ŽIVLJENJE IN USTVARJANJE ANDREJA HIENGA
Andrej Hieng se je rodil 17. 2. 1925 v meščanski družini v Ljubljani. Zaradi očetovega bankrota je bila družina že v pisateljevih otroških letih prisiljena zamenjati meščansko okolje za ljubljansko predmestje. V letih gimnazijskega šolanja je ogromno bral. Pisati je začel zelo zgodaj; prvo črtico je objavil že pred vojno v reviji Slovenska mladina. (Hieng 1999: 39) Sam razlaga prve začetke takole: "Pred vojno v reviji "Slovenska mladina", ki so jo urejevali Dušan Pirjevec, Drago Šega in Kono Nachtigal. Sodeloval sem na literarnem natečaju in dobil prvo nagrado za prozo Don Kihot. Prvo nagrado za poezijo je dobil Kajuh, ki je objavljal pod psevdonimom Drago Jeram. Mislim, da je bilo to v letih 1939/40, če me spomin ne vara." (Hofman 1978: 66)
Po končani gimnaziji je študiral režijo na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani in bil nato v letu 1951 režiser v kranjskem gledališču, od 1953 do 1960 pa v celjskem gledališču. Hiengova pisateljska pot se je prepletala z delom v gledališču. Zato ni presenetljivo, da je umetniška izkušnja z dramskim medijem razpoznavna tudi v njegovem proznem ustvarjanju.
Po vojni je napisal Študije o nenavadnih značajih, s štirimi kratkimi zgodbami, ki so izšle v Mladinski reviji 1949 - 50. Med privrženci socialističnega realizma so naletele na polemičen odziv, predstavniki mlajše generacije pa so jih sprejeli z navdušenjem. Njegov samostojni knjižni prvenec je izšel šele leta 1957 (Usodni rob). V zbirki je zbral besedila, ki so bila že prej objavljena v različnih literarnih revijah. Izšla je še zbirka novel z naslovom Planota, potem pa se je popolnoma predal romanu (Gozd in pečina leta 1966, 1972. leta Orfeum, Čarodej leta 1976 in leta 1980 Obnebje metuljev). V romanih je na podoben način kot v novelah spel tradicionalno z modernim, se približal modernemu romanu in se tako še bolj odprl modernizmu. V romanih se prepletajo erotična, meščanska, umetniška, meščanska, družbena in zgodovinska tematika. (Hieng 1999: 40, 41) Sam pravi: "Pisanje romana je v pravem pomenu besede luksus. Do kraja deficitarno področje ustvarjalnega dela." dramatiki se ni prepustil, ker se mu zdi "hibri
dna. Moti me njena alegoričnost; njena konfliktnost temelji na intelektualističnih tezah in ne na življenju, odrski junaki niso iz krvi in mesa, temveč nekakšna trobila eksistencialističnih dilem, ki zanimajo morda ozek krog ljudi, medtem ko širokega avditorija prav nič ne prizadene vsa ta shematičnost." (Hofman 1978: 62, 66)
Poleg romanov je pisal tudi drame: Osvajalec (1971), Lažna Ivana (1973), Izgubljeni sin (1976), Večer ženinov (1979), Zakladi gospe Berte (1983). Ogromno je delal tudi za televizijo in pisal radijske in televizijske drame: Gluhi mož na meji (1969), Krvava ptica (1980), Nori malar (1980)…
V tem času je kot soavtor scenarijev ali kot asistent režije sodeloval pri celovečernih filmih Balada o trobenti in oblaku, Tistega lepega dne, Amandus, Ne joči, Peter, Povest o dobrih ljudeh.
Za umetniško delovanje je dobil leta 1988 Prešernovo nagrado.
Nagrado kresnik si je leta 1993 prislužil za roman Čudežni Feliks. (Hieng 1999: 41) Umrl je leta 2000.
