Slovnično število in pomenske kategorije samostalnika
Že dosedanje slovnice so ugotovile, da nekateri samostalniki ne nastopajo v vseh treh številih. Tako Breznik v svoji slovnici deli samostalnike na stvarne ( konkretne ) in pojmovne (abstraktne ). Stvarne samostalnike dalje deli na lastna in občna imena, na skupna in snovna imena, pri tem ugotavlja, da imajo samostalniki kot so, brke, drva, duri gosli, grablje, jetra, garje, klešče, toplice, usta, vrata samo množino. Opozarja, da se parni deli telesa rabijo v dvojini in množini, snovna imena in glagolnik pa imajo ednino. Uporabo množine pri glagolniku šteje za napačno.
Bajec - Kolarič - Ruplova slovnica tudi deli samostalnike na lastna in občna imena, na skupna in snovna imena.
Jože Toporišič v svoji slovnici ne govori posebej o številu pri samostalniku, natančneje pa opredeli skupna oz. snovna imena. Tako pravi: Na podlagi tega ali kak samostalnik označuje posamezni predmet ali pa več takih predmetov, ločimo posamezna in skupna imena: list - listje (več listov kot enota), gospod - gospoda (več gospodov ali gospa; trs - trsje,..). Glede na to, ali samostalniki v množini pomenijo samo pomnožene posameznike ali pa v nasprotju s tem vrste posameznih stvari, govorimo o nesnovnih in snovnih imenih: mesta - vina, železa (kosi železa - železa) železa (vrste rudnin).
Oglejmo si še, kako je število obravnavano v obeh večjih slovenskih slovarjih.
Pleteršnik je posebej označil le množinske samostalnike tipa gosli, jasli, jetra,…v drugih primerih številu ni posvečal pozornosti.
SSKJ 1, izhajajoč iz načela, da je v slovarju potrebno prikazati poleg pomenskih tudi oblikovne značilnosti, ker so te pogostoma povezane, posveča slovničnemu številu precej pozornosti. Podobno kot Pleteršnik posebej označuje množinske samostalnike v okviru oblikovnih podatkov v t. i. glavi, npr. alimenti, tudi alimenti -ov m mn; dožetki -ov m mn; denarci -ev m mn,…seveda so v množinski obliki tudi gesla in zgledi. Če beseda ni v vseh pomenih množinska, ima opozorilo glede števila le pomen, v katerem ima beseda množinsko obliko, npr.: gamsovka: 1. samica gamsa: gamsovkaz mladiči, 2. mn. hlače iz gamsove kože: vedno je nosil gamsovke;
Pri označevanju ednine izhaja s stališča, da pri kategorijah, ki so splošno znano vezane na ednino, kot so snovna, skupna in abstraktna imena, praviloma ne navaja posebej opozorila za število, zlasti če je tak osnovni pomen besede, npr.: drevje: več dreves, drevesa: drevje odganja, se obletava; vihar je polomil drevje… ; blato: 1. razmočena zemlja: blata je do gležnjev; gaziti blato; noge se jim udirajo v mehko blato …
V obravnavanih primerih je pomenska kategorija razvidna tudi iz tipa razlage, njeno formalno značilnost pa kažejo zgledi, ki so vsi v ednini. V vseh drugih primerih je pri edninskem samostalniku opozorilo glede števila načelno navedeno.
Iz navedenih obravnav števila je razvidno, da to v slovenščini zahteva posebno pozornost in da obstaja povezava med pomenom samostalnika in njegovim številom.
V slovenščini ima samostalnik tri števila: ednino, dvojino in množino. O tem, ali samostalnik nastopa v vseh treh številih ali ne, odloča njegova števnost, to se pravi, ali je stvar, ki jo samostalnik pomeni, mogoče šteti, ker obstaja v enem, dveh ali več primerkih, npr. (eno) drevo, (dve) drevesi, (tri) drevesa. Nekateri samostalniki pa zaradi svoje vsebine te lastnosti nimajo in nastopajo samo v ednini oz. v množini ali pa pretežno v teh dveh številih. Samostalnike, ki nastopajo samo v ednini predstavljajo naslednje kategorije: - snovna
- skupna in
- abstraktna imena.
