9.11.2004
Simboli - nejezikovno sporazumevanje |
objavil: Tina Naraglav, Nika Vizjak
Število ogledov: 4353 |
|
 |
1 UVOD
"Ena slika je vredna več kot 10 000 besed."
(Kitajska modrost)
Svet za človeka ni samo skupek predmetov, pojavov in bitij, ki jih zaznava. V teh človek vidi tudi pomene, ki segajo preko objektov samih. Mnoge stvari nam označujejo neke druge stvari ali pojme, torej so znamenja. Človek tako živi v svetu objektov, hkrati pa tudi v svetu znakov, znamenj in simbolov.
Zelo zanimiva je etimologija besede simbol. Izhaja namreč iz grškega glagola symballein, kar pomeni "dati skupaj", "povezati". Od tod izvira izraz grški symbolon, simbol. Prvotno je ta izraz pomenil predmet, ki sta ga pogodbeni stranki prelomili na dvoje, da bi s tem potrdili svoj delež pri dogovoru in jamčili zanj. Vsaka je vzela svojo polovico predmeta. Ko sta prišli skupaj, sta lahko spet sestavili celoto, kot dokaz in jamstvo dogovora. Symbolon je torej ta polovični predmet, ki sam po sebi kaže na manjkajočo polovico in tako predstavlja znamenje pogodbe. Na podoben način deluje simbol - je znamenje, prispodoba nečesa popolnejšega, a tudi skritega. Do tega skritega pa se moramo dokopati. Vse kar obstaja lahko človek spremeni v simbol. Simboliko lahko razumemo kot nauk, sistem spoznanj o simbolih, skritih pomenih realnih objektov, pojavov in dogajanj.
"Človek je bitje znamenj" (Trstenjak, 1986) ; ne sporazumeva se zgolj z besedami in njihovim direktnim pomenom. V njegovi komunikaciji nastopajo številna znamenja in simboli, ki besede ponavadi celo presegajo. Tako lahko govorimo o nebesedni komunikaciji. Sem sodijo najrazličnejši simboli in znaki, ki jih je človek sprejel, bodisi po dogovoru, bodisi spontano skozi zgodovino. Med nejezikovne spremljevalce komunikacije pa sodijo tudi mimika, kretnje in drža človeka. Človek pravzaprav komunicira z vsem svojim bitjem.
2 NEBESEDNA KOMUNIKACIJA
Učbenik Na pragu besedila za prvi letnik srednjih šol v poglavju Sporazumevanje predstavlja jezik kot besedni in nebesedni. Nebesedni jezik so t.i. nebesedni spremljevalci govorjenja oz. pisanja. Ti so lahko vidni in slušni. Slušni so glasnost/jakost, melodija, hitrost in višina govorjenja, členitev govorjenja s premori in barva glasu; vidni pa so mimika, kretnje, drža telesa, položaj v prostoru, obleka, pričeska … Vse te prvine sodelujejo pri sporočanju.
2.1 PISAVA
Človek je edino bitje, ki lahko svoje misli sporoča ne le glasovno, pač pa tudi pisno t.j. vidno. Vsak človek najprej govori, kasneje pa se nauči tudi pisanja. Učenje pisanja je v vseh jezikih zelo zahtevno in dolgotrajno, saj se je treba naučiti cele množice pravil, ki pisavo določajo. Slovenci pišemo od leve proti desni in sicer tako, da v izgovorjeno besedi prepoznamo posamezne glasove, te pa nato zapišemo z ustreznimi vidnimi znamenji - črkami. Slovenska pisava je torej glasovna.
RAZVOJ PISAVE
1. Risbe (ikone), ki so predstavljale pojmovni in predmetni svet, je človek vrezal v kamen ali glino, na stene jam, grobnic ali templjev, da bi ohranil spomin na pomembne dogodke.
2. Slikovna pisava (piktografija) je nastala okoli 3000 let p. n. št. Zanjo so značilne shematizirane poteze ljudi, živali in predmetov.
3. Pojmovna pisava (ideografija) je nastala, ker je govorjeni jezik vseboval vse več pojmov, ki se jih ni dalo narisati. Nastale so torej simbolne sličice. Pojmovna pisava je bila sprva besedna, nato zlogovna in nazadnje glasovna.
