|
|
 |
9.11.2004
Vitomil Zupan: Stvar Jurija Trajbasa |
objavil: TH
Število ogledov: 344 |
|
 |
1. BESEDA O AVTORJU
A) ŽIVLJENJE
Življenjska in pisateljska pot Vitomila Zupana sta bili precej razgibani. Rojen je bil 18. 1. 1914 v Ljubljani.
Po končani gimnaziji je Zupan opravljal različne poklice. Teh je bilo kar sedemnajst: služil je v angleški mornarici, bil je pleskar, boksar, smučarski učitelj, kurjač… Veliko je potoval in se ob tem naučil tujih jezikov, obenem pa veliko pisal in le malo objavljal. Leta 1959 je diplomiral kot gradbeni inžiner.
V domovini se je povezal z levimi strujami v študentovskem gibanju, predvsem s člani Sokola, in se takoj po okupaciji pridružil Osvobodilni fronti. Leta 1942 so ga italijanske oblasti internirale v Čiginju in v Gonarsu, na jesen leta 1943 pa je odšel v partizane.
Po vojni je vodil kulturni program Radia Ljubljana , od 1947 je bil svobodni književnik.
Leta 1948 so ga zaprli in obsodili na 18 let ječe. Obtožili so ga: nemorale, poizkusa posilstva in umora, sovražne propagande, špijonaže in izdaje domovine. Po sedmih letih so ga iz zapora izpustili.
Kasneje se je preživljal s pisanjem filmskih scenarijev, od 1967 pa se je posvečal predvsem daljšim proznim tekstom in dramatiki.
Umrl je 13. 5. 1987. Pokopan je v Ljubljani.
Leta 1947 in 1984 je prejel Prešernovo nagrado.
B) DELO
Vitomil Zupan se je poskusil v vseh književnih žanrih: ob prozi še v dramatiki, poeziji in esejistiki. Pisal je tudi sodobnejšim medijem namenjene rokopise: filmske scenarije, radijske in televizijske igre. Njegovo Pričakovanje jutra je celo prva izvirna slovenska TV igra.
Posebnost Zupanovega opusa je v tem, da se v javnosti ni pojavljal v "zaporedju". Primerilo se je, da sta istega leta (1976) izšla roman Mrtva mlaka, napisan leta 1941, in roman Duh po človeku, ki je šele prišel iz pisalnega stroja. Vzrok tolikšnega zastoja je vsekakor druga svetovna vojna in nevšečnosti z oblastjo. Del razlogov za ta zastoj pa je tudi posebnost njegovih del: Potovanje na konec pomladi in Zasledovalec samega sebe sta vsebinsko in oblikovno popolnoma zunaj prevladujočih smeri v tedanji slovenski prozi, saj sta ob času nastanka (1937-1940) ujela ploden stik s sočasnimi evropskimi tokovi in v mnogočem prehitela kasnejšo slovensko modernistično prozo.
Zupanovo prvo prozno besedilo, objavljeno v knjižni obliki, je kratka novela Adante patetico, podnaslovljena "povest o panterju Dingu" (1945). Kasneje je Zupan besedilo vključil v izbor novel Sončne lise (1969). Ta je zaobjel njegovo več kot tridesetletno ustvarjanje in pokazal na pomenljive idejne in oblikovne premike v njem, saj so besedila iz preglednega, slogovno preudarno moderniziranega popisovanja nevprašljivega junaštva prešla v oblikovno precej razvezano moralno kritiko slovenske družbe ali satiro nanjo in se naposled zaokrožila v trpek in resigniran aforistični zapis. S tem izborom novel je po dolgem molku opozoril na raznolikost svojega proznega ustvarjanja in na njegovo izpovedno veljavo.
Čas dokončne in širše uveljavitve pisatelja Vitomila Zupana pa so bila sedemdeseta leta. V njih je objavil sedem proznih del, natisnjene so bile štiri njegove drame, daljši esej o oblikovnih značilnostih sodobnega gledališča z naslovom Sholin (1972) in pesniška zbirka Polnočno vino (1973), ki je predstavila njegovo precej nekonvencionalno refleksivno poezijo.
