domovgalerije slikseminarske nalogeučne pripraveostalo
Brezplačne seminarske naloge in učne priprave
Absolventi slovenskega jezika s književnostjo na PefMB, generacija 2000-2005.
Nekateri izmed nas bodo učitelji, bodisi na osnovni ali srednji šoli; drugi se bodo odločili za nadaljnji študij (magisterij, doktorat); tretji pa bodo lektorji ali karkoli drugega.
Iskanje seminarskih nalog po google

 
Knjižni jezik
Književnost
Didaktika
Dialektologija
Folkloristika
Skladnja
 
  www gostovanje sloHOST
gostovanje spletnih strani in izdelava spletnih strani

-----------------------------------------------
LEKTORIRANJE
kvalitetno in cenovno ugodno lektoriranje
 
  Želite prejemati novice po emailu?  
     
   
9.4.2006
Ivan Cankar: Gospa Judit
objavil: Alenka Mirkač
Število ogledov: 1881
UVOD
Navdušenje, s katerim ljubitelji in poznavalci literature vedno znova govorijo in pišejo o Ivanu Cankarju, me je že od nekdaj vzpodbujalo, da bi se tudi sama poglobila v skrivnostno lepoto njegovega ustvarjanja, zato sem to seminarsko nalogo vzela kot izziv in priložnost, da se soočim z bogastvom besede tega velikega umetnika.
Pri svojem raziskovanju sem se lotila zelo širokih in obsežnih tematik, ki sem jih v končni podobi naloge združila v štiri večje sklope:

Najprej sem se osredotočila na okoliščine izida knjige: kdaj in kje je nastala, kaj je Cankarja vzpodbudilo k ustvarjanju, kateri dogodki so zaznamovali zasnovo romana, kako so delo sprejeli bralci takratnega časa in kakšni so bili odzivi kritikov.

Nato sem razčlenila zgradbo romana, na kratko povzela zgodbo in bistvenim delom vsebine dodala svoja opažanja. Precej pozornosti sem posvetila tudi predgovoru - njegovemu ozadju, pomenu ter satiričnim prvinam, ki jih je v njem zaslediti.

V tretjem sklopu sem poskušala odkriti, v čem se roman odmika od tradicionalnosti, kje se najočitneje kažejo vplivi moderne, kaj je izrazito dekadenčnega, simbolističnega, novoromantičnega in kje je najbolj opazen impresionizem. Zbrala in predstavila sem tudi najznačilnejše metafore in simbole.

Zadnji sklop je namenjen temam, ki v romanu najbolj izstopajo. Na prvem mestu je hrepenenje, sledijo umetnost in umetnik, tema smrti, minevanja, posebno pozornost pa posvečam liku ženske ter nekaterim očitnim in pomembnim medbesedilnim navezavam.

NASTANEK KNJIGE IN ODZIVI NANJO
Roman Gospa Judit je Cankar začel pisati leta 1903, izšel pa je decembra 1904 v založbi L. Schwentnerja. Nastal je "v času, ko se je na široko razmahnila pisateljeva ustvarjalnost in hkrati tudi iskala globine, ki jih je naša dotedanja proza poznala le malo" (Borko 1966: 126).

Cankar se pri pisanju opira na tuje pripovedovanje: pripovedovalka sama postane obenem glavna junakinja romana. Literarna zgodovina ugotavlja, da je bila Cankarju podlaga za lik glavne junakinje romana Olga Kunster, s katero se je pisatelj seznanil na Dunaju. Knjiga je pravzaprav sestavljena iz raznih odlomkov Olginega življenja, kakor mu jih je zaupala ob njunih srečanjih, vendar pa je seveda marsikaj spremenjenega, odvzetega ali svobodno dodanega - skratka, umetniško (pre)oblikovanega. Tudi Olga sama je potrdila, da je pisatelj podobo junakinje suvereno ustvaril in ji vdihnil mnoga lastna občutja in razpoloženja.

Kot opozarjajo razne spremne študije in opombe, so podobnost z resničnimi osebami iz Cankarjevega življenja tistega časa neredki (tudi kritika) opazili že ob izidu knjige. V pismu Franu Vidicu, ki se je čutil najbolj prizadetega, češ da si ga je Cankar privoščil, zato najdemo tole pisateljevo ''samoobrambo'':

"Res sem se bil poslužil nekaterih modelov - kar je naravno -, a sem jih retuširal in kombiniral z drugimi; kar je tudi naravno. Imenovati Vam jih seveda ne morem: zakaj kjer se pričenja ''Scuhlüsselroman'', tam se umetnost neha."

Pismo, ki ga je Cankar v času nastanka Gospe Judit namenil Zofki Kvedrovi, pa nam razkrije, da je v podobi Judit pisatelj hotel ustvariti objektiven, etično pozitiven ženski lik in značaj. Morda je prav tu iskati vzrok za nenavadno skrbno pripravo in osredotočenost na izbrani vir, ki ju razkriva Cankarjeva beležnica.