4. Glasovna/črkovna pisava se prvič pojavi 1000 let p. n. št. pri Feničanih. Ta pisava je zaznamovala samo soglasnike, saj je bil položaj samoglasnikov avtomatično predvidljiv. Iz Feničanske pisave se je kasneje razvilo več pisav, npr. hebrejska, grška, arabska, indijska … Vsaka od njih uporablja drugačna črkovna znamenja. Slovenska pisava se je razvila iz grške, preko latinice in karolinške minuskule.
Pri pisanju segamo tudi po nebesednih spremljevalcih pisanja, to so ločila, števke, matematična znamenja, preglednice, grafi, slike, risbe, skice, fotorafeje, različne velikosti in oblike črk, prostorska razdelitev besedila … Besedila dopolnjena s takšnimi nebesednimi prvinami so zanimivejša, razumljivejša in nazornejša.
Počasno in zapleteno izumljanje pisave ni bila ne prva ne edina pot, ki si jo je človek izbral, da bi se sporazumeval z zarisanimi znaki. Veliko prej, preden se je začel tako izražati, je za pisno sporazumevanje uporabljal realistične podobe in abstraktne simbole. Znaki so bili zmeraj posebno priljubljeno sredstvo komunikacije.
3 RAZNOLIKOST ZNAKOV IN SIMBOLOV
Prvi ljudje so se sporazumevali samo z gibi, ti pa so za tiste, ki so si bili blizu, postali znaki. Za človeka značilni gibi kot znaki so dopolnilo njegovega govorjenega jezika, ki njegove besede natančneje določijo in poudarijo. Včasih pa je učinkovitost giba tolikšna, da besede sploh niso potrebne - gib lahko nadomesti besedo. Nekateri meniški redi so se v celoti odpovedali govoru in namesto tega uporabljajo zgolj gibe. Izdelan imajo cel sistem sporazumevanja z gibi. Duhovnik Charles Michel de l'Epee (začetek 19. st.) je sistematiziral rabo gibov, ki so jih nemi uporabljali za sporazumevanje. Domislil se je, da bi s kretnjami in mimiko prenesel sam pomen. Oblikovala pa se je tudi črkovna pisava s kretnjami, kjer se z uporabo obeh rok prikaže posamezna črka - abeceda rok Govorico gibov so razvili tudi severnoameriški Indijanci.
Posebna znakovna pisava je tudi pisava za slepe, ki jo je leta 1819 izumil desetletni Luis Braille. Izdelal je 63 kombinacij izbočenih pik, ki ustrezajo abecedi, glavnim matematičnim znamenjem in notni pisavi. Slepi Braillovo pisavo berejo tako, da s konicami prstov drsijo čez izbočene pike.
Med vojnami in ob vseh dogodkih, ki zahtevajo hitro ukrepanje, si je človek prizadeval, da bi sporočila učinkovito in čim hitreje prenesel in sprejel. Prenesti znake in signale na daljavo, ne da bi spremenil njihov pomen, je glavni cilj vseh komunikacijskih sistemov v vseh zgodovinskih obdobjih. Sprva so uporabljali signalizacijo ognjem, ki pa ni prenašala nobenega pomena. Bila je zgolj opozorilo, da nekdo nekje je. Signaliziranje na daljavo je prišlo na vrsto v času razsvetljenstva. Fancoska revolucija pa je pospešila njegovo tehnično napredovanje. Duhovnik Chappe je leta 1790 preskušal revolucionarni sistem semaforskega telegrafa, ki pozna tri ravni šifriranja. 196 signalov je prenašal s pomočjo vodoravnega kraka semaforja in gibljivih krilc. Izdelal je tudi natančen šifrant signalov. Ta semafor je stal na stari cerkvi na eni najvišjih točk Pariza. To je bilo prvo celostno oddajniško omrežje.