V stanovanju je imel le dve fotografiji. Prva je slika njegovega pradeda, druga pa slika Gustava Flauberta. Pravi, da je zanj "Flaubert še zmeraj prvi svetnik literature, pisatelj, ki ga zmeraj znova prebiram. /…/ Flaubertov odnos do literarnega dela je lahko vsakomur vzgled. Meni je." (Hofman 1978: 59)
Andreja Hienga uvrščamo v sodobno slovensko prozo. Je prvi med povojnimi prozaisti, ki je uvajal v svojo prozo sredstva t. i. totalne groteske, katere bistvo je v tem, da ostaja nerazrešena in da bralcu ne dovoljuje, da bi se je osvobodil. (Slovenska književnost III 2000: 157, 158) Zanj je "narava ena od eksistenčnih postavk; rad jo opisujem, ne samo v pripovednih tekstih, temveč tudi v dramah, kamor taki opisi navadno ne sodijo ali so vsaj zelo nenavadni /…/ Osebe v svojih romanih opisujem po resničnem življenju, ne izmišljam si jih. Kolikor so nekatere "nenavadne" ali "čudaške, niso po moji pisateljski volji, temveč sem take v resnici srečal ali odkril. V skladu s svojimi ustvarjalnimi nazori jih samo odbiram iz množice ljudi, ki jih srečujem v življenju in ki pritegnejo mojo pozornost." (Hofman 1978: 61, 63)
Konec šestdesetih let je objavil štiri igre, ki se jih je oprijelo ime "igre o Špancih": Osvajalec, Burleska o Grku, Gluhi mož na meji in Cortesova vrnitev. Cortes je ravno najbolj tragična oseba, saj je zastavil vse, njegova "nagrada" pa je spoznanje, da je Zgodovina nepreklicno postala Preteklost. (Slovenska književnost III 2000: 303) V vseh objavljenih dramskih besedilih je Hiengov odnos do zgodovinske snovi enak. Zgodovina kot zaporedje vzročnih in posledičnih pojavov mu ne pomeni ničesar. Zgodovina mu je scenska realiteta. (Hieng 1980: 333)
DRAMSKO DEJANJE
a.) Fabula drame
Fabula ali zgodba drame je pripovedljivo dejanje. Snov jemlje dramatika iz mita, legende, zgodovine, pripovedljivega besedila, ki ima dramatične lastnosti, ali iz romance ali celo romana, dogodka iz vsakdanjega življenja, celo dramatik si jo lahko sam izmisli.
Za Hienga je značilno, da v dramskih delih posega v zgodovino, vendar se skozi zgodovinsko snov dotika političnih, moralnih in psiholoških vprašanj sodobnosti. Zanima ga nenavadna snov španske zgodovine.
V drami Cortesova vrnitev spregovori o problemu človeka in vojne, o nesmiselnih žrtvah, o umorih in o smislu osvajanja. Institucijo državne oblasti "razgalja" kot skrajno "nemoralno in krvoločno, hladno in preračunano, daleč od kakršnekoli etike, celo od najneznatnejših človeških občutij." (Kitičić 1980: 95) Don Francisco je skupaj s Cortesom v Mehiki prelil potoke krvi v fanatični veri, da bo s tem razširil Kristusovo kraljestvo na zemlji; namesto tega je zgolj utrl pot grabežljivim kolonizatorjem in ostal sam, odrinjen in zagrenjen. Njegovo poslednje upanje je general Cortes, ki bo prišel in vse obrnil na dobro. A njegovo srečanje z generalom, postavljeno v dramaturški vrh tega dela, se izteče čisto drugače, kot si je junak predstavljal. (Hieng 1969)
b.) Pripovedljivo in nepripovedljivo zunanje in notranje dejanje v drami
Zunanje, pripovedljivo dejanje, se odvija na odru pred našimi očmi in teži h konkretnemu izteku. Notranje dejanje, odzivnosti glavnih oseb na dogodke zunanjega dejanja, prispevajo k dozorevanju celotne dramske situacije in k notranjemu dozorevanju glavnih oseb.