" Snovna imena:
Po svoji vsebini ne predstavljajo enega primerka niti ne celote primerkov, pač pa pomenijo nekaj konkretnega, materialnega, kar lahko obstaja v večji ali manjši količini. Količina se izraža z raznimi količinskimi izrazi ali z rodilnikom: kozarec vode, kos železa, malo kisika, kilogram moke, vreča cementa, oblak dima; tableta aspirina, mernik pšenice, ped snega, voz sena,…Z leksikalnega stališča je pomembno, s katerimi tipičnimi količinskimi izrazi se posamezna beseda veže, ker te v mnogih primerih izražajo kulturo in navade uporabnikov določenega jezika. S sintaktičnega stališča je značilno za te samostalnike, da se ne morejo vezati z rodilnikom, razen če ta pomeni vrsto, izvor, npr. volna solčavske ovce, les iglavcev, vino iz Slovenskih goric. Dobro jih opredeljuje število.
Zanje je značilno, da množinska oblika pri njih izraža različne vrste določene snovi ali kak drug pomenski premik. To značilnost je Jože Toporišič v že citiranem mnenju navedel za glavni opredelilni znak. Pomenski premik v množinski obliki je npr. lepo viden pri samostalniku les. Govorimo o lastnostih lesa, o obdelovanju, vrstah lesa,.. vendar je v slovenščini možna tudi oblika lesovi s prej omenjenim pomenskim premikom, npr.: kadar hočemo ohraniti povsem prirodno barvo lesa, kar velja predvsem za svetle lesove, in kadar pri izbiranju lokov nismo našli primernega, tedaj si pomagamo z grundiranjem.
Podobno kot svetli lesovi je mogoče reči tudi eksotični, mehki lesovi,…, vendar je ta način izražanja pri samostalnikih tipa les stilno označen in bi se stilno neoznačeno reklo: vrste svetlega, eksotičnega lesa ali v gornjem primeru kar svetel les.
Mnogi samostalniki nimajo niti stilno obravnavane množine za izražanje vrst, npr. mleko, kruh, železo in se ta izraža, kot smo omenili pri samostalniku les, najpogosteje s samostalnikom vrsta ali pa z ločilnimi števniki in edninsko obliko: podajajo tri vrste kruha ali redkeje troji kruh.
Tretjo skupino s stališča izražanja vrst predstavljajo samostalniki, pri katerih je množina v pomenu vrste pogostna in stilno neoznačena, kar je pogojeno v vsebini besede, ker ta zelo pogostoma nastopa v različnih vrstah, npr. lak - laki, barva - barve, blago - blagovi,…
Naslednji pomenski premik pri teh samostalnikih v množini je, da dobijo pomen kosa, dela snovi oziroma predmeta iz te snovi, npr.: vrnil (se je) v stolp in začel ruvati kroge iz zidu. Bilo je vsega skupaj šest orjaških želez vzidanih in stalo ga je veliko truda, da je naposled izruval prvega. Ta raba je v slovenščini stilno označena.
Izpuščanje količinskega izraza se v novejši žargonski rabi uveljavlja zlasti v zvezi z izrazi za hrano, npr.: naročil je dva čaja in tri kruhe, kar bi se stilno neoznačeno reklo dve skodelici čaja in tri kose kruha.
Drugo skupino s tem pomenskim premikom predstavljajo samostalniki, ki imajo ta pomen stilno neoznačen. Pomenijo snov, ki nastopa pogostoma ali pa samo v kosih, npr. kamen z osnovnim pomenom: trdna snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja: kamen se drobi; sekira iz kamna in s stilno neoznačenim pomenom: kos te snovi: vreči kamen; pregraja iz kamnov, ali opeka: zmanjkalo mu je opek - hiša je iz opeke.
V tem okviru je treba obravnavati tudi samostalnike, pri katerih osnovni pomen ne pomeni snovi. Tak primer predstavljajo samostalniki tipa dlaka in nekateri samostalniki z osnovnim pomenom določena rastlina. Samostalnik dlaka ima osnovni pomen: nitast izrastek na koži sesalcev. V tem pomenu je števen in bi lahko nastopal v vseh številih: na nogah ima dolge dlake. V določenem pomenu pa nastopa samo v ednini: žival ima gladko, mehko dlako; klobuk iz zajčje dlake. Po pomenu se ta samostalnik v zadnjem pomenu ne loči od besede listje, razlika je le besedotvorna.
