domovgalerije slikseminarske nalogeučne pripraveostalo
Ostali zanimivi dokumenti za dolvleko
Absolventi slovenskega jezika s književnostjo na PefMB, generacija 2000-2005.
Nekateri izmed nas bodo učitelji, bodisi na osnovni ali srednji šoli; drugi se bodo odločili za nadaljnji študij (magisterij, doktorat); tretji pa bodo lektorji ali karkoli drugega.
Iskanje gradiva po google

 
Nerazporejeno gradivo
Didaktika
Dialektologija
 
  spletni strežnik sloHOST.net
izdelava dinamičnih spletnih strani

-----------------------------------------------
LEKTORIRANJE
lektoriranje diplomskih nalog
lektoriranje seminarskih nalog
 
  Želite prejemati novice po emailu?  
     
   
6.4.2005
Intertekstualnost oziroma medbesedilnost
objavil: XY
Število ogledov: 2906
UVOD

Moja seminarska naloga zajema področje intertekstualnosti oziroma medbesedilnosti. V njej sem skušala kar najbolj nazorno in razumljivo predstaviti in pojasniti poglavitne pojave tega pojma, njegove ravnine, njegov nastanek ter teoretske osnove, s katerimi so se ukvarjali razni teoretiki in lingvisti. Ob koncu seminarske naloge sem spregovorila tudi o pojavu intertekstualnosti na Slovenskem, v pomenu kdo jo je obravnaval in kako je bila obravnavana.
V zaključku seminarske naloge sem pisala o samem pomenu medbesedilnosti za literarno vedo in še nadrobneje predstavila njen sistem.
Moja seminarska se izrecno navezuje na Literarni leksikon št. 45, ki ga je napisal Marko Juvan, nosi pa naslov INTERTEKSTUALNOST. Iz njega sem zajela razne povzetke in citate ter tu in tam poskušala razna dejstva parafrazirati in jih napisati v malo manj zapletenem izrazju.

I
1. Izvor in pomen izraza.

Skovanke te besede so znane že iz antične latinščine, saj so jih že tedaj uporabljali v zvezi z literaturo. Danes beseda intertekstualnost pomeni medbesedilnost in predstavlja moderen teoretičen neologizem.
Pomensko zgradbo besede "intertekstualnost" si lahko razložimo z razčlembo njenih sestavin in njihovih izvorov; predpona INTER- pomeni povezanost najmanj dveh sestavin, vpletenosti ene v drugo ter o njunem vzajemnem delovanju. Koren -TEKST-UAL- kaže na tekst, na tisto, kar je povezano oziroma v zvezi z besedilom.
Etimološko se pomena izraza ne da razložiti, ker ga izvorno določajo teoretični spisi Julije KRISTEVE izpred štiridesetih let (in sicer v Franciji kot abstraktum "intertekstualité"). Kristeva je bila prva, ki je pojav opredelila ter ga uvedla v semiotiko in literarno vedo.

Če končno vzamemo v ozir vse razlage, teorije in izvor te besede, jo lahko pojmujemo kot:
- razmerje med teksti
- prepletenost tekstov
- vpletenost enega teksta v drugega
- vzajemna povezanost in odvisnost najmanj dveh besedil, postavljenih v razmerje (interakcija - lastnost teksta, da vzpostavi razmerje med drugimi teksti).

2. Medbesedilni pojavi.

Že skozi vso zgodovino človeštva se pojavljajo teksti, izrazi in pojmi, ki so lahko novotvorbe ali pa so mogoče obstajali že prej, s kakšnimi drugačnimi pomenskimi odtenki.
Tako avtorji ugotavljajo, da je težko napisati kaj novega, saj je vsak poskus pisanja le malo spremenjeno že prebrano besedilo. Torej gre za navezovanje poznejših avtorjev na svoje predhodnike. Znotraj vsega tega pa mora / je moral vladati ustvarjalni navdih, veščina, domiselnost pisateljev, poleg tega pa še produkcija novih pomenov in estetskih učinkov v spreminjajoči se realnosti.
V evropski literaturi je najbolj znano tako posnemanje zvrst epa. Lahko bi trdili, da se "posnemanje" izvaja že od samih začetkov pisanja skozi zgodovino pa vse do danes.

Tradicionalne medbesedilne oblike in zvrsti.

Te so nastale že pred nastankom intertekstualnosti. To so ustaljeni ubeseditveni postopki, figure, zvrsti in žanri, ki so ustvarjalcem in njihovim občinstvom pomagali vzpostavljati prikrite ali pa očitne vezi med novim besedilom in zakladnico izročila, splošno razširjenih mnenj, spisov in paradigem.