Ne smemo pa prezreti tudi dejstva, da ima Gospa Judit pravzaprav satirične vzmeti: prikazala naj bi bedno podobo ljubljanske meščanske družbe. Prav zato je lik gospe Judit povsem poslovenjen, prestavljen na slovenska tla; na Dunaj poseže le v šestem poglavju, pa še tam je osrednja oseba gospa Zaplotnica - simbol ljubljanske malomeščanske družbe.

Snovanje romana pa je opazno zaznamoval še en dogodek:
V času nastajanja Gospe Judit je Cankarja močno prizadela ostra Kobalova kritika romana Hiša Marije Pomočnice. Cankar se je odzval zelo bojevito, in sicer z napovedjo, da bo v Gospe Judit ''moralični Kobal'' igral ''majhno vlogico''. Ta napoved je najočitneje uresničena v petem poglavju knjige (a o tem več kasneje), vsem tako imenovanim ''zabodenim estetikom'' v poduk pa je romanu dodan tudi zelo zgovoren predgovor.

Takoj ob izidu knjige je bila Gospa Judit deležna številnih in zelo raznovrstnih kritik, ki so se lotevale tako dela kot pisateljevih umetniških nazorov. Slovenec je Gospo Judit zavrnil zaradi nemoralnosti, Domovina je novo umetnino ocenila pozitivno, v Slovenskem narodu je zaznati odklonilno stališče, ki delu prizna zgolj estetsko vrednost, zavrne pa vsebino, češ da je resničnost prikazana pretemno, preveč pesimistično. V Slovenskem narodu so posebej ocenili tudi predgovor in tej oceni dodali ugotovitev, da se Cankar s svojimi nazori (z zavračanjem narodno osveščevalne vloge literature) sam izključuje iz narodne kulture. Skratka, pogled na zbirko ocen, ki jih je doživela Gospa Judit, nam razkrije, da so Cankarju sicer priznavali kvalitete umetnika, visoko cenili estetsko vrednost njegovih del, hkrati pa so mu bolj ali manj ostro očitali, da njegova umetnost škoduje krščanski moralnosti slovenskega človeka.

ZGRADBA ROMANA IN SPREHOD SKOZI VSEBINO
Zgradba romana se oddaljuje od tradicionalne poetike. Fabula je razdrobljena, pravzaprav je vsako izmed sedmih poglavij samostojna enota, ki poleg razvijanja rdeče niti prinese tudi svojo lastno zgodbo. Dogajalna linija je zabrisana, zamegljena, pogosto pretrgana z razpoloženjskimi opisi pokrajine ter simbolnimi podobami, prevladuje impresoinistični pripovedni postopek.

SPREHOD SKOZI VSEBINO
Gospa Judit, poročena ženska, ki pa svojega moža ne ljubi, polna hrepenenja, pripoveduje o dogodkih iz svojega življenja. Ob spominih na otroštvo predstavi svoj odnos do očeta, nam razodene, kako je prišlo do poroke s poštarjem in kakšen je njun zakon, govori o hrepenenja polnih srečanjih z ljubimci, razmišlja o družbi, umetnosti in še marsičem, skratka, kot nam pove že prvi stavek predgovora, razkriva svoje življenje, delovanje in nazore.

Predgovor

V predgovoru k romanu pisatelj predstavi in argumentira svoje umetniške nazore ter duhovito, polemično in s precejšnjo mero ironije odgovori na Kobalovo kritiko romana Hiša Marija Pomočnice. Z aluzijo na svetopisemski citat izrazi svoje nestrinjanje s katoliško ideologijo, ki zavrača nemoralna dela, češ da bi morala literatura navduševati za dobro in biti moralno poučna. Opozori na zlaganost morale, na duševno nečistost na zunaj najbolj ''moralnih'' ljudi, ter se ostro obregne ob tiste ''moralne pridigarje'', ki od umetnikov zahtevajo, da bi poučevali in vzgajali:

"… tistim ljudem /…/ je treba razložiti, da je ta zahteva, če se narahlo izrazim, največja nesramnost. Kaj? Vi sami ste potisnili narod tako globoko, da je v mlaki že do vratu; sami ste se trudili dolga leta in desetletja v potu obraza, da bi vzgojili v narodu surovost in ste naposled v veliki meri dosegli svoj namen; sami ste skrbeli z besedo in zgledom, da je dandanes popolnoma nesposoben za vsako navdušenost - in zdaj zahtevate, da bi popravil umetnik, kar so zagrešili vedoma in namenoma samopridni vodniki in učitelji narodovi? Sakrament, če to ni nesramnost! Oskrunil je slepar otroka in zdaj je ljubosumen. Naposled - nikar se ne bojte! Z umetnostjo naroda nihče ne bo pohujšal. To bi bilo mogoče pred nekaterimi desetletji; zdaj pa je vsled vaših koristnih naporov že tako napredoval, da mu je umetnost tuja. Če hoče resničen umetnik govoriti z narodom, mora govoriti jezik, ki ga v svojem srcu zaničuje."