V Cortesovi vrnitvi se glavni lik don Francisco vrne iz mehiških osvajanj. Je nepriznan, odsluženi vojak, ki ni nikomur več potreben. Niti država niti ljudje mu ne priznavajo ran, ki jih je dobil, kaj šele let, ki jih je izgubil v vojni. Don Francisca je vsa ta leta čakala žena, s katero sedaj ne more ne govoriti in ne živeti. Ločen je od vseh, ne razume jih in občuje le s Chinchom, indijanskim hlapcem, ki ga je pripeljal iz Mehike. V svetu, kamor se je vrnil je popolnoma izgubljen, osvojenega sveta pa ni. Velik problem mu predstavlja ponovna vključitev v družbeno in družinsko okolje. Osvajalec izgublja tisto, kar je imel… Cortes pojasnjuje don Franciscu, kakšna je bila njihova vloga; osvojiti in ubiti. To so storili, to je zdaj preteklost - tudi njihov čas je minil.
Ves čas osvajanja je veroval in vera, da dela dobro za Kristusa, mu je pomagala, da je vztrajal v potokih nedolžne indijanske krvi. Zdaj se oglaša dvom v upravičenost tega bojevanja ter pokola tisoče Indijancev. Opustošil je srečno deželo, uničil je nek narod. Edino upanje za don Francosca je general Cortes (Franciscov poveljnik). Pričakuje, da mu bo general pregnal dvom in da se bodo vrnili ter osvojeno pusto deželo obnovili in jo tako zares osvojili. (Kitičić 1980: 98, 99)
"Nemara ni važno, da živim ob robu sveta, ki sem ga osvojil, pa zdaj po njem lazijo in šarijo in vladajo povsem neznani, novi ljudje. Nemara ni važno, da me srečujejo ljudje, me začudeno pogledajo, potlej pa zašepetajo - on je BIL… in tako naprej…Nemara vse to ni važno…" (Hieng 1969: 26)
Hiengovim junakom primanjkuje hrabrosti in dejanj. In ravno "spoznavanje lastnih dejanj in dvom v njihovo vrednost sprožata trpljenje in težave Hiengovih dramskih junakov. (Kitičić 1980: 96) Cortes se mora sprijazniti s tem, da je bila njegova morija nesmiselna in odveč in da je sedaj treba nadaljevati življenje, kot da bi umorov ne bilo, ker jim ni mogoče najti pomena. B. Kitičić pravi: "Spoznati, kar si storil, živeti pa kakor vsi drugi! Počasi umirati - to končuje osvajalčevo nasilje. Življenje se nadaljuje. Zločini, vzponi, padci junakov ga niso spremenili. Ljudje so ostali nespremenjeni." (Kitičić 1980: 97)
In kolikor je bil don Francisco v začetku zagrenjen, gre na koncu drame iz Cortesove sobe optimistično naprej. Tako kot že povedano: "življenje se nadaljuje".
"dona Maria: Ampak, govori, človek! Govori, če moreš! Govori vendar! Reci kaj! Kar ti pride na misel! Preklinjaj! Daj! Svinjaj! Govori! Trideset dni in trideset noči nisi zinil vpričo mene. Trideset noči sta z indijancem prebila po krčmah. Jaz tule trohnim, nisem žena, nisem devica, nisem nič: štejem. Če nama je usojeno še deset let življenja, bo takšnih dni in noči veliko. Tri tisoč šest sto petdeset. - Čakam.
don Francisco: Kaj čakaš?
dona Maria: Kdaj se boš spomnil, da sem živ človek.
don Francisco: Kriv sem… ampak ne morem drugače."
(Hieng 1969: 18)
c.) Horizontalni, akcijski red v drami
Drama kot boj ali nasprotovanje vsebuje dve dejanji; glavno in stransko dejanje. Glavno dejanje vodi glavna oseba, medtem ko stranska dejanja pospešujejo oziroma ovirajo iztek glavnega dejanja.