Leta 1837 je Samuel Morse izdelal električni telegraf. Z daljšim in krajšim pritiskom na ročico je telegrafist oddal črte in pike do sprejemnika, sestavljenega iz kolesa s papirnatim trakom, na katerega so se zapisovale črte in pike. Morsejevi znaki so torej sestavljeni iz različnih kombinacij črt in pik, ki predstavljajo črke. Te kombinacije lahko vidimo kot daljše in krajše svetlobne signale ali slišimo kot daljše in krajše piske. Ta način signalizacije je uporaben še danes, predvsem na morju. Pomorska signalizacija se je izboljšala še z uporabo zastavic, ki so najrazličnejših oblik in barv (vsaka zastavica zaznamuje eno črko). Sporazumevanje v pomorstvu, s premikanjem rok in zastavic, omogoča branje na dva načina - beremo lahko položaj rok, ali pa barvo in obliko zastavic. V nekaterih kodih posamezna zastavica ustreza eni črki (neke vrste Morsejeva abeceda). Gibi rok pa spominjajo na Chappov telegraf.
Razmah zračnega prometa je terjal razvoj zelo zapletene signalizacije. Tu imajo najpomembnejšo vlogo elektrika in računalniki. Letališča so označena z znaki na tleh ter rdečimi in belimi lučmi, ki obrobljajo steze. Tehniki na stezi vodijo pilote s premikanjem loparčkov.
Kot odgovor na človekovo večno potrebo po tem, da se v prostoru čim bolje znajde, se je začel razvijati zemljevid. Odkar je človek začel izdelovati zemljevide, se grafični kod razvija skladno z vse večjo zmožnostjo abstrakcije, ki jo je prinesel znanstveni in tehnični napredek - od prvih srednjeveških zemljevidov pa do današnjih, sodobnih, zemljevidov lahko sledimo razvoju znakov, ki jih sestavljajo. V začetku so bili ti znaki zelo konkretni, na njih so bile narisane konkretne podobe (gore, zgradbe, drevesa, …). Kasneje pa so zemljevidi postajali vse bolj abstraktni. Današnji zemljevidi vsebujejo najrazličnejše znake, ki pa morajo biti nujno razloženi v legendi. Brez dobre in jasne legende zemljevid ni uporaben. Legenda mora podati natančen pomen vsakega znaka in vsake barve, ki je uporabljena na zemljevidu. Glede na to kaj predstavljajo ločimo različne vrste zemljevidov: fizične, sociološke, gospodarske, turistične, avtomobilske, … Na vsakem od teh so uporabljeni drugačni znaki in simboli, odvisno od tega,
čemu je na zemljevidu dana prednost.
Človek se že od pradavnine na svojih poteh orientira po naravnih znamenjih - ozvezdju, soncu. A ti znaki ne zadoščajo, zato si je človek izmislil nove. Naravnim znakom so se pridružili znaki kulture. Tako so nastali različni prometni znaki, kažipoti ipd. Danes so oblike in barve znakov mednarodno določene. Ločimo tri poglavitne tipe prometnih znakov: abstraktni znaki neposrednega pomena (prepoved zavijanja); povsem dogovorni znaki - barva (prepovedano parkiranje); znaki s podobami, ki nakazujejo to kar predstavljajo (živali na cesti).
4 KLASIFIKACIJE
S pomenom znakov in simbolov v človekovem življenju in njegovi komunikaciji so se ukvarjali, in se še danes ukvarjajo, številni znanstveniki. Znake je mogoče klasificirati po raznih vidikih. Večina avtorjev jih deli na naravne in konvencionalne oz. umetne znake.
Pierce (1960) loči tri vrste znakov:
1. INDEKS je vzročna povezava med znakom in zaznamujočim. Povezava je posledica zaznamovanja. Npr. visok register je indeks za žensko; visoka temperatura je indeks za bolezen; dim je indeks za ogenj; narečje je indeks za regionalno pripadnost govorca).V jeziku sodijo med indekse zaimki - v besedilu mora obstajati nekaj, na kar se nanašajo (Janez dela v tovarni, on je delavec.). Tudi narečje je indeks za regionalno pripadnost govorca.
2. IKONA - odnos med znakom in pomenom temelji na formalni podobnosti - preslikavi. Npr. prekrižana nož in vilice na obcestnem znaku sta ikona za gostilno. V to skupino sodijo tudi piktogrami in ideografska pisava. Zgodovinsko gledano je bila pisava prej ikonografska, danes pa je grafemska, kar pomeni, da je formalna podobnost zabrisana. Med ikone sodijo fotografije, slike, skulpture, zemljevidi, avtokarte, načrti … Sem sodijo tudi onomatopoetski izrazi, saj gre za glasovno posnemanje zunanje stvarnosti.
