9.11.2004
Deli besedila (sporočila) ali zgradba pripovednega besedila |
objavil: Petra Trstenjak, Sabina Kotnik
Število ogledov: 2244 |
|
 |
Vsako sporočilo ima svojo zgradbo. Še posebej vidna je zgradba pisanih besedil, svojo zgradbo pa ima tudi vsako govorjeno sporočilo. Torej bi lahko rekli, da imajo besedila, ne glede ali so pisana ali govorjena, stalno zgradbo, po kateri jih lahko prepoznavamo in uvrščamo v posamezne besedilne vrste.
Vsako sporočilo ima svojo snov (temo), to je izsek iz predmetnosti, o kateri želimo poročati. Snov (tema) pa je sestavljena iz posameznih prvin, tj. motivov, ki jih je treba v skladu z namenom sporočanja smiselno razvrstiti.
Sporočilo (besedilo)
?
deli besedila (običajna tridelna zgradba)
?
UVOD , JEDRO, ZAKLJUČEK
(deli besedila so odvisni od)
?
snovi
namena
okoliščin
Besedilo ima navadno tri glavne dele. Tridelno zgrajeno besedilo sestavljajo uvod, osrednji del ali jedro in zaključek. Taki zgradbi rečemo torej tridelna zgradba.? Poleg tega pa lahko ima besedilo še naslov, tudi mednaslove, predgovor ali spremno besedo, tudi kazalo.
V strokovnih člankih pa sta pogosta še izvleček (sinopsis) na začetku besedila in povzetek (rezime) na koncu besedila.
V daljših besedilih pa včasih pred uvodom stoji še predgovor (prolog).
? Mateja Gomboc,Preproste besede (Pisno in ustno sporazumevanje), Nova Gorica 1999.
Začetek in konec pri vseh zvrsteh sporočil nista enako pomembna, največjo pomensko težo nosita pri umetnostnih besedilih. Začetek besedila je v nekaterih določen že z naslovom. V publicistiki je naslov sploh pomemben in je zaradi tega pogosto razširjen s podnaslovom, dodan pa je še kratek izvleček (sinopsis) vsebine sporočila. ?
" Besedila imajo ponavadi NASLOV - ta je vedno zelo kratek, lahko je tudi metaforičen. Žal pa so metaforični naslovi pogosto obrabljeni, klišejski in dosegajo nasprotni učinek od zaželenega. V naslovu ohranjamo temeljna spoznanja in pomembna dejstva, zato je pogost pojav, še posebej v časopisnih člankih, strnjevanje v samih naslovih (Oropal zlatarno in zbežal, V novo leto s poslovnim partnerjem, Clinton na poti v Evropo).?
Še nekaj primerov naslovov iz časnika:
Rubrika: KRONIKA
Naslov: Spet nesreči s traktorjem (Kolikokrat? Kaj? Kako?)
Rubrika: KRONIKA
Naslov: Ko voznik in črpalkar družno goljufata … (Kdaj? Kdo? Kako? Kaj?)
Primer naslova umetnostnega besedila:
Naslov: Balada o trobenti in oblaku (Kako? O čem? - naslov je razumljiv šele iz besedila.)
Pri neumetnostnih besedilih je v naslovu navadno zajeta predmetna vsebina, pri umetnostnih pa poleg tega tudi kak drug temeljni vidik, spoznanje, doživetje, izraženo z metaforo ali simbolom. Torej bi lahko rekli, da pri neumetnostnih besedilih bralec ali poslušalec pogosto že iz naslova zve, o čem bo besedilo pripovedovalo, pri umetnostnih pa je navadno smisel naslova razumljiv šele potem, ko smo celotno besedilo prebrali.
Če je besedilo daljše, ima lahko več vmesnih naslovov, ki uvajajo posamezna poglavja.
" Naslov je (zlasti v publicističnih besedilih) pogostoma razširjen s PODNASLOVOM, v katerem je ponavadi na kratko pojasnjen naslov. Oba, naslov in podnaslov, sta običajno brez končnega ločila.
? Slovenski jezik I (učbenik), Založba Obzorja, Maribor 1990. Stran 183.
