9.11.2004
Sporočanje - Oblikovanje besedil |
objavil: Senta Kričej, Nika Plevnik
Število ogledov: 1435 |
|
 |
FAZE NASTAJANJA BESEDILA?
(Vse tabele, skice in miselni vzorci se nahajajo v priponi.)
Vsako besedilo nastaja postopoma v več fazah (odvisno od dolžine in težavnosti snovi). Načeloma so to tri faze nastajanja sporočila:
1. Iznajdba ali invencija zajema:
a) Izbiro snovi, teme (potencialni naslov). Lahko nam jo določi kdo drug (npr. učitelj v šoli),
ali pa se zanjo odločimo po lastnem vzgibu. Pri "razgrinjanju" teme je pomembno dvoje:
koliko o zadevi že vemo in kaj bi naslovnika zanimalo.
b) Zbiranje gradiva za izbrano snov; pobrskamo po spominu, ustrezni literaturi, leksikonih,
medijih in neposredno opazujemo stvari in pojave, obiščemo kakšno ustanovo, firmo, urad
ter anketiramo zaposlene. V strokovni terminologiji si ustvarimo korpus bodoče raziskave,
vendar ne kar na slepo, pač pa glede na zahteve zastavljene naloge. S temi podatki
dopolnimo ključne besede iz miselnega vzorca.
c) Ohranitev pregleda nad zbranim gradivom; pripravimo si preglednico zbranega, ali pa
gradivo razvrstimo v obliko miselnega vzorca.
2. Urejanje ali dispozicija/disponiranje
V tej fazi zbrano gradivo prebiramo, razporejamo v smiselne dopolnjevalne skupine, uredimo in ovrednotimo. Odkrijemo tudi možne pomanjkljivosti zbiranja (premalo, preveč enolično gradivo) in jih lahko pravočasno odpravimo. V tej fazi izločimo tudi nepotrebno gradivo, ki smo ga zbrali zaradi morebitne zanimivosti. Tako dejstva povežemo v smiselno celoto, ki bo ustrezala našemu namenu.
Ko razporejamo, se odločimo še za vrsto besedila v okviru dane funkcijske zvrsti (roman, razprava, poljudnoznanstveni članek, obnovitev …).
______________________________________________________________________________
? Toporišič: Slovenska slovnica 2000, str. 710 - 714.
Hkrati določimo tudi slogovni postopek:
- -
Odločimo se tudi o:
- pripovedni osebi,
- (ne) avktorialnosti,
- prenosniku,
- naslovniku …
Zavedati se moramo, da snovi ne zgolj ubesedujemo, pač pa naslovnika tudi nagovarjamo (ilokucija ali nagovarjanje), pri njem zasledujemo določene cilje in ga tudi pregovarjamo (perlokucija ali pregovarjanje).
Ko smo se odločilo, kaj v besedilo sprejmemo in česa ne, se odločimo še, kako bomo izbrano gradivo razvrstili.
Številna neumetnostna besedila so tridelna?:
UVOD - napovemo namen in temo.
JEDRO - nakažemo problem, predstavimo dejstva s primeri. Lahko navedemo tudi nasprotujoča si stališča, ki jih nato ovržemo s protiargumenti.
ZAKLJUČEK - povzamemo bistvene ugotovitve ali predložimo sklepe.
3. Gradnja ali kompozicija/komponiranje
Gradnja pomeni besedilno uresničevanje odločitev pri razporejanju. Gradnja pomeni upovedovanje (izražanje sestavin naše zvesti v obliki povedi). Pomembno je, da gradivo podajamo po načelu pomembnosti, hierarhičnosti.
