|
|
 |
9.11.2004
Osnovni pojmi pragmatike |
objavil: Mojca Flis, Barbara Vinkler
Število ogledov: 2303 |
|
 |
1. O IMENU IN ZAČETKIH PRAGMATIKE
V okviru teorije o jeziku je pragmatika tista znanstvena veda, ki se še zmeraj uveljavlja in poteguje za priznano avtonomnost med drugimi jezikoslovnimi vedami. Ko bo sposobna v celoti opredeliti, določiti in omejiti predmet svojega preučevanja, bo dosegla avtonomnost.
Predmet pragmatike je težko definirati, ker si zastavlja veliko raziskovalnih problemov, svoje raziskave pa praviloma usmerja empirično. Za zdaj razmerja med pragmatiko in drugimi jezikoslovnimi vedami še niso čista.
Začetke pragmatike moramo iskati pri filozofih - najprej v Peirceovi semiotiki, obči teoriji o znakih. Podal je novo razvrstitev znakov in splošno teorijo o znakih razčlenil na:
˘ sintakso (skladnjo),
˘ semantiko (pomenoslovje),
˘ pragmatiko (v slovenščini zanjo ni ustaljenega strokovnega izraza).
To razčlenjeno teorijo je povzel filozof C. Morris in z njegovo opredelitvijo treh različnih smeri semiotike se začne sodobna raba termina pragmatika:
˘ skladnja je preučevanje formalnih razmerij med samimi znaki,
˘ pomenoslovje je preučevanje razmerja znakov do predmetov, za katere so uporabni,
˘ pragmatika je preučevanje razmerij med znaki in njihovimi interpreti.
Pozneje je Morris razširil svojo opredelitev pragmatike skladno z behavioristično semiotiko, katere predstavnik je bil: "Pragmatika je tisti del semiotike, ki se ubada z razvojem, rabo in učinki znamenj v vedenju, v katerem se pojavljajo" (Lyons 1997).
Izraz pragmatika je za Morrisom dobil širši in ožji pomen:
˘ izraz enkrat vključuje vse vidike rabe jezika in pojave, ki so z rabo povezani,
˘ drugič pa je polju pragmatike dodeljeno raziskovanje le, če eksplicitna referenca kaže na govorca ali na uporabnika jezika.
2. NASTANEK PRAGMATIKE KOT ZNANSTVENE DISCIPLINE
Pragmatika se je oblikovala v znanstveno vedo, ki raziskuje jezikovno dejavnost v okoliščinah te jezikovne dejavnosti, ker je bila v razvoju teorije o jeziku to logična stopnja in ker je bil vpliv filozofije jezika močan.
Za svoj predmet preučevanja je pragmatika vzela tisto, kar so najvplivnejše vede zanemarjale ali celo izključevale iz svojih raziskav - kontekst.
Strukturalizem pristopa k jeziku preko slovnice.
Tvorbno-pretvorbna slovnica (generativna gramatika) in njen najvplivnejši avtor N. Chomsky zanemarjata naravne jezike in okoliščine. Jezik je neodvisen od rabe, funkcij in uporabnika, ki so mu splošna načela jezika že prirojena.
Filozofija jezika je dala pragmatiki kar veliko teoretičnih konceptov. Ko so se filozofi ob vprašanju, kateri jezik je treba vzeti za temelj filozofskih razmišljanj, razdelili v dve skupini:
˘ "dunajski krog" je strogo znanstveno metodologijo izdelal na formalnem jeziku znanosti,
˘ "oxfordski krog" pa je v središče zanimanja postavil navadni jezik za vsakdanjo rabo.
Za pragmatiko so pomembni predvsem avtorji oxfordskega kroga (Wittgenstein, Austin, Searl, Grice), ki so jezikoslovcem pokazali, da ima pri razumevanju človeškega jezika ključni pomen kontekst. Filozofsko je stališče, da je jezik sredstvo delovanja, ki ga je pragmatika sprejela.
3. OPREDELITEV PRAGMATIKE
V nekem smislu je definicija pragmatike enostavna, in sicer pragmatika je študij o jezikovni rabi.
Renata Zadravec-Pešec meni, da v resnici ni tako enostavno oziroma je sploh nemogoče najti popolno ali zadovoljivo definicijo pragmatičnega polja med številnimi definicijami, ki jih zasledimo v literaturi. Levinson (1983) v uvodu knjige Pragmatika tako tistemu, ki to resnično želi vedeti, predlaga, naj preprosto opazuje, kaj pragmatiki delajo, kakšne probleme rešujejo in katere osrednje naloge si zastavljajo. Na predmet raziskav kažejo:
˘ deiksi, pogovorne implikacije, predpostavke, govorna dejanja in pogovorne strukture.