Glavno dejanje v Cortesovi vrnitvi povzroča don Francosco, ki si ne more obrisati krvavih rok, se vrniti domov in zaživeti kakor vsi drugi… Sprašuje se, kaj je dobrega prinesla prelita kri, ali je ozadje vsega res bilo le ropanje za kralja in njemu podobne, kaj ima njegovo ljudstvo od tega. Kako naj naprej živi, če mu ne bo Cortes pomagal, kako naj živi s temi zločini, kako naj bodo njegove roke spet čiste in brez krvi…
Za stransko dogajanje pa so poskrbeli vsi tisti, ki ga imajo radi, vsi tisti, katere skrbi zanj. Pestunja, ki razlaga, da je bil "tenko ustrojen otročiček, rahla dušica", ki je velikokrat jokal. Njegova žena, don Maria, ki išče prijateljsko tolažbo pri don Antoniju. Upravnik, ki mu takoj sporoči vest, da se je general Cortes "izkrcal v pristanišču v Palosu".
d.) Osnovne lastnosti dramskega dejanja
a.) Enotnost dejanja
"Enotnost dramskega dejanja urejata glavni konflikt zunanjega dejanja in glavni problem notranjega dejanja, ki oba izhajata iz glavne ideje drame. Za enotnost dramskega dejanja pa ni nujen enoten junak kot nosilec glavne težnje, junak se lahko v teku igre izmenja." (Kralj 1984: 16, 18)
Oblast izrablja človeka na številne načine. Eden najbolj umazanih je vojna, v kateri človek dviga roko na drugega in ubija brez vzroka. Umor se ne vrši le nad osvojenim, ampak tudi nad osvajalcem. "Kako rešiti človeka, ki se sooča z resnico, da je svoje roke zamazal s krvjo za namene, ki se ne dajo opravičiti pred vestjo?" Osvajalec je ravno tako pogosto prevaran in zapeljan z lažmi. Obljubljajo mu ideale, ki jih ni, potem pa ga prepustijo sebi in njegovi osami, ko se bije s krvjo v samem sebi. ("V dramah španskega ciklusa se človek spopada z institucijo - državo in z zgodovino, v kateri je kot pripadnik naroda soudeležen, a zoper katero se kot individuum upira. Človeška etika se postavlja nasproti državljanskim dolžnostim in obveznostim, svobodna misel, kritika in ustvarjalnost nasproti angažiranosti za verske in politične cilje.") (Kitičić 1980: 92, 97)
b.) Verjetnost dejanja in motiviranja dramskega dejanja
V dramskem dejanju poteka logično vezanje dogodkov v dveh smereh: v smeri nazaj (motiviranje) in v smeri naprej (vsak dogodek v drami mora imeti nek namen in smoter). Prvič gre za vsakdanjo resničnost, medtem ko drugič, za pesniško resničnost, kjer mora imeti vsak posamezen dogodek svoj namen. Aristotel poimenuje dramo kot "duhovni organizem", ki ima začetek, vrh in konec.
Menim, da je pri Cortesovi vrnitvi uresničeno vse to. Vojno lahko sklepamo kot resnično; ravno tako Franciscovo notranje stanje. Vojna vsakega človeka stre. Tako moškega kot žensko, tako udeleženega kot neudeleženega v njej.
Franciscovo srečanje z generalom Cortesom lahko postavimo v dramaturški vrh.
c.) Verjetnost dejanja in pripravljanje dejanja
"Vsak bodoči dogodek v drami je treba tako pripraviti, da se ne bo zdel samo verjeten, marveč tudi pričakovan." (Kralj 1984: 21)
A. Hieng skozi dramo z raznimi okoliščinami in karakternimi potezami nakazuje možno odvijanje dogodkov; nas ne zavaja, temveč vodi v pravi smeri. Notranje doživljanje don Francisca je popolnoma razumljivo in moč je pričakovati rešitev kot nam jo A. Hieng poda. Razlika je le v tem, da si je iztek junak zgodbe drugače predstavljal.
d.) Nasprotnost in protislovnost dejanja
Pomembno vlogo igra kontrast. Gre za protislovje, ki tvori problem drame. V don Franciscovi notranjosti divja velik vihar. Ne najde stika z zunanjostjo, vse dokler mu Cortes (mogoče je celo njegov rešitelj) na pricizen način ne obrazloži nekih dejstev. Njegova vloga je bila, da osvoji in ubije. To so storili, to je zdaj preteklost. On je v sedanjosti, kar pomeni, da je zanj dobro da se posveti družini in skrbi za svojo in njihovo prihodnost.
