|
|
 |
9.4.2006
Matjaž Kmecl: Razcvet pripovedne proze pri "vajevcih" |
objavil: Alenka Mirkač
Število ogledov: 588 |
|
 |
V letu 1854 so Simon Jenko, Fran Erjavec, Valentin Zarnik, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Janez Mencinger, osmošolci ljubljanske gimnazije, začeli izdajati skrivni dijaški rokopisni list Vaje. V njem so preizkušali svoje ustvarjalne moči, s tem literarnim delovanjem pa pomembno zaznamovali slovensko pripovedništvo. "Njihovo delo je pomenilo prvi razcvet slovenske pripovedne proze, meščanske po duhu, težeče v realizem (Fatur 1992, str. 60)". Glavni pobudnik za nastanek Vaj je bil Simon Jenko, za mentorja pa so si vajevci izbrali naravoslovca in narodnjaka Dragotina Dežmana, ki jim je s svojimi pogledi na življenje pomagal iskati neobremenjen, objektiven odnos do sveta.
Razpoznavna znaka vajevskega ustvarjanja sta predvsem dva: snov zajemajo iz življenja meščanskega človeka in pri tem opazno poudarjajo slovenskost, obenem pa se izrazito navdušujejo nad naravoslovjem.
Odgovor na vprašanje, od kod vajevska nagnjenost do naravoslovja, moramo najverjetneje iskati v letu 1819, ko so absolutisti prepovedali poučevanje naravoslovnih ved v avstrijskih šolah; to je seveda izzvalo številne proteste, ki so kmalu pripeljali do tega, da je postalo ukvarjanje z naravoslovjem neke vrste konjiček slovenskih izobražencev. V časopisju se je pojavilo nekaj prevodov "živalskih portretov", ki so vajevcem (predvsem Franu Erjavcu) pomenili smernico in vzpodbudo za njihovo delo. Vajevsko izhajanje iz naravoslovja je vidno v tem, da so iz njihovih del izginile vile, škratje in zaklete cesarične, nadomestijo pa jih žaba, mravlja, vaški in mestni originali…, kar pa seveda prinese s seboj tudi nove pripovedne postopke in nenazadnje tudi nove funkcije literarnega besedila.
Skratka, v nasprotju z dotedanjo na slovenskem nastalo literaturo vajevcem "življenje ni več zanimivo le kot ideologija ali moralizem, temveč mnogo prej kot vzročno posledična veriga odločitev, dogodkov, enkratnih, že psihološko utemeljenih človeških odzivov (Kmecl 19??, str. 70)", kar je pomemben premik in v marsičem pomeni uveljavitev slovenskega pripovedništva v evropskem okviru.
V podobnem smislu kot odnos do naravoslovja se spremeni tudi odnos do narodnosti: postane stvaren, premišljen. Mladi umetniki, ki ustvarjajo Vaje, se sicer široko razgledujejo po Evropi, vendar se obenem jasno zavedajo neprecenljivega pomena domačega izročila, iz česar se rodi "nenavadno bogastvo pogledov, zamisli in načrtov - s tem pa tudi pravi razcvet in začetek slovenske meščanske pripovedne proze (Kmecl 19??, str. 71)."
2. JENKOVA PRIPOVENDA PROZA. RAZMERJE MED LJUDSKO GODČEVSKO TRADICIJO IN ROMANTIČNO LITERARNO ŠOLO
Čeprav se je Simon Jenko uveljavil predvsem kot pesnik, je med njegovimi deli ohranjenih tudi šest pripovednih spisov v prozi: Spomini, Tilka, Jeprški učitelj, Kaznovana tercijalka, Ljubljana, Predpustnica.
Spomini, Tilka in Jeprški učitelj so splošno znani in v slovenski književni vedi pogosto obravnavani, ostali trije spisi (Kaznovana tercijalka, Ljubljana in Predpustnica), ki jih je literarna veda pogosto (neupravičeno?) puščala ob strani, pa so sicer res v marsičem začetniški, vseeno pa so lahko dober pripomoček za razumevanje Jenkove literarne poti.
Ker se prva tri besedila v marsičem bistveno ločijo od ostalih, se zahtevnejšemu bralcu postavlja vprašanje, od kod razlika med eno in drugo prozo. Kaznovana tercijalka, Ljubljana in Predpustnica so navidez preproste komične zgodbice, povedane na brezoseben način, osebe so le uboge, nemočne figurice v rokah vsemogočnega pripovedovalca, postavljene v neusmiljeno komične položaje; vse je ena sama groba, neusmiljena, robata šala. Tako Jenko kot Levstik take šale in tudi način njihovega pripovedovanja opredelita kot značilno ljudske, iz česar lahko sklepamo, da je bil mlademu Jenku prav ta poseben primer ljudske pripovedi, torej ljudska šala, eden prvih pripovednih vzorov.
