9.11.2004
Faze nastajanja besedil |
objavil: Andreja Bavčar, Bojana Dolinar
Število ogledov: 3114 |
|
 |
UVOD
Tvorjenje besedila je zapletena dejavnost. Navadnih vrst besedila vsakdanjega jezikovnega (pa tudi drugačnega) sporočanja se že kot otroci navadimo iz ustreznih sporočanjskih položajev v družini, med prijatelji, itd. Bolj zapletenih besedilnih vrst pa nas učijo v šolah. Besedilo nastaja postopoma, v več fazah, imenovanih iznajdba ali invencija, urejanje ali dispozicija in ubesedovanje ali gradnja (kompozicija).
IZNAJDBA ALI INVENCIJA
V fazi iznajdbe se moramo najprej odločiti, o čem bomo pisali, tj. kaj bo tvarina (tema, snov) našega pisanja. Pri tem se opiramo na:
˘ svoj spomin,
˘ ustrezno literaturo,
˘ namensko opazovanje stvari in pojavov,
˘ obisk kake delovne organizacije, firme, ustanove…
˘ anketiranje ljudi.
Če nimamo dovolj literature ali je literatura premalo pregledna in neprimerna, si pomagamo še s priročniki, enciklopedijami, bibliografijami in podobnim. Lahko si ogledamo ustrezno dokumentacijo v arhivih, podjetjih ali ustanovah.
Pri izbiri snovi moramo upoštevati še :
˘ govorni položaj,
˘ okoliščine sporočanja,
˘ naslovnika,
˘ aktualnost,
˘ izčrpnost.
Nad izbranim gradivom si moramo ohraniti pregled, zato je priporočljivo, da si naredimo preglednico zbranega gradiva (miselni vzorec). Gradivo zbiramo glede na zahteve, ki izhajajo iz teme naše naloge. Na določeni stopnji zbiranje zaključimo in se lotimo urejanja gradiva.
UREJANJE GRADIVA ALI DISPOZICIJA
V fazi urejanja zbrano gradivo že nekako prebiramo, razporejamo v smiselne skupine in se odločamo, kaj bomo v besedilo sprejeli in česa ne.
Ko smo se odločili, katere tematske sestavine bomo uvrstili v besedilo, se moramo odločiti tudi kakšna bo razvrstitev le-teh.
Številna neumetnostna besedila so tridelna. V prvem delu (uvodu) sporočevalec napove svoj namen in temo. V drugem (jedernem) delu nakaže problem, predstavi dejstva in navede primere. V tretjem (sklepnem, končnem, zaključnem) delu povzame bistvene ugotovitve ali predloži sklepe.
Najpreprostejši način zgradbe besedila je, če dejanje ali dogodek podajamo po vrsti. V tem primeru najprej podamo tisto, kar se je zgodilo prej (podajanje po času dogajanja). Tako zgodbo bi lahko poimenovali zgodovinska ali življenjepisna, zanjo pa je značilno, da pogosto ne predstavlja zaokrožene celote.
Drugačna zgradba nastane, če najprej kratko prikažemo poglavitni ali najzanimivejši dogodek cele zgodbe (podajanje po pomembnosti). Šele nato razvijemo celo zgodbo in tako pridemo tudi do mesta, ki smo ga podali že v začetku, a ga sedaj vidimo vključenega v celotno dogajanje in ga tudi bolje razumemo in globlje doživimo. Zgradbo take vrste imenujemo časovno premenjeno (kavbojke in detektivke).
1.1. Ubeseditveni stališči in besedilni tipi
Pri ubesedovanju lahko zavzamemo različno ubeseditveno stališče, in sicer subjektivno ali objektivno.
" Subjektivno: tvorec v besedilu kaže svojo prisotnost, saj podaja osebne vtise, mnenje, čustva.
" Objektivno: tvorec se strogo omejuje na lastnosti predmetnosti in ne vključuje osebnega razmerja do te predmetnosti.
V tej fazi se odločimo tudi za vrsto besedila glede na funkcijske zvrsti (npr. ali bomo pisali razpravo ali le poljudnoznanstveni članek, roman ali le povest). Z vrsto besedila so povezani tudi slogovni postopki oz. besedilni tipi. Odvisno od besedila lahko izbiramo med naslednjimi tipi:
˘ opisovanje,
˘ pripovedovanje,
˘ utemeljevanje,
˘ poročanje,
˘ navajanje…
Nadalje se v tej fazi še odločamo o pripovedni osebi, (ne)avktorialnosti, prenosniku, naslovniku…
UBESEDOVANJE ALI GRADNJA
Če smo si za sporočanje izbrali temo, ki jo dobro poznamo, če smo zbrali veliko gradiva in ga po premišljenem načrtu ustrezno uredili, s tretjo fazo v nastajanju besedila ne bomo imeli večjih težav. Zdaj gre namreč za to, da zbrano in urejeno gradivo ''pretopimo'' v besedilo, kar pomeni, da izberemo ustrezne besede in slovnične vzorce za tvorjenje povedi ter posnemamo zgradbo besedilne vrste, ki ustreza izbranemu namenu.
