9.11.2004
Merilo besedilnosti: Koherenca |
objavil: Kristina Trnič, Bojana Glažar
Število ogledov: 3559 |
|
 |
UVOD
V seminarski nalogi bova najprej predstavili temeljne pojme besediloslovja in se nato osredotočili na koherenco. Primerjali bova različne poglede na ta pojem in tudi sami kritično ovrednotili posamezne poglede. Pomagali si bova tudi z aktualnim učbenikom za srednje šole.
I. TEMELJNI POJMI BESEDILOSLOVJA
1. DEFINICIJA BESEDILA IN BESEDILNOSTI
1. Termin "besedilo" označuje omejeno zaporedje jezikovnih znakov, ki mora biti koherentno in mora kot celota signalizirati spoznavno komunikacijsko funkcijo (imeti mora sporočilno vlogo, opravljati mora neko nalogo).
Avtorica še opozarja, da v jezikoslovju obstajajo različne definicije, toda nobena ni splošno veljavna. Vsem definicijam pa je skupno, da za najvišjo enoto jezikoslovnega preučevanja priznavajo besedilo in ne stavka.
2. Besedilu priznavamo besedilnost samo v primeru, če so njegove sestavine medsebojno skladenjsko in logično povezane, hkrati pa moramo v besedilu prepoznati sporočevalčev namen.
3. Sonja Hudej loči 3 kriterije, po katerih presojamo ali je zaporedje določenih povedi besedilo ali ne:
a) površinska, skladenjska strnjenost/povezanost slovnična koherenca/kohezija
(besedilo gledamo s stališča slovnice-spol, sklon, pravopis … )
b) vsebinska, tematska, logična povezanost/strnjenost tematska koherenca
(najti moramo temo, če je ni, potem ni tematske koherence … )
c) celotno besedilo mora kazati določen sporočevalčev namen.
Prepoznavna mora biti osnovna funkcija besedila:
" informativna (vsa umetnostna besedila)
" poetska (vsa umetnostna besedila)
Nekoliko drugače postavlja kriterije Beaugrande, ki definira besedilo kot komunikacijsko pojavitev, ki izpolnjuje 7 kriterijev besedilnosti :
a) kohezija (je način, kako so sestavine posameznega besedila med seboj povezane; temelji na slovničnih odvisnostih)
b) koherenca (elementi besedila so medsebojno dostopni in relevantni)
c) namernost (je težnja tvorca besedila, da jasno sporoča svoj namen)
č) sprejemljivost (je pripravljenost bralca, da iz besedila razbere zanj pomembne
informacije)
d) informativnost (vsebina besedila glede na navedene informacije)
e) situacijskost (besedilo je primerno komunikacijski situaciji)
f) medbesedilnost (za razumevanje novega besedila moramo poznati že znane vsebine)
2. KOHERENCA
(Razpredelnico najdete v priponi.)
Koherenca je razločevalna lastnost besedila. Dosežemo jo s skaldenjskopomensko povezavo med posameznimi deli besedila in z logičnopomensko povezavo med temami v besedilu.
Slovnična koherenca je skladenjskopomenska povezanost posameznih sestavin:
- slovnična povezanost je lahko v besedilu opuščena, toda vseeno govorimo o koherenci (ker je lahko vzpostavljena na nivoju tematske povezanosti);
- slovnična povezanost je lahko tesna, a besedilo kljub temu ni koherentno (ker ne moremo določiti logičnopomenskega razmerja med posameznimi temami in funkcijami besedila) .
Tukaj avtorica nekoliko nejasno razloži posamezne pojme, saj se le-ti med seboj ne skladajo.
Med koherenco namreč šteje tudi funkcijo, kar pa po grafu sodeč ni mogoče.
Tematska koherenca se nanaša na tipično strukturo vsebinskega razvoja (slogovni postopki: opisovanje, razlaganje, pripovedovanje, utemeljevanje … ).