Zanimivo je, da se ta predgovor začne z blagimi, skoraj kot pesem zvenečimi besedami, ob katerih se bralcu zazdi, da pisatelj nima drugega namena, kot vdano priznati, da je bil v zmoti:

"Moj greh je bil velika zmota, ki sem jo opazil strahoma tako pozno, skoro že prepozno. Dolgo vrsto let sem vam pripovedoval vesele in žalostne zgodbe, pel o tega življenja sramoti in bridkosti in zdelo se mi je, da je to umetnost. Mislil sem si tudi, da je svet, kakor ga vidim, in da je moja pravica in na nekak način celo moja čednost, če so moji naočniki, iz življenja neveselih izkušenj liti, tako mračni. Zakaj zdelo se mi je nadalje, da je vse umetnosti pogoj umetnikovo življenje in iz tega življenja porojena posebnost njegovih oči. Objekt je isti in, če bi gledali vsi ljudje enako, bi bila rodila zemlja enega samega velikega umetnika in nobenega več za njim. In zdelo se mi je nazadnje, da so vse te reči znane že celo v Rovtah in da bi opravljal nepotrebno opravilo, kdo bi pel ljudem dandanes o ''Novi pisariji''."

A še ista stran prinese popolnoma novo razpoloženje, ki ga ustvari dialog med debelo, pošteno žensko, ki na trgu prodaja jajca ter gospodom v črni suknji, ki pride mimo. Razgiban dialog, poln ostrih satiričnih osi, doseženih ob slikovitih metaforah, preide v spoznanje, da "ni dovolj, da je umotvor - umotvor, treba je tudi, da je putka moralna." Ali drugače: "Pravijo, da je na umotvoru umetnost postranska reč, glavna pa da je blag namen in moralno besedilo."

Ko opravi z ''oddolžitvijo'' potencialnim kritikom, Cankar spet prepusti mesto liričnemu tonu, s katerim bralca vpelje v ozračje, v kakršnem se bo lahko srečal s pripovedovanjem ''čiste, blage, vsega občudovanja vredne'' gospe Judit.

I. poglavje

Judit pripoveduje o srečanju z mladim, sanjavim, mirnim, nedolžnim fantom, ob katerem je poskušala izpolniti hrepenenje svojega srca. Ona je svobodna, sproščena, izkušena, fant pa neroden in neiznajdljiv. (Ta fant je župnikov nečak. Je morda tudi v tem zaslediti drobec ironije?…) To neujemanje učinkovito poudarjajo impresionistični opisi pokrajine, ki je takrat, ko hrepenenje še živi v vsej svoji moči in lepoti, polna sonca, svetlobe, topla, prijazna; ko se hrepenenje izpolni (in ko ta izpolnitev razočara), pa ista pokrajina naenkrat postane temna, neprijazna, žalostna, v njej je pridih smrti.

Hkrati nam to poglavje predstavlja vzdušje med ljudmi, ki se zbirajo v podeželski gostilni: druščina je na zunaj zelo spodobna, v njihovi notranjosti pa je "vse razjedeno in gnilo" od neprestanih viharjev poželenja.

II. poglavje

V drugem poglavju Judit poseže v leta svojega otroštva, v čas odraščanja. Matere ni poznala, odraščala je ob očetu, ki jo je vzgajal ob francoščini in klavirju, za njeno notranjo zrelost pa se ni veliko zanimal. Že njena mladost je bila eno samo, veliko, a nikoli docela izpolnjeno hrepenenje po lepoti, ljubezni, po nečem nedosežnem. Še zelo mlada se poroči s starim, debelim poštarjem. Vstop v zakonski stan je zanjo neke vrste igra, na poročni dan se počuti kot kraljica - a tudi te sanje se kmalu izpolnijo v 'blatu': v hladnem zakonu brez ljubezni. Judit išče naprej - išče uresničitev svojih hrepenenj - in pri tem svobodno prestopa ustaljene moralne norme.

III. poglavje

V tretjem poglavju Judit išče resnično življenje (navdušenost, moč, izpolnitev hrepenenja) v svetu politike, literature in umetnosti. Njen ljubimec je tokrat najprej odvetniški pripravnik Gruzin. Predajata se ljubezni, skupaj hrepenita po nadzemski sladkosti, Gruzin ji vzneseno obljublja ''kraljevski prestol'' in Judit za nekaj časa občuti izpolnjenost svojega hrepenenja, čeprav globoko v sebi sluti, da je vse laž. Ko se ji to potrdi z Gruzinovom priznanjem, se njen svet spet potopi v sivino vsakdanjosti. Po slovesu od Gruzina se Judit seznani z mladim idealistom, ki je Gruzinovo čisto nasprotje, človek ''brez ognja''. Juditino hrepenenje se tudi ob njem spremeni v razočaranje.