Pri nekaterih rastlinskih imenih ednina lahko pomeni posamezno rastlino ali pa ima vrstni pomen. O tem bom govorila na koncu, tukaj bi obravnavali le primer grah v pomenu plod in detelja, beka oz. loček. V zgledu kupiti kg graha ima beseda snovni pomen, podobno tudi kg pšenice, čebule,…
Posamezne dele navadno izražamo z opisom: grahovo zrno, glavica čebule,… Nekatera rastlinska imena se uporabljajo v edninski obliki tudi v pomenu deli rastlin ali, pri lesnatih rastlinah, snov, iz katere je rastlina, npr.: naložiti pšenico na voz, krmiti z deteljo; splesti košaro iz srobota, ali v pogovorni oziroma žargonski rabi: vrata so iz smreke - smrekovine. Ta zadnji pomenski premik je možen tudi pri samostalnikih z drugačnim osnovnim pomenom, npr. bekon: zaklati bekona - prodali so tisoč ton kvalitetnega bekona.
Pri snovnih imenih, pri katerih snov zavzema površino, se z množino izraža omejena površina te: lisa, kos, … : kopnenje zadnjih pomladanskih snegov. Tudi v tem primeru je množina stilno označena. Včasih pa pri snovnih imenih množina ekspresivno izraža veliko količino ali pa to, kar ednina. Zadnje je značilno zlasti za pesniško rabo: sto zvezda zelenih - na zelenem nebu ne vidi sto belih - stolpov v snegovih.
" Skupna ali zbirna imena oz. kolektiva
So druga velika skupina samostalnikov, za katere je značilna ednina; so samostalniki, ki pomenijo celoto istovrstnih stvari.
Pomenijo lahko celoto pojmovno nadrejenih - širših, ali podrejenih - ožjih pojmov, in sicer: *oseb: človeštvo - mladina, vojaštvo - pehota;
*živali: živalstvo - zverjad, mrčes, perutnina;
*rastlin: rastlinstvo - drevje, grmovje, bukovje;
*stvari oz. snovi: skalovje, kamenje, listje, klasje, navlaka, zelenjava;
Ti samostalniki imajo pogostoma za par množino ustreznega števnega samostalnika:
Prebivalstvo - prebivalci; vojaštvo - vojaki; pehota - pešci ali opisni sinonim: mladina - mladi ljudje; človeštvo - vsi ljudje, vendar pogosto z njimi niso prosto zamenljivi in to prav zaradi svojega posebnega samostalnika za skupni pomen, v takih primerih se ta izraža z množino. Včasih pa ima samostalnik edninsko obliko za pomen enote in za skupni pomen: posoda: mleko se je kisalo v velikih posodah - pomivati posodo. Ta tip sovpada s tipom dlaka pri snovnih imenih.
Posebno skupino v okviru te kategorije predstavljajo samostalniki, ki nimajo ustreznega para pri needninskem samostalniku, vendar pomenijo več istovrstnih stvari, npr.:pohištvo, pribor, perilo, obutev, prtljaga, denar, drobiž. Tudi ti samostalniki nastopajo v ednini. Ne moremo pa sem šteti samostalnikov, ki so imena za skupine, kot so: četa, jata, čreda, armada, kolektiv, komisija,… Ta imena imajo lahko množino, ker so števna in je takih skupin lahko več. Zanje je značilno, da imajo poleg sebe rodilnik, ki izraža stvari v skupini, npr.: četa vojakov, jata ptic. Stvari v skupini se lahko izražajo tudi z imenovalnikom: člani kolektiva, zvezde ozvezdja, taka rekcija pa pri skupnih imenih ni mogoča.
Pomenski premiki v množini, ki so možni pri snovnih imenih, pri skupnih imenih ne obstajajo.
" Abstraktni samostalniki ali t. i. pojmovna imena
So tretja velika skupina imen, ki glede števila zaslužijo posebno pozornost. Ta pomenijo predvsem: *lastnost, značilnost ali stanje: dobrota, bogastvo, dobrohotnost, dolžina, potrtost, besnost, čistoča, dolgčas.
