Vojeslav Mole (1886 - 1973) je v svoji knjigi spominov jasno opozoril na otroka, ki je z največjo tenkočutnostjo sprejemal okolje, naravo, in sploh vse povezoval z naravo, ljudi, stiske, hrepenenja, vse to je zavil v "tajnostne" vrtove, parke, fontane, aleje. V naravo je lahko zavil svoje vzroke in posledice, v naravi je vedno videl simbol življenja, podoben sistem kot je človekovo življenje.
Moleta uvrščamo v obdobje moderne, vendar je šel svojo pot in predstavlja nekako vrh tedanjega klasicizma. Zadravec: "Ta je hotel leposlovje popolnoma odrešiti aktualizma, ga pridobiti za čisto estetsko dejavnost. Njegov umetnostni ideal je bila antika, njena klasična estetika, po kateri prava umetnost pozna en sam humanizem in eno samo etiko - estetski učinek." Velikokrat pa so Moletove pesmi postale žrtev prav tega "estetskega učinka", v katerem se prava misel, prava ideja izgublja in je popolnoma podrejena formi, pogosto muzikalnosti forme. Tudi sam Mole pravi, da se mu je kateri verz tudi "razzvonil" in da je lirska misel postala žrtev muzike. Literarna kritika Moletov slog opredeljuje kot novoklasični estetski subjektivizem, ki vseeno drži korak z estetskim subjektivizmom modernistov. Zadravec: "Vero v ritem, v muzikalni verz pa je dobil pri simbolistih."
Ljubezen in lepota sta mu bili edini pravi vzpodbudi, umetnostni temi, rad je tudi prepesnjeval motive in vtise iz sveta umetnosti in arhitekture. V zbirki Ko so cvele rože (1910) se Mole kaže kot čisti ljubezenski pesnik, medtem ko v zbirki Trista ex Siberia (1920) napolni svojo zbirko motivov z izkušnjami, ki jih je doživel v ujetništvu v Tomsku.
Zbirko Ko so cvele rože bom skušal zaokrožiti v cikel, ki ga sestavlja deset pomensko zaokroženih enot: posvetilo Eli, Iskal sem te…, Ela, Pozdravi iz daljine, Melodije, Odmevi, Iz mračnih dni, Melanholija, Molitve, V daljave.
V uvodni pesmi lirski subjekt izpostavi svojo "muzo" Elo, ji tako nekako simbolično posveti celotno zbirko, se ji zahvali za navdih:
"To čašo tebi, radostna mladost!
Šumi v njej vino mojega življenja
in vre, kipí opojna v njej sladkost
vseh mojih zlatih sanj in hrepenenja."
Druga enota, Iskal sem te, predstavlja nekakšno stopnjevanje hrepenenja po izbranki v samo srečanje:
"Imel sem sen: kjer tihi vrt dehti
in med cipresami šume valovi,
tam stala si kot lilije snegovi,
ko v jutru sonce ji odpre oči. ... "
in srečanje:
"Z rokami belimi si me objela
in zlila v dušo sonc bodočih kras,
zdaj greva v dalj - pred nama cesta bela,
nad nama zarje je škrlatni pas."
Tretja zaokrožena enota, Ela, je najobsežnejša, iz nje veje nekakšen mir, sožitje; pravega lirskega konflikta ni, saj je vodilni motiv srečna in ne nesrečna ljubezen. Zato pesmi delujejo bolj melodiozno, pričarati skušajo vzdušje, v katerem avtor je, ko piše pesem.
Pesem "drhti o tihem hrepenenju,
ki ga rodila je bolest,
a ker hotelo je k življenju,
se vzpelo je do zvezd, do zvezd ..."
V tej enoti Mole potrdi, da je predvsem ljubezenski pesnik: "ljubezen je kristal, kristalna čaša mojega življenja in v njej sem svojo dušo tebi dal."
Pesmi, ki posebno učinkujeta, sta Odgovor na ljubavno pismo in Epilog. Njima bi se rad bolj posvetil.
Odgovor na ljubavno pismo
Kot mehek sen se spušča sneg na mesto,
skoz okno veje mraka pajčolan,
zazibala se duša v sladko siesto,
je snov ginečih nemo v mroči dan.
Stopile misli so na snežno cesto
in srečale so tebe sred poljan,
čarobno so pozdravile nevesto
in legle vse so v tvojo malo dlan.
Vse belo, vse. Ne, tvoje le besede
kot rože klijejo izpod snegá
in lijejo škrlat v daljave blede
in lijejo sladkost mi v dno srca ...
In prede mrak skrivnosti svoje, prede -
In v roki list mi droben trepeta ...
Pesem je postavljena v klasično obliko soneta (abab abab cdc dcd), jambski enajsterec in deseterec se oklepajoče izmenjujeta. Pesem se začne z Moletovo najpogostejšo pesniško figuro, s primero (komparacijo): " Kot mehek sen se spušča sneg na mesto, ..." Lirski subjekt v prvi kvartini pričara vzdušje, opredeli okolje (zasnežena pokrajina), nadaljuje s poosebitvijo v drugi kvartini: " Stopile misli so na snežno cesto ..." Poosebitev je tudi priljubljena Moletova metafora, poleg tega rad uporablja samostalniške besedne zveze, pri katerih prilastek nastopa v rodilniški obliki (mraka pajčolan), pogosto obrne vrstni red (daljave blede) in skozi barvite okrasne pridevke (mehek (sen), sladko (siesto), snežno (cesto)) in morda še z dodajanjem polnopomenskim glagolom vezi (lijejo škrlat) ustvari v tem primeru tisto majhno skrivnost, ki jo lahko nosi droben list, ki trepeta pod težo ljubezni in ki je lahko samo odgovor na "ljubavno" pismo.