Dramatična situacija in konflikt
"Hegel deli dramsko dejanje v tri stopnje:
1. splošno stanje sveta, kjer je nasprotje med splošnim in posebnim sicer latentno, ni pa še virulentno, očitno aktivno;
2. kriza tega stanja in s tem boj, ki ga izzove junak;
3. pomiritev splošnega in posebnega v razpletu. (Kralj 1984: 24)
V prvi stopnji je don Franciscovo stanje že v stanju okvarjenosti. S svojo ženo, ki ga je čakala mnogo let ne more spregovoriti par besed, kaj šele da bi živel z njo. Ločen je od vseh znancev in prijateljev, navsezadnje jih niti ne razume. Pohajkuje le z Chinchom, indijanskim hlapcem, katerega je pripeljal iz Mehike. Na nitki je njegovo vprašanje ponovne vključitve v družinsko in družbeno okolje. V drugo stopnjo, bi lahko prištela sam vrh drame in kmalu zatem pomiritev in razplet ob pogovoru z generalom Cortesom.
DRAMSKA MOTIVIKA
a.) Motivni sestav dramskega dejanja (glavni in stranski motivi)
V dramatiki je motiv tista vzmet, ki ustvari neko nasprotje in z njim sproži dramske sile v dejavnost; ali v osebi sami ali med osebami.
Po zgoraj napisanem predvidevam, da je glavni motiv vojna, katera je povzročila don Franciscovo trpljenje. Spoznal je lastna dejanja in požel dvom v vrednost teh dejanj. Don Francosco se mora sam pri sebi sprijazniti, da je bila njegova morija nesmiselna in odveč ter da mora življenje nadaljevati. Ravno ta (vojna), se mi zdi glavni ali osrednji motiv, saj tvori navsezadnje tudi idejo drame. Motiv vojne, bi povezala z motivi: osvajanja, žrtev, umora, hrabrosti, svobode…
Če je stranski motiv tisti, ki je podrejen glavnemu in glavnega na svoj način dopolnjuje, je v Cortesovi vrnitvi, stranski motiv ljubezen, motiv razklanosti oziroma neuravnovešenosti, osamljenosti, časa, zvestobe, prijateljstva…
b.) Situacijski motivi
Temeljen situacijski motiv v Cortesovi vrnitvi je motiv don Francisca in Cortesa tudi Chincha in don Francosca ter don Francosca in njegove žene (dona Maria). Don Francisco, ki še ni pozabil; Cortes, ki deloma je pozabil in Chincho, ki se dela, da je pozabil.
c.) Smerni motivi
Nosilci motiva stremljenja (pospeševanja) so vsi ostali, razen don Francisca; medtem ko je don Francosco nosilec motiva zaviranja.
Motiv odkrivanja preteklega prinaša nemoralno dejanje junaka v preteklosti. In ravno to najdemo tukaj. Don Francosco se vrne iz mehiških osvajanj; tu je nepriznan in nepotreben. Njegovo preteklost poznamo le iz pripovedovanj, pred nami se odvija njegova duševna reakcija in reakcija tistih, ki mu želijo pomagat.
Motiv prosevanja prihodnjega (ta motiv napoveduje, kaj se bo zgodilo v prihodnosti) meni napoveduje, da se je don Francisco "pozdravil" svojih zlo misli. Na koncu pestunjo lepo ogovori; tudi ženi reče spodbudno besedo.