? Mateja Gomboc, Preproste besede (Pisno in ustno sporazumevanje), Nova Gorica 1999. Stran 33.
V uvodu je nakazana tema (tvarina) besedila. V njem je povedano, o čem se bo govorilo, kako daleč se namerava pri tem iti, pogosto v njem spoznamo tudi okoliščine, ki so koga pripravile k pisanju (govorjenju) in čustva, ki ga ob tem navdajajo. V uvodu torej predstavimo snov, temo in motive in morda razložimo namen sporočila.Uvod ne sme biti dolg, mora biti kratek, jedrnat, vendar živahen, da v bralcu ali poslušalcu zbudi zanimanje za temo in hitro pripelje k jedru.
Tak uvod pa se lahko tudi izpusti, se pravi, da ni zmeraj potreben. Sestavek se lahko začne kar z glavno zadevo, tako da prve povedi predstavljajo nekak uvod. Navadno nam te povedi povedo, kje in kaj se je kdaj zgodilo, se pravi dogodek krajevno in časovno določijo, pogosto tudi predstavijo glavnega junaka zgodbe. Za primere, ko se sporočilo prične kar z jedrom, rečemo, da je tvorec šel kar "in medias res".
Jože Toporišič loči več vrst uvodov4:
" STEREOTIPNI: Ta uvod uporabljajo predvsem pripovedovalci pravljic, ker pričenjajo tipično pravljičarsko, tako da je uvod nekako splošen (Živela je v starih časih …), jedro pa prehaja k osebnemu ali konkretnemu (Nekega dne je šivala v svoji tihi sobici …).
" ZGLEDNI: Za tak način uvajanja je značilno, da od posameznega prehaja k temi. Tako bi lahko Pri Petnajstem stoletju … začeli z usodo celjskih grofov, nato pa bi rekli, da nam usoda te ene same plemiške rodovine ponazarja razmere in dogajanja tistega nemirnega časa.
" ZGODOVINSKI: Uvod začnemo s kakšnim zgodovinskim podatkom.
" CITATNI: Besedilo lahko začnemo s kakšnim citatom, lahko pa tudi z definicijo neke stvari, o kateri želimo govoriti.
" AKTUALISTIČNI: Predavatelj bi lahko začel takole: "Nekdaj so se z nebesnimi telesi ukvarjali le astronomi in pesniki, samo ob mrkih tudi navadni povprečni človek; danes, ko sta znanost in tehnika zmanjšali silne razdalje, ki nas ločijo od svetovja, hočejo o vsem tem vedeti kaj več veliko širši krogi. Nocojšnje predavanje, ki je posvečeno zadnjemu človekovemu približanju mesecu, nam bo to radovednost, upam, malce potešilo." Za tem pa preide k jedru.
" SINOPSISNI: Je poseben začetek besedil, tj. izvleček. V njem v nekaj vrsticah nakažemo, za kaj v naši razpravi ali v časopisnem sestavku gre. Tu ne nakazujemo teme sestavka, temveč bistvo obravnavanega.
4 Jože Toporišič, Slovenski jezik in sporočanje I, Deli sporočila.Stran 192
V jedru sporočevalec pove najvažnejše informacije, rečemo, da obravnavamo temo. Ob njej se mudimo najdalj, saj prav zaradi teme sploh pišemo ali govorimo. V njem sporočevalec predstavi dejstva, navede primere, pojasni nasprotja, dokazuje, razlaga, utemeljuje. Jedro sporočila je torej središčni, najpomembnejši in tudi najdaljši del vsakega besedila. Jedro obravnava temo iz uvoda.
V njem je nanizanih več točk, tema se počasi od motiva do motiva razvija. Da je besedilo nazorno in pregledno urejeno, ga vsebinsko členimo na odstavke. Če pa so posamezne točke ali motivi obširneje zastavljeni, tako da jim moramo nameniti po več odstavkov, jih medsebojno lahko ločimo z večjim razmikom na koncu zadnjega odstavka iste točke ali istega motiva. Več smiselno povezanih odstavkov tvori odsek besedila ali poglavja. Kak odsek je lahko tudi le iz enega odstavka.