A) TOPOS (topoi, loci communes, topika) ali OBČE MESTO

Pojem je zelo razvejan, saj se je pojavljal že od Aristotela naprej. Topos je v izročilu učinkoval kot splošno sprejemljiv, veljaven in pomemben argument, ki temelji na družbeno-kulturnem dogovoru, ta pa se ohranja znotraj kolektivnega spomina - pisatelj ga po potrebi prikliče v zavest, da podkrepi problem, ki ga obravnava. Vse to zato, da bi bil učinkovitejši pri občinstvu. Gre torej za mnenja, stališča, misli in jezikovne besedne oblike, ki niso več vezane na točno določene primere in okoliščine, pisci in govorci pa jih uporabljajo kot vir za svojo ustvarjalno domišljijo.
Med snovno-motivnimi in metaforično-imaginacijskimi občimi mesti so bili na primer idilični prostor za uživanje, knjiga narave, življenje kot ladja, svet kot gledališče, domovina kot mati, med retorično-tehničnimi in kompozicijskimi pa prošnja muzi pesništva za pomoč, drža nenaravne skromnosti… Pri nas so primeri uporabe topike pridige Janeza Svetokriškega iz baroka.
Konvencionalna literarna raba občih mest je zamrla v 18. in 19. stoletju, ko se je v književnosti na podlagah meščanskega individualizma uveljavil nov, estetski nazor o izvirnosti posameznikove ustvarjalne domišljije.

B) CITAT (apoftegma, gnoma, sentenca, moto).

Beseda izvira iz latinske besede citare in pomeni klicati, poklicati, zvati… Sprva so ga uporabljali na pravnem področju, predzgodovina citata pa se nahaja v okvirih veščine topike.
Sprva je šlo le za spominsko ponovitev reči in pomenov. Dobesedno citiranje ni prišlo do izraza, ker so izročila pojmovali kot skupna.
V antični Grčiji je postalo zanimivo zbiranje izrekov znanih filozofov, saj je bila v njih zgoščena splošno veljavna življenjska modrost, navadno izvirajoča iz življenjske situacije. Taki primeri so služili govorniku za poudarjanje zgledov in prepričanj, katerih veljavnost je bila splošno priznana - taka misel dobi veliko vrednost, saj mu citat poda nadčasovno pomensko veljavo.
Osnove za moderno razumevanje citata je dal humanizem s svojim projektom vračanja k antičnim virom. Humanisti so starim priznavali pravico do prvenstva - tu se razvije čut za dobesedno navajanje in spoštovanje originala. Prvi, ki je zasnoval novoveško teorijo in prakso citiranja, je bil Erazem Rotterdamski. Ko se je rodil tisk, pa so tudi navedki postali pravilnejši in razumljivejši širšemu krogu bralcev.
V novejšem leposlovju se uveljavijo takšne lokacije citata, ki jasno opozarjajo, kje se začne avtorski tekst.
Ena izmed standardnih umestitev citata je postal MOTO ali EPIGRAF, ki ima dve funkciji:
- napove bralcu temo besedila ali poglavja med novim književnim delom in citirano predlogo
" opozarja na izbrano pomensko razsežnost
" nakazuje kontrast ali analogijo
- avtor bralcu z njim sam nakaže, na katerem ozadju naj sprejema pomen in estetski profil njegovega dela.


C) ALUZIJA.

Izraz je etimološko povezan z latinskima besedama ludere ali aludere in aludira (namiguje, prikrito meri na) igro, igrivost. Je težko pokazljiv in dojemljiv pojem v literaturi in izven nje, je pa v bistvu posredna oblika sporočanja. Pri aludiranju ostane vsebina aludiranega elementa zamolčana, vendar pa v besedilu nekaj nanjo namiguje. Ta postopek se sproži le, če je naslovnik zmožen prepoznati namig na kakšno znano besedilo, ali znakovni sestav in iz te predloge izluščiti bistven snop pomenov. Skriti pomen aluzije se zasidra v ozadje, ki je naslovniku ali aludistu skupno. Aludirati je možno na osebe, dogodke, ideje, mite, zgodovino in literarna dela, uspešnost pa je odvisna od avtorjevega občinstva in poznavanja kulture.
Pri nas je značilen primer aluzije v Pesmi pevcu avtorja Prešerna, in sicer motiv kragulja, ki posredno priklicuje kompleks Prometejevega mita in nanj z nizom vzporednic projicira Prešernovo predstavo o pesniškem poklicu.

Č) PARAFRAZA. IMITACIJA. PREVOD.

To je latinski in grški izraz paraphrasis, ki se je pojavljal v gramatiki, retoriki in tudi literaturi.
Parafraza je obnova kakšnega znanega, navadno