VI. poglavje

Tudi v četrtem poglavju se pripoved odvija v mejah intimne ljubezenske zgodbe skozi katero bralec spoznava razmerje med družbo in umetnikom. Judit biva v podeželskem gradiču, ''bolna od hrepenenja'', in nekega jesenskega dne sreča slikarja Ferjana. Oba sta željna življenja, vendar Juditino koprneče srce tudi ob Ferjanu ostane nepotešeno. V pripoved je vpletena tudi misel na jesen, slutnja minevanja; zgovoren dialog med Judit in Ferjanom pa nam razkrije pogled na razmerje med umetnikom in družbo. "Kot že v ''predgovoru'', predstavi pisatelj pod vtisom negativne ocene Hiše Marije Pomočnice razmerje med umetnikom in družbo na Slovenskem kot nerešljivo nasprotje. Nikjer drugod ne vlada ''tako prisrčno, globoko sovraštvo med umetniki in občinstvom'' kot pri nas, pač zato, ker je narod moralen, umetnost pa nemoralna. /…/ Umetniku sta po vsem tem na voljo dve poti: biti nemoralen ali biti neumetnik. Kot že nekajkrat, je Cankar tudi zdaj zaostreno formuliral svoj nazor o antinomičnem, nepomirljivem razmerju med umetn
ikom in družbo. Izpovedal je prepričanje, da stoji resnični umetnik zunaj družbe, zunaj njene ideologije kot njen kritik, hkrati pa hodi pred družbo kot njen predhodnik, kot slutnja prihodnosti" (Bernik 1985: 378).

V. poglavje

Jesen se je prevesila v zimo, bolestno domotožje v Juditinem srcu bodi spomine na ''ljubeznivi dih mladosti'', na ''mladost, nikoli užito'' in hrepenenje po mirni družinski sreči. V to sanjarjenje vstopi podoba mladega profesorja, literarnega kritika, ki je še eden iz vrste Juditinih ljubimcev. Prikazan je kot izrazito nemoralen človek, ki v javnosti zagovarja svetost družinskega življenja, v svojem zasebnem življenju pa se brezbrižno predaja sladkostim izvenzakonskega razmerja. (V luči satire lahko v tem ''moraličnem profesorju'' prepoznamo Cankarjevo 'zahvalo' Francu Kobalu za negativno kritiko Hiše Marije Pomočnice.)
Očitna zlaganost profesorjevih nazorov pomeni za Judit spoznanje, da se hrepenenje vedno izpolni v mlaki, pa četudi je še tako veliko in čisto.

VI. poglavje

Judit v iskanju ''čistega življenja'' potuje na Dunaj. Spremljata jo hrepenenje in gospa Zaplotnica - ''debela gospa'', ''nerodna, poštena putka'', ki v nadaljevanju pripovedi preraste v alegorični simbol domovine.

Judit se ukvarja s pol veselimi in pol otožnimi spomini na trenutke, ko se je njeno hrepenenje spopadlo z življenjem. V plitkosti pijane dunajske družbe ne najde tistega, po čemer hrepeni in poglavje se zaključi z zgovornimi besedami pijanega poeta, ki ga Judit vidi v sanjah: "Kaj ne vidiš, da je vse zlagano? Zlagano tudi hrepenenje? Napravi se po kateri poti hočeš - cilj je v mlaki!"

VII. poglavje

Zadnje poglavje se začne z opisom odurne ženske s sanjami v očeh (te sanjave oči so simbol čistega hrepenenja, hrepenenja po lepoti), ki vsak večer prihaja na dvorišče pred Juditin dom. Ta ženska v Juditinih očeh dobi podobo sove - simbola smrti, minevanja.

Poglavje je povzetek oziroma nekakšen sklep Juditinih razmišljanj o hrepenenju, življenju, smrti, smislu bivanja, umetnikih in umetnosti, morali in nemoralnosti naroda - torej o poglavitnih temah, ki se jih dotika roman Gospa Judit.

Roman se konča s simbolom osla, ki vleče vodo iz vodnjaka; stopa v kolobarju, s povešeno glavo ter nikoli ne ustavi koraka, simbolizira pa resigniranega umetnika in morda prinaša s seboj tudi kanček obsodbe umetnikove resigniranosti.


STILNE ZNAČILNOSTI ROMANA GOSPA JUDIT
PREPLETANJE STILOV

V Bahtinovi Teoriji romana beremo, da je roman kot celota večstilen, raznoličen, raznoglasen pojav. Takšna je tudi Gospa Judit, saj se v njej prepleta cela vrsta govorov in jezikov, prepleteni in dopolnjujoči se pa so tudi različni stili. Tako lahko opazimo prvine simbolizma, dekadence in nove romantike, viden pa je tudi odmik od tradicionalnosti. Slednjega najdemo že v oblikovanju zgodbe, ko le-ta ne poteka linearno, temveč je ustvarjena z impresionističnim pripovednim postopkom, razrahljana in natrgana (Čeh 2001: 52).

Izrazito novoromantičen je motiv hrepenenja, s katerim je prežeto celotno besedilo. Ostale novoromantične prvine pa so tako tesno povezane s simbolizmom in dekadenco, da je ločnico praktično nemogoče začrtati.