Besedilo lahko tvorec poda v pisni ali govorni obliki.
Če je besedilo govorjeno, je potrebno upoštevati stavčnofonetične značilnosti (členitev s premori, intonacija, register, hitrost govorjenja, barva glasu…) Če pa besedilo podajamo v pisni obliki moramo biti pozorni na besedni red, stavo ločil, veliko začetnico…
Pri prav vsakem jezikovnem sredstvu se pri ubesedovanju odločamo še o tem, ali je navadno (nevtralno) ali pa stilno oz. zvrstno zaznamovano.
Pri ubesedovanju, pa naj bo pisno ali govorno, ne gre vedno vse tako, kot bi mi hoteli, ampak lahko naletimo na določene težave. Med drugim:
˘ zmanjka nam beseda za kak pojem,
˘ zabredemo v pretežak ali neustrezen skladenjski vzorec,
˘ zapišemo prevzeto besedo namesto domače,
˘ uporabimo priredje namesto podredja in narobe,
˘ pozabimo kako ločilo ali ne uporabimo primernejšega ločila izmed večih,
˘ napačno delimo besede,
˘ na premajhno razdaljo ponavljamo isto besedo ali besedno zvezo, namesto da bi jo pozaimenili ali zamenjali s pod- ali nadpomenko,
˘ postanemo dolgovezni ali se začnemo ponavljati,
˘ se izražamo nejasno,
˘ ne delamo dovolj odstavkov ali pa so neprimerni in tako otežujemo preglednost,
˘ delamo preveč odstavkov, kar besedilo preveč razbija.
1.2. Lektoriranje
Napake v besedilu se morajo odpraviti, saj z njimi le škodujemo sebi in naslovniku. Za pomoč lahko prosimo tudi kolega ali pa jezikoslovca oz. lektorja.
V prosto govorjenem besedilu napake odpravljamo sproti. Pisano besedilo pa nam daje več možnosti:
˘ posamezne dele besedila prestavimo na primernejše mesto, lahko pa jih tudi napišemo na novo ali pa jih prečrtamo,
˘ dodamo naslove oz. mednaslove,
˘ preglednost lahko povečamo s podčrtavanjem ali izbiro različnih tipov črk,
˘ abstraktne in številske kategorije ponazorimo z zgledi, preglednicami in shemami.
Lektoriramo lahko glede na:
˘ slovnično pravilnost,
˘ besedno čistost,
˘ natančnost,
˘ uglajenost,
˘ jasnost,
˘ jedrnatost,
˘ lahkotnost,
˘ naravnanost,
˘ ustreznost.
Najboljše je biti sam svoj lektor, zato je priporočljivo, da svoje besedilo po določenem času pregledamo in popravimo jezikovne, stilne in vsebinske napake.
VIRI IN LITERATURA
˘ J. Toporišič: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja, 2000. 710-713.
˘ J. Toporišič: Slovenski jezik in sporočanje 1. Maribor: Založba Obzorja, 1995. 180-191.
˘ M. Bešter: Na pragu besedila 1. Ljubljana: Založba Rokus, 1999. 42-43.
PRILOGE
˘ Prosojnica
˘ naloge
VAJE
1. Izdelajte miselni vzorec s podatki o tem, kaj bi povedali oz. zapisali na temo Jaz in šport.
JAZ IN ŠPORT
2. Naslednje besedilo je neurejeno. Napiši na črto pred vsako povedjo številko, ki označuje pravilen vrstni red povedi v besedilu.
___Takoj odloži vse svoje stvari, kamor spadajo.
___Ko zaslišim očetove korake, odhitim k vhodu.
___Po kosilu skupaj pospravimo, saj mama ne zmore vsega dela sama.
___Hitro odklenem vhodna vrata, ker se očetu vedno mudi.
___Brž, ko ga mati pokliče k mizi, postane boljše volje.
3. Dopolni spodnjo razpredelnico.
VRSTA BESEDILA SLOGOVNI POSTOPKI OZ. BESEDILNI TIPI UBESEDITVENO STALIŠČE VLOGA/ FUNKCIJA BESEDILA
pravljica
poročilo
navodilo (predpis)
oris osebe
zahvala
FAZE NASTAJANJA BESEDILA
1. Iznajdba ali invencija
˘ Odločimo se, o čem bomo pisali, tj. kaj bo tvarina (tema, snov) našega pisanja.
˘ Zbiramo gradivo.
2. Urejanje gradiva ali dispozicija
Odločimo se:
˘ kaj od zbranega gradiva bomo v besedilo sprejeli in česa ne,
˘ kakšna bo razvrstitev sestavin v besedilu (uvod, jedro, zaključek),
˘ za vrsto besedila glede na funkcijske zvrsti,
˘ za slogovni postopek oz. tip besedovanja,
˘ za ubeseditveno stališče (subjektivno: objektivno).
3. Ubesedovanje ali gradnja
Odločimo se:
˘ ali bomo besedilo podali v pisni ali govorni obliki,
˘ ali bo naše besedilo navadno (nevtralno) ali stilno oz. zvrstno zaznamovano.
V končni fazi pa je pomembno tudi lektoriranje besedila.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