Prozna dela: Potovanje na konec pomladi (1972), Klemen (1974) in Zasledovalec samega sebe (1975) so bila vsa natisnjena vrsto let po nastanku. Roman Duh po človeku (1976), roman Mrtva mlaka (1976), roman Igra s hudičevim repom (1978), roman Komedija človeškega tkiva (1980), roman Levitan (1982), novele Gora brez Prometeja (1983), roman Človek letnih časov (1987), nedokončani roman Apokalipsa vsakdanjosti (1988).
Dramatika: Punt - Tri zaostale ure (1945), Rojstvo v nevihti (1945), Stvar Jurija Trajbasa (1947), Aleksander praznih rok(1960-1962), Ladja brez imena (1972), Bele rakete letijo na Amsterdam (1973), Preobrazbe brez poti nazaj (1973), Angeli, ljudje, živali (1974), Zapiski o sistemu (1975).
Mladinske povesti in pravljice: Potovanje v tisočera mesta (1956), Trije konji (1970), Plašček za Barbaro (1974, 1977).
Po njegovem romanu Manuet za kitaro je režiser Živojin Pavlović posnel celovečerni film Nasvidenje v naslednji vojni.
2. "PRIMERNO PISANJE"
Ker je bil Zupan pripadnik IX. slovenske narodnoosvobodilne brigade, mu je bilo dovoljeno, da se je smel spomladi leta 1944 udeležiti posebnega gledališkega tečaja za nadobudne partizanske igralce v Črnomlju, ki ga je organiziral Filip Kumbatovič-Kalan - ravnatelj "Slovenskega narodnega gledališča za osvobojeno in po enotah Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredih kontrolirano ozemlje".
Gledališki tečaj je bil za Vitomila Zupana izredno koristen, saj so mu v tej šoli razodeli, kako mora zastaviti svoje pero, da bo izpod njega kipela edino "prava" dramatika.
In kako se je takrat ravnalo z "lepim slovstvom"?
- osebnoizpovedno, elegično liriko, ki je zaradi vojnega nasilja poganjala sama od sebe , je bila preganjana, češ da je demoralizirajoča in neprimerna za junaške partizane; dopuščala pa je gromovniške agitacijske verze, ki so pozivali v njene odrešilne vrste in v boj proti okupatorju ter slavili "brate" - sovjetske zaveznike (npr. Borova oda Stalinu);
- namesto novel in drugih oblik kratkega pripovedništva je terjala država samo propagandne časnikarske reportaže in članke (za pisanje romanov ni bilo zaradi nenehnih vojaških premikov dovolj časa niti ustrezne koncentracije, toda zato so že renovirali staro fantazmo slovenske literature - o "velikem tekstu", ki da bo napisan po končani drugi svetovni vojni in bo edini ustrezno poveličal revolucijo);
- namesto dram in komedij so terjali predvsem propagandne agitke in skeče.
Vse te zahteve je vodstvo slovenske revolucije uzakonilo spomladi leta 1944 s pomočjo treh svojih propagandistov - Ceneta Logarja, Anteja Novaka in Frančka Drenovca - v posebni publikaciji, v "organu politkomisarijata Glavnega štava NOV in POS" - v Smernicah. Njihove direktive so morali po utrjeni revolucionarni in militaristični hierarhiji upoštevati v vseh parizanskih enotah. Potrjeval jih je "tovariš Peter" - Boris Kidrič.
Ko danes prebiramo poročila o bohotnem, množičnem razcvetu tako imenovanega "narodnoosvobodilnega pesništva" in partizanskega gledališča, je treba nujno pogledati pod to "povrhnjico", da se pokaže pravo bistvo teh pojavov: literarne žanre, ki so bili pred drugo svetovno vojno glede na ideologijo večinoma avtonomni, je revolucija - v skladu s svojimi potrebami - brezobzirno degradirala v poenostavljene oblike, v katerih so vsi okrnjeni elementi podrejeni zgolj propagandi; ta je bila izredno premišljena sestavina ideološkega aparata slovenske revolucije.