Epilog
Ko vrbe mi žalujke završijo
in sen zasanjam smrten pod zemljó,
še v temni grob bom čul, kako šumijo
in pojejo vetrovi čez goró.
In čul bom: čez poljane se gubijo
rezgeti vranca mojega težkó
in paž mi trobi zadnjo melodijo
nad grobom svežim v žalostno slovó.
In sam bom. Nad gomilo le vetrovi;
sosedi moji - zéleni lesovi
šumeči sen o večni vesni v noč.
A v mrtvem srcu pesem nekončana,
v gomili zemski nikdar pokopana:
prediven sen o tebi sanjajoč ...
Zopet v sonetni obliki se zaključi "najsrečnejši čas" z Epilogom. Gre za motiv poezije, prepletenim z motivom večne ljubezni, ki jo prav poezija naredi večno. Lirski subjekt se povsem razumsko zave svoje minljivosti: " Ko vrbe mi žalujke završijo in sen zasanjam smrten pod zemljó, ...", vendar "še v temni grob" bo čul, "kako šumijo in pojejo vetrovi čez goró". Pesem ne bo umrla, združila se bo nekje visoko v vesolju z izvoljenko: " A v mrtvem srcu pesem nekončana, v gomili zemski nikdar pokopana: prediven sen o tebi sanjajoč ..."
V četrti enoti pa naša dva "ljubimca" ločijo reke in bregovi:
"Daljina je med nama zdaj, tujina,
zavela žalost v dušo je v teh dneh."
Zato tudi naslov Pozdravi iz daljine. Lirski subjekt bo začutil bolest, razdaljo med njim in nevesto, vendar se bo umaknil v poseben čas:
"O blažen čas, ko oživi spomine
samotna duša, da v večer zorijo,
ker vsa bolest v spominu sreče mine .."
Tukaj lepo primerja odmev s spominom - če ni odmeva, ni spomina:
"A spev zamre in le odmev ga vrne,
odmev - spomin, ..."
S tako močnim hrepenenjem lirski subjekt preraste razdaljo in tako posredno v romantičnem slogu povzdigne ljubezen:
"Prinaša ti vse moje hrepenenje,
ki ne vzdrže ga meje rek, gorá;
brez konca gre, kot dneva gre blestenje
za zarjo nad brezmejnostjo morjá ..."
Pozdravi iz daljine se tako z nekakšnim miselnim preskokom prelijejo v peto in šesto enoto, v Melodije in Odmeve. Tukaj avtor iz vajeti izpusti svojega klasicističnega žrebca in se kakor v izlivih navdušuje nad antiko, nad likovno umetnostjo. Popelje nas preko Favna, Nimfe, Pana, Bakhantk do Monna Lise in Rafaelovih Apolona in Marsije.
Sledi 7. enota, izkušnja, ki jo je avtor preživel kot vojak:
Finale
In jader belih niste vzrli vrh morja?
"Ne, sokol le je tonil v svitanju neba."
In grom topov donel v obrežja skalna ni?
"Ne, val le rušil je osamljene čeri."
In ni krik zmagancev ihtel skoz pozni mrak?
"Ne, z gromom vzduh polnil je mračen le oblak."
In pesem zmagonosna k nebu ne kipi?
"Ne, val le nad mrliči smrten spev šumi ..."
Ta se prelije v Melanholijo, v osmi del, kjer se prvič pojavi dvom, žalost, melanholija:
"In brez besed so vse vezi se strle
in dlan je izpustila drugo dlan.
V kristalni čaši rože so umrle,
za snežnim lesom je ugasnil dan."
Tihi klic po sreči, "spev obupen o svobodi in smehu, - ki ga v dušo ni in ni", se zateče k Molitvam, devetem delu, k Bogu, ki v drugi osebi ednine zamenja nevesto:
"O daj, da milost Tvoja ne premíne
sijati v vrtu mojih skritih nad,
da moje cvetje brez sadov ne gine!"
Vendar se skoraj istočasno pojavi tudi dvom:
"In vem, da tisoč, tisoč davnih let
so mrtve Tvoje večnosvete roke, ..."
In znova zmaga pesem, klic po njej, ko se pesnik spusti V daljave, v zadnji del cikla Ko so cvele rože. To je nekakšen nagovor duši, nagovor hrepenenju, iz katerega so cvele rože:
"in vedel sem: iz večnosti ti roža si
se vzpenjajoča v hipe žitja nepokojne.",
vendar bodo še cvele?
"Biló je ... Zdaj jesen skoz lese spev šumi
in mroče rože s smrtnim vonjem v mrak dehtijo ..."
In končno lirski subjekt izdahne krik, vero, upanje, tako izdahne tudi zbirka Ko so cvele rože:
"Na nebu se razcveta roža hrepenenja,
v škrlatnih plámenih zatone pred Nočjo.
O duša! Še potí, iskanja, iskanja, še življenja!
Skoz mračno, skoz gasnočo dalj za njo, za njo! ...!
Ob koncu bi mogoče omenil to, da Mole kar nekajkrat uporabi par cvetje - objetje, pri čemer namigujem na malce pomanjkljiv besedni zaklad na koncu verzov; nekajkrat uporabi srbohrvatizme: nada, plač, snivati. Je pa po svoje zelo izviren pri tvorbi besed: tihotajna, čudotiha noč, rožnodiven sen, srebrnobled, čudotajen, pesem zmagonosna, čudožalna, sladkonemi čas, jesenskoneme veje.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