"dona Maria: Čakamo te.
don Francosco: Ni bilo potrebno. No… če ste prišli… dobro… Utrujena si… - Tudi ti si prišla, pestunja…
pestunja: Tudi jaz, hvala bogu.
dona Maria: Vrnili se bomo čez Varendeno. Oglej si posestvo. Potrebno je.
don Francisco: Velja! - Pestunja, ali se spominjaš, da sem imel kot otrok mačka, ki je bil rumen kot pogača?" (Hieng 1969: 30)
DRAMSKI KARAKTER
a.) Dramska oseba ali karakter v drami
Za Hienga je značilno, da je njegov tragični junak moški; je šibkejši in bolj ranljiv kot ženska, ki se laže sprijazni z vsakdanjostjo. V Cortesovi vrnitvi je to don Francisco. Hieng je pri obravnavi likov dosledno upošteval idejo o "človekovi naravi z več obrazi", o človeku, ki dela zlo in dobro. Kljub vsemu ima Hieng najraje človeka kot šibkega, s krivdo obremenjenega in obrnjenega v minulost. Don Franciscova tragičnost se kaže kot izguba in propad njegovih idealov. V spopadu s surovo resničnostjo je izgubil. "Junak se znajde v položajih, ko se sooča z lastnimi ravnanji, in sicer prav tedaj, ko so se vsa opravičila za takšno ravnanje izkazala kot neveljavna." Pojavlja se vprašanje propadanja idealov kot vprašanje pravičnosti. Ključna beseda postane nasilje - na začetku fizično, kasneje se pred nami kaže kot psihično.
Don Francisco ni bojevnik in zelo hitro postane pasiven ter tone v ravnodušnost in apatijo. Izgubil je Cortesa kot ideal, kateremu je sledil, izgubil je vero v tisto, kar je počel. Ni osvajal, ubijal je. "In ko mu niti Cortes ne more pomagati, pravi, da ga nikjer ni bilo. Življenje mora začeti na novo, čeprav ga ne pozna in čeprav ga je že zdavnaj zavrgel." Pojavi se tudi dvom v Boga, zaradi kogar je vse to sploh počel. Dona Maria (njegova žena) spremlja don Francisca k Cortesu, da bi mu po srečanju pomagala, saj vnaprej ve, kakšno razočaranje ga bo doletelo. (Kitičić 1980: 110 - 112)
"Vso noč smo se vozili za nji; zdaj smo tu, za lučaj od samostana. Vso noč smo ga gledali, kako s svojim konjem pleše pred nami v mesečini. Vso noč sem ugibala, ali prav ravnam. - Ne vem. Ne morem drugače. V tem trenutku ga ne smem pustiti samega. Tudi jaz moram svoje dognati do konca. Zdaj smo tu. Čakamo, pa tudi on čaka, naslonjen na podboj samostanskih vrat. - don Francisco, moj mož, conquistador, osvajalec Mehike. /…/" (Hieng 1969: 23)
b.) Odzivnost karakterja na okolico in na samega sebe
Glavno osebo ali junaka v bolj zahtevno zasnovani drami sestavljajo trije interesni odnosi:
- javni interes,
- psihološki interes in
- poetično filozofski interes.
Ali po Heglu: odnos junaka do objektivnega sveta, do ljudi, sredi katerih deluje in odnos do zadnjih vprašanj človeške eksistence.
Don Francisco je popolnoma izgubljen. Ne znajde se v zanj novem svetu, kaj šele da bi ga razumel. Ravno tako ne razume ljudi okoli sebe. Zapira se vase; "normalno" se lahko pogovarja le s Chinchom. Žena mu očita površnost, sebičnost in nezanimanje za občutke svojih bližnjih. Žalostno je, da ostajata kljub vsemu skupaj, dona Maria mu je na koncu celo pripravljena pomagati. Njuno skupno življenje se sprevrača v navado, v prostovoljno sužnost.
c.) Stranske in pomožne osebe v drami
CHINCHO
- Indijanski hlapec, katerega je don Francisco pripeljal iz Mehike,
- don Francisco ga je našel pred kočo, ki je še tlela (v njej so zgoreli njegovi bratje),
- sedaj živi v hiši don Francisca.
UPRAVNIK
- Ime mu je Minuel,
- je upravnik posestva.
DON ANTONIO
- Je don Franciscov spovednik,
- ne verjame v njegove spovedi,
- celotno ime: don Antonio de Villanueva.
PESTUNJA
- Bila je don Franciscova pestunja,
- verna,
- na koncu upa, da bodo lahko don Franciscu zares pomagali.