V Interpretacijah je MARJAN DOLGAN v KAKO PISATI IDEOLOŠKI KIČ IN PRI TEM UŽIVATI zapisal, da se je Zupan v primerjavi z nekaterimi tretjerazrednimi spisovalci močno zavedal, da "štanca" ideološki kič, toda v vojno odeta revolucija mu je omogočila toliko dodatnih užitkov, da je brez večjega truda stregel potrebam partizanskega gledališča. Poleg tega ni mogoče prezreti dejstva, da so mu uprizoritve kljub ideološki ožini in propagandni utesnjenosti pri pisanju prinašale in utrjevale slavo nadarjenega in celo zaslužnega partizanskega avtorja. Če bi Zupan zavrnil naročila, bi lahko hitro izgubil ugodni status partizanskega "kulturnika". Bil je dovolj bister, da je opazil, kako revolucija budno tehta svoje vojake , kako se neposlušneži in dvomljivci ne vračajo več iz "izvidnic", kaj šele iz "trinajstega bataljona". Zato ne preseneča poročilo, da je Zupan - poleg obveznosti, ki jih je moral opravljati kot organ javnega občila, postal "partizanski dramatik po naročilu" in s svojim talentom zadovoljeval tudi gledališ
ke potrebe "tovariša ravnatelja"
Po uspešnem partizanskem odrskem krstu propagandne enodejanke Jelenov žleb je Zupan napisal po naročilu še dve propagandni enodejanki, namenjeni za sklepno produkcijo gledališkega tečaja: Punt in Tri zaostale ure. Toda ideološki nadzorniki pri Smernicah so dvomili o propagandni ustreznosti teh nezahtevnih poizkusov. Zato je ravnatelj v imenu sekcije za gledališče pri propagandnem oddelku Glavnega štaba NOV in POS Slovenije prosil v uradnem dopisu načelnika istega oddelka, naj pritisne na Zupanov skeč Tri zaostale ure, ki mora biti najpozneje dne 27. III. 1944 že v njihovih rokah, kajti volitve so se začele 25. III. 1944. Zupanov skeč je bil namenjen volilni kampanji, zato je avtor v njem seveda agitiral za ideologijo revolucije. Pri cenzuriranju skeča pa je nastal zaplet, ki kaže, kako dnevna politika iz pragmatičnih razlogov "izdaja" po potrebi svoj ideološki temelj. Odsek za informacije in propagando pri predsedstvu SNOS-a je v zvezi s tem poslal 1. aprila 1944 Propagandnemu oddelku pri Glavnem štabu NOV i
n POS naslednji dopis:
Po nalogu izvršnega odbora vam sporočamo, da je igrica "Tri zaostale ure" od Vita Zupana zaplenjena in da se ne sme igrati, dokler se tekst ne izpremeni. Izvršni odbor je mnenja, da je delo sicer literarno dobro, da pa ne odgovarja sedanji politični liniji, ker se pisatelj postavlja popolnoma na razredno stališče. Ko bo pisatelj igrico popravil, bo lahko šla prek odra.
Kidričevo pismo ravnatelju SNG:
Dragi Kumba,
/…/
Pripombe:
1. ad "Tri zaostale ure".
Menim, da trenutno ni situacija ugodna za take vrste postavljanja razrednega momenta v ospredje. Saj je vse res in tudi prav, da se avtor tega zaveda. Toda baza je narodnoosvobodilna in kolikor v njenem okviru zagode svoje razredni moment - ga pač odraža življenje samo in tudi literatura. Tukaj pa je razredni moment - nekam osrednja točka. Predlagal bi postaviti mesto antiteze "veleposlanik - čevljar" antitezo "stari protiljudski strankar - aktivist OF". V to vplesti - našo ljudskost in demokratičnost kot neogibni atribut naše NO BORBE. Namesto tako razredno opredeljenega vprašanja "magacinov" in požrtvovalnosti bajtarjev - splošno vprašanje izmikanja dejstvom in "vse za fronto". Predlagam, da stvarco, ki je sicer dobra, v tem smislu predelate. Menda bo šlo. Taka pa za aktualno volilno kampanjo ni docela primerna.
