O A V T O R J U
Gregor Strniša je pesnik, dramatik, ki ga literarna zgodovina uvršča v drugo skupino prve povojne pesniške generacije; ob Daneta Zajca in Vena Tauferja. Ti, za razliko od prve skupine, ne pišejo prvoosebnih izpovedi in opisujejo skrajnejša doživetja, teme trpljenja, obupa, nesmisla in smrti. Strniša je v tej generaciji čisto samosvoj pesnik.
Rodil se je 18. novembra 1930 v Ljubljani. Oče Gustav je bil uslužbenec na sodišču, mati Luiza pa sodna uradnica. 1. razred nižje gimnazije obiskuje v Ljubljani(šolsko leto 1941/42), 2. razred pa v italijanski šoli. Že leta 1943 objavi prve pesmi, ki jih tudi sam ilustrira, v mladinski reviji Naš rod. Leta 1949 se je skupaj z očetom in materjo znašel v priporu; obtožnica jih je bremenila sodelovanja s pobeglimi emigranti in vojnimi zločinci ter da so državni sovražniki. V resnici je Strniša bratrancu Paloucu, ki je tako po vojni pobegnil v Avstrijo, med obiskom pri njih pokazal nekaj stavb v Ljubljani. Ob pritožbi so dobili povišano kazen; oče dve letno, Gregor pa štiri letno. Junija 1951 so ga predčasno izpustili in čeprav o teh dogodkih ni pisal so vplivali na to, da je vse življenje ostal samotnež in čudak.
V zaporu je sojetnikom pripovedoval zgodbe in si s tem pridobil zaupanje. V nevarnih preizkušnjah dobro držal in se hitro uvrstil med poštene, zaupanja vredne jetnike. Gregorjevo samotništvo se je začelo oblikovati že v zgodnjem otroštvu, ko mu je mati želela ustvariti čimbolj varen svet, da bi ga zaščitila in mu nudila kar mu bo kruta resničnost prikrajšala, ker ga bo potiskala v položaj drugačneža. Gregor je od rojstva imel poškodovano desno roko s katero je pisal. "Pisanje je bilo v tej hiši vselej najsvetejše, malone božjemu podobno dejanje. Gregor ni hotel samo prerasti očeta, hotel je prerasti edino merilo, ki ga je Strniševa hiša kdaj koli priznavala: več kot pesnik ni mogoče postati; hotel je biti večji pesnik od očeta: igralec ni mogel biti, zato je hotel biti tisti, ki igralcu ukazuje, kaj naj misli, kaj naj čuti - avtor. "
Mati mu je gradila zavest o lastni vrednosti in samozaupanje. Tako je rasel kot izjemno nadarjen, razvajen, občutljiv mlad človek z velikimi pričakovanji in obremenjen z občutkom, da je drugačen. Zapor mu je še povečal nezaupanje v svet. Bivanje v taborišču ga je politično in idejno dokončno opredelilo. Tako je že v zaporu začel zavestno literarno ustvarjati; blizu mu je bila podoba samotnega pevca, ki se trudi samo za svoje ustvarjanje.
Leta 1952 je maturiral na klasični gimnaziji in vpisal študij germanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Obiskoval je tudi predavanja akadologije in hebrejščine. Zelo se je zanimal za historično slovnico in jezikoslovje, vendar je študentska organizacija nasprotovala njegovi prisotnosti pri tem projektu. 1954 v reviji Beseda objavi prve pesmi. Leta 1957 je bil eden izmed ustanoviteljev Revije 57, kjer objavi slušno igro Mavrična krila. Začel je tudi prevajati tujo literaturo. 1959 izide njegova prva pesniška zbirka Mozaiki. Junija 1961 je diplomiral na Filozofski fakulteti; za diplomsko delo je dobil študentsko Prešernovo nagrado. Decembra istega leta je postal član Društva slovenskih književnikov, a je čez čas izstopil. Pisal je tudi besedila za zabavno glasbo, včasih pod psevdonimom Andrej Žitnik (Zemlja pleše, Orion, Prinesi mi rože, Mala terasa). Z denarjem od honorarja je leta 1963 odkupil hišo v Rožni dolini, kjer je živel do smrti.
1963 izide njegova druga pesniška zbirka Odisej s katero ustoliči svojo pesniško formo. Zanjo dobi tudi nagrado Prešernovega sklada. Prijateljeval je s Svetlano Makarovič, ki je tudi zaigrala v prvih uprizoritvah njegovih poetičnih dram. Že 1965 izide nova pesniška zbirka z naslovom Zvezde, ki je posvečena Svetlani Makarovič. Leta 1967 izide drama Samorog, ki ima moto iz Brižinskih spomenikov. Pesnika začno uvrščati v antologijo slovenske lirike. Februarja 1968 MGL uprizori Samoroga v režiji A. Hienga.
1969 izide Strniševa fustovska 'moraliteta' Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju. Za to delo dobi leta 1971 Nagrado mesta Ljubljana. 1972 je izdana četrta zbirka Želod, istega leta pa objavi tudi 'mrtvaški ples' Ljudožerci. 1974 je leto, ko izide njegova najobsežnejša zbirka Oko s podnaslovom Oris transcendentalne logike, ki jo smatra za svoje najboljše delo in razglasi za 'igro sestavljanko'. V tem delu je pesniško strnil svoj vesoljski nazor: umiti pogled, brez da bi se v pesmih čutil avtor. Istega leta se poroči s Theo Skinder (1980 pa se jima rodi hči). Ustvari še radijske igre Steklenica vode, ter tridelno igro Driada. 1975 izideta dve novi pesniški zbirki Jajce - slikanica o laži in Škarje - zgodba o času. 1976 sledi še Rebernik, izbor iz Strniševih iger. V naslednjih letih so na oder postavljena njegova dela, začne pa pisati tudi mladinske zgodbe (Kvadrat pa Pika) in slikanice (Jedca Meseca). 1983 izda svoj izbor del pod naslovom Vesolje. Naslednje leto je v nekaj številkah Nove revije objavlje
na Strniševa teoretična razprava o pesništvu - Relativnostna pesnitev v kateri razpravlja o odnosih med umetnostjo, znanostjo in transcendenco. 1986 dobi Prešernovo nagrado za 'zaokrožen pesniški opus'.
23. Januarja 1987 umre v ljubljanskem Kliničnem centru. V trojni številki 58-60 objavi Nova revija blok ob smrti Gregorja Strniše. Leta 1989 je izdana še nedokončana povest v treh knjigah Rhombos, ki jo je sam avtor naslovil 'potepuška povest ali povest o prostorih in koncih', izhajajo pa še zbirke izbranih del (Svetovje, Balade o svetovjih).
O P O E T I C N I D R A M I S A M O R O G
Dramo Samorog je Strniša pisal med spomladjo 1965 in jesenjo1966. Izšla je pri mariborski založbi Obzorja leta 1967. Velik pomen vseh njegovih del je vpletanje pesniške filozofije v dramski svet. Drama ima tako svoj spopad, prizorišče in čas. Ti so konkretni, dobivajo pa tudi splošni, univerzalni pomen, ki predstavlja avtorjevo videnje sveta in življenja.