4. DEFINICIJE PRAGMATIKE
Definicijam pragmatike je skupno:
˘ da omejujejo polje pragmatike,
˘ da določajo položaj pragmatike znotraj jezikoslovne teorije oziroma razmerje do sorodnih ved.
Pragmatiko so:
˘ izključevali iz jezikoslovja,
˘ podrejali slovnici,
˘ postavili slovnici ob bok.
Prve definicije so pragmatiko izključevale iz jezikoslovja ali ji odmerjale le obrobno zanimanje.
˘ Lyons je pragmatiko kar vštel v semantiko, ker po njegovem semantika med vsemi
vrstami pomena preučuje tudi pomen izreka.
˘ Po zgledu generativističnega razlikovanja med zmožnostjo in izvedbo je bila pragmatika povezana s slednjo, z načeli jezikovne rabe. Imeli so jo samo za nov pogled na jezikovne pojave, ki nima nič opraviti z opisom jezikovne strukture.
˘ V resnici pragmatiko zanimajo odnosi med strukturo jezika in načela jezikovne rabe. Pragmatika naj bi preučevala odnose med jezikom in kontekstom, torej jih je v strukturi jezika mogoče prepoznati kot gramatikalizirane, to so:
" deiktični izrazi (ti kažejo prostor in čas, v katerem je nastal izrek),
" izrazi spoštovanja (kažejo na družbeni položaj in vlogo),
" socialna ali funkcijska zvrst jezika (kaže na vedenje manjših skupin znotraj večje jezikovne družbene skupnosti).
Iz te definicije so izključena tista načela jezikovne rabe in interpretacije, ki jih ni mogoče odkriti v jezikovni strukturi.
Zgornja opredelitev omejuje pragmatiko samo na preučevanje v jeziku prepoznanih kontekstnih prvin, zanemarja pa celovitost konteksta, kar lahko dopolni naslednja definicija, ki razmejuje semantiko in pragmatiko.
˘ Semantiko naj zanima pomen zunaj konteksta (stavčni pomen), pragmatika naj se ubada s pomenom v kontekstu (s pomenom izreka). Pragmatika preučuje vse tiste vidike pomena, ki niso obravnavani v semantični teoriji.
Tudi temu je mogoče ugovarjati, saj bi bila taka pragmatika odvisna od širšega ali ožjega razumevanja semantike in njenega področja.
Pragmatično preučevanje razmerja med jezikom in kontekstom je bilo postavljeno na različna izhodišča:
˘ Razmerje je bilo utemeljeno na jezikovnem razumevanju; razumeti izrek je mnogo več, kot poznati pomen izrečenih besed in slovnična razmerja med njimi.
˘ Razmerje med jezikom in kontekstom obvladuje načelo pragmatične ustreznosti. Uporabniki jezika morajo biti sposobni povezati stavke s konteksti. Takšna opredelitev bi pragmatiko omejila, saj bi bili zaradi načela primernosti pozorni samo na normalne, zgledne rabe, izključene pa bi bile vse možnosti, ko izrabljamo jezik še v druge namene (ironija npr. ima svojo moč prav zaradi neprimernosti v danem sobesedilu).
Pomen ne more biti omejen na konvencionalno vsebino tega, kar je rečeno, razumevanje pomena mora vključevati še ironijo, metaforo… Griceova teorija pojasnjuje, kako se v tej točki lahko zanimivo razhajata: pomen stavka (stavčni pomen, konvencionalna vsebina ali dobesedni pomen) in pomen izreka (sporočeni pomen).
Za cilj pragmatične teorije lahko vzamemo napovedovanje, kakšne pomene bo imel izrek v določenem kontekstu.
˘ Ustrezna se zdi tudi raztezajoča se (ekstenzivna) definicija, ki našteje pojave, ki bi jih pragmatična teorija morala vključevati, npr. kazalni zaimki, implikacije, govorna dejanja itd., njena pomanjkljivost pa so nerazvidna merila, po katerih se problemi in pojavi pogovornega jezika uvrščajo med pragmatične raziskave.