Dekadenco zaslutimo že ob Juditinem bohemskem načinu življenja, v katerem nasproti veljavnim normama postavlja lastna nagnjena, obenem pa hrepeni po čisti, neomadeževani lepoti duše. Prisoten je tudi dekadenčni upor, iz sicer v spopadu med umetnikom in družbo, v katerem umetniku (vsaj navidez) ne preostane drugega kot ''vdaja'', resignacija.

Največ pa je v Gospe Judit simbolističnih prvin Izhaja iz disharmonije med telesom in dušo, med sanjami (hrepenenjem) in realnostjo, harmonijo pa išče (in vsaj deloma tudi najde) v lepoti narave. Vse to doseže s pomočjo prefinjene metaforike, simbolov, zabrisanih podob, impresionističnega vzporejanja občutij med človekom in naravo, s prisotnostjo nians, s poudarjanjem zvočnosti besede (tudi stavek je pogosto nedokončan in tri pike označijo, da beseda ni mogla vsega povedati).

Že tak bežen pregled stilnih kompleksov potrjuje, da to delo upravičeno štejemo med pomembne romane slovenske moderne.

BOGASTVO METAFOR IN SIMBOLOV

Po tem poglobljenem srečanju z gospo Judit se mi zdi, da je največji čar Cankarjevih del v bogati, razvejani, izredno slikoviti metaforiki.

Metafor, ki pogosto preraščajo v alegorične, marsikje pa celo v prave simbolistične simbole, je v obravnavanem romanu veliko preveč, da bi se bilo njihovega raziskovanja smiselno lotiti v okviru te seminarske naloge, zato sem se omejila zgolj na naštevanje najpomembnejših in v Gospe Judit največkrat uporabljenih izhodiščnih območij.

''Novo življenje'', cilj Juditinih sanj, njenega hrepenenja, njen beg iz grdega, blatnega sveta se najizvirneje kažejo v podobi ''rože čudotvorne'', pogosto pa ga izraža tudi simbolika barv, povezana z bogastvom narave (bela, svetla v kontrastu s temno). Večkrat je zaslediti metafore poti (očetova hoja po klancu navzdol, osel, ki stopa v kolobarju, …), zanimiva in slikovita je metaforika, ki se izraža v opisih debelih ljudi, pri čemer je pomembno vedeti, da je debelost pri Cankarju negativna oznaka za moralno pokvarjenega človeka. Pogosta so izhodiščna območja rastlin (roža mogota, gozdovi v daljavi, ciprese kot simbol pokopališča), živali (sova - znanilka smrti, osel,…), oči (npr. prostitutka s sanjami v očeh). Izrazita je tudi uporaba barvne metaforike in z njo povezane simbolike (kontrast svetlobe in teme, ki simbolizira nasprotje med lepim in grdim, med lepimi sanjami in grdo resničnostjo).

Iz zgoraj napisanega je razvidno, da tako metafore kot simboliko Cankar največkrat črpa iz narave in njenega bogastva, zelo pogosto pa zajema tudi iz svetopisemskih motivov in njihove simbolike (čeprav v Gospe Judit nekoliko manj, kot v nekaterih drugih delih). V Cankarjevih delih "se metafora in simbol pokažeta kot medbesedilni figuri, ki svobodno prestopata zvrstne in vrstne meje ter oblikujeta mrežo medbesedilnih povezav" (Čeh 2001, 54). Dober poznavalec Cankarjevih del bo tako tudi v Gospe Judit našel precej elementov, ki bodo njegove misli navezali na druga dela tega umetnika, tu in tam pa celo na ustvarjanje koga drugega (''roža čudotvorna'' npr. spomni na Župančičevo ''rožo mogoto'', Judit na gospo Bovary in še kaj bi lahko našli).


GLAVNE TEME ROMANA
VSEOBSEGAJOČE HREPENENJE

Gospa Judit je (če seveda pustimo ob strani satirične prvine) izrazito hrepenenjski roman. Hrepenenje v takšni ali drugačni obliki zasledimo v vseh poglavjih, pri vseh osebah, tu in tam odseva celo v podobah narave. Je rdeča nit in gibalo vsega, o čemer Judit pripoveduje.

Judit hrepeni po soncu, po sladkosti neznanega, vendar slutenega ''novega življenja''. Beži pred naveličanostjo, zdolgočasenostjo, pasivnostjo. V njenem srcu je hrepenenje brez pota in brez cilja - čudno in žalostno hrepenenje. Pot je dolga in rože ob njej so poteptane v blato. Sluti daljavo, sluti tisto ''drugačno'', po čemer tako hrepeni - a ne more tja. Hrepeni po lepoti, sluti čisto, neomadeževano, resnično ljubezen, a je ne najde ne v sebi ne v bližnjih, zato v njenem življenju ostaja občutek neizpolnjenosti, grenkobe.