" To je poezija sveta, totalitete…kozmologija, mitologija, ki si jo je izmislil avtor: gre za mitološko zgodbo o izvirnem grehu sveta, o padcu sveta, o tistem tragičnem momentu na začetku zgodovine, ko je bivajoče izgubilo stik z bitjo. In vse osebe so izpostavljene temu mehanizmu; vse to je nadčasovna, transcendentalna dialektika dogajanja sveta. "
Radijska priredba Samoroga je bila predvajana 27. 10. 1967, februarja 1968 MGL prvič uprizori Samoroga v režiji A. Hienga.
1. D R A M S K O D E J A N J E
a) Fabula ali zgodba
Henrikovo mesto, ki ga po legendi straži samorog, ki ga je Henrik Sekira ubil, oblega sovražnik Berengar. Potomki bogate družine Axtlingov, katere prednik je bil Henrik, sta dvojčici Margarita in Uršula. V obkoljenem mestu si skuša sodnik Bertram pridobiti Margarito Axtling, pametno devico. Ta ga nekaj časa zavrača, ker pa jo Bertram vrže v ječo in ji grozi s smrtjo. Obtoži jo čarovništva, ker sprejme k sebi ptiča s kronico in ubila umetnika Dizmo. Margarita se ustraši, se mu vda in v zameno zase pošlje na grmado svojo sestro dvojčico, noro devico Uršulo. Ve, da bi kljub nedolžnosti zgorela na grmadi, saj ji je sodnik priznal, da sta bili prejšnji 'grešnici' po krivem obsojeni. Ob tej zgodbi teče druga.
Pred leti je Margarito ljubil umetnik Dizma, a ga je zavračala. Dizma je napravil v hiši njenega očeta čudovito okno, na katerem je upodobil legendo mesta - samoroga. Ker Margarita ni uslišala njegove ljubezni, je odšel, prenehal biti umetnik in se vrnil v mesto kot igralec, pevec na lutnjo. Skupaj s poklicnim vojakom in roparjem Wolfom nameravata okno s samorogom razbiti, ker je za njim baje zaklad,se polastiti tega in ubežati k Berengarju. Margariti prodata ptiča v kletki, ki sta ga prinesla s seboj. Wolf, ki išče le lastni dobiček sluti, da je špilman prišel še po Margarito zato Dizmo izda. Ujamejo ga v trenutku, ko razbije okno in za kazen mu dajo odsekati desnico. Dizma ves čas ljubi Margarito, uročila ga je, njega pa prav tako neuspešno ljubi dvojčica Uršula. V igri nastopajo še Rabelj, Pincus, ovaduh in krivoprisežnik, človek anomične prakse, in Zvezdogled kot vedež, ki pozna tek in usodo sveta.
b) Zunanje in notranje dejanje v drami
Krščanstvo, religija katere izraz je Samorog odgovarja, da moramo umreti zaradi greha Adama in Eve. Izvirni človeški greh je bil v tem, da je hotel biti človek enak Bogu in je jedel z drevesa spoznanja. Moto na začetku knjižne izdaje je citat iz II. Brižinskega spomenika:
" potom na narod človečki strasti i pečali poido in nemot'i i po sem rendu semrt "
To je kazen za človeštvo. Krivda ljudi je v tem, da je njihov ded grešil. Tu trpijo zato, ker je davni prednik Axtlingov, Henrik Sekira, ubil samoroga in na tem istem mestu zgradil mesto. Samorog je in hkrati ni, obstaja po metafizični logiki prostora in časa: Henrik ga je ubil, a še vedno živi. Samorog je simbol metafizičnega, transcendentnega sveta, kot podoba na koncu pa ohranja podobo lepote, umetnosti, ustvarjalnosti. S tem, ko je Henrik ubil samoroga, je storil zločin nad absolutnim svetom in svojim potomcem je zaprl pot vanj. Uboj je Henrik kot biblijski Kajn, zagrešil iz sebičnosti. Sveta ni hotel sprejeti takšnega, kot je, hotel ga je oblikovati po svoji podobi, predstavi. Ni sprejel življenja kot vrednote, ki biva v vsaki stvari: hrastih, samorogu, človeku.
Strniša si skuša zamisliti resnični svet brez človeka in pred človekom, ki bi imel večji poudarek na svoji polni eksistenci. Prepričan je, da je pod negativiteto Niča in Smrti skrita absolutna pozitiviteta Biti. Najčistejši Strnišev izraz za Bit so zvezde.
Drama ima za snov začeten mit, zgodbo o samorogu s katerim se začne. Objavljena je v Dizmini zgodbi Bajka o nastanku mesta (94) v njej pa je vsebovano temeljno navzkrižje človeškega rodu:
Tu, kjer mest zdaj stoji, Pred njo, ki ni videla, -Zato bo preklet Henrikov rod. /../
so nekoč šumeli hrasti. Henrik glavo mu odseka,
V gozdu samorog živi, podre hraste, iz lesa
deklica sedi sred jase. /../ postavi prve hiše mesta. /../
Mesto, v katerem se godi igra, je prispodoba za vse naše zgodovinsko življenje. Oblega ga absolutno zlo v podobi Berengarja, ki pa mesta nikoli ne zavzame. Samorogove kosti so vzidane v zid mesta zato vedno biva v nas, nas varuje in omogoča zvezo s svetom. Je kot spomin za opominjanje, da smo ljudje močni, čisti, lepi, visoki, medtem ko življenje zahteva nasprotno: našo silo, izdajo, polaščanje.
Strniša poudarja eksistenco življenja, čeprav je kriva in zla. Zaveda se, da smo si ljudje sami krivi za svoje življenje, čeprav smo ujeti v precep usode in ponavljamo začetni obrazec (uboj, izdajo) vsak zase to osebno uresničuje. Margarita izda Uršulo, Dizma Margarito in sebe iz enakih razlogov. Človek ima zvezo z bitjo saj je dežela biti in dežela zgodovinskega zdaj in tu hkrati; Pesem o ptičji deželi (100) pove Margarita.
Na tem kraju, na tem mestu, / sta dve deželi na istem mestu: / dežela ljudi in dežela ptic - / v ptičji deželi dežela ljudi. / Ptičja dežela našo pokriva, / druga je, in vendar ista. / Ta trg, ta stolp krvave rihte / vidimo ljudje in ptice. / Vendar ptice mesta ne vidijo / tako, kot ga mi gledamo: / to je skrivnostna dežela ptic. / Je in ni, kot prvi svit. / Ptiči imajo oči ob straneh, / naenkrat vidijo svet. / Imajo svetle, ostre oči, / ki vidijo na dve strani. / Visoko pod nebom letajo, / mravlje na tleh preštevajo, / v istem hipu vidijo iz višin / pročelja in zatrepe hiš. / Ptičja dežela našo pokriva, / ne za las meje ni med njima. / Vendar sta ločeni / dežela ptic in dežela ljudi. / Na istem mestu sta obe, / pa mi ne moremo do nje. / Nam neznana dežela ptic / d - dotika se nas - a kje leži? …
Margarita se ne zadovoljuje z vsakdanjim životarjenjem, ampak je čista, posvečena tistemu, kar je onkraj. Zaradi ptičje dežele je Margarita ne more do Biti. Zvezo z Bitjo Strniša najde prek Uršule, ki je zunaj akivizma, samozavesti, socialnih in moralnih projektov, ki je čista trpna predanost sanjskim prividom. Pomoto, da se do resnice da priti z voljo, nakaže z dejanji Margarite.