2. ad "Punt".
Po mojem mnenju v vsakem primeru zelo dober. Pri oficirjih (1. stran) nekoliko omiliti ost (glede na one, ki so pri nas), vendar naj ostane ostra. Udariti generale in višje, tiste nižje, ki so pobegnili, identificirati s kasnejšimi Miha(jlovičevci). Da bi bila že v začetku boljša predvsem nemška okupacija (oče, 1. stran), izpustiti, ker ni res. Pri tem pa lahko ostanejo ostala razmotrivanja. Poudarek na KP kot edini narodni stranki, prav, toda obvezno dodati druge patriozične sile in skupine, ki so se izvile iz starih izdajalskih in kapitulantskih strank (pri tem ni potrebno naštevati imenoma, naglasiti pa tudi patriotične stare politike).
3. VSEBINA
Drama v prologu prikazuje Trajbasa kot poosebljeno zlo, ki v imenu gosposke in boga izžema kmete. Mera njegove zlobe je mera njegovega gospodarskega uspeha. Zato kot oskrbnik ostroške graščine, katere lastnik William Ratar je v Ameriki, nabija kmetom davke, ki jih priredi po svojih potrebah.
Načrti se mu zamajajo, ko se nepričakovano, kot popotnik, ki išče prenočišče, pojavi lastnik iz Amerike. Ratar zahteva od Trajbasa račune in potrdila. Ko ta izve, da je graščak prišel "inkognito", ga brez pomisleka zabode in odstrani truplo. Edina priča umora je grajski preužitkar Vilibald (zadnji ostanek ostroških graščakov), ki pa ima tudi na vesti zločin, zato ga Trajbas prisili k molku.
Dogajanje se začne nato leta pozneje. Trajbas je že osivel mož in ima dva odrasla otroka, Marcelo in Petra.
Peter preprosi očeta, da ga lahko pride obiskat prijatelj - slikar Simon Jalen.
Kmetje pod vodstvom Andreja Deževnika, ki je visok, zravnan, bistrih oči, zahtevajo pravico, saj Trajbas po uboju še bolj nečloveško ravna z njimi. Simon Jalen, ki posluša pogovor revnih kmetov, jim ponudi pomoč. Trajbas spretno povzroči razkol med Deževnikom in drugimi kmeti; obenem pa pripravlja pustno veselico, na kateri bo proti ženini volji zaročil Marcelo s tovarnarjem Francem Zaletelom. Vendar je tudi Trajbas nemiren, saj ga preganja glas umorjenega Ratarja.
V drugem dejanju se Simon Vilibaldu razkrije kot nečak Williama Ratarja; konec pogovora sliši Trajbas, ki v pogovoru z Vilibaldom razkrije svoj načrt: tudi Simona bo spravil s poti.
V zadjnem dejanju Trajbas Simonu prizna, da ve kdo je. Od Vilibalda zahteva, da na pustni veselici "po nesreči" pri tekmovanju v streljanju v tarčo ustreli Simona, ki se je medtem zaljubil v Marcelo, ona pa v njega. Trajbas medtem vzpodbuja pri Marceli ljubezen do Simona, saj meni, da se bo tako po Simonoven "umoru" zaradi žalosti tako poročila z vsakim, ki ga bo Trajbas izbral (tovarnar Zaletel). Vilibald napove, da se bo na zabavi maskiral v kolo usode.
Na sredi zabave vstopi v sobo maskiran Vilibald. Oblečen je v duha ubitega Ratarja, Trajbas ga v grozi ustreli, sam pa, napol zblaznel, skoči skozi okno v smrt.