Ta pregled definicij lahko sklenemo z ugotovitvijo, da med vsemi omenjenimi definicijami niso zadostne tiste, ki omejujejo pragmatično polje na slovnično prepoznavne prvine konteksta ali gradijo na pojmu primernosti. Zadovoljive pa bi lahko bile tiste definicije, ki enačijo pragmatiko s pomenom brez pomenoslovne razsežnosti ali s teorijami o jezikovnem razumevanju, ki so pozorne na kontekst.
Jože Toporišič v Enciklopediji slovenskega jezika definira pragmatiko, in sicer:
Pragmatika je mlada jezikoslovna veda, ki proučuje jezikovna znamenja v razmerju do njihovih uporabnikov, družbena razmerja in vprašanja učinkovitosti jezikovnega sporočila. Med drugim rešuje zlasti vprašanja kazalstva (deiksa), enoumnosti jezikovnih znamenj, podrazumevanje (implikacije), predpostavljanje (supozicija), nenavadnosti (anomalije), členitev po aktualnosti, razgovorno (pogovarjalno) sporočanje, sobesedilo (kontekst) in sotvarje (kontekst v širšem smislu), vse do poučevanja in učenja jezika, zlasti tudi tujega.
5. POLOŽAJ PRAGMATIKE V JEZIKOSLOVJU
Kadar govorimo o avtonomnem položaju pragmatike znotraj teorije o jeziku, lahko govorimo tudi o njenih mejah. Najbolj nazorno je to mogoče pokazati na dvodelni shemi, ki jo povzema več avtorjev:
˘ v enem delu je jezikovni sistem ali slovnica,
˘ v drugem delu pa veda, ki preučuje jezikovno rabo - pragmatika.
Ta shema kaže na posreden odnos med slovnico in pragmatiko, ki poteka preko pomenoslovja.
Jezikovni sistem SLOVNICA
izrazna sredstva GLASOSLOVJE
razmerja SKLADNJA
pomeni POMENOSLOVJE
Jezikovna raba PRAGMATIKA
Meje pomenoslovja so skladnja in glasoslovje na eni strani in pragmatika na drugi strani. Če bi shemo povečali v okvir vede o človeški družbi, bi postavili meje pragmatike, in sicer ena meja bi bila cela slovnica, druga meja pa cela sociologija.
Zgleden primer sta lahko zaimka ti in vi:
˘ semantika bi prepoznala, da zaimek ti zaznamuje drugo osebo ednine in zaimek vi drugo osebo množine,
˘ pragmatiko bi zanimal pomen zaimka vi, če bi veljal za enega naslovnika; ugotovili bi, da je naslovnik družbeno oddaljen, superioren,
˘ sociolingvistika pa bi izdelala natančen vzorec, kdaj in kje uporabljamo spoštljiv zaimek vi.
Tako pomenoslovje kot pragmatika se zanimata za pomen, ki ga lahko razbere vsak opazovalec, to ni pomen privatnih misli te ali one osebe, ampak javno sporočeni pomen, vendar glagol pomeniti uporabljata na dva različna načina:
˘ pomenoslovje: Kaj pomeni x?
˘ pragmatika: Kaj si menil z x?
G. N. Leech (1983) trdi, da sta pomenoslovje in pragmatika komplementarni vedi znotraj jezikoslovja. Razumevanje jezika je nepopolno, če ne poznamo obeh. Slovnico je potrebno ločiti od pragmatike, hkrati pa pokazati, kako se ti dve področji prepletata pri spoznavanju jezika.
Za Leecha je pravilno stališče do jezika hkrati formalno in funkcionalno. Slovnica je abstraktni formalni model za tvorjenje in interpretiranje sporočil. Pragmatika pa je niz strategij in načel za doseganje uspeha pri sporazumevanju z uporabo slovnice.
Leech je naštel postavke, v katerih je ločil slovnična pravila od pragmatičnih načel. Trdi:
˘ da so pravila slovnice v osnovi konvencionalna, načela pragmatike pa nekonvencionalna,
˘ da slovnico vodijo pravila, pragmatiko kontrolirajo načela,
˘ da so slovnična pojasnila najprej formalna, pojasnila pragmatike pa funkcionalna,
˘ da je slovnica definirana s primeri in formulami, pragmatika pa s problemi in njihovimi rešitvami,
˘ da slovnico opisujemo v ločenih in določenih kategorijah, pragmatiko pa v pogojih kontinuitete,
˘ da je slovnca idealna, pragmatika pa medosebna in besedilna,
˘ da se semantična reprezentacija stavka razlikuje od pragmatične interpretacije.