Med človekom in Bitjo je most, ki se imenuje ljubezen (predanost) in umetnost (ustvarjanje). Dizma je bil pri Biti, ko je naslikal čudovito okno s samorogom, ki postane prispodoba za Bit. Ko jo je Dizma hotel imeti kot praktično realnost, je okno razbil. Vsak nasilen korak nasproti Biti se izkaže kot pomota in sledi ji kazen; Dizma je ob roko. Uršula se je Biti predala na način trpne ljubezni do Dizme in ni pričakovala povračila.
"v tem Strniševem največjem spoznanju temelji spoznanje slovenske sodobne avantgardistične poezije: pristati na vse, kar je in kot je. /../ Le absolutna predanost (odmišljenost od svoje avtonomnosti, lastnosti, samobitnosti, akcije) ima prost dostop do Biti. "
Sanjam Strniša pripisuje veliko moč saj mu pomenijo zvezo med Bit in človekom, način videnja pri katerem v najmanjši meri sodeluje človekova zavest. V sanjah je človek najbolj odprt tistemu, kar mu govori iz temelja sveta. Tu sanjača ni sram in se ne počuti krivega, ali da je pesniška posebnost znotraj družbe, ki je aktivna normalnost. Edini pravi, resnični ljudje, so ljudje sanj saj živijo v skladu z Bitjo. Tako deluje Uršula; vedenje o nastanku mesta je legenda, ona jo sanja kot sodobno, zdajšnjo. Skozi sanje je mogoče videti drug svet, deželo Resnice: transcendenco. Skozi um prakse vidimo le delo, ki pa je za Strnišo nično, če ni ustvarjalo in izumiteljsko. Lutke so ponarejeni ljudje, živijo od drugih, živijo na račun sanj, ki jih sanjajo pravi ljudje. Zato Uršula, ki je čista trpnost vidi, Margarita, ki je človek volje, pa je slepa. Za Strnišo obstaja le relativna realnost. Razlike med realnim in nerealnim ni, domišljijski in sanjski svet sta enako resnična kot izkustveni svet objektivne realnosti. Dejs
tvo, da lutka dela kot živo bitje, je enako resnično kot tisto, da pek peče kruh (Novica o peku).
Strniša si ne dela utvar: svobode ni - je usoda, enakosti in bratstva ni - je neskončen in nenasiten egoizem. Odnos med dvema človekoma je odnos zla: Balada o kristavcu. Dokler Margarita ne pride pred preizkušnjo ostaja odnos med dvojčicama enak. Uršula vidi mitični svet, ptičje mesto, kraj preden je na njem Henrik ubil samoroga. Sestra dvojčica pa je trezna, neizprosna v svojem čistem egoizmu. Da bo Dizma vlomil v njeno hišo izda sodniku saj je zvesta je morali, ne ljubi - zanjo je veljaven edino kodificiran razum medčloveških odnosov, srca ne pozna. V hipu, ko Dizmo izda jo da sodnik zapreti. Zdaj je kriva in krivda ni prišla od drugod. Margarita si je kriva po svoji krivdi, ni nemočna nesrečnica, ki jo vrti nadmočna usoda. Kar si povzroči si povzroči po premisleku in prepričanju, kar v začetku noče priznati.
Uršula pripoveduje kar si misli, Bertram pa si razlaga po svoje. Tako dvojčica nehote priča proti sestri in se približuje obsodbi 'brez krivde kriv'. Uršula pa zaradi tega ne propade, kot božje jagnje je kriva že vnaprej.
Ker sprejema avtor svet navzkrižja, ki ga kroji Bit, smrti ni nesrečen. Strniša nima več humanističnega aktivizma, avtonomije in boja. Humanizem nosi sam v sebi zlo. V njegovem svetu ni več polomov in zmag, je, kar je. Takšen je svet in druge možnosti ni. Svoje like gleda nepristransko, neosebno, objektivno:
Lik Margarite tega sveta sploh nima rada, ne ljubi ne ljudi in ne reči. Zgolj ravna kot je prav. Vse, kar je, se deli na bistvo in videz, pristnost in gesto, resnično in igrano. Mrzel človek ni pristen: umetna tvorba je. Tako je Margarita nič drugega kot le videz, ki pa je napuh. Strniša je čutenje in čustvo sveta ohranil kot konstitutiven in neogiben element v stavbi svojega sveta. Čustvo in misel sta mu povsem enakovredna, oba skupaj ustvarjata resničnost. Margarita ni ne čustvo, ne misel, marveč konvencija saj se le ravna po napisanem. Ne veruje v Boga, marveč v običaje, v moralo. Kriva je, ker je aktivist, ker temelji na evropskem novoveškem prepričanju, da lahko živi brez transcendence, ker meni, da sebe in svet utemeljujemo sami s svojimi dejanji. Čeprav ne ljubi tega sveta, verjame v njegovo prihodnost.
Lik Uršule ljubi ta svet, a ne verjame vanj: veruje v Smrt. Samoroga se Margarita ustraši, saj prihaja z drugega sveta; vsega kar je tu je ni strah saj ta svet pozna in ga obvlada. Uršule pa ni strah saj je zmožna ljubezni do soljudi in sveta. Ljudje in reči so prvič v povojni slovenski poeziji enakopravni. Temelj Biti so reči same, kot gola imanenca, ki se je identificirala s transcendenco.