Na obstoj tovrstne oblike ljudskih pripovedi kažeta dva slovstvena pojava tistega časa:
- šaljive zgodbice v takratnem slovenskem časopisju, ki so jih v objavo pošiljali različni zapisovalci, snov pa so zajemali iz ljudske pripovedne tradicije ali pa iz aktualnega dogajanja;
- članek Matije Majarja Ziljskega "Nekaj od Slovencov" (objavljen v Novicah 1844), ki je dejansko sistematičen popis živih oblik takratne slovenske ljudske slovstvene dejavnosti. V tem članku Majar med drugim omeni, da si ob nekaterih priložnostih Slovenci radi povedo "kako godcovo"; te "godcove" tudi natančneje opredeli, in sicer o njih pravi: "Smešne pripovedke se imenujejo godcove in to za tega voljo, ker jih pri svatbah ali ženitvah besednik, obično kak godec pove, da je kaj za smeh." Primer takšne "godcove" je, kot pravi Majar, lahko znamenita anekdota o "prekletih grabljah", ki med Korošci še danes živi: kmečkega fanta so poslali v pole in ko je prišel na počitnice, se je doma delal finega (češ da zna samo še nemško) in je za vsako stvar spraševal, kako se imenuje po slovensko; tudi za grablje je tako spraševal, a je med tem po nesreči stopil nanj in od bolečine zavpil "Preklete grablje!".
Tematski repertoar takih "godcovih" je bil zelo širok in prilagodljiv, najpogosteje pa je se je nanašal na ženitovanjske in razne politične pripetljaje. Kljub snovni odprtosti pa so bile te pripovedi slogovno izrazito zaprte: pripovedno način se je podrejal strogemu tradicionalizmu in bil v vsem prilagojen oz. podrejen preprostemu kmečkemu občinstvu. Če pogledamo Jenkova zgodnja pripovedna dela, se zdi, da se je tudi ob zaveda, da če naj bi njegove zgodbe dosegle želen učinek, morajo dosledno upoštevati značilnosti občinstva, ki so mu namenjene. Iz tega lahko sklepamo, da je (nepričakovano?) spremembo, ki je značilna za Jenkova pozna prozna dela, povzročila predvsem bistvena sprememba tipa bralca. - In res, hkrati z oblikovanjem meščanstva (ki prinaša s seboj tudi dvig izobraženstva) se je na slovenskem v tistih časih razširil nov tip bralca, ki bolj kot brezpogojno zabavo ceni človečnost, posameznikovo individualno čustvovanje, notranjo svobodo.
Da so se umetniški ustvarjalci tega premika v razmerju do občinstva zavedali, kaže zapis, ki ga leta 1856 objavijo Novice gospodarske, obrtnijske in narodne: "Napačna misel pa je ta, v kateri je še mnogo naših rojakov zapopadenih, da slovenski časniki in knjige so namenjene le preprostemu ljudstvu na kmetih. Kdor je take misli navdan, ne želi svojemu maternemu jeziku tiste veljave, ki mu gre pred svetom in Bogom, in če bomo sami svoj jezik tako silili za peč, se ne smemo čuditi, ako se mu godi drugač od druge strani. Mi za svoj del smo bili zmeraj čez to ograjo, in mnogo reči, ki jih pišemo in natiskujemo, ne mislimo, da jih pišemo za dekle in hlapce."
Prva umetniška stvaritev, ki upošteva to novonastalo situacijo, je verjetno Jenkovo tretje pripovedno delo Spomini, ki so pravzaprav del življenjske zgodbe nekega upokojenega duhovnika, "zapiše" pa jih popotni dijak, kateremu omenjeni duhovnik neobremenjeno pripoveduje zgodbo iz svoje mladosti. Duhovnik naenkrat ne deluje več kot pridigar, kot nekdo, ki ji dolžan oznanjati božjo besedo, temveč stoji pred nami kot povsem navaden človek s svojo življenjsko zgodbo in njenimi (povsem posvetnimi) zapleti.