4. DRAMA STVAR JURIJA TRAJBASA
Drama Stvar Jurija Trajbasa je bila napisana ravno pred vojno in ljubljanska Drama se je zanjo precej zanimala. Do uprizoritve te ni prišlo in tako je ostala v rokopisu do leta 1947. kljub temu, da je bil Zupan v partizanih na raznih položajih, mu ni pomagalo, da njegovo ime z ideološkega stališča ne bi bilo povsem problematično. Zaradi omenjenega pritiska s strani oblasti, še posebej v kulturi, so pripadniki kulturno političnega stalinizma Stvar J. T. silovito napadli in avtorja obtožili dekadence, sovražnih namer, buržuazne orientacije ipd.
Zupana so zaprli, obsodili na mnogo let ječe, od katerih jih je odsedel sedem. Tožilec je na procesu citiral prav besede iz Stvari J. T. in skušal s temi citati dokazati obtoženčevo moralno pokvarjenost in politično sovražnost .
Zgodba drame spominja na Cankarjevega Kralja na Betajnovi in tudi ideološko pomeni njegovo obnovitev, kar kaže, da se v prvih štiridesetih letih našega stoletja ni pravzaprav nič bistveno spremenilo.
Temeljna morala zgodbe je jasna: kapitalistična družba je zgrajena na zločinu, izkoriščanju, zatiranju - v tem je prava naslednica fevdalne.
Kategorialni vrednostni sistem je tipičen sistem socialnega humanizma. Zastopajo ga pošteni ljudje, predvsem voditelj upornih kmetov Deževnik, pa tudi predstavnik poštenih, naprednih intelektualcev Simon Jalen, kaže se skozi pozitivne - normalne, nespačene - reakcije vseh, hčerke Marcele, žene Kristine, grofa Vilibalda, amerikanca Ratarja, le pri Trajbasu so odsotne. Trajbas namreč ni navaden zločinec - nekdo, ki dela barabije. Trajbas je človek, ki si vse prizna, ki ve, kaj dela, a se hoče prepričati, da to dela iz prepričanja, da uresničuje svoj nazor, neka višja načela. Zupan ni hotel prikazati navadnega zločina, ampak zavedni, hoteni, programatski zločin - zločin brez opravičila.
TRAJBAS Najprej sem mislil, da jo je slikarček popihal, in povem ti, tako sem ga vzljubil teh malo dni, (se hripavo smeje) da ga kar ne morem pogrešati. Še sanjalo se mi je o njem. Zdaj sem zvedel, da slika nekje za vasjo. Veš, Vilibald, slika! Svojo labodjo sliko slika. In nič ne sluti, kakšno kašo mu kuha starček Trajbas. Smej se no: labodjo sliko slika!
/…/
TRAJBAS Storil mi boš uslugo, majhno uslugo, kajne Vilibald? Preden ustreliš v tarčo, se ti pištola po nesreči sproži in zadene slučajno Jaléna . Potem slučajno najdeš na svoji mizi zapiske, dragocene zapiske o nekem dogodku v gozdu pod Ostrogami in mošnjico z ganljivim poslovilnim pismom Trajbasa, ki bo Ostroge prodal in šel v tujino. Kajne, Vilibald, saj ti je vseeno, eden ali dva?
Zupan hoče potencirati kapitalistično zločinstvo do ekstrema, zato da bi prikazal, kako je tudi v tej svoji najbolj prebujeni obliki nemožno, začasno in šibko. Trajbas je človek, ki je zločin zapisal na zastavo kot program in v ta program gre z vso zavestjo.