II. SLOVNIČNO RAZMERJE V ZVEZI POVEDI
Takšna delitev se pojavlja v učbeniku Na pragu besedila 3. Pri Sonji Hudej te delitve nisva opazili, saj omenja samo navezovanje, ki ga bova podrobno predstavili v III. poglavju.
III. ANALIZA NAVEZOVANJA (SLOVNIČNE KOHERENCE) V BESEDILU
(Razpredelnico najdete v priponi.)
Sonja Hudej loči:
1. SINONIMIČNA IN HIPONIMIČNA NAVEZOVANJA
a) Sinonimična navezovanja: vse ponovitve (vsi navezovalniki) se nanašajo na isti predmet.
b) Hiponimična navezovanj: navezovalniki niso enaki nanašalnici temveč so samo v sorodu z njo. Lahko so utemeljeni:
- logično (navzgor - navzdol)
- kulturno (tovarna - delavci)
- ontološko (mati - hči)
NAVEZOVANJE V BESEDILU
(Razpredelnico najdete v priponi.)
LOGIČNA
pot navzgor - pot navzdol
ONTOLOŠKA
mati - hči
PARAFRAZA
Jure je moj brat.
Sem Juretova sestra.
SKLEPANJA, POSLEDICE
Videl sem ježa. Videl sem žival.
2. ČLENITEV PO AKTUALNOSTI
Praška šola je na osnovi Mathesiu-ove členitve po aktualnosti stavek razdelila:
" izhodišče (temo)
" jedro (remo)
Izhodišče (tema) je tisto, kar je že prej omenjeno, jedro (remo) pa je nekaj novega.
Tomo Korošec v učbeniku Slovenski jezik 3 loči še prehod (tranzicija), ki je manj pomemben del jedra.
IZHODIŠČE PREHOD JEDRO
Ob nedeljah hodimo na izlete.
IV. ANALIZA TEMATSKE KOHERENCE V BESEDILIH
1. TEMA V BESEDILU IN POVEZOVANJE MED STAVKI V BESEDILU
TEMA V BESEDILU
Temo opredeljujemo kot enega ali več stavkov (misli), ki jih združuje skupni smisel.
Glavna tema besedila je jedro vsebine; vsebina je potek misli v nekem besedilu, propozicija predstavlja objekt misli.
Delne teme glavno temo razvrščajo, utemeljujejo, pojasnjujejo ...
Ločimo štiri tipe razvijanja teme: opis, utemeljitev, razlaga in pripoved. Kateri izmed štirih možnih načinov razvijanja teme je v besedilu uporabljen, določimo na podlagi razmerja med glavno temo in delnimi temami v besedilu:
VRSTA BESEDILA RAZMERJE MED GLAVNO IN DELNIMI TEMAMI V BESEDILU
OPIS umeščanje in razvrščanje
UTEMELJITEV utemeljevanje ali prepričevanje
RAZLAGA pojasnjeno in pojasnjujoče
PRIPOVED zaplet, razrešitev in pripovedovalčeva osebna ocena
POVEZOVANJE MED STAVKI V BESEDILU
Povezovanje dogodkov in situacij v besedilu obravnavajo mnogi avtorji; Beaugrande in Dressler v okviru junkcije predlagata obravnavo štirih glavnih tipov:
- konjukcija, ki povezuje enote z enakim statusom: obe enoti sta v besedilnem svetu resnični (vezniki: in, pa, poleg tega, nadalje ... ),
- disjunkcija, ki povezuje enote z alternativnim statusom, od katerih je v besedilnem svetu le ena lahko resnična (vezniki: ali, ali-ali, bodisi-bodisi, oziroma ... ),
- kontrajunkcija, ki povezuje enote z enakim statusom, ki pa so videti v besedilnem svetu nezdružljive (vezniki: pa, a, toda, ali, vendar ... ),
- subordinacija, ki povezuje enote, pri katerih je status ene odvisen od statusa druge (vezniki: ker, zato, medtem ko, saj, kajti ... ).