Pri izrekanju besedila (upovedovanju) se zapletena stvarnost kot sestavina naše zavesti preliva v jezikovno eksistenčno obliko. A pri tem včasih prihaja do težav. Misli se nam vselej ne uredijo dovolj hitro v povedi, uporabimo pretežek skladenjski vzorec, prehitro zapišemo prevzeto namesto domače besede, izberemo neustrezen skladenjski naklon, ne izberemo prave
besede iz sopomenskega snopa, besedila ne členimo najbolje na povedi, pozabimo kako ločilo, napačno začetnico, postanemo dolgovezni, ker se ponavljamo, ne delamo odstavkov, premorov, mednaslovov, ali pa jih ne hierarhiziramo, da naslovnik ne ve kaj je pomembnejše ipd.
Dostikrat šele pri izrekanju ugotovimo, da snovi še vedno ne poznamo dovolj, zato tudi ne moremo zadovoljujoče ubesediti. Pri ubesedovanju je pomembno tudi razpoloženje tvorca in v primeru nerazpoloženosti, ko bi najverjetneje izpustili pomembne informacije, izrekanje sporočila prenesemo na ugodnejši čas, ko stvar v nas dozori, če seveda nismo omejeni z urnikom.
__________________________________________________________________________
? Bešter, Ortar: Na pragu besedila 1 2003, str. 42 - 43.
Lektoriranje
Ko je besedilo zgrajeno, ga je potrebno še lektorirati in odpraviti pomanjkljivosti in slabosti, saj z njimi škodujemo sebi in naslovniku. Če sami nismo dovolj jezikovno usposobljeni, prosimo za pomoč jezikovnega lektorja, drugega bralca ali kolega. V prosto govorjenem besedilu skušamo sproti popravljati kolikor se da (… kot sem že omenila …, sem pozabila omeniti …, da opozorim na …). Lektoriramo lahko glede na načela praktične stilistike, slovnično pravilnost, besedno čistost, natančnost, uglajenost, jasnost, jedrnatost, lahkotnost, naravnost, ustreznost … "Nihče naj bi se ne zadovoljeval s tistim, kar je že dobro, ampak naj bi strmel po najboljšem (v okviru svojih zmožnosti in drugih objektivnih danosti)."
Pravi tvorec rabi lektorja le za t. i. lapsusne preglede (besede, skladenjske vzorce, ločila, razporejenost snovi).
Lektorji pa lahko tudi ovirajo napredek izražanja, če se preveč ravnajo po pravilih. Lektorstvo je lahko tudi potuha slabim tvorcem. Najbolje je biti lektor samemu sebi, ko svoje besedilo ponovno pregledamo po določenem času, ko opazimo, da se da še marsikaj storiti, ne le jezikovno in stilno, pač pa tudi vsebinsko, obvestilno.
GOVORNOST
Tvorec besedila se na naslovnika obrača z živo besedo, zato je še posebej pomembna strnjena zbranost. Od govornika se zahteva predvsem dobro obvladovanje:
- slušne strani jezika (glasov, glasovnih zvez, naglaševanja, poudarjanje),
- stavčne fonetike (primerna členitev besedila s premori in intonacijami, hitrost govorjenja,
register, intonacija, glasovna barva),
- očesnega stika z občinstvom (marsikdo tega ne zmore in se od žive besede zateka k branju,
kar pa prinaša stavčnofonetično enoličnost, izgubo stika z naslovnikom, nezmožnost
prilagajanja novim situacijam).
Za govorniško nastopanje je potrebna vaja, nepretrgano prakticiranje.
Govorne oblike so enosmerne (predavanje, (javni) govor, politični in slavnostni, pridige) in izmenjavne (pogovor/diskusija, debata, intervju, okrogla miza, posvet, sestanek, izpit, zasliševanje).
? Škarič se bolj kot na formulacijo pisnega besedila, posveča govorni formulaciji. Ravno tako
govori o zaporednih dejanjih pri pripravi na govor:
? Škarić: V iskanju izgubljenega govora, 1982, str. 21 - 28.
1. V pripravi govora je najtežja in najvažnejša iznajdba teme. Misel, ki jo imamo, moramo obdelati, preizkusiti, podvreči dvomom, nasprotjem, pogledati njeno drugo stran, primerjati jo z nasprotnimi mnenji, najti za njo argumente in protiargumente. Ko razmišljamo o temi, je potrebno takoj iznajti precizne izraze za jasne pojme ter stavke za definicijo in trditve.
