|
|
 |
7.4.2005
Josip Jurčič: Med dvema stoloma |
objavil: xy
Število ogledov: 155 |
|
 |
UVOD
V moji seminarski nalogi bom na kratko predstavila avtorja, njegovo ustvarjalnost in nekaj značilnosti obdobja, v katerem je živel in pisal. Nadalje bom predstavila njegov roman Med dvema stoloma (na kratko o vsebini in osnovnih značilnostih) in se poskušala osredotočiti na značilnosti Jurčičevih kmetskih in izobraženskih tem. Nekaj bom povedala tudi o njegovem vrednotenju in opisovanju ženskih likov v romanu.
NEKAJ O AVTORJU
Josip Jurčič se je rodil 4. 03. 1844 na Muljavi pri Stični. Njegovi starši so se ukvarjali s
kmetijstvom. Josipov dedek je rad pripovedoval zgodbe, zato je Josipa že kot otroka to ustvarjalno vznemirjalo in s tem je zaslužil avtorske honorarje.
Obiskoval je gimnazijo v Ljubljani, potem pa je študiral slavistiko in klasično jezikoslovje na Dunaju. Študija ni dokončal. Preživljal se je predvsem s honorarji, ki jih je dobival od Slovenskega glasnika, finančno pa mu je pomagal tudi Josip Stritar. Potem je Glasnik prenehal izhajati, zato Jurčič ni več imel honorarjev.
Med leti 1868 in 1870 je živel v Mariboru in bil sourednik Slovenskega naroda. Po tem se je vrnil na Dunaj z namenom, da bi dokončal študij, vendar mu to ni uspelo, ker je imel preveč dela s pisateljevanjem. Leta 1872 je postal glavni urednik Slovenskega naroda in časopis preselil v Ljubljano ter ga urejal do smrti. Umrl je v Ljubljani leta 1881.
(Lipnik 1995: 35, 37)
USTVARJANJE:
Spada med najplodovitejše prozne ustvarjalce v drugi polovici devetnajstega stoletja. Ustvarjal je pod močnim Levstikovim in Stritarjevim vplivom, sam pa je s svojimi raznovrstnimi proznimi deli postavil temelje slovenski prozi na prehodu iz romantike v realizem. Še posebej s krajšimi proznimi deli je realist, medtem ko so obsežna besedila bolj pod vplivom romantike. Njegova prozna dela so npr. krajše in daljše povesti, novele in zgodbe iz zgodovinskega ali vaškega življenja pa tudi napol novele iz izobraženskega življenja na deželi (motivi, ki jih je uporabljal v ljudskih pripovedih niso presenetljivi, ker je to splošna ljudska fabulativna dediščina, ki se je pojavljala skoraj v vsaki vasi). Posebnega pomena so njegove kratke zgodbe, humoreske in značajevke.
Z Desetim bratom leta 1866 pa Slovenci dobimo prvi pravi roman. V njem se po premišljenem načrtu odvija dogajanje, v katero je vpleteno večje število zanimivih pripovednih oseb, njihovih usod in dogodkov; iz teh nastaja obsežnejša podoba življenja na takratnem slovenskem podeželju.
(Kos 1996: 177)
OBDOBJE MED ROMANTIKO IN REALIZMOM
Romantika se v slovenski književnosti konča z revolucijo leta 1848, ko se spremenijo razmere za razvoj slovenske družbe, kulture in tudi literature. Zaradi tega postanejo romantične poteze in prvine v literaturi neustrezne.
Med koncem romantike in začetkom moderne je obdobje petdesetih let, v katerem se prepletajo različne književne smeri. Nobena od teh ni izrazita. V tem obdobju izginjajo romantične poteze, vendar jih nekaj kljub temu ostane skoraj do konca 19. stoletja. Vseeno se slovenska književnost počasi približuje realizmu, ki ga končno doseže proti koncu stoletja.
Realizem sam po sebi izhaja iz latinske besede realis in pomeni stvaren pogled na življenje, v literarni zgodovini pa predstavlja ime za književno smer devetnajstega stoletja, ki pokaže stvarnost tako, da postavlja ljudi v odvisost od stvarnih življenjskih sil; tako bioloških, psiholoških kot zgodovinskih.
Pomen razvoja realizma pri nas je zelo velik. Tukaj pride do prvega razmaha krajše pripovedne proze, do nastanka romana, do širšega razcveta lirske poezije z več izrazitimi osebnostmi, do prvih izvirnih poskusov v tragediji in komediji, do novega razmaha epske poezije pa tudi do prvih pomembnejših, javno uveljavljenih del književne kritike in esejistike.