Njene sanje so čiste, resničnost pa umazana, zlagana. Čeprav se zaveda, da je njeno hrepenenje morda pregrešno, izrecno poudari, da je to hrepenenje lépo (prav ta lepota ga na nek način ''opravičuje''), da od tega hrepenenja živi, da z njegovo lepoto premaguje sivino in zlaganost vsakdana.

Večkrat je v njenih besedah zaznati objokovanje mladosti, pogosto se v mislih vrača v preteklost in taki trenutki so ponavadi polni nostalgije, iz česar sklepam, da je morda bistvo (izvor) njenega hrepenenja v želji po vrnitvi k neomadeževanosti mladostnih dni. Ker se zaveda, da se mladost ne bo vrnila, pa je prisiljena ''projicirati'' to svojo željo v prihodnost, v ''novo življenje''. (ŕ "Celó moje hrepenenje ni iskalo tolažbe v prihodnosti, temveč v čudnih, komaj razločnih sanjah, ki so se porajale iz davnih časov…")

Gotovo jo prav hrepenenje po tem, da bi končno našla močnega, prepričljivega moškega žene, da poišče pot do idealista - in z enako gotovostjo si upam trditi, da jo od njega odbije ''mlačnost'' njegovih idealov, ki vse velike, tako visokoleteče misli že vnaprej obsodi na neuspeh.

Če je včasih njeno hrepenenje žalostno, vnaprej obsojeno na izpolnitev v blatu, pa tu in tam vendarle postane svetlo, v sladkosti ji trepeta srce in hrepeni na pot. A prebujeno upanje ponavadi ne traja dolgo, kajti prej ali slej se s kakim utrinkom iz narave v veselo razpoloženje prikrade slutnja o minljivost vsega živega ali pa - kar je še bolj boleče - o nedosegljivosti želenega. V takih trenutkih zna Judit opaziti kanček lepote tudi v vsakdanjosti: zavida ljudem, ki živijo mirno družinsko življenje, vznemirja jo vrvež otrok, nagovarja jo življenje, ki je v njih, zaveda se, da neskaljena nedolžnost in pristnost otrok osmišlja bivanje celotne družine. To srečanje s hrepenenjem po mirni družinski sreči, po varnosti, po toplem objemu doma je tudi edini trenutek, ko je v Juditinih mislih vsaj posredno mogoče zaznati klic materinstva. Takrat še močneje koprni po srcu, ki bi jo ljubilo, po moškem, s katerim bi lahko zaživela ljubezen v njeni najčistejši, pristni obliki.

Če bi ostalo zgolj pri hrepenenju, pa čeprav bi bilo le-to brezciljno, bi življenje imelo smisel. A hrepenenje prej ali slej najde svojo izpolnitev. Izpolnitev, ki se vedno zgodi v mlaki, v blatu, v jarku - torej izpolnitev, ki razočara in boli.

"Naj se je izgubilo hrepenenje še tolikrat in še tako daleč na puste stranske steze, naj je zagazilo še tolikrat v smradljivo močvirje - zmerom spet najde tisto lepo veliko cesto, ki jo je bilo nastopilo s tako trdno vero ob prvem dnevu…" pravi Judit. In dodaja: "Šele razočarano hrepenenje je napravilo to vsakdanje življenje tako neznosno."

Boleče izkušnje in slutnja smrti Judit na koncu prisilijo v neke vrste resignacijo, ki jo izrazi z opazko, da je "ves tvoj boj, vse tvoje hrepenenje le zategadelj, da bi tvoje oči ne ugledale resnice!..."

Če je Juditino hrepenenje skoraj izključno transcendentalno motivirano, če je njeno hrepenenje izrazito hrepenenje duše, pa je povsem drugače z opisanimi moškimi. V nasprotju z Judit, ki povsod v svetu išče odsev nedolžnega, čistega mladostnega hrepenenja, ''rože čudotvorne'', je hrepenenje njenih ljubimcev vezano predvsem na erotiko, na ta svet, v njem se pogosto kažejo sledovi strasti in poželenja. To pa ni edino ostro nasprotje, ki ga pokaže zasledovanje hrepenenjske tematike v romanu, še očitneje namreč stopi pred nas nenehen, večni spor med lepoto sanj ter med izpolnitvijo le-teh, ob kateri se lepota vedno znova razblini v boleče razočaranje. Sleherno upanje konča v jarku, vsi sluteni biseri se na koncu razvodeneli in brez vrednosti znajdejo v blatu.

UMETNOST - OGLEDALO DRUŽBE

Umetnost, umetnika, odnose med umetnikom in družbo ter podobne probleme poleg predgovora najočitneje izpostavi četrto poglavje, v katerem Judit pripoveduje o slikarju Ferjanu. Sredi te pripovedi najdemo pretresljivo Ferjanovo izpoved o njegovem socialnem položaju, v kateri toži o manjvrednosti in zapostavljenosti svojega poklica, potem pa - kot v predgovoru - preide k obsodbi tistih, ki menijo da bi morala biti umetnost moralna, da bi morala služiti vzgoji naroda. Mimogrede poda Ferjan še podobo umetnosti, kakor jo vidi in doživlja on: "Umetnost pa hodi žalibog za sto korakov pred družbo, kaže ji v jasnem ogledalu njej spačeni obraz, v drugem ogledalu pokrajino, ki je še daleč in jo sluti samo umetnik."