TRAJBAS Tako sem na ta blagoslovljen košček zemlje prinesel red. Tu carujem po milosti božji - vsaka oblast je od boga - pa magari brez volje naroda, kajti kdo je narod? Kmečki krti, ki rijejo po zemlji pod Ostrogami? Ali podgane izza mestnih zidov? Vilibald, ali si ti narod? Ali sem jaz? Vidiš. Narod je zastava. Kdor jo drži, ta drži narod. Drži jo pa, kdor ima oblast in denar. Torej narod na stran. Božja milost je ravno tako razlita samo čez tiste, ki imajo bogastvo in moč; brez nje bi si jih ne pridobili. Tako vladam na Ostrogah v imenu gosposke, v imenu boga in v imenu reda. Za mojo varnost skrbi stroj državne varnosti, za mojo zabavo pa dvorni norec, brez katerega ne sme biti noben dvor: sam grof Vilibald Ostroški, zadnji ostroških vitezov, skoraj doktor angleške univerze in sin zadnjega graščaka, ki je te lepe Ostroge zapil, zaigral in zaspal, da njegov edinec preužitkuje v grajskem stolpu.
Razlika med Trajbasom in tradicionalnimi izkoriščevalci kapitalisti je po Trajbasovem mnenju v tem: ti "tradicionalisti" potrebujejo moralo, da bi lahko vzdržali v ubijanju in izkoriščanju:
TRAJBAS Ha, poslušaj čredo posameznikov v hlevu sistema! Sedaj služijo svoji požrešnosti, ki jo imenujejo razveseljevanje, svojemu nečistovanju, ki ga imenujejo ljubezen, svojemu napuhu, ki ga imenujejo ponos, svoji lenobi, ki jo imenujejo počitek, ha, ha, narod, svetli moj narod, kako visoka so tvoja stremljenja! Bedaki!
Zupaan vidi, da je Trajbas prav tako v čredi sistema, in da je iluzija, ki jo daje ideologija samega sistema - iluzija neposredne prakse da je posameznik zunaj sistema in svobode.
Avtor je Trajbasu položil v usta precej monologov:
TRAJBAS Vsak je naprodaj. Enega kupiš s peharjem krompirja, drugega z lepo besedo in očmi, uprtimi pošteno naravnost v njegove. Haha, njegov led se je kar tajal pod žarki moje dobrote in žrtvovanja. Tako bom govoril v društvu za varstvo živali, preden bom kandidiral za poslanca. Posebni, preizkušeni postopek znamke Trajbas. Ukanil sem ga, a sedaj bo premišljal in bo hotel odgovora še na nešteta vprašanja. Za naju oba, Simon Jalén, ni prostora na ostrogah. Preveril te bom še enkrat. Druga ukana bo zaneslivejša od prve. Človeštvo bo izgubilo vélikega kulturnika, mazača in pleskarja Jaléna. Roko na to, da boš molčal za vedno! Roko na to! Obziri, Simon Jalén, so že davno popadali iz Trajbasovega balona. Zato se njegov balon dviga čedalje višje. O, ti, uboga gosenica, prišla si na mojo pot o nepravem času. Moj čevelj te pomečka in gre dalje.
V središču Trajbasovega premišljevanja je moč, vendar je posebno pojmovana: ne kot moralna moč revolucionara, kot moč ustvarjalca, temveč kot moč nad drugimi, se pravi kot oblast.
Kako je vse, posebno pa morala, podrejeno nasilni moči - vladanju - razlaga Trajbas ob sleherni priliki:
TRAJBAS Stoletja so ljudje gojili nekako zlagano moralo, v božjem imenu so jo sejali v glavo, v prsi, da bi laže vladali bedakom.Kdor hoče vladati, mora odvreči to staroversko navlako. /…/ Kako se zavlada zamorcem, predragi? Najprej ga cepiš s krščansko ljubeznijo in mu izviješ kopje iz rok, potem mu z ljubeznijo pobereš imovino. /… / Tako je, vidiš, vsa ta morala sredstvo za vladanje. Vladarjem samim pa bi bila pogubna. Zato sem se je znebil.
Trajbas ima več protiigralcev.
Na idejni liniji je vodilni nasprotnik predstavnik kmetov Deževnik, čeprav zelo redko nastopa. On je tisto, kar Trajbasa in trajbasovce ogroža v temelju. Trajbas Deževnika podcenjuje in ga ne upošteva kot nevarnega nasprotnika.