6. KAKO VZDRŽUJEMO RAZLIKO V PRAKSI
S težavo vzdržujemo dogovorjeno razliko med pomenoslovjem in pragmatiko, še težje med stavčnim pomenom (ki pripada pomenoslovju) in pomenom izreka (ki pripada pragmatiki), kar ima svoje korenine v razlikovanju stavka od izreka.
Razlika med stavkom in izrekom je zato temeljne vrednosti, in sicer:
˘ stavek je abstraktno teoretično bistvo, definirano znotraj slovnice,
˘ izrek je pojavljanje stavka ali stavčnega fragmenta v dejanskem kontekstu.
Razmerje med izrekom in stavkom se v tujih virih prikazuje kot še nejasno razmerje. Običajna postaja misel, da je izrek združitev stavka in konteksta, v katerem je bil stavek izrečen.
Jezikovni sistem Jezikovna raba
Gramatika Pragmatika
Stavek/Poved Izrek
Shema kaže še na en problem slovenskega izrazoslovja - na poved. Avtor pripisuje povedi značilnosti izreka, umešča pa jo v sistem in jo napravi za funkcijsko dvojnico stavka.
7. TEORETIČNA IZHODIŠČA PRAGMATIČNEGA JEZIKOSLOVJA
˘ Jezik je sredstvo sporazumevanja.
˘ Sporazumevanje je izmenjavanje sporočil med ljudmi; pojem vključuje tako sporočanje (dejavnost sporočevalca) kot razumevanje (dejavnost naslovnika).
˘ Sporazumevanje je posebna oblika človekovega vedenja, povezanega z določenim namenom. Sporazumevamo se zato, da bi vplivali na naslovnika, pri njem nekaj dosegli (npr. dobili nekaj konkretnega - denar), spremenili njegovo razmerje do predmetnosti in drugih ljudi. Strokovna literatura imenuje to obliko vedenja "delovanje" - ko se sogovorca sporazumevata, opravljata govorna dejanja.
˘ Ker se to delovanje nanaša na partnerja, govorimo o sporazumevanju kot obliki družbenega delovanja.
Dejavniki sporazumevanja:
Osnovni interakcijski element sporazumevalnega procesa predstavljata sporočevalec in naslovnik, ki si izmenjata sporočilo, posredovano v določenem kodu. Sporazumevanje poteka v konkretnih okoliščinah.
1. Sporočevalec tvori sporočilo:
1.1 Izbere svoj namen, tj. čemu sporoča/kaj želi doseči pri naslovniku. Poznamo več vrst namenov, in sicer glede na vrste govornih dejanj, ki jih je mogoče opraviti pri sporazumevanju. Searle deli govorna dejanja v naslednjih pet skupin:
˘ prikazovalna/reprezentativna vrsta (trditi, ugotoviti, poročati, …): sporočevalec da naslovniku vedeti, da mu posreduje neko vrednost,
˘ pozivna/direktivna vrsta (pozivati, zahtevati, ukazati, …): sporočevalec da naslovniku vedeti, da ga hoče pripraviti k temu, da bi prevzel določeno mnenje ali opravil določeno dejanje,
˘ zavezovalna/komisivna vrsta (obljubiti, zavezati se, priseči, …): sporočevalec da naslovniku vedeti, da se sam v odnosu do naslovnika obvezuje, da bo opravil določeno dejanje,
˘ povezovalna/ekspresivna vrsta (pozdraviti, voščiti, zahvaliti se, …): sporočevalec da naslovniku vedeti, da mu gre za vzpostavljanje osebnega stika z naslovnikom,
˘ izvršilna/deklarativna vrsta (Odstopam, Izrekam sodbo, …): sporočevalec da naslovniku vedeti, da s poslanim sporočilom ustvarja novo stvarnost.
Namen je pomembnejši od teme sporočila (v besedilu Prosim te, da me počakaš je namen izražen v glavnem stavku, tema pa v odvisnem); mogoče je izraziti samo namen sporočila (Imam majhno prošnjo, Nekaj bi vas rada vprašala), medtem ko tema brez namenskega okvira ni možna.
1.2 Izbere temo sporočila, tj. kaj želi sporočiti. Izbere temo in način razvijanja teme (opisovanje/pripovedovanje/razlaganje/utemeljevanje) in prvine teme ter določi razmerja med njimi.
1.3 Izbere ustrezno jezikovno sredstvo, tj. kako/s čim bo izrazil namen in vsebino sporočila. Iz množice sopomenskih možnosti izbere ustrezna besedna, slovnična in izrazna sredstva. Izbor namena, teme in oblike sporočila so odvisni od sporočevalčevega kulturnega, predmetnega in jezikovnega ter pragmatičnega znanja.
