupinami v obeh opisanih kriterijih.
1.1 Pripovedovanje zgodbe
Rezultati več raziskav kažejo, da otroci do tretjega leta starosti ne morejo pripovedovati zgodbe, temveč gre le za enostavno opisovanje predmetov, oseb, nizanje dogodkov, …
Otroci po četrtem letu zgodbo že oblikujejo kot celoto z nekim ciljem oz. namenom. Zgodbo gradijo na začetni iniciativi, cilj je tisti, ki določa rdečo nit. V zgodbi že opisujejo značaje oseb, njihova medsebojna razmerja, motive in počutja, …
Starejši predšolski otroci tudi razumejo, da pripovedovalec ni del zgodbe, temveč da zgodbo le pripoveduje; zavedajo se, da lahko sami nadzorujejo dogodke in like, ki v zgodbi nastopajo, in vedo tudi, kaj zgodbo naredi zgodbo.
2 METODA
2.1 Vzorec
V raziskavo je bilo vključenih 45 otrok, starih od štiri do osem let, ki so bili razdeljeni v tri starostne skupine:
1. skupina: otroci, stari od 4,0 do 4,6 let;
2. skupina: otroci, stari od 6,1 do 6,6 let;
3. skupina: otroci, stari od 7,6 do 8,2 leti.
Otoci prvih dveh starostnih skupin so obiskovali vrtec, otroci tretje skupine pa drugi razred osnovne šole.
2.2 Pripomočki
Uporabili so nestandardiziran preizkus znanja. Otroci so zgodbo pripovedovali ob slikanici avtorja H. C. Andersena: Kraljična na zrnu graha, ki jo je ilustrirala Marlenka Stupica.
Za namene vrednotenja razvojne ravni zgodb, so izdelali kriterije za ocenjevanje zgodb, ki so jih razdelili v dve skupini.
1 Koherentnost zgodbe. Gre za globinsko povezanost med deli sporočila in se nanaša na strukturo pripovedovane zgodbe.
Kriteriji za ocenjevanje koherentnosti:
a) zgodba brez strukture;
b) zgodba s strukturo, ki vsebuje preproste opise ilustracij;
c) zgodba s strukturo, ki vsebuje enostavno časovno nizanje dogodkov;
d) zgodba s strukturo, ki vsebuje opise misli in čustev junakov ter odnosov med njimi;
e) zgodba s strukturo, ki vsebuje opise vzročno-posledičnih odnosov.
2 Kohezivnost zgodbe. Gre za površinsko zgradbo pripovedovane zgodbe. Kriteriji za ocenjevanje kohezivnosti zgodbe so:
A. Tematska razporeditev:
a) linearna razporeditev s tematskimi preskoki;
b) linearna razporeditev brez tematskih preskokov.
B. Sredstva, s katerimi ohranjamo referenco:
a) dobesedno ponavljanje,
b) ponavljanje z zaimki, nadpomenkami, podpomenkami, …
2.3 Postopek
Vsakemu otroku je testar najprej glasno prebral zgodbo Kraljična na zrnu graha in mu nato dal navodilo, naj zgodbo pove še sam. Otrok je pri tem imel knjigo pred seboj in je lahko, če je želel, gledal ilustracije. Preizkušanje je potekalo individualno v posebnem prostoru vrtca oz. šole. Zgodbo je testar ob otrokovem pripovedovanju dobesedno zapisoval.
3 INTERPRETACIJA REZULTATOV
Vse tri starostne skupine otrok se, z vidika koherentnosti, pomembno razlikujejo glede na doseženo razvojno raven zgodbe. Štiriletni otroci so ob slikanici najpogosteje pripovedovali zgodbe brez strukture in zgodbe z zelo enostavno strukturo - to je bolj ali manj statično opisovanje ilustracij v slikanici. Šestletni otroci so, primerjalno s štiriletnimi otroki, pripovedovali zgodbo na razvojno višji ravni, in sicer so pomembno pogosteje povedali zgodbo s strukturo, ki so jo oblikovali ob časovnem nizanju dogodkov, vendar še vedno precej statično. Zgodbe osemletnih otrok pa so bile večinoma strukturirane z opisi misli in čustev junakov zgodbe, med junaki so vzpostavljali ustrezne odnose in povezave ter zgodbe tudi že vgradili v vzročno-posledične odnose.
Povedane zgodbe šest- in osemletnih otrok se pomembno razlikujejo od zgodb štiriletnih otrok tudi glede na doseženo razvojno raven kohezivnosti, in sicer v skupnem seštevku točk pri kriteriju kohezivnosti.
Šestletni otroci so že pogosto povedali vsebinsko povezano zgodbo, v kateri so časovno nizali dogodke in opisovali misli in čustva junakov v zgodbi, ter pri tem uporabljali višjo razvojno raven tematske razporeditve, vendar so imeli kar nekaj težav z ustrezno rabo slovničnih struktur, kot npr. ponavljanje z zaimki, rabo nadpomenk, podpomenk, ipd.
Razvojna raven zgodbe kot celote, torej analizirana z vidika kohezivnosti in koherentnosti, je pri šestletnih otrocih višja kot pri štiriletnih, pri osemletnih pa višja kot pri šestletnih, kar je skladno z rezultati primerljivih raziskav, v katerih različni avtorji in avtorice poročajo o razvoju celovitosti povedane zgodbe tako z vidika vsebine kot tudi jezikovne strukture.
4 SKLEP
Da bi dobili bolj veljavne rezultate, bi bilo v prihodnje smiselno zbrati in, upoštevajoč izdelane kriterije, analizirati zgodbe, ki jih povedo različno stari otroci v različnih pogojih.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