Figura Deževnika je dejansko figura ljudske avantgarde, njenega zavednega dela, manjšine, ki se ne pusti zmesti in kupiti, temveč pripravlja temeljni socialnozgodovinski obračun. Veruje v prihodnost, zahteva pravico, zanaša se na svojo - čedalje večjo moč, ki je moč pravičnega nasilja. Deževnik je preprost, jasen, čist, ideološko trden tip.
Naslednji Trajbasov nasprotnik je Simon Jalen. On je predstavnik napredne inteligence, tiste, ki sintetizira kulturo in bojno ideologijo socialnega humanizma. Kljub temu, da Simon in Deževnik mislita enako, med njima ne pride do skupne akcije.
Simon je najprej zastopnik lepote - kot ene izmed temeljnih vrednostnih kategorij. Pravo bogastvo zanj ni imetništvo materialnih dobrin, temveč lepota. Vendar lepota ni vse, kar Jalen ima. Če bi imel samo posluh za lepoto in bi bil brez občutka za pravico, za socialni boj, bi bil navaden meščanski estet, s tem pa lahkoživec in negativna oseba - nekdo, ki živi na račun delavnega ljudstva. Simon že na začetku prisluhne kmetom, jim obljubi pomoč in se tudi v vasi pozanima, v kakšnih okoliščinah živijo. Za socialnost ima izreden posluh, saj je kmečki sin, revnih staršev, s težavo se je prebijal skozi življenje:
SIMON Jaz sem se klatil po tujini lačen, kopal sem se v delavskem zavetišču... /…/
Ali ne slišite, da vse vpije: Pravica! Pravica! /…/
Ampak velika voda prihaja in se ne bo zaustavila ob zasmehovalcu. Krivica in izkoriščanje vpijeta do nebes…
Trajbas ne čuti prihajajoče nevarnosti in ne vidi, kako se vse sile okrog njega polagoma združujejo okrog iste ideje, ki pa ni nič podobna njegovi polaščevalni in vladarski.
Zadnji Trajbasov protiigralec je grof Vilibald. Ta spada v nek svoj svet in ni drugima Trajbasovima nasprotnikoma nič podoben.
Ravno figura Vilibalda je tista, ki je povojne recenzente in ideologe najbolj motila.
Vilibald v tekstu niha med Simonom in Trajbasom. Zaradi umora ga drži Trajbas v pesti. Vilibald je moral moriti - pa čeprav le v dvoboju - ker je razredno kriv - ker je fevdalec. Avtor ga pa kot predstavnika fevdalcev ne obtoži totalno, saj mu za prednike postavi kmete. Vilibald je sad prepovedane ljubezni med graščakinjo in kmetom.
Vilibald vseskozi išče resnico, a je ne more najti, vedno znova podvomi in je negotov o vsem, zato ne more priti do nobene odločitve ali konkretnega dejanja. Ni nor, čeprav ga imajo za norega. Rad bi bil nor, a ne more. Pa vendar je nekoliko nor s stališča Trajbasovega izkoriščevanja pa tudi s strani revolucije, saj se ne opredeli ne za eno ne za drugo.
Kljub svojemu odstopanju Vilibald konča Trajbasovo igro. Napove svojo preobleko na pustni zabavi, vendar ga Trajbas ne jemlje resno.
VILIBALD Šema bi bil rad
TRAJBAS Hahaha, to ti pa vendar ne bo težko.
VILIBALD Rad bi bil prav nenavadna šema. (Kakor da se je spomnil.) Preoblečem se v kolo!
PETER Kakšno kolo?
VILIBALD Kolo usode!
Vilibald kot "kolo usode" konča ostroško dramo in obrne zgodbo - Trajbasovo zgodbo in zgodbo kmetov.
Zastava je padla.
5. SNOV, TEMA MOTIVI, IDEJA
SNOV: vzeta je iz slovenskega kmečkega okolja v času prehoda iz fevdalizma v kapitalizem.