Pomembnejši avtorji so: Fran Levstik, Simon Jenko, Janez Trdina, Josip Jurčič, Janko Kersnik, Josip Stritar in Simon Gregorčič.
(Kos 1996: 170)
J. Jurčič: MED DVEMA STOLOMA
1. VSEBINA
Pripoved se začne s prihodom pristava Kralja in njegove bolne žene na Podvin, kjer so imeli v lasti posestvo. Z njima je bila tudi gospodična Luiza Vit, ki je bila sestrična Kraljeve žene. Peljali so se mimo Pridanovih in se tu ustavili, da so se okrepčali. Predan je imel hčer Tončko. Tončka in Luiza sta bili prijateljici. Predan pa je imel tudi soseda Luka Kolodeja, ki je bil najpremožnejši kmet v tej vasi. Le-ta je imel sina Nikolaja, katerega je bil poslal v šole, ker je to bila želja ženinega brata.
Tistega dne je prinesel Kolodej Predanu prebrat pismo, ki mu ga je poslal njegov sin Nikolaj. Predan pismo odpre in prebere, da se Nikolaj vrače domov. Tončka je imela Nikolaja potihoma vedno rada, zato je ob tej priložnosti malce zardela.
Nikolaj je res prišel domov in njegov oče je bil tega vesel, čeprav svojih čustev ni znal nikoli pokazati. Naslednji dan se je Nikolaj odpravil k Predanovim. Tam je zagledal Tončko in tu se porodi neka naklonjenost med njima. Nikolaj je po tistem veliko hodil k Tončki, ta pa mu je omanjala tudi svojo prijateljico Luizo. Ko mu je začela pripovedovati o njej, se je vedno namrščil in postal nejevoljen, saj je menil, da je najbrž ni kaj prida. Nekega dne pa je Luiza ravno pri Tončki in Nikolaj jo ima priložnost spoznati. Tu je že moč opaziti, da mu je njena zunanja lepota všeč. Skupaj se dogovorijo za izlet na Brinovo brdo in pri tem tudi ostane. Ko je šel domov, je razmišljal o Tončki in Luizi in primerjal njune sposobnosti.
Nekega dne pa stari Pridan zasači Nikolaja in Tončko, kako se poljubljata. To ga razjezi, potem pa se z Nikolajem dogovorita, da se bo mladi par poročil. Ko je to izvedela Tončka, je bila njena sreča nepopisno velika, zato je novico takoj naslednji dan sporočila svoji prijateljici Luizi. Predan se odpravi na pogovor s Kolodejem glede zaroke mladega para. Kolodej ni odražal kakšnih čustev in o tem tudi ni še nekaj časa spregovoril.
Nikolaj je prebil veliko časa s Tončko in Luizo. Večkrat ju je primerjal, vendar je svoje namige potolažil s tem, da če je Luiza bolj razgledana, potem ima manj v srcu.
V njem se pojavi "črv dvoma" in sicer ali čuti res pravo ljubezen in strast do Tončke.
Nato pa je prišel dan, ko so se odpravili na Brinovo brdo. Tu se v Nikolaju zgodi rahel preobrat; ko gresta z Luizo sama naprej proti brdu, mu Luiza predlaga, da bi si postala tesnejša, glede na to, da je Tončka njena "sestra". Nikelj je za to in ko prispeta do vrha, je vseskozi slabe volje, kar pa mori Tončko, čeprav o njem nima nobenih dvomov.
Čez nekaj dni se pride Luiza poslovit od Tončke in Nikolaja, saj naj bi naslednji dan odpotovali. Ko jo zvečer Nikolaj spremlja domov, se med njima rodi ljubezen oziroma neka strast. Luiza Niklju tako govori, da mu postane vseeno za Tončko in se ne more dalje premagovati. Naslednji dan se dobita pod kozolcem, kjer Luiza navidezno noče biti z njim zaradi "prijateljstva" do Tončke, a se nihče od njiju ne obremenjuje s tem. Potem se dogodki odvijajo zelo hitro; Nikelj odpotuje v mesto k Luizi za čez zimo in Tončki napiše pismo, da je konec z njuno zaroko. Tončka je vsa na tleh in v skrbeh.