Sodnik Margariti očita, da je ubila Dizmo in je ubijanje sploh njena dejavnost. Ona nikoli ne daje sebe, vedno le svojo last, sama pa ostaja zunaj in nedotaknjena. Za kazen, ker ni nikogar ljubila bo morala živeti z Bertramom, tako ji je usojeno. To pa pomeni živeti s sodbo, z Resnico celo življenje. Nikjer ne bo našemljenih lutk, morale, plašča, ki bi skrival Resnico. Živela bo s svetom kakršnega popisuje Zvezdogled. Za svoje lažno življenje bomo plačali. Tu se Margarita zlomi, samote jo postane groza. Dokler je bila v vati, je imela mirno samozavest, takoj , ko so se te predpostavke o človekovi moči in krojenju sveta po svoji volji podrle, se je znašla iz oči v oči z resničnim svetom in konec je bilo z njeno samozavestjo. Zdaj čuti v Bertramu edino živo bitje, oklepa se ga, čeprav je njen Sodnik. Postaja zbegana in razbita, zato se mu tudi sama od sebe približa. Sama je kriva za to, da jo je neskončen strah nagnal k sodniku Bertramu v posteljo. Njena avtonomija je prišla do konca, do samozanikanja. Zadnje
spoznanje človeka aktivista je spoznanje njegove nemoči. Margarita zmeraj globlje tiči v krivdi, ko pa rabelj zahteva njeno telo, se odloči za zadnje, najgloblje in temeljno izdajstvo: v zameno zase izroči rablju Uršulo; da bi ostala živa je žrtvovala življenje sočloveka. V tem se kaže jedro imanentnega humanizma: človek sem Jaz - ko gre zame, so vsi le moji predmeti in snov. Margariti je več do življenja kot do Resnice in Ljubezni, zato tudi živi na način lutk. Kriva je tudi pred transcendenco. Človek le kratkotrajno vzdrži v situaciji popolne predanosti sočloveku. Kdor greši zoper transcendenco, ki je zunaj njega in pod njim, postane človek-lutka.
Margarita se boji zase, Uršula za samoroga, vidi več njih. Edino kar se da reči o njem je, da je drugačen iz drugačnega sveta, ki ga ljudje nenehoma preganjamo. Uršula to preganjanje transcendentnega doživlja kot gonjo psov-sledilcev; zares ljubi in se žrtvuje. V istem hipu pa Margarita misli le nase, ker se je Bertramu vdala se čuti umazano, a zaman. Naturo se jo predelati, premakniti, ne pa zahtevati od nje, da človeka očisti, mu da notranji mir, lepoto. Človek, sam svoj Gospodar, odvisen le od sebe, se je zdaj sam v sebi sesedel in ga je zaupanje v lastno samobitnost zapustilo, joče in želi Rešitve od razosebljene in zanikane Nature.
Čim bolj je Margarita sama, bolj Uršula prehaja v bitni svet; kar je prvi zaprto je drugi odprto. Nora dvojčica se nahaja v predčloveškem času, v brezčasju, v mitu. Je na način Nature same. Bližje je smrti, bolj blazni in s tem postaja kar je, ne zaveda se realnih razmerij v empiričnem svetu. Tako Dizmo - špilmana vidi kar pričevalca Resnice, umetnika. Je last Biti in ničesar ne zahteva. Uršula je Svetnik. Naenkrat postane svet reči človeku spet pokoren, na način priprošnje in bolečine. Ker je božji otrok je zanjo svet lep in poln, ta lepota pa prihaja iz trpljenja, ki ga človek sprejema kot neogibno, kot znamenje.
Strniša odpira vrata reizmu, humanizmu pa spodmika tla s krščanske in reistične strani. Svet postaja poln globokega transcendentnega pomena.
URŠULA -Ko pa bova oba umrla, / vzemi skupaj v nebo, / Dizmo in ubogo Uršulo! / Jaz bi rada prišla v raj / po tisti skriti stezi, / ki hodijo po njej v nebo / drevesa in živali. / Tam zmeraj cvete detelja, / tam so zeleni griči, / tam so okna pisana, / taka, kot jih tukaj ni / videlo oko.
Pomen detelje izvira iz sveta, ki je onkraj. Smo kar smo in je kar je, po Biti, ki ima svojo zgodovino. Odnosi reči med sabo, odnosi vsega s stališča Človeka kot proizvajalca pomenov, potem odsotnosti s stališča Biti, nature, neosebnega Boga. Uršula poje o raju, ki ga vidita umetnost in ljubezen, vanj pa vodi pot skozi smrt, vidijo jo tudi reči. Vanj se da priti z milostjo. Margarita ni premagala svojega trpljenje, padla je v strah, zato je kriva do konca. Uršula pa je krivdo že vnaprej sprejela, jo ves čas nosila spokorno in je zato pomiloščena, nedolžna.
Polni, konkretni, živi ljudje so tisti, ki živijo iz Transcendence in za njo, čeprav je le-ta slej ali prej človekova smrt. Margaritine zadnje besede v igri pokažejo, da je življenje navidezno prebivanje, je ne-bit, Uršuline zadnje besede pa prikažejo življenje v Transcendenci, v Raju, na drugem svetu.
MARGARITA URŠULA
Pogledaš obraz - pa ga ni: Rdeče detelja cvete,
tam vidiš sešito raševino beli so konjički,
in z ogljem narisane oči. zeleni so od detelje
ti zeleni griči -
Zvezo s človeško Bitjo lahko posredujeta dva človeka: svetnik in umetnik. Umetnost mu ni kreiranje sveta, marveč v pomenu posredovanja, upodabljanja tega, kar predvsem ''je''. Bit in njena usoda in se ljudem razodevata skozi umetnost, skoz prispodobo. Ljudje je nikoli ne moremo razumeti takšne, kakršna je sama na sebi. Ta podoba je tudi legenda o samorogu, z njo vred pa cela zgodba dramskega besedila.
Dizma umetnik se je obesil, ostal je Dizma obrnjen od Biti v zemeljsko stran. Poprej je napravil okno kar pripoveduje Pesem o zelenem oknu (122). Realnost je relativna, je in ni. Je in ni sta enakovredna, vsak od njiju pa le posledica subjektivnega gledanja. Pincius misli, da Uršula vidi pekel (zlo), Bertram, da nebesa (dobro).
Okno je več kot le to, je odsev tistega, kar se nam kaže, kot ''je'' na način ''ni''. Dizma se je vrnil po Margarito, da pa pride do nje, mora razbiti okno, ki ga je v prejšnjem življenju sam napravil. Kot aktivist ima težnjo, da ubije Bit. "Aktivizem - kot najvišja oblika humanizma - je direktno ubijanje Biti in nadomeščanje nje s Sabo; Človekom. Več kot Bit sem si sam: moja potreba, moja težnja po lastnini."
Dizma doživlja večno eksistenco sveta kot večno eksistenco krivega. Če je svet sam na sebi napačen in kriv, smo ga prisiljeni popravljati, izboljševati. Ne moremo in ne smemo ga ne poslušati ne gledati. Strniši je izhod biti onkraj. A Dizma se nihilizira. Zato je humanističen svet ukraden svet, kar pove v Pesem o tatovih (121), ki se konča:
Tatovi sedijo v ukradeni hiši / na ukradenih stolih pri ukradeni mizi,/ igrajo pri ukradeni luči svetilke / ukradene pesmi na ukradene citre /../ - Sajast mlaj skovika za streho: / ukradena luna za ukradenim svetom.
Neogibni rezultat vseh nenasitnih želja je smrt. V začetku govori o tem, kaj si želi: oblast in last telesa, na koncu ta želja izgine Pesem o kletki (116): Včasih sem si želel več. / Bilo je okno kot zelen vrt. / - Malo je, kar si želim, / komaj več ko črna prst.