Ta faza razmišljanja in zbiranja lahko zahteva mesece vztrajnega dela, glede na okoliščine pa lahko traja le trenutek in nam ne preostane drugega , kot da napnemo misli in spomin.
2. Razvrstitev ni samo urejanje zbranega, temveč tudi preizkušanje in dopolnjevanje glede na zahteve v retorično-logičnem okviru. Pri tem delu razvrščamo v beležkah zbrano gradivo v zaporedje, kakršnega bo imelo naše izvajanje.Pri tem imamo dve možnosti:
a) da gradivo stlačimo v konvencionalne sheme ali pa
b) da nam besede same ponudijo svojo logiko ("svobodna kompozicija" je težja in bolj tvegana, zahteva večjo miselno kontrolo in večji ustvarjalni napor.)
Vsak govor vsebuje tri glavne dele: uvod, razpravo in zaključek.
Sestavljanje je težko, ker je potrebno uskladiti logiko jezika z logiko mišljenja in artikulacijo mišljenja z artikulacijo besedila.
4. Mnogi govorniki se naučijo svoj tekst in interpretacijo teksta na pamet, vendar poslušalci to začutijo. Najbolje si je zapomniti delno ali delno-popolno besedilo in govoriti prosto. Govora ni dobro brati, vsekakor ne tako, da s branje sliši (včasih dopustno: novice, izjave, referati, konferati). Pri branju oko ni prikovano na besedilo, pogled je bolj obrnjen k občinstvu, branje postane bolj "govorljivo".
5. V sedanjosti govora mora govornik dajati vtis, da je kdajkoli karkoli pripravljal, kot da govor sedaj ustvarja. Druge lahko prepričamo le v to, kar sami verjamemo in razumemo. Jedrnato in prepričljivo lahko izrečemo misel samo, če mislimo široko in ne pričakujemo, da nam bo vse to podaril bleščeč trenutek.
1. IZNAJDBA/INVENCIJA
2. UREJANJE
" UVOD
" JEDRO
" ZAKLJUČEK
3. GRADNJA/KOMPOZICIJA/KOMPONIRANJE (TOPORIŠIČ)
UBESEDILJENJE (BEŠTER)
SPOROČANJE - OBLIKOVANJE BESEDIL
1. Določi pravilno zaporedje (1 - 8)!
___ Domov smo se odpeljali zgodaj zjutraj.
___ Najprej smo si ogledali okolico.
___ Bilo je hladno, zato smo se umaknili v hišo.
___ Bilo je lepo.
___ Lepega avgustovskega dne smo se odpravili na morje.
___ Peter se je zapodil v vodo.
___ Prebedeli smo vso noč.
___ Dan na morju.
2. Izdelajte miselni vzorec za določeno temo
a) Vrsta besedila, ki jo bom pisal/-a ______________________.
b) Slogovni postpopki, ki jih bom uporabil/-a _________________________________.
c) Komu je besedilo namenjeno? ______________________________.
d) V kateri osebi bom pisal/-a? ________________________________.
e) Razdeli točke iz miselnega vzorca v tri osnovne dele besedila!
f) Upoštevaj določila za oblikovanje besedil!
Absolventski izlet
- kaj pričakujem?
VIRI IN LITERATURA
˘ Dular, Janez: Slovenski jezik II. Maribor: Založba obzorja, 1991.
˘ Škarić, Ivan: V iskanju izgubljenega govora. Zagreb: Školska knjiga, 1982.
˘ Bešter, Marja in drugi: Na pragu besedila 1 - učbenik in delovni zvezek. Ljubljana: Založba Rokus, 2003.
˘ Toporišič, Jože: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja, 2000.
˘ Toporišič, Jože: Sporočanje 1. Maribor: Založba Obzorja, 1995.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