TEMA:
˘ neustavljiva želja po materialnih dobrinah; Trajbas zagreši prvi umor zaradi strahu pred prihodnostjo (brez denarja). Tudi drugi umor, do katerega sicer ne pride, načrtuje iz želje po denarju in posestvu. To posestvo hoče po smrti Simona Jalena prodati in si kupiti hišo nekje drugje.
˘ boj slovenskega kmečkega prebivalstva za vsakdanji kruh: Deževnik in drugi kmetje se pritožujejo nad velikimi davki, ki jim jih nalaga Trajbas. Oni redijo živino, okopavajo polja, pridelke pa proda Trajbas.
˘ položaj umetnika v slovenskem prostoru: Trajbas Simona Jalena kot umetnika ne priznava. Njemu, v primerjavi z umetnikom, lepota narave, ljubezen in druge dobrine, ki niso povezane z denarjem, ne pomenijo nič.
MOTIVI:
˘ glavni motiv je motiv koristoljubja .
˘ ostali motivi so še: motiv umora, motiv umetnika, motiv kolesa usode, motiv srca (papirnato srce).
IDEJA: Kapitalistična družba je zgrajena na zločinu, izkoriščanju, zatiranju - v tem je prava naslednica fevdalne.
Trajbas: Narod je zastava. Kdor jo drži, ta drži narod. Drži jo pa, kdor ima oblast in denar. Torej narod na stran. Božja milost je ravno tako razlita samo čez tiste, ki imajo bogastvo in moč; brez nje bi si jih ne pridobili. Tako vladam na Ostrogah v imenu gosposke, v imenu boga in v imenu reda.
6. TEHNIKA DRAME
Tehnika drame je analitična. Na odru ni prikazana predzgodba dramskega dejanja, marveč samo tisti del zgodbe, ki ji sledi konflikt in za njim katastrofa. Drugi dogodki iz preteklosti se na odru razkrivajo v dialogih in monologih.
7. NOTRANJA FORMA
Dogajalni kraj je natančno določen. Dogajanje je postavljeno na grad Ostroge.
Dogajalni čas je omejen na prehod iz fevdalizma v kapitalizem.
a) rezpostava / ekspozicija: Trajbas ubije Ratarja, saj ta od njega zahteva potrdila o upravljanju gradu v času njegove odsotnosti.
b) sprožilni element / začetni konflikt: Trajbas zaradi misli, da je zdaj skorajšnji lastnik gradu, kmetom nabije še več davkov. Kmetje pridejo na grad in se pod vodstvom Deževnika uprejo.
c) vrh dejanja: Ko je že Trajbas popolnoma prepričan v oblast nad Ostrogami, pride na grad Simon Jalen. Trajbas to izve, ko prisluškuje pogovoru med Simonom in Vilibaldom. Ugotovi, da ima na poti novega sovražnika. Brez premisleka se odloči, da ga bo ubil. Umor načrtuje.
d) peripetija in razplet dejanja: Trajbas pripravi na gradu pustno veselico. Jalenu prizna, da ve, kdo je. Do njega je prijazen in celo vzpodbuja ljubezen do njegove hčere.
e) Katastrofa / iztek dejanja: Trajbas, napol zblaznel, skoči skozi okno v smrt.
8. ZUNANJA FORMA
a) dramski premi govor - dialog
- monolog
b) didaskalije: obsegajo navajanje oseb, kraja, časa, opisa prizorišča, sprememb na odru, gibanje oseb, njihov način govorjenja.
c) Drama je razdeljena:
(Slike so v priponi!)
SEZNAM LITERATURE
Vitomil Zupan: Stvar Jurija Trajbasa. Maribor, 1972.
Jože Pogačnik in drugi: Slovenska književnost III. Ljubljana, 2001.
Boris Paternu, Helga Glušič - Krisper in Matjaž Kmecl: Slovenska književnost 1945 - 1965. Ljubljana, 1967.
Janko Kos in drugi: Interpretacije - Vitomil Zupan. Ljubljana, 1993.
Vladimir Kralj: Dramaturški vademekum. Ljubljana, 1984.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