Dizma se vrne predrugačen, z namenom krast. Wolf ga izda in biriči Dizmo ujamejo po tem, ko razbije okno. Ubijanje Biti se zmeraj konča s polomom. Dizma ni hotel priznati, da je okno podoba Biti, ampak ga je razglasil kot svoj proizvod, se pravi za svojo last. Ko ga privedejo k Bertramu se odvija med njima dialog: Dizma ponavlja Henrikovo dejanje in je subjektivističen, medtem ko Bertram zastopa logiko in interese mesta-človeštva in je objektivističen. A noben ne zre s stališča Biti. Uboju Biti sledi še izdajstvo človeka. Kot je Margarita izdala Uršulo, tako je Dizma Margarito. Vsak humanističen aktivizem pripelje nazadnje do istega rezultata: do negacije človeškega. Tako Dizma prizna, da mu je Margarita zavladala in da je coprnica. Izdajstvo človeka odreši predane ljubezni, a ga vrže v samoto in strah - to ve Bertram že vnaprej.
BERTRAM Če boš Margarito izdal, / je ne boš imel več rad! / - Kajne, Pincus?
Če ni več ljubezni izgubi človek vsakršno težo, postal bi Reč, če ne bi bil še Človek. Sad tega propadlega, a nenehno dobro čutnega Človeka je groza in samota. Eksistencializem je točka krize humanizma. Tako Dizma končuje v enakem strahu in nemoči kot Margarita; v situaciji totalnega eksistencializma. Oba bežita pred fikcijo v ideološko in sentimentalno obujeno nekdanje, v namišljeno ljubezen, izsiljeno toploto in ponarejeno skupnost. Samote jih je preveč strah. Po Strniši smo vsi ljudje utemeljeni na Biti, ki ni to nič bolj, če jo dejavno uresničujemo. Vse, kar nas je smo spoj svetlobe in sence. Človek brez svojega temelja - Biti - sploh ni mogoč.
"Od tradicionalnega slovenskega ekskluzitivističnega moralizma je Strniša prešel k širše, globlje, kompleksnejšemu, objektivnejšemu pojmovanemu in skušanemu svetu."
V Samorogu je Bit večna in večno pričujoča, ni v predčasu. Ne uresničuje se več človek, kvečjemu Bit uresničuje sama sebe, se odkriva in razkriva ter se pri tem daje slutiti ljudem. Strniša se ukvarja s svetom, kakršen je, ni mu več do tega, da bi se boril zanj, za to kakšen bi moral biti. Svet je sestavljen iz Henrika in Samoroga, zato se bo ta vzorec ponavljal v začetni obliki, brez sprememb. Tako kot si sledijo letni časi in gre nedolžnost v krivdo, iz življenja v sodbo. Večno vračanje je in ni enako. Situacije, značaji, usode, smrti, vse se ponavlja. Živi, konkretni ljudje umirajo za zmerom, v tem je razlika med njimi in Bitjo, ki je večna. Ljudje smo minljivi, naše telesno življenje je enkratno, a se bo v naših telesih znova utelesilo, ko konkretnega mene, tebe ne bo.
Wolf, kot simbol negacije opiše čas našega empiričnega življenja iz katerega ne vodi nobena pot do Rešitve, tudi z največjim trpljenjem ne. Po Wolfovem prepričanju je edina resnica našega življenja Smrt, ki ne vodi nikamor.
Drugo različico pojmovanja časa Strniša pokaže prek Bertrama: večne so strukture v katerih se ljudje pojavljamo, minljiva pa je naša enkratnost, individualnost, empiričnost, ki je le minljivo telo vladajočega nam Duha. Dobro in Zlo, ki obstajata za Strnišo, se vedno pojavljata hkrati, kot obraz Istega, kot dvojnost razodevajoče se Biti. Uršula v Pesmi o belem gradu govori o večno zazidanem svetu, ki se sam znotraj sebe reproducira. Človek je kombinacija Boga in Hudiča, v njegovem temelju je skrita odsotna Bit. Vprašanje identitete človeka sega čez ono stran. Duh se ne ravna po mehanskem času, temveč po Biti, ki je sama v sebi čista Svoboda in Usoda. Najgloblja identiteta je torej v Duhovnem, je Bit sama po sebi.
Strniša meni, da je Hudič največji iluzionist, saj dela tako, da vara druge, v resnici pa najbolj prevara samega sebe.Z Dizmo sta prinesla v mesto lažnega ptiča. Kvarita lahko le tistega, ki je že pokvarjen, čistega se ne da. Tako Hudič čisti, kar je nečistega, in s tem spet vzpostavlja red. Wolf je hudič, Pincius grešnik. Strniša ve, da je smrt dekla Gospodova, ki mu služi celotno stvarstvo. Naturne stvari skrivajo v sebi enako dvojnost kot vse drugo. Smrti Duhovnega sploh ni, tako lahko rabelj ubije le telo, nad duhom ni gospodar. Ravno zato mu je Bertram lahko podtaknil Uršulo: isto telo, različen duh, ki pa ostaja večen in se bo ponovil v drugih telesih. To pokaže tudi razgovor med Bertramom in rabljem. Rabelj nosi smrt in je zato glavni pomočnik Biti: krvav, ampak čist saj pomaga, da se duh osvobodi telesa in gre k Sebi. Rabelj ne more sanjati, ker ni človek, Bit se mu ne kaže ampak mu ukazuje.
BERENGAR Ne za dušo - tvoja duša: / bila je grenek, zelen regrat, / majhno regratovo sonce, / zdaj je regratova lučka / in jaz veter - za telo / RABELJ Jaz sem večji gospodar kot vi! / Živi se vrtijo na vaš ukaz, / na moj mig plešejo mrtvaki, /obešenci na vislicah. / Jaz sem stolpa gospodar /../ Jaz ne sanjam. / Če bi sanjal, / bi ne mogel biti rabelj. / Jaz delam line iz konoplje, / lesene prage, ograjena vrata, / ki vodijo ven iz sveta, / na drugo stran in še naprej.
c) Horizontalni, akcijski red v drami
Nekoč je obstajal pravi svet, ki ni poznal Niča in je bila Bit razkrita - mitičen svet gozdov in samoroga. Človeški svet pa se je začel, ko je Henrik Sekira samoroga ubil, naredil je zločin, ki ima za posledico nasilje, izdajalstvo, trpljenje v življenju njegovih potomcev. Kot dejanje igre in protiigre je svet, ki ga ima Margaritina duša in drugačen, Uršulin.
d) Osnovne lastnosti dramskega dejanja
Enotnost dramskega dejanja ureja glavni konflikt, da smo v Biti a na način Niča. V Bit lahko preidemo le s smrtjo, ne z življenjem. Dotika se nas, a ne moremo odkriti kje je; ne dokler živimo ubijalsko življenje. Vsi živeči od nekdaj težimo v svet Biti, v Resnico. Vzrok za življenje je greh našega deda, da je hotel biti človek enak Bogu in je jedel z drevesa spoznanja. Od takrat naprej se vse ponavlja v kontrastu ne- in Bit.
e) Dramatična situacija in konflikt
Strnišev Bog sporoča ljudem svojo eksistenco, ne zapovedi in je v svetu, za katerega se ne ve kako izgleda. Razkriva se kot slutnja skoz sanje in privide. Popolno se zaveda človekove grešnosti, a kljub vsemu ostaja njegov svet odprt do konca. Uršula se je rešila, čeprav je kriva že po rojstvu, po izvirnem grehu, a se je s popolnim prevzemom usode očistila. Strniša dopušča možnost Rešitve. Zanj je pravi človek tisti, ki se Biti predaja, in ne tisti, ki dela moralna dejanja. Predaja se lahko trpno in dejavno (Uršula oziroma glažar Dizma).