SMRT IN MINEVANJE

Minevanje je pogosto nakazano v podobah narave. Prehod od pomladi k jeseni, slutnja oz. napoved zime, podoba sove, orumenel list, ki sredi avgusta pade z drevesa in še kaj bi lahko našli.

Smrt kot posledica minevanja pa je v romanu transcendentalna in estetizirana. Slednje se najočitneje kaže v odlomku iz tretjega poglavja, kjer Judit takole razmišlja:
"Morda ni lepo, ampak najbolj interesanten je moški, kadar leži ubit, široko rano na čelu, bled obraz, polodprte ustnice vse blede in suhe, kakor trudne od poljubov."

Transcendentalna naravnanost smrti pa je razvidna iz Juditinih namigov, da bo morda prav skozi smrt prišla do novega življenja. Res pa je, da je tematika smrti oz. minevanja v Gospe Judit bolj obrobnega pomena, zastrta, največkrat izražena s simboli in v veliki meri prepuščena bralčevi interpretaciji.

JUDIT KOT ŽENSKA

Cankar se je opisovanju ženske opazno posvetil že v romanu Na klancu, ki je izšel leta 1902. Tam je v Francki, trpeči, na žrtev pripravljeni materi, izoblikoval mit matere slovenskega naroda. Ker je izhajal iz krščanskega ideološkega ozadja, je bilo pri kritiki delo dobro sprejeto in pozitivno ocenjeno. Pravo nasprotje, morda celo protiutež liku Francke pa je Cankar ustvaril v Judit. V njej je zrušil znani romantični mit o ženski - rešiteljici slovenskega naroda, na nek način pa tudi odgovoril na vprašanje, kaj je pomenilo biti ženska ob koncu 19. stoletja: Francka ali Judit; trpeča mati ali prešuštnica. Če je Francka prvo, je Judit drugo; a to prešuštvo ostaja brez obsodbe, opravičeno z njeno osebno in splošno družbeno stisko ter z vseobsegajočim hrepenenjem.

Cankar se je pri ustvarjanju Gospe Judit globoko vživel v drugi spol. Pravzaprav je žensko izbral za svoj medij, v žensko osebo je projiciral samega sebe. "Judit se izpoveduje prvoosebnemu pripovedovalcu, je njegov drugi jaz, ki se osvobaja v diskurzu, prek jezika" (Jensterle Doležal 2001: 114). S to transgresijo spola opozori na razlike med spoloma in na nepravičnost socialne situacije, v kateri je ženska vsestransko podrejena prevladi moških.

Judit je edini otrok očeta učitelja. Njeno otroštvo in gotovo tudi značaj zaznamuje odsotnost ljubeče materine vzgoje. Ko se poroči, je še skoraj otrok, mož ji je tako rekoč neznanec, njun zakon je brez ljubezni, brez zvestobe, hkrati pa poln prezira, celo gnusa. Dvoličnost, zdolgočasenost in nemorala družbe ubijajo življenje v Judit in jo silijo, da išče uresničitev svojega hrepenenja pri drugih moških, v zakonolomstvu.

Judit kot izrazito hrepenenjski lik (ta nenehna prisotnost hrepenenja kaže na novoromantično izhodišče romana) nosi v sebi tudi nekatere poteze, ki spomnijo na dekadentna občutja utrujenosti, gnusa, v blatu izpolnjenega hrepenenja, melanholije, nostalgije … Ni je strah grešiti, prelomiti ustaljenih etičnih načel, pretrgati vezi vsebinsko praznega zakona,dokler je v njej hrepenenje, ki ji daje upanje, da bo nekoč nekje vendarle lahko izpolnila zahteve srca. Vendar pa tega ne dela kot pošastna, z orožjem erotike oborožena lomilka moških src, temveč kot večna iskalka izpolnitve, smisla, pristnosti, lepote. Pregrešna družba in njena dvojna morala ji onemogočajo uresničiti hrepenenje. Pravzaprav se zdi, da je s to nemoralo usodno, neločljivo povezana; iz nje ne uspe izstopiti in tako se zgodi, da je po eni strani "neusmiljeni kritik družbe, njenega filistrstva in moralne dekadence (Jensterle Doležal 2001: 114), hkrati pa v svojem življenju ponavlja prav tiste vzorce, ki jih skozi izpoved najbolj kritizira.