Na trgovskem plesu Nikelj opazi, da se nek zelo bogat človek s priimkom Majer dobrika okoli Luize, zato ga to mori. Nikolaj nekaj dni za tem izve, da je doma pogorelo poslopje in da je oče v zelo slabem stanju. Nemudoma se odpravi domov, v upanju, da bo oče še živ. Ko pride, je oče že mrtev. Pri pogrebu pomaga Pridan, potem pa mu vsi obrnejo hrbet, ker jih je v preteklosti prizadel. Po nekaj dneh Nikolaj dobi pošto od Luize, da ji je žal za njegovo dvojno nesrečo in, da naj ji ne piše, ker bo odpotovala. Nikolaj se odpravi v mesto in jo hoče poiskati. Ker je ne najde gre k dr. Loku, ta pa mu pove, da ni šla nikamor in da je še vedno tu. Nikolaj se sam prepriča v to in šele zdaj mu je jasno v čem je bilo bistvo Luizinega navdušenja nad njim. Dr. Lok mu je povedal, da je z besedo "dvojna nesreča" hotela povedati, da je izgubil premoženje in še očeta, zato ji ni bil več zanimiv. Po enem letu je prišel nazaj z idejo, da popravi staro napako in gre prosit Tončko odpuščanja. Vsi plani se mu izjalovijo, saj je med t
em časom postala trdna in ne več naivna oseba. Tako ga je ostro zavrnila in Nikelj se počuti zapuščenega.
Epilog:
Čez štiri leta postane pristav Kralj sodnik (menda zaradi poznanstev druge žene; prva je umrla). Luizo vidijo na Dunaju, kjer je v nečastni družbi.
Nikolaj Kolodej je bolj ali manj zapravil svoje premoženje in se podal v vojsko, kjer naj bi umrl za čast domovine.
Tončka pa se je poročila s preprostim kmetom in je med tem časom imela že tri sinove.
INTERPRETACIJA
Jurčič v romanu predstavi kmečko okolje in zdravo kmečko dekle Pridanovo Tončko in sicer ob mestnih ljudeh in izobražencih. Nekako bi lahko govorili o kmetih na eni strani (Pridan, Tončka in Kolodej) ter o "jari gospodi" na drugi, ki pa prvim prinaša samo razočaranje. Nikolaj Kolodej je mlad izobraženec kmečkega rodu, ki je najprej predstavljen v erotični zvezi s premožnim podeželjskim dekletom, potem pa se na bolj ali manj problematičen način vname še za mestno gospodično. Ker je mesto v primerjavi s podeželjem že tako ali tako bolj skvarjeno, je tudi mestna dama takšna (materialistka). Nikolaj ob Luizi zanemari dom in ljubeče kmečko dekle in ji poplača z nezvestobo. Ko Nikolaj doživi razočaranje pri Luizi, se hoče vrniti k Tončki. Ta odreže rožmarin in s tem Nikolaju jasno sporoči, da je ljubezen predragocena in preusodna vrednota, da bi lahko služila prehodnim užitkom in pritlikavim instinktom in da se z njo ne smemo igrati. Nikolaj počasi drsi navzdol; posestvo propade, sam zapravlja posestvo in se poda n
a jug, kjer več ni sledu o njem.
Jurčič tukaj jasno pokaže na človekovo etično moč (Tončka) in na poraz tistih, ki te vrednote zanemarjajo. Izobražence tesno veže na dogajanje v vaškem okolju, obenem pa pokaže njihovo odvisnost od mestnega okolja. Velikokrat ti ljudje obstanejo za krajši čas na razpotju med mestom in vasjo. Mogoče bi lahko govorili o tem, da delo kaže enega zgodnjih slovenskih načrtov in mitov: šolanost ustvarja sposobnost, sposobnost pa je treba cepiti na imetje. Jurčiča sicer bolj pritegne vaško življenje, vendar v Med dvema stoloma občutimo nekaj več mestno-malomestnega ozračja. V romanu čutimo rahlo posmehljiv ton.
(Zbornik predavanj 1994: 182
Kocjan 1981: 22, 31)
NOTRANJA ZGRADBA
a) Motivi: pristna in površinska ljubezen, različni značaji oseb, kmečko življenje…
b) Tema: je vzeta iz sveže sodobnosti in pomembno razširja pripoved v smer psihološke analize.
Glede na dogajalni čas in prostor lahko razporedimo teme na tri glavne skupine:
- Kmetske (občuten vpliv iz njegovega življenja na sploh - mladostni doživljaji, vtisi iz podeželskega življenja). Tukaj bi bilo primerno omeniti socialnodemokratske pretrese, ki so zajeli slovenske vasi in jih počasi preobrazili, medtem, ko je Jurčič bil na Dunaju. Ko je opazil spremembe, jih je bolj ali manj tudi upošteval, ampak še vedno v duhu naklonjenosti do vaškega življenja.