Strniša za vse možne svetove, ki obstajajo, ki jih ne poznamo, uporablja izraz svetovje. Avtorjevega prepričanja v obstoj drugega sveta ne izraža le njegovo umetniško delo. Trajen simbol drugega sveta, ki je, pa ga mi ne spoznamo takšnega, kot je, so zvezde. Skozi transcendenten svet neprestano odseva resničnost drugega, metafizičnega sveta. Višji svet se ponuja, da bi ga ljudje spoznali, vendar ga ne vidijo vsi, nimajo vsi dostopa do njega. To je svet resnice, absolutnega dobrega, v njem je Bog. Ta (snovni, fizični) in drugi (metafizični, transcendentni) svet obstajata hkrati, zdaj in tu. Ta svet je le del onega, ki je neskončen in prvotnejši. Vse kar zaznamo s čuti in razumom, je fizična resničnost sveta, ki je vključena v višji svet. Oba svetova sta eno, kar metaforično izražajo pesmi o svetu (Sanje o svetu I, II, II, IV).
I (Zvezdogled): zvezde v njej so večje in bližje, kot jih vidimo. Nekje za svetom je senca sveta in to zmeraj pod zvezdami, ki so večni spremljevalke.
II (Margarita): gore v njej se dotikajo neba in zdi se ji, da jo božajo. Majhno skrito morje je pod gorami spojeno z oddaljenim oceanom.
III (Dizma): utemeljuje, da sta Strnišin pesniški in dramski svet iz ene filozofije.
IV (Zvezdogled): zvezde oblegajo ta svet, ki ima podobo suhega lista. Sanje so medij, skozi katerega čutimo drugi svet oziroma povezanost obeh svetov.
Igra sanj je za Strnišo resničen. Meje med realnim izkustvenim in sanjskim svetom ni. Sanje so resničnost, ki pa ni enako prepoznavna za vse. Ne sanjajo vsi: nekateri so preveč od 'tega' sveta, drugi so v drugem svetu in sanj ne potrebujejo. Resničnost čutijo kot celoto.
2. D R A M S K A M O T I V I K A
e) Glavni ali osrednji motiv
Motiv Biti, ki osmišlja in vodi usodo življenj ljudi, ki bi ji morali biti podrejeni. Že v idejni osnovi nastopata svet duha in snovni svet. Osebni svet domišljije se poskuša s spoznanji vidnega, otipljivega sveta čimbolj osamosvojiti in postati otipljivejši.
Samorog kot vezni motiv in simbol: " Že starim je bil ta simbol najprej močno erotičen: predstavljal jim je deviško čistost in moško moč. Iz teh dveh je seveda zrasel znani tretji, širši pomen - simbol neukrotljive divjosti. "
Lepa je že čista samo vidna podoba samoroga. Strniši je iz simbola erotike in preko prispodobe za domišljijo zrasel v simbol umetnosti. Za človeka srednjega veka je bil samorog, ki ga je ustvarila domišljija, resničen in imenitnejši kot konj. Tako pravi Strniša, je tudi z umetniškim delom, ki ne obstaja takó kot predmeti, pa vendar je. Ta simbol se osamosvoji od nas in dobi pomen absolutnega nasproti površinskemu, bežnemu realnemu svetu. V njegovih delih se javlja tisti drugi, veliki nadčloveški svet, ki pa je vanj vključen tudi človek. Mrtve stvari oživijo.
" V nasprotju s tistim znanim sodobnim mislecem (Sartre) sem torej prepričan, da je bistvo pred bitjo in da je ravno naše svobodno odločanje najmočnejši dokaz za obstoj nadnaravnega sveta /…/ svobodo je lahko spočela in nam jo podarila nadnaravna moč, ki ravno po njej tudi zmeraj posega v ta svet. Brez svobodne volje si sploh ne moremo zamisliti, da bi prišlo so ustvarjalnega dela. "
f) Stranski motivi
Motiv device, nore ženske, sodnika, rablja, krčmarja, srednjeveškega mesta. Motiv čistosti nasproti motivu sanj, ki so bližje Biti. Motiv dvojčic, usode. Bit je prisotna na način odsotnosti, paradiž na način pekla. Oboje je v nas, oboje smo mi: podvojenost sveta v motivu sveta ptic (Biti) in motivu sveta ljudi (ne-biti); vendar pa je svet nebitnih ljudi v svetu Biti.
Motiv smrti, ki je v Strniševih igrah vedno okno v večnost, je vedno nekakšna črna luknja, ki posrka tostranski (ne)smisel in ga na drugi strani vzpostavi kot neskončno potovanje, kot vrnitev v organizem kozmosa. Človek mora umreti, da znova postane eno z vesoljem in spozna izvorni smisel.
g) Situacijski motivi
Ta drama tudi obnavlja zgodbo o Kajnu in Abelu iz svetega pisma; motiv izdajalstvo 'svoje krvi' prikaže na primeru Margarite, ki si reši kožo, ko izda sestro Uršulo. Strniša kaže na to, da človeškega življenja ni mogoče živeti, če ga ne utemeljimo na izdaji in zločinu;
kazen mu je življenje, smrt rešitev. Tako je Uršula v smrti poveličana saj so jo ubili drugi.
h) Smerni motivi
Motiv stremljenja: Margarita, ki stremi po čistosti je v resnici simbol mesta, prispodoba za človeka evropske novoveške zgodovine. Vse, kar se dogodi, ureja z zmožnostjo, z znanjem, uspešno in tako, da ostane spoštovana.
Motiv odkrivanja preteklega: motiv samomora, ki ga stori Dizma - umetnik. V času, ko je bil zaprt po taboriščih, je Strniša sam skušal narediti samomor, ko si je prerezal žile. Motiv gozdnega, prvobitnega svet je, kot rečeno, prvobitni animistični svet, v katerem je bil človek drugemu svetu bližji oz. ga je sprejemal za ''svojo'' resničnost. Ta svet se je končal s prihodom sodobne civilizacije, ki je materialistična in antropocentrična. Ljudje, ki še vidijo svet vanj ne stopijo, dokler živijo na tem svetu, dokler ne umrejo.
Motiv prosevanja prihodnjega: motiv ljubezni, ki omogoča vstop v svet kakršen koli že je.