Njeni ljubimci so dejansko samo tipi moških, ki jih najdemo v takratni malomeščanski družbi:
- nedolžen, nespreten mladenič,
- Gruzin kot politik in revolucionar, ki svojih zamisli ne zmore izživeti,
- idealist, ki je izgubil svoje ideale,
- umetnik, ki ne zmore slediti svojim sanjam,
- nemoralni profesor etike, ki je s pripovedovalčeve strani deležen najostrejše (satirične) kritike, saj kljub vsem svojim velikim idejam o etiki hoče samo Juditino telo.
Juditino iskanje ljubezni, pravega življenja, čiste lepote je pri slehernem od njih brez uspeha.

"Judit je tip novoromantične, dekadentne junakinje, razpete med telesnostjo, ki je greh, in duhovnostjo, ki je ljubezen. Vendar v tem pojmovanju obstaja neka diskrepenca, vprašanje ljubezni je zanjo vprašanje hrepenenja, imaginarnega - hrepenenje ni hrepenenje po drugem, ampak po drugačnem, po absolutnem" (Jensterle Doležal 2001: 115).

Po eni strani je Judit povsem duhovno bitje, njeno hrepenenje je iskanje ''rože čudotvorne'', po drugi strani pa zna ljubezen opisati tudi v povsem dekadenčnem stilu: "Morda ni lepo, a najbolj interesanten je moški, kadar leži ubit, široko rano na čelu, polodprte ustnice vse blede in suhe, kakor trudne od poljubov."

Telesnost in erotične želje moških so v romanu prikazane kot način manipulacije z žensko, poudarjena je misel, da je prava ljubezen dejansko duhovna, skoraj platonska ljubezen, ki neprimerno bolj kot telesu velja duši. Telesnost, ki je eden osrednjih problemov modernizma, Cankar uporabi za izraz dvojne morale. Juditino telo je predstavljeno kot nežno, skoraj otroško, neomadeževano - v ostrem nasprotju s tem pa so (skoraj groteskni) opisi debelih, prepotenih, sopihajočih, poželenja in strasti polnih moških in nenazadnje tudi Zaplotnice (rdeči obraz, tolste roke, neokusna, strahovito načičkana obleka…).

Vse napisano je le delček mnogih (za)misli, ki jih pozoren in izkušen bralec lahko zazna v romanu Gospa Judit, vendar pa že teh nekaj drobcev potrjuje, da je vprašanje ženske in njene vloge v družbi ena osrednjih tem romana.

ZAKLJUČEK

Čeprav so roman Gospa Judit njegovi prvi kritiki zavračali zaradi vsebine, so mu vendarle že oni bolj ali manj odkrito priznavali estetsko vrednost. Danes med poznavalci slovenske književnosti verjetno ni nikogar, ki bi dvomil o veliki umetniški vrednosti Cankarjevih del, menim pa, da si prav Gospa Judit pa si med njimi zasluži več pozornosti, kot je je deležna, kajti v njej so izredno prepričljivo združene Cankarjeve največje kvalitete: brezmejni svet njegovih metafor in simbolike, poznavanje in suvereno obvladovanje literarnih tokov časa, v katerem je ustvarjal, ter občudovanja vredni pogum za utiranje novih poti.

VIRI IN LITERATURA

Mihail Bahtin: Teorija romana. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1982.

France Bernik: Opombe. V: Ivan Cankar: Dela, I, Ljubljana:Cankarjeva založba, 1985.

Ivan Cankar: Dela, I. Ur. France Bernik. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985.

Ivan Cankar: Gospa Judit. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1966.

Ivan Cankar: Zbrano delo, 12. Ur. France Bernik. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970.

Jožica Čeh: Metaforika v Cankarjevih romanih. V: Obdobja 21. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2001. 51-61.

Jožica Čeh: Metaforika v Cankarjevi kratki pripovedni prozi. Maribor: Slavistično društvo, 2001.

Alenka Jensterle Doležal: Mitologizacija ženske v Cankarjevi prozi. V: Obdobja 21. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2001. 109-118.

Miran Hladnik: Praktični spisovnik. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1997.

Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2001.

Franc Zadravec: Slovenska književnost II. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1999.

http://www.biblija.net/biblija.cgi

Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav, ki vas zanima med naslednjo izbiro

Pripone: Gospa_Judit.doc

IZMENJAVA POVEZAV
Free directory.velikan.net websites listing and linkexchange - Recreation & Reference
Free submission to directory.velikan.net Web Directory - Category Recreation & Reference.
Create automatic Login to Windows Account with windows registry
How to automatic login to Windows Account using windows registry
Free directory.velikan.net websites listing and linkexchange - Health
Free submission to directory.velikan.net Web Directory - Category Health.
Free directory.velikan.net websites listing and linkexchange - Business
Free submission to directory.velikan.net Web Directory - Category Business.
Free websites listing and linkexchange - Arts
Free submission to our Web Directory - Category Arts.
Free websites listing and linkexchange - Shopping
Free submission to our Web Directory - Category Shopping.

Free websites listing and linkexchange - Business
Free submission to our Web Directory - Category Business.
Domov | Galerije slik | Seminarske naloge | Učne priprave | Ostalo Spletna stran je avtorsko delo avtorjev prispevkov.
Vse seminarske naloge in učne priprave so brezplačne.