DONA MARIA
- Žena don Francisca,
- sluti kar se je in kar se bo zgodilo,
- obtožuje Francisca, da nima nikogar rad,
- na koncu mu želi pomagat, zato ga spremlja h Cortesu.
CORTES
- General, pod njegovim poveljstvom je don Francisco osvajal Mehiko,
- pomaga don Franciscu pozabiti čas vojne in zaživeti v sedanjosti.
DRAMSKI GOVOR
a.) Govor v drami
V Cortesovi vrnitvi se odvija dialog (dvogovor), kot glavna oblika prikazovanja dejanja v drami. Monolog, kot oblika govora, ki se v vsakdanjem življenju sila redko uporablja, je tukaj prisoten.
Npr.: "V tem prostoru trije glasovi. Mirni. Vsak zase.
Pestunja: Čaščena si Marija, milosti polna… Zdajle se bo privlekel po ulici in Indijanec bo šel za njim ko senca ali pes…" (Hieng 1969: 17)
Hiengova drame beremo kot celote. "Pri tem nas niti ne ovira dialog, sprejemamo ga, s skupno dodelanimi proznimi vezavami, kot skladne gmote, ki nas celostno zaposlijo." (Hieng 1980: 344)
Med dramo se pojavi pesem, ki jo poje nek pevec.
b.) Vsebinska stran dialoga
- Pogovorni dialog (analiziranje pretekle ali trenutne situacije ali obeh hkrati); najdemo ga npr. v pogovoru med dono Marijo in don Antonijem.
- Bojni dialog (govorni dvoboj); najdemo ga npr. v pogovoru med don Francoscom in pivci v krčmi, vsekakor pa med don Franciscom in dono Marijo.
"dona Maria: Resnica ti je všeč? - Bi jo rad slišal še od mene?
don Francisco: Prosim!
dona Maria: Tudi ti se ne boš vrnil. Nihče od vas. Prehitelo vas je. Novi ljudje odhajajo tja.
don Francisco: Kar sovraži! - To je pravilno in razumem te.
dona Maria: Koga boš oživljal, ko si že samega sebe pokopal?… Tam si brodil po krvi, tu brodiš po krvi, tu brodiš po vinu in po utvarah. Nič več ni tvoje in nič več ne bo nikoli tvoje. In, ali veš, zakaj je tako?
Ker v resnici ne maraš ljudi. Nikogar, ki te je imel kdaj rad. Kako naj ti verjamem, da bi mogel komu pomagati na noge, ko niti meni nisi znal. Moj bog, oživljal bi tisto, kar si sam pokončal…! - Blodnja, nič več kot to, Francisco. Čisto nič!…" (Hieng 1969: 20)
TEHNIKA DRAME
a.) Analitična in sintetična tehnika drame
"Analitična tehnika drame je gradnja drame, ki ne prikazuje na odru predzgodbe dramskega dejanja, marveč samo tiste dele zgodbe, ki jim neposredno sledi konflikt in za njim katastrofa. Dogodki iz preteklosti, ki so dramski konflikt na odru pripravljali, se na odru samo razkrivajo v dialogih ali monologi." Pri sintetični dramski tehniki, "se dramsko dejanje skoraj v celoti razvija na odru, pred očmi gledalca, in le malo dogodkov, ki povzročajo potek dejanja, je postavljenih v preteklost in se o njih na odru samo pripoveduje." (Kralj 1984: 20)
Cortesova vrnitev je napisana v analitični tehniki.
b.) Gradnja dejanja v drami
- Razpostava ali ekspozicija (predstavitev vlog; pogovor med don Antonijem in dono Marijo; prihod Chincha in don Francisca v krčmo in dogajanje v njej).
- Sprožilni element ali začetni konflikt (pogovor med don Franciscom in dono Marijo; upravnik pove, da se je Cortes izkrcal v pristanišču).
- Vrh dejanja (srečanje Cortesa in don Francisca)
- Peripetija (glavni preobrat) in razplet dejanja (poslavljanje don Francisca od Cortesa).