3. D R A M S K I K A R A K T E R
d) Dramsko dejanje in dramski karakter
Mit o samorogu, ki je kot usoda in določa pot dramskim osebam. Uršula ga lahko vidi in je čista sama po sebi, zato ji je odpuščeno in lahko prek smrti pride v svet Biti. Margarita pa sledi le moralnim zakonom in na zunaj deluje čista, vendar jo njej egoizem pokoplje in za kazen mora v samoti soočena z Resnico preživljati svoje zadnje dni.
e) Dramska oseba ali karakter v drami
URŠULA in MARGARITA
Imata svojo identiteto v lastnih imenih - Axtling. O njunih prednik se ve kaj so počeli in kdo so bili. Človeška mati je rodila dvojčici: dva človeka, ki sta eno telo, med sestrama pa je bistvena razlika. Uršula sanja in v sanjah vidi resnico, tudi strašno, in je bila rojena iz temne strani matere, ki je veljala za edino pravo čarovnico. Margarita je zmerom pri polni, jasni zavesti, rodila se je iz svetle strani matere.
URŠULA MARGARITA
Zavpila sem in se zbudila, Ko sem se zjutraj prebudila,
se umila v svojih solzah, sem se umila s čisto vodo,
molila, da bi deževalo. hodila gor in dol po vrtu,
molila, da bi nam sijalo
poletno sonce še v jesen.
" Osebe v Samorogu se pojavljajo v njegovih slušnih igrah: Henrik, ki je bil samorogu odsekal glavo; astronom v Driadi ima prednika v Zvezdogledu, pek v peku, Driada v hrastih in želodih v Bajki o nastanku mesta, njen obešenec z začetka igre v Dizmovem obešencu…"
f) Odzivnost karakterja na okolico in samega sebe
Uršula sluti prihod krivde, na svoji duši nosi greh sveta, ne da bi ga sama zagrešila, zato prosi za dež, da se bo lahko očistila. Odvisna je od višjih sil, ki jim je do kraja predana. Je figura, ki velja za skoraj noro. Ne znajde se v stvarnem svetu, nanj gleda drugače, skoraj kot ptica. Vsi ljudje se ji kažejo kot lutke, praktični svet zanjo nima neresničnosti, ne pomena, ne veljave. Ima domišljijo in sluti, kar je Margariti skrito. Zmerom jo je strah, saj se zaveda, da človek ne more nositi in prenesti teže Resnice. Zaveda se svoje človeške nemoči.
Margarita pa je povsem avtonomna, dovolj ji je, da očisti sama sebe in želi še naprej imeti svet poln sonca in življenja. Uršula je predana usodi in vidi globljo realnost, Margarita pa jo hoče kreirati in vidi površinsko. Meni, da ji je svet odprt in na razpolago, ter čaka nanjo in da je urejen, pripravljen na ljudi. Je ponosna, zaveda se, da je čista. Ceni se in to zahteva od drugih ob enem pa noben ni dober zanjo. Evropsko osvajalno delovni racionalni človek ne pozna ljubezni do sočloveka, le do sebe mu je. Zato je Margarita hladna, ledena in brez srca. Nobenemu ne vrača ljubezni, zaprta je vase, v svoj egocentrizem, ves čas zadošča sama sebi in vestno izpolnjuje vse potrebne človeške moralne zapovedi. Strah se ji zdi nizkoten saj če je svet jasen in si tak tudi sam, ni mogoča nobena napaka.
g) Stranske in pomožne osebe v drami
DIZMA
Ko je bil Dizma še glažar, srednjeveški mojster, izdelovalec barvnih oken, je napravil takšno okno tudi na hiši starodavne rodbine Axtlingov. Napravil ga je iz ljubezni, ki je neogiben pogoj umetnosti. Samorog, kot prispodoba Biti, ima zmeraj dvojno moč: utemeljuje naše življenje, nas vzdiguje v nebo in preprečuje, da bi zlo, zavzelo naše mesto. Omogoča Ljubezen in Rešitev, hkrati pa nas opozarja na smrt, pripravlja nanjo in tudi ubija. Ker Margarita ni vračala ljubezni je Dizma odšel po svetu, med mestom in umetnino pa je vladala enotnost in nasprotje, kot med umetnino in tistim, ki jo je navdihnil (Margarita Dizmo). Dizma je skozi Margarito ljubil Bit. Samo dekle je bilo le čudovito telo, a prazen duh. Dizma se ni zadovoljil s svetniško predanostjo in ne z umetnostjo, temveč je hotel Margaritino telo. Tu ni identičen z umetnikom, ki daje; kdor zahteva ni in ne more biti umetnik. Zato se ločita podobi Dizme: kot glažar in druga kot špilman - imata različen duh, isto podobo. Dizma je bil najprej likovni, zda
j je glasbeni umetnik, trubadur.
BERTRAM
Sodnik v mestu. Margarite si želi fizično, tako kot si je prej Veroniko in Cecilijo. Obe je dal sežgati na grmadi, ker se mu nista uklonili. Je egocentričen in se maščuje etiki, Margarita pa preživi le zato, ker je še bolj egocentrična od njega. Vseeno pa Bertram čuti; Margariti je bilo vseeno, ko sta Bertramovi predhodni izbranki goreli. Ko jo razglasi za čarovnico se mu je pripravljena predati. Za čarovnico jo je razglasil, ker je menil, da ne pozna Boga, ampak pobožnost; s tem ko se mu preda, bi po njegovem spoznala Boga. Ob enem je sodba, s katero bo Margarita živela, ker ni ljubila.
PINCUS
Sodnikov sodelavec, brez njegovih krivih priseg ne bi bilo obsodb. Meni, da je pisani ptič v kletki hudič, na Margaritini nogi vidi kopito, o Dizmovi umetnini meni, da jo je naredil škrat. Hkrati je življenjsko praktičen saj je krčmar, človek tega materialnega sveta, zato se smrti zelo boji. Zanje je namreč pekel, ki ga občuti že na tem svetu.
WOLF
Je najemniški vojak, ima tipičen poklic za srednji vek. Wolf je zanetil dvom med ljudmi. Z Dizmo sta prinesla v mesto lažnega ptiča. Kvarita lahko le tistega, ki je že pokvarjen, čistega se ne da. Je vohun Berengerja, ki kot Zlo napada mesto. Hudič je le šiba božja, s katero udarja Bog.
Glasnik, rabelj, zvezdogled in trije biriči nimajo lastnih imen in nastopajo kot poklici. So del zgodovine.
RABELJ
Je simbol smrti telesa. Ni od tod, sem pride od tam saj je pomočnik drugega sveta. Z Uršulo se lahko pogovarjata kot prijatelja in ona tudi poljubi njegovo dvoglavo lutko, ki je prišla z one strani sedaj pa hodi po meji obeh svetov.
ZVEZDOGLED
Vidi vse tri čase; Uršula vidi brezčasen čas. Vidi svet na hrbtu ribe faronike in ve, da je Berengar šiba božja. V drugi svet pa ne more priti, ker daje znanje in ne ljubezen.