Mateja Gomboc5 v svoji obravnavi zgradbe pripovednega besedila nakaže načine, s katerimi lahko razvijamo jedro:
" časovno zaporedje dogodkov,
" vzročna povezava motivov,
" prostorska bližina,
" od lažjega k težjemu,
" od znanega k neznanemu.
Posamezni deli sporočila pa morajo biti medsebojno povezani, prehajati drug iz drugega, se dopolnjevati in biti morajo prilagojeni. Jože Toporišič6 govori o trojni povezavi ali prilagojenosti:
1. Lahko povemo, da prehajamo k drugi točki ali drugemu motivu.
2. Lahko povemo, v kakšnem vsebinskem odnosu je nadaljevanje do že sporočenega.
3. Med deloma sporočila lahko ni nobene izrecne zveze, temveč kar preidemo na novega.
Seveda v vsem jedru lahko ostajamo pri enem ubeseditvenem načinu, lahko pa se jih poslužujemo več.
5 Mateja Gomboc, Preproste besede (Pisno in ustno sporazumevanje). Nova Gorica 1999.Stran 33.
6 Jože Toporišič, Slovenski jezik in sporočanje I, Deli sporočila. Stran 193.
Vsako sporočilo lahko končamo s posebnim zaključkom, tj. skupina povedi, ki povzemajo dogajanje v besedilu. Sporočevalec v zaključku pogosto na kratko povzame bistvo jedra, vendar mora biti le-ta drugačen, se pravi živahnejši, da pri bralcu ali poslušalcu pusti nepozaben vtis.
Mateja Gomboc7govori o treh vrsteh zaključkov, ki jih ne poimenuje:
" v zaključku se lahko sporočevalec vrne k načrtom iz uvoda,
" zaključek je lahko poučnega unačaja,
" včasih pa se kakšna daljša besedila zaključijo s posebnim zaključkom ali epilogom.
Jože Toporišič8 loči več vrst zaključkov:
" STIK Z UVODOM: O tej vrsti zaključka govori tudi, že prej omenjena Mateja Gomboc. S to vrsto zaključka vzpostavimo zvezo z uvodom in povemo svoje mnenje o dogodku ali junaku jedra sporočila.
" STEREOTIPNI: V pravljici pripovedovalec z nagajivo besedo naslovnika spomni, da je vse le pripovedovanje, in ga tako vrača v svet trde ali trdne resničnosti.
" RAZŠIRJEVALNI: Kadar v zaključku povemo, kako se je ali se bo kaka stvar razvijala zunaj okvira, v katerem je bila obravnavana v našem sporočilu.
" POSPLOŠEVALNI: Sporočilo lahko zaključimo tudi z opozorilom, da naše razpravljanje velja le za konkretni primer.
" POVZEMALNI: Sporočilo lahko zaključimo tudi s povzetkom; v njem prav na kratko podamo bistvene stvari svoje razprave ali strokovnega članka.
Primeri končnih delov9:
Neumetnostno besedilo
Konec. Vreme je lepo - suho. Zdaj je čas za takšna dela. Želimo vam veliko uspeha.
Teleks, rubrika Gradimo.
Umetnostno besedilo
Končne povedi prvega poglavja prvega dela Prežihove Jamnice: Komaj pa je vnukinja izginila med hišami, ko je prirobantil iz cerkve ključar Medof: "Ti prekleta baba ti! ali ste videli Ajto? Kam je šla Ajta? Z oltarja sv. Florijana sta izginili dve sveči …" In ne da bi čakal odgovora, jo je ucvrl okrog pokopališča za tatico, vendar Ajte že nikjer ni bilo …
7 Mateja Gomboc, Preproste besede (Pisno in ustno sporazumevanje). Nova Gorica 1999. Stran 34.
8 Jože Toporišič, Slovenski jezik in sporočanje I, Deli sporočila. Stran 193, 194.
9 Slovenski jezik I (učbenik). Založba Obzorja, Maribor 1990. Stran 186.
? PREDGOVOR (prolog)
? UVOD
? skupina začetnih povedi
? JEDRO
? skupina končnih povedi
? ZAKLJUČEK
? POGOVOR (epilog)
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