Ko sporočevalec vstopa v sporazumevanje, prinaša s seboj:
˘ kulturno znanje (tj. obvladanje različnih vrst govornih dejanj),
˘ predmetno znanje (tj. poznavanje različnih predmetnih področij),
˘ jezikovno znanje (tj. obvladanje slovarja, slovnice, pravopisa in pravorečja),
˘ pragmatično znanje (tj. obvladanje ustreznega ravnanja v določenih okoliščinah, npr. izbor okoliščinam ustreznega sporočilnega namena, vsebine in oblike).
2. Naslovnik je sooblikovalec in sprejemnik sporočila:
V sporazumevanje vstopa s svojim kulturnim, predmetnim, jezikovnim in pragmatičnim znanjem - sporočevalec mora pri tvorjenju sporočila vse to upoštevati.
3. Okoliščine:
Okoliščine bistveno vplivajo na tvorjenje in sprejemanje sporočila (npr. Ljubica, oprosti mi, res mi je žal … in Prosim Vas, gospod Martinjak, oprostite, resnično obžaljujem svoje vedenje …, ki ju je tvoril isti sporočevalec z istim namenom - opravičilo v različnih okoliščinah).
Okoliščine delimo na zunanje in notranje:
a) zunanje okoliščine so:
˘ kraj sporazumevanja,
˘ čas sporazumevanja,
˘ prenosnik (slušni/vidni), s pomočjo katerega pride do sporazumevanja.
b) notranje okoliščine so:
˘ družbenoekonomske, in sicer družbeni položaj sporočevalca in naslovnika in družbeno razmerje med njima,
˘ spoznavne in družbenokulturne, tj. spol, starost, izobrazba, poklic, sporazumevalne izkušnje,
˘ osebno-psihične, tj. osebnostne lastnosti, čustvena stanja, stališča, interesi, potrebe in vrednote.
Okoliščine bistveno vplivajo na izbor namena, vsebine in jezikovnih sredstev:
a) za namen:
˘ Odrasli otroku zapovedujejo, prepovedujejo, dovoljujejo: Ne lulat v hlačke!
˘ Besedilo Krstim te v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha izreče katoliški duhovnik.
˘ Šef zapoveduje tajnici Takoj pretipkajte tale dopis!, tajnica pa ga prosi Bi lahko šla danes pol ure prej iz službe, ker moram k zdravniku?
b) za temo:
˘ Otroku posredujemo manj zahtevno predmetnost, odraslemu bolj zahtevno.
˘ S pekom se pogovarjamo o kruhu, s kmetom o košnji, z meščanom o problemu parkirišč.
˘ Prijatelja, ki ga je zapustilo dekle, ne bomo na to nenehno spominjali.
c) za jezikovna sredstva:
˘ Zjutraj pozdravimo Dobro jutro in zvečer Dober večer, ob odhodu čez dan Na svidenje in zvečer Lahko noč.
˘ Govorjena sporočila so izražena drugače kot zapisana, npr. Prestavi tole sem proti Prestavi omaro za vrata.
˘ Ljudi, s katerimi smo le v formalnem odnosu, vikamo.
˘ Na igrišču govorimo glasneje kot na pokopališču.
4. Kod je sredstvo sporazumevanja, tj. dogovorjeni sistem znamenj in pravil za sporazumevanje.
Poznamo več vrst kodov, npr. jok, glasbo, ples, risbo, dim, jezik, …
Po ugotovitvah pri govorjenju sporočamo 55% vsebine s kinemičnimi sredstvi (mimika, geste, drža telesa), 38% z izraznimi/ekspresivnimi sredstvi (hitrost, ritem, register) in samo 7% z jezikovnimi sredstvi.
5. Sporočilo je rezultat tvorjenja in predmet sprejemanja. Ima osrednje mesto v modelu sporazumevanja - vezano je na celotni govorni položaj, zato ga moramo obravnavati v kontekstu, ne pa izolirano.
8. LITERATURA
˘ Martina Križaj - Ortar, Marja Bešter, Erika Kržišnik: Pouk slovenščine malo drugače (Martina Križaj - Ortar, Marja Bešter: Besedilo kot izhodišče in cilj). Trzin: Založba Different, 1994.
˘ Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
˘ Renata Zadravec - Pešec: Pragmatično jezikoslovje: temeljni pojmi. Ljubljana: Pedagoški inštitut, Center za diskurzivne študije, 1994.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