Tudi pripovedni način se v Spominih temeljito razlikuje od ljudskega: če bi npr. pisal za preprostega kmečkega človeka, bi Jenko dejstvo, da se fant in dekle zaljubita, verjetno sporočil s preprostim "sta se imela rada", tu pa si dovoli zapisati: "Ne vem, od kdaj je bilo nasprotno nagnjenje med njim in mojo sestro Mico; le toliko vem, da je bilo tačas visoko stopnjo doseglo…"
Opazno je tudi izrazito poudarjanje človekove individualnosti, upovedene osebe pripovedovalca namreč ne zanimajo kot zgolj posplošitve določenih "vzorcev" ljudi, temveč jih obravnava kot enkratne, neponovljive posameznike, kar je očitno v povezavi z evropskimi romantičnimi literarnimi nazori. - Matjaž Kmecl v svojem razmišljanju ugotavlja, da "če je še v Predpustnici pripovedovalec nastavek opisovanja zaključil z enostavno kratico "i. t. d." (pa si bralec predstavljaj, kakor veš in znaš, važno je hiteti v konec), se v Spominih že kar na začetku z dolgimi pogledi ustavlja na Ciganki (Kmecl 19??, str. 78)". In res je omenjeni opis Ciganke nenavadno "sočen": "Bila je to ena tistih podob, ki se v gorkejših mesecih pogostoma vidijo pa naših gozdih, le da po njeni podobi soditi, je bila prave aziatske rodovine in ne iz tistih, katerih so se nekatere tudi med našim ljudstvom rodile. Priletna ženska pa visoke in tanke rasti in suhih udov je bila pokrita s cunjami, ki so nekaj na gosposko, nekaj na kmečko obleko opomi
njevale. Cela podoba bi ne bila nič kaj grda, ko bi je ne bila nesnaga pačila in nemarnost v laseh, ki so se od zatemnelega obraza tako odlikovali s svojo črnoto, kakor nasproti dve vrsti zdravih zob s svojo beloto. Še ne zmeni se babuza, ko pred njo obstojim…, ampak mirno sedi, komolca na stegna oprta, drži z obema rokama pipo ter tako zadovoljno kadi venomer…"
Kaj pa Tilka in Jeprški učitelj? Ko se Matjaž Kmecl naveže na ti dve, po njegovem mnenju Jenkovi najzanimivejši deli, nam postreže z zanimivo ugotovitvijo: da sta se v teh dveh besedili obe kvaliteti (torej godčevska pripovedna tradicija in nova pripovedna šola, podrejena relativno izobraženemu meščanskemu bralcu) združili in preoblikovali v novo pripovedno strukturo. V obeh delih najdemo tipičen siže godčevske zgodbe, poln robatega posmeha, obenem pa je tako za Tilko kot za Jeprškega učitelja značilno, da se bistveno spremeni vloga pripovedovalca: le-ta naenkrat ni več brezoseben, oddaljen, temveč se nam pokaže kot izdelana osebnost, ki ceni in spoštuje doživljanja oseb, ki jih opisuje, vstopa v njihov notranji svet, čeprav je po drugi strani res, da se še vedno počuti dovolj vzvišenega in prevladujočega nad njimi, da se lahko iz svojih literarnih likov neogroženo ponorčuje. Kot primer take nepotrebne, a vendar učinkovite "klepetavosti" Kmecl navaja Jenkovo opisovanje Tilkinega basanja pipe: "Da pa pipa veli
ko k dovršenemu možu pripomore, tega je bil tako prepričan, da smemo upati, da mu nihče njegovih prijateljev tega ne bo ometoval. Kakor smo tedaj rekli, on vzame pipo v levico, z desnico pa prinese pest tobaka iz žepa. Da bi jo bil tako ročno in neskrbno natlačil kakor njegov oče po navadi, tega ne morem zagotoviti radovednih bravcev; omeniti pa jim moram njegovo genialno misel, da je namreč, tobaka ne stresati, slamnik držal pod pipo in jo tako brez potrate napolnil - misel, katera v ekonomičnem oziru gotovo zasluži, da bi se po časnikih razglasila in priporočila vsem mladim ljudem, ki si kot začetniki v kajenju mehurjev še niso preskrbeli."
Povzetek:
Iz Jenkovih zgodnejših spisov je razvidno, da je začetne pobude za svoja prozna dela prejel iz avtohtone slovenske ljudske šaljivke. Evropski romantiki se je najbolj približal v Spominih, ta premik pa je v tesni povezavi s formiranjem novega tipa slovenskega bralca. Križanje teh dveh iztočnic je povzročilo rojstvo nove, umetniško najbolj dovršene kvalitete Jenkove pripovedne proze.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