*duševne ali telesne sposobnosti in pojave: mišljenje, razum, fantazija, sluh, čustvo.
*pojave, ki se nanašajo na čas, prostor, bivanje, družbo: čas, prostor, zlo, dobro, pravica, življenje, smrt, bančništvo, znanost, kultura, oblast.
*pojave v naravi: mraz, dež, nevihta, burja.
*dejavnost oz. dejanje: žrtev, košnja, učenje, šolanje, govorjenje, barvanje, skok, krik.
Na splošno velja, da je za abstraktne samostalnike značilna ednina, vendar ne za vse kategorije. Tako imajo lahko stilno nezaznamovano množino nekateri samostalniki za izražanje raznovrstnosti, manjše celote in večkratnosti ali ponavljanja. Prvo kažejo naslednji primeri: na svetu je zavladala pravica - boriti se za pravice; pesem ga je navdala s plemenitim čustvom - obhajala so ga mešana čustva, materinska čustva. Ta možnost je - podobno kot smo videli pri snovnih imenih - omejena le na primere, ko pojem pogostoma nastopa v različnih vrstah, drugače pa je množina v vrstnem pomenu stilno označena, npr.: v takih dneh in žalostih berem in trpim; Nad zapuščeno posteljo, ki stoji v kotu ob isti steni kakor peč, je podoba Marije sedem žalosti.
Primer, ko se z množino izražajo manjše celote, predstavlja kultura, ki nastopa v zvezah: kultura in civilizacija človeštva - raziskovati stare kulture. Ta možnost je analogna nadrejeni in podrejeni celoti pri skupnih imenih: rastlinstvo - tropska rastlina, samo da se tam množina ne uporablja.
Pri samostalnikih, ki pomenijo razne pojave, zlasti naravne, množine ni mogoče posplošiti in je treba za vsak izraz posebej ugotoviti, če je možna ali ne. Tako lahko stilno neoznačeno rečemo: poletne nevihte so uničile setev; medtem ko pri drugih to izrazimo z opisom: pogosten dež, burja. Pri nekaterih samostalnikih pa je množina stilno označena: Na stražah, v zasedah, na dolgih pohodih - v snegu in dežju, viharjih, mrazovih - gremo v napad čez vse zidane stene. Tu množina pomeni: v obdobjih, ko je bil mraz, kar bi pri neoznačenem izražanju opisali. Lahko pa izraža tudi intenzivnost: pomlad se po dolgih mrazovih nasmeha izza gora.
Množinska oblika pri abstraktnih samostalnikih opozarja tudi na njegov konkretni pomen. Tak primer imamo pri samostalniku dobrota: čudi se njeni dobroti, storiti kaj iz dobrote - postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli; miza je bila polna najrazličnejših dobrot. V zgledih v množini ima dobrota konkreten pomen dobra jed ali pijača.
Pri glagolnikih iz nedovršnih glagolov množina opozarja, da pomenijo dejavnost ne pa opravljanje dejavnosti: fizično delo ga utruja - na razpolago so sama fizična dela, kjer množina izraža poleg množice tudi različnost. Na drugi strani pa nas pri samostalnikih z drugačnim osnovnim pomenom prav ednina opozarja, da gre za glagolniški pomen, npr. laž v zgledih mislim iskreno, pa mi podtikajo laž; neprestana laž o lepem življenju;
Iz povedanega je razvidno, da so pojmovna imena s stališča števila zapletena in jim je pri leksikalni obdelavi treba posvetiti posebno pozornost.
Med edninske samostalnike pa bi težko šteli samostalnike, ki nastopajo samo v ednini ali pretežno v ednini iz naslednjih razlogov:
a.) ker pomenijo stvar, ki nastopa samo v enem primerku,npr. bog v enoboštvu, sonce, luna.
b.) ker se tako rabijo v vsakdanji rabi, čeprav bi po svojem pomenu lahko nastopali tudi v množini, npr. bok v pomenu stran telesa: ležati na boku, obrniti se z boka na bok;
c.) ker imajo v določenem pomenu pretežno ednino, da ne pride do zamenjave z osnovnim pomenom, npr. copata v ekspresivnem pomenu mož, ki se podreja ženi: v službi so se ga bali, doma je bil copata;
Kot je za nekatere samostalnike značilna ednina, je za druge množina. Ti samostalniki so lahko konkretni s predmetnim ali osnovnim pomenom: jasli, vrata, škarje, vilice, pljuča, jetra; pomije, saje,… ali abstraktni: obresti, binkošti, ošpice, garje, rdečke,… Imenujemo jih množinski samostalniki.