3. SIMBOL - povezava med znakom in zaznamujočim temelji na dogovoru oz. konvenciji. Dogovor so oblikovali naši predniki. Simbol sam po sebi ne nakazuje na zaznamujoče.
Von Bertalanffy (1965) razlikuje signale, simbole in sheme (sprožilce instinktivnih reakcij, ki se od signalov razlikujejo v tem, da niso naučeni). Schaff (1960) je znake razdelil najprej na naravna in umetne, nato pa jih je hierarhično prikazal v obliki drevesa. V nasprotju z drugimi avtorji ne prišteva k simbolom besednih in ikoničnih znakov.
Klasifikacij je še veliko več in te izhajajo iz zelo različnih vidikov. Z znaki in simboli so se ukvarjali antropologi, psihologi (C. G. Jung, S. Freud), jezikoslovci … Isti nazivi v klasifikacijah se lahko pri različni avtorjih pojavljajo v različnih smislih.
4.1 NARAVNI/UMETNI ZNAKI
NARAVNI ZNAKI so naravni pojavi, ki človeku kaj povedo. Sled živalske noge v snegu pove lovcu, da je tod pred kratkim tekla žival. Spretni lovci razberejo celo to, katera žival jih je odtisnila in kako hitro je šla. Kadar drvi plaz se sliši grmenje, ki je za človeka znak, da se je utrgal plaz, lahko pa je tudi signal za beg.
UMETNI ZNAKI so produkt človekove namenske aktivnosti. Črna zastava je znak žalovanja, rdeča raketa je znak za napad, spomenik je znak kakega zgodovinskega dogodka. Tudi besede in številčni znaki so umetni znaki. Vprašanje pa je, ali so umetni znaki v poljubnem odnosu s tem kar označujejo. Na to vprašanje še ni zanesljivega odgovora, vendar je jasno da mnogi od njih niso. Ikonični znaki so zaznavno podobni stvarem, ki jih označujejo.
4.2 SIGNALI - SIMBOLI
Glavna delitev znakov pa je delitev na simbole in signale. Seveda pa se oba termina pri različnih avtorjih pojavljata v različnih vlogah. V splošnem pa vendarle velja neka osnovna razlika med obema vrstama znakov. Nekateri znaki sicer lahko nastopajo tako v vlogi simbola, kot v vlogi signala.
Čisti signali ne predstavljajo stvari in pojavov, marveč le sprožijo določene aktivnosti. Tako delujejo npr. semaforske luči (zelena - pojdi; rdeča - stoj). Signal je tudi sirena na reševalnem vozilu, ki sproži umik vozil s središča ceste.
Simboli imajo za različne avtorje zelo različen pomen. Nekateri jih enačijo kar z znaki. Glavna značilnost simbolov je reprezentacija. Simboli so znaki, ki predstavljajo, zastopajo, nastopajo, kot da bi bili označeni pojavi. Križ je simbol krščanstva, polmesec je simbol islama, šesterokraka zvezda je simbol židovstva … Sova je simbol modrosti, zvijajoča kača je simbol medicine …Simboli so bili tudi ideogrami v starih pisavah. Simboli so še danes pogosti v nekaterih vedah in praktičnih panogah (geografija, meteorologija, promet, tiskarstvo, …). Simboli so tudi zaščitni znaki tovarn in podjetij. Vendar pa so glavni simboli glasovne besede. Njihova največja prednost je v tem, do jih človek internalizira, zaradi česar z njimi zlahka operira, kombinira, razdvaja to, kar reprezentirajo. Simboli se lahko nanašajo eden na drugega. Besedi "črna zastava" pomenita črno zastavo, ta pa je simbol žalovanja. Tudi pisne besede so najprej prevedene v glasovno obliko.
Von Bertalanffy je zapisal: "Razen pri neposrednem zadovoljevanju bioloških potreb ne živi človek v svetu stvari, marveč v svetu simbolov. Dražljaji, ki delujejo na čutne organe, so, če ne vedno, pa skoraj vedno, simboli."