- Izobraženske (Jurčiča so kritizirali, da ne pozna izobraženstva, vendar je dokazal nasprotno že z povestjo Dva prijatelja). Med dvema stoloma vsebuje še povsem stvaren pogovor, kjer je z glavnimi razlagami nastavljeno soočenje dveh svetov: mestnega in vaškega.
- Zgodovinske (pisanje zgodovine z obvladovanjem zgodovinskih dejstev ).
(Barbarič 1986: 189)
c) Dogajalni čas: začetek je poletje 1870 pa do poletja 1871, epilog pa štiri leta pozneje (1875. leta)
d) Dogajalni prostor: ni znan, vemo le, da Pridanovi živijo pri mostu čez Savo.
e) Pripovedovalec: je vsevedni, ker pozna vse zunanje in notranje lastnosti junakov, opisuje njihova čustva in reakcije, zraven pa se v določenih delih obrne na bralca s kakšnim stavkom, kjer namiguje na nekaj drugega.
f) Osebe:
- Glavne: Nikolaj Kolodej, Tončka Pridan in Luiza Vit.
- Stranske: Pridan, Luka Kolodej pristav Kralj in žena, dr. Log, dekla pri Pridanovih in dekla pri Kolodejevih (Mreta)
Pojavljale so se razne kritike, da Jurčič ni bil sposoben prikazati žena. Trditve se zelo opirajo na Levstikovo kritiko Manice (in na "realistično" dejstvo njenih let). Vendar je Jurčič poleg te opisal celo vrsto realno dojetih ženskih karakterjev, med njimi tudi preudarno Tončko poleg vihrave Luize. Žene živijo in delajo usklajeno s svojim okoljem, vendar tudi v pripadanju tej ali oni družbeni skupini niso enolične in narejene po istem obrazcu. Jurčičev razpon žensk je nemalo širok, zaobsega tudi prevaro v ljubezni v obeh smereh.
Posebnost Jurčičevega pripovedništva so njegovi posebneži. To so ljudje, ki se že na zunaj pa tudi po duhovnem ustroju ločijo od večine.
"Zgodba v romanu Med dvema stoloma je enopramenska in je v glavnih obrisih precej enostavna. Glede na izdelanost značajev in glede na logiko dogajanja roman, ki v glavnem poteka med tremi osebami, sodi med najboljše, kar jih je plodni pisatelj v celem napisal. V romanu gre za preizkušanje trdnosti zvestobe in poveličevanje premoči preprostega kmečkega dekleta. Z liki, ki so predstavljeni v romanu je Jurčič skladno z načeli realizma dal prerezne like. V romanu je najti nekoliko literarno intoniranih stavkov, ki jih je najti v zaljubljenih pogovorih med Nikolajem in Luizo". (Barbarič 1986: 156)
ZUNANJA FORMA
Pripoved je razdeljena na 31 delov. Zgodba poteka linearno, brez večjih zapletov in razpletov.
Delo je Jurčič sam uvrstil med romane, vendar že v spremni besedi piše, da je to bolj novela ali pa povest. Dr. Jože Lipnik v Leksikonu domačih in tujih avtorjev govori o ljubezenski noveli, večina avtorjev pa ga obravnava kot roman.
ZAKLJUČEK
Roman Med dvema stoloma spada med realistična prozna dela, v katerih se kažejo tudi romantične prvne. V delu je zajel duha ljudske modrosti in zvočnost ljudske besede. S kultiviranostjo svojega romana je izpričal izrazno moč slovenskega jezika. V njegovih povestih večkrat zaživi kmečko - vaško okolje, z vrsto nepozabnih osebnosti. Z liki izobražencev pa je razkrival tokove sodobne družbe.
LITERATURA:
Gregor KOCIJAN: Josip Jurčič, Ljubljana 1981
Janko KOS: Književnost, Maribor 1996
Janko KOS: Literarna teorija, Ljubljana 2001
Josip JURČIČ: Zbrano delo (Šesta knjiga), Ljubljana 1968
Jože LIPNIK: Leksikon domačih in tujih književnikov, Maribor 1995
Jurčič naš sopotnik, Grosuplje 1994
XXX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture; zbornik predavanj, Ljubljana 1994
Štefan BARBARIČ: Znameniti Slovenci, Josip Jurčič, Ljubljana 1986.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