Množinski samostalniki s predmetnim pomenom so števni, njihova množina je le formalne narave. Pri štetju pri njih uporabljamo ločilne števnike namesto glavnih: kupil je dvoje vrat; na mizi leži petero vilic.
Snovna imena nastopajo le v množini, zlasti če snov nastopa v kosih, pogostejša pa je pri njih ednina, kar smo ugotovili že na začetku. V množini nastopajo zlasti tedaj, ko so v osnovnem pomenu števni. Tak primer predstavlja las. V ednini pomeni posamezen nitast izrastek na glavi, npr. izpuliti si siv las, tanek kot las. Množinska oblika pa lahko pomeni več teh izrastkov, npr. odstraniti lase z obleke, ali pa tudi njihovo celoto, npr. lasje se mu rdečijo. Če ta izraz primerjamo s samostalnikom dlaka, ki smo ga obravnavali v okviru edninskih samostalnikov, moramo ugotoviti, da je ista vsebina tukaj izražena z množino, kot je tam z ednino. Tak primer predstavlja tudi samostalnik drobtina, z osnovnim pomenom majhen drobec kruha ali peciva.
Med množinske samostalnike pa ne moremo šteti samostalnike, ki imajo pogostno množino, ker pomenijo stvari, pojave, ki nastopajo večinoma v množici, v več primerkih. Pri njih je ednina seveda možna, vendar se o enem samem primerku redko govori. Taki samostalniki so: četverček v pomenu vsak od štirih pri enem porodu rojenih otrok; cmok v pomenu kuhana močnata jed kepaste oblike.
V okviru teh samostalnikov imajo posebno mesto samostalniki, ki pomenijo predmet, ki nastopa v paru. Taki samostalniki so: čevelj, rokavica, ledvica, lice, ključnica. Ti samostalniki imajo lahko vsa tri števila, vendar je zaradi njihovega pomena množina pogostna. Ednino imajo le, če se hoče poudariti, da gre za enega od obeh, npr. desni čevelj ga tišči, tudi dvojina se uporablja navadno le v zvezi z oba s posebnim poudarkom: oba čevlja ga tiščita, navadno pa se uporablja za par množina: čevlji ga tiščijo.
Na koncu bi omenila še splošni ali vrstni pomen množine. Množina izraža več posameznikov, enot, včasih pa pomeni vrsto stvari ali pa stvar, ki nastopa v različnih vrstah. Tako ima množina v naslednjih primerih različen pomen: kupil je sedm vrtnic in jih vsadil; pri nas gojimo vrtnice in nageljne in vrtnice spadajo med lesnate rastline.
Množina z vrstnim pomenom se uporablja zlasti v botanični in zoološki sistematiki, v kemiji: kisline, soli, oksidi, pa tudi v splošni rabi: ljudje ne vedo, kaj bi radi. Splošen ali vrstni pomen ima lahko tudi ednina, kar smo videli že pri primeru vrtnica; možna pa je tudi pri drugih primerih: potovati z vlakom; žival lahko živi na prostem, človek pa ne more. V vsakdanji rabi zlasti pri rastlinskih in živalskih imenih ednina in množina v tem pomenu nista prosto zamenljivi, zato je treba ugotoviti rabo za vsak primer posebej. Tako se uporablja ednina v primerih: gojiti pšenico, fižol, ječmen, grah, koruzo; po drugi strani pa gojiti jagode, maline, brusnice; V primerih, ko je vrsta izražena z ednino, se pogostoma posamezna rastlina opisuje, npr. fižolov grmiček, pšenična bilka,…
" LITERATURA:
*Ivanka Kozlevčar: SLOVNIČNO ŠTEVILO IN POMENSKE KATEGORIJE SAMOSTALNIKA. X. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. 1. - 13. julij 1974, Ljubljana. 31 - 39.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