GLASNIK
Na začetku opozarja meščane, da Berengar s svojo vojsko oblega mesto in kaj lahko stori. Ljudem tudi razglaša in razlaga pravico, ker je bil priden vojak in je dobil za to službo za plačilo; bil je drugačen vojak od Wolfa.
h) Atmosfera in okolje kot igralec v drami
Srednjeveško okolje je zgodovinsko oddaljeno, nad njim imamo pregled in je zato lažje videti Resnico, ki jo kaže drama. To resnico bi človek težko spoznal v svojem času in svetu, ker je poln predvsem praktičnih resnic in do njega nima tolikšne distance. Srednji vek je zaradi krščanske idejne podstave čas, v katerem lahko Strniševe podobe oseb, ki so sicer vsečasne ali nečasne, najprepričljivejše zaživijo.
4. D R A M S K I G O V O R
c) Govor v drami
Delo je dramatizirana Strniševa poezija, po sporočilu in jezikovnem slogu, je ena sam podoba. Ima verzificiran, metaforičen govor ter stiliziranost dramskih oseb, Strniša pa je v to delo vnesel tudi pesniško filozofijo. Interakcije dramskih oseb so podoba večnega spopadanja med dobrim in zlim, med resnico in lažjo. Znotraj govornih nastopov pa se razodevajo podobe tega in onega sveta, raja in pekla, tega in drugega časa, te in druge resničnosti. Strniša sam pravi, da čim večja domišljija zmeraj sama narekuje tem bolj stvaren jezik. Konkretna poimenovanja pričajo o tem, da je fantastični, sanjski svet ravno tako resničen kot stvarni, predmetni. Ima nenavadne besedne zveze kot metafore: nasmeh lepe smrti, grbi zvezd, bleščeče ptičje petje,…
Druženje neobičajnih ali nasprotujočih si prvin v besedne zveze je izraz hkratnosti, povezanosti običajnega in nenavadnega, drugega sveta. Nadrealistične slike so fantastični, sanjski, drugi svet, ki ne obstaja po združevalni logiki tega sveta. Neživo prehaja v živo in obratno. To pretvarjanje kaže, da se v vsakem človeku skriva pranačrt vesolja. Človek ni več kot stvar, če ne spozna, da je le del vesolja. Sprejemanje stvari in spoštljivost do njih sta pogoj za vesoljsko zavest.
Prirednost je jezikovni izraz Strniševe filozofije hkratnosti. Podredne zveze se uporabljajo v postopku preiskave in relativiziranju stvari ter pojavov. Trditve so postavljene antitetično. V trenutkih, ko napetost raste, se izmenjujejo kratke povedi z vmesnimi vzkliki. Verz temelji na sintaktičnih enotah, kar je bila prvotna verzifikacija indoevropskih ljudstev.
Zvočni stik je asonanca. Pesniški jezik Samoroga kaže močno naslonitev na slovensko ljudsko pesem, ki je v dramskem srednjeveškem prostoru in času naravnejša, kot bi bila v drugem. Tudi v označeni verzni in metaforični strukturi učinkuje nenasilno in skladno. Ljudska tradicija se kaže tudi v metaforiki. Ljudska pesem deluje kot element skladnosti med vsebinsko in jezikovno strukturo drame.
Vnesene je tudi veliko simbolike: bistven pomen ima število 1 - in sicer v zvezi s samorogom. Simbolnega pomena je tudi leva, kjer bodo obsojeni, in desna stran za rešene. Tudi z barvami se ustvarja govor: zelena je barva življenja, rdeča zla in smrti - na tem svetu sta opisana v črni barvi. Kažejo pa se tudi drugi simboli, značilni za Strnišo: krila (dvigniti se nad svet), okno (zveza z drugim svetom), gozd (prvobitni animistični svet), želod (simbol vesoljske zavesti - v sebi ima hrast, tako kot vsi mi pranačrt vesolja), nebesna znamenja, zvezde.
d) Funkcije dialoga in monologa
V dialogih se kaže karakter oseb. Spoznavajo se (ne)resnice, ki vplivajo na nadaljnji potek.
e) Pesmi kot posebna oblika govora
V pesmih se odkriva filozofija Strniše in razlagajo dogodki iz preteklosti. Zaustavljajo potek dramskega dejanja, hkrati pa opozarjajo na idejno-vsebinsko razsežnost. V njih je izrazitejša metaforika.
5. T E H N I K A D R A M E
c) Analitična in sintetična tehnika drame
Kompozicija je analitično-sintetična. Dogaja se v strnjenem časovnem zaporedju, v manj kot 24-ih urah. Prizorišče je ves čas nespremenjeno, deloma simultano: trg, krvava rihta, gostinski prostor pri Pincusovi krčmi. Dramsko dejanje se odvija strnjeno, čeprav ima več idejno-vsebinskih plasti. Zgodbi o Margaritini obsodbi in kazni, ki doleti njeno sestro sledijo sočasno zgodbe iz preteklosti: o Henrikovem uboju samoroga, nastanku zelenega okna, Dizmovi smrti, kot umetnik.
d) Gradnja drame
Samorog je poetična drama, ki ima svoj spopad, prizorišče in čas. Ti so konkretni ob enem pa dobivajo splošni pomen, ki predstavlja avtorjevo videnje sveta in življenja. Strniša kaže to življenje manj čustveno, bolj je posreden, življenja ne zanika, temveč ga opisuje kakršno je, njegova igra je samoobvladano seciranje realnosti.
Kompozicija dramske zgodbe. Drama ima 3 dejanja, vsako od njih 21 slik, za njunim razmerjem se skriva število 7. Osrednji dogodek, preiskava in sojenje, se odvije ponoči. Vrh je razkritje čiste device Margarite, njena izdaja lastne sestre. Do tega dogodka se stopnjujejo oblike zla, zasnova je na izvirnem zlu: napuh, krivo pričevanje, izdaje, vlom, ponovni uboj samoroga. Po razkritju resnice sledijo izvršitve kazni, sprejem krivde, pomiritve, ljubezni. Vrhunec je za Uršulo njena predaja na grmadi, rešitev. Klasičen grški trikotnik.
Druga kompozicijska prvina so pesemski vložki, ki zaustavljajo razvoj dramskega dejanja, hkrati pa opozarjajo na višjo resničnost drame.
Prizorišče je del srednjeveškega mesta. Desno dom plemiške družine Axtlingov, levo Pinciusova krčma, na sredini stolp krvave rihte - sodniška stavba; simetrična trikotniškost. Del odra sta tudi ječi. Vtis konkretne realnost vzbudi prvi stavek avtorjevega prikaza prostora: dogaja se sredi srednjeveškega mesta.
Čas je v treh enotah, od večera do jutra; po dejanjih I. - večer, II. - noč, III. - jutro. Je čas, o katerem pravi Zvezdogled: sonce zapušča hišo Device in stopa v čas Tehtnice. To je noč sodbe nad ljudmi, noč resnice, čas, ki se zmerom znova dogaja po usodi Zvezd.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