5 ZAKLJUČEK
Povsem gotovo je, da ima med vsemi živimi bitji samo človek sposobnost, da s svojimi znaki označi ne le odsotne referente, ampak tudi tiste, ki sploh ne obstajajo, tiste torej, ki jih ustvarja on sam s svojimi sporočili. Samo človek je zato sposoben govoriti o prihodnosti ali lagati, pa tudi proizvajati in si razlagati sporočila z umetniškimi namerami. Ljudje znake razbirajo dvojno, enkrat kot neposredne nosilce informacij o označenem delu vesolja in v komunikacijski funkciji, drugič kot posredne simbole pojavov, ki niso neposredno projicirani na stran vsebine znakov.
Čeprav meja med primarnim in sekundarnim razbiranjem znakov, v konkretni znakovni človeški praksi večkrat sploh ni trdna in čeprav se denotiranim vsebinam istočasno dodaja simbolna razsežnost, lahko vseeno razlikujemo znakovni in zunajznakovni univerzum.
Preučevanje funkcij jezikovne dejavnosti in načinov, s katerimi se ta kaže kot razlikovalna lastnost človeka v odnosu do drugih živih bitij in njihovih načinov izmenjave sporočil, vodi do zaključka, da je posebnost človekovega jezika ta, da ima ob znakovnem vidiku (v katerem se z jezikovnimi znaki neposredno označujejo nekateri pojavi v zunajjezikovnem univerzumu) tudi simbolni vidik (kjer jezik kot simbol pomaga formirati označene pojave). Ta dva vidika sta vedno tesno povezana. Zato se tudi v javni komunikaciji oblikujeta dva prostora - komunikacijski in simbolni. Prvi zajame vse člane neke jezikovne skupnosti, ki lahko proizvedejo in razumejo informacije v določenem idiomu, drugi pa vse tiste, ki v tem idiomu najdejo simbol svoje skupnosti. Če v teh dveh prostorih močneje delujejo centrifugalne in ne centripetalne sile, morajo skupnosti namerno posredovati (v modernih časih s sredstvi jezikovne politike), da ohranijo svojo kohezijo. To postaja posebej pomembno v državah-nacijah, kjer je nacionalni jezik tu
di temeljni skupni komunikacijski medij in eden izmed osnovnih nacionalnih simbolov. Simbolni prostor je pomemben tudi za preučevanje odnosa med jezikom in identiteto, v katerem moramo razlikovati - čeprav sta v veliki meri odvisna drug od drugega - identiteto jezika (kot enoto v sklopu jezikovne raznovrstnosti) ter jezikovno identiteto posameznikov in jezikovnih skupnosti ter komunikacijskih kolektivov. Jezikovna identiteta je dinamičen pojav, sestavljen iz večjega števila elementov in je določen s stalnimi in spremenljivimi odnosi med nami in drugimi. Na abstraktnih kolektivnih ravneh naroda, je tudi jezikovna identiteta ideološki konstrukt, kot je ideološki konstrukt tudi trditev o nujno popolni istovetnosti jezikovne identitete s samo seboj v javni komunikaciji. V okviru etike javnega komuniciranja je moderna, realistično zasnovana družba promovirala nedotakljivost individualnih in kolektivnih identitet v temeljni etični imperativ. Vendar praksa in teorija javne komunikacije dokazujeta, da se javni jezik
bolj podreja pravilom, ki izhajajo iz porazdelitve družbene moči kot pa etičnim načelom.
6 LITERATURA
- M. Bešter, M Križaj Ortar, M. Končina, M. Bavdek, M. Poznanovič, D. Ambrož, S. Židan: Na pregu besedila. Učbenik za slovenski jezik v 1. letniku gimnazij, strokovnih in tehniških šol. Ljubljana: Rokus, 1999.
- Georges Jean: Govorica znakov. Ljubljana: DZS, 1997.
- Vid Pečjak: Psihologija spoznavanja. Ljubljana: DZS, 1977.
- Janek Musek: Neznanke duha. Ljubljana. Educy, 1995.
- Jean Chevalier, Alain Gheerbrant: Slovar simbolov. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