Beaugrand in Hudejeva si pri umestitvi junkcij nasprotujeta, saj jih Hudejeva umešča k tematski koherenci, Beaugrand pa k slovnični koherenci, oziroma koheziji.
2. OPISOVANJE (DESKRIPTIVNO RAZVIJANJE TEME)
Deskriptivno razvito besedilo je sestavljeno iz delnih tem, komponent, ki umeščajo in razvrščajo glavno temo. Delne teme odgovarjajo na "k" vprašanja: kdo, kdaj, kje, kaj, kako in včasih tudi na zakaj.
Deskriptivno razvijanje teme je posebej zanimivo za besedila, ki imajo informativno funkcijo.
Tako razvito strukturo imajo naslednje vrste besedil:
a) opis dogodka, to je poročilo o dogodku
b) opis predmeta
c) opis poteka ali navodilo
3. UTEMELJEVANJE IN PREPRIČEVANJE (ARGUMENTATIVNO RAZVIJANJE TEME)
Argumentativno razvijanje teme se nanaša na logično zvezo med argumentom in sklepom, zanima nas pa še veliko več kot to. Zanima nas tudi to, kako doseči, da konkretni argument ne bo argument samo za tistega, ki argumentira, pač pa da bo nujen in sprejemljiv tudi za nasprotnika. Zanimata nas dva problema: problem argumentiranja in problem prepričevanja.
Ločevati moramo dve vrsti argumentacije:
a) prva temelji na vednosti, na velikokrat potrjenih dejstvih in ima obliko logičnega sklepanja; pri tem gre za razumsko utemeljevanje (argumentiranje),
b) druga temelji na verovanju v načela, vrednote, ki smo jih v procesu socializacije sprejeli; pri tem gre za čustvenoprepričevalni namen argumentov.
4. RAZLAGANJE, POJASNJEVANJE (EKSPLIKATIVNO RAZVIJANJE TEME)
Eksplikativno razvijanje teme je značilno za pojasnjevanja, razlage. Med glavno temo in delnimi temami mora biti očitna dvodelnost; prvi del je glavna tema, ki jo moramo pojasniti, drugi del pa opravlja funkcijo splošnega in konkretnega pojasnjevanja.
5. PRIPOVEDOVANJE (NARATIVNO RAZVIJANJE TEME)
Tvorec pripovedi dejstva predloži po časovnem zaporedju, pozoren je na zapovrstje dogodkov, na nastajanje, razvoj in minevanje pojavov, na spreminjanje lastnosti.
V. ZAKLJUČEK
Ugotovili sva, da avtorica Hudejeva nekoliko drugače razlaga pojem kohezija v odnosu do koherence kot pa Beaugrande in Dressler. Njej kohezija pomeni samo del koherence, medtem ko tuja avtorja ta dva pojma enačita. To se nama je zdelo še posebej zanimivo, saj slovenska avtorica ob vsakem poglavju namreč navaja, da je povzemala po Beaugrandu in Dresslerju, pa vendar so razlike med njeno in tujo delitvijo zelo očitne. Ko sva se hoteli o tem poučiti še v aktualnem učbeniku za srednje šole, sva ugotovili, da novejši učbenik tega sploh ne obravnava. In ta nedoslednost pri slovenskih avtorjih je zelo moteča, tako da upava, da se bo v prihodnosti naredilo kaj v tej smeri.
VI. VIRI
Beaugrande, R. A. de & Dressler, W. U. (1992). Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park.
Hudej, S. (1995). Šolske ure besediloslovja. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Križaj-Ortar, M. (2003). Na pragu besedila 3 (delovni zvezek). Ljubljana: Založba Rokus.
Križaj-Ortar, M. (2001). Na pragu besedila 3 (učbenik). Ljubljana: Založba Rokus.
Korošec, T. & Dular, J. (1983). Slovenski jezik 3. Maribor: DZS.
Korošec, T. & Dular, J. (1985). Slovenski jezik 4. Maribor: DZS.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