- Katastrofa ali iztek dejanja (ko pride don Francisco iz samostana; govor pestunje kot pripovedovalke).
c.) Enotnost dejanja ter kraja in časa
V Cortesovi vrnitvi je en sam glavni dogodek (don Francisco, ki si ne zmore obrisati krvavih rok, se "vrniti" k "domačim" in živeti kakor vsi drugi).
Kraj v katerem se drama odvija je Španija; Mehika je le omenjana kot dežela, kjer se je pokol dogajal (krčma, pristanišče, samostan).
Čas je deset let po osvojeni Mehiki (osvojitve Špancev v Ameriki so se dogajale pod poveljestvom Hernana Cortesa v letih 1519 - 20).
Za zaključek svoje seminarske naloge bi pripisala le tole.
Ciril Zlobec imenuje Andreja Hienga "vitez slovenske literature". In strinjam se z njim, ko pravi, da ga je "večina slovenske in širše javnosti spoznala predvsem prek njegovega pisateljskega opusa. In ta opus je zajeten, raznovrsten, zanimiv in pomemben. Literarna kritika in literarna zgodovina bosta najbrž radi v prihodnje ostajali pri dosedanjih ocenah, lahko da bosta še kaj dodali, poglobili to ali ono spoznanje, ponovno in večkrat izmerili moč njegovega pisateljskega utripa pri generacijah, ki prihajajo, pisateljskih in bralskih, toda bistvenih sprememb najbrž ne bosta vpisovali pod njegovo ime. Andrej Hieng zagotovo ne sodi v kategorijo ekstremnih avtorjev, ki jih je mogoče poljubno premikati in prilagajati vsakokratnemu času in spremenljivosti njegovih estetskih okusov z novimi in novimi branji…" (Zlobec 2000: 279 - 283)
Za zanimivost:
"Hernan Cortes je bil rojen v španski provinci Estremadura. Po zavzetju Mehike si je - kot toliko drugih konkvistadorjev - predvsem prizadeval doseči od kralja priznanje za svoje uspehe. Umrl je leta 1544.
Cortes se je 22. aprila 1519 izkrcal v Veracruzu. Ker je sklenil zavezništvo s prebivalci Cempoale, Jalape in Tlaxcale, je lahko vzdrževal oskrbovalne zveze z obalo. Po nekaj spopadih je pregovoril mogočno, neodvisno "državo" Tlaxcalo, da se mu je pridružila, in dobil nadvse potrebno oporišče, iz katerega je začel napad na azteško prestolnico tenochtitlan. Po umiku v "žalostni noči2 30. junija 1521 je Cortes zbežal v Tlaxcalo. S pomočjo domačih delavcev je zgradil ladjevje brigantin, da bi z njimi branilce Tenochtitlana vznemirjal z jezera. Ladje so razstavili na kose, jih pretovorili in jih spet sestavili na obrežju, vojska, sestavljena povečini iz Tlaxcalancev, pa je napadala mesta, ki so bila na strani obleganih Aztekov." (Zgodovina I 1983: 242, 243)
VIR IN LITERATURA
Vir:
Andrej Hieng: Cortesova vrnitev. Maribor: ZO, 1969.
Literatura
Andrej Hieng: Grob; (avtorica spremne besede Alenka Koron). Ljubljana: Gyrus, 1999.
Andrej Hieng: Možje na meji; (avtor spremne besede Franček Bohanec). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1980.
Branko Hofman: Pogovori s slovenskimi pisatelji. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1978.
Božica Kitičić: Literarna ustvarjalnost Andreja Hienga. Ljubljana: Slovenska matica, 1980.
Vladimir Kralj: Dramaturški vademekum. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984.
Francka Varl Purkeljc: Naši književniki in njihova dela. Maribor; ZO, 1987.
Jože Pogačnik (ur.): Slovenska književnost III. Ljubljana: DZS, 2000.
Marjan Krušič in Irena Trenc - Frelih (ur.): Zgodovina 1. Velika ilustrirana enciklopedija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983.
Članek
Ciril Zlobec: Vitez slovenske literature, Sodobnost XLVIII/2 (2000). 279 - 283.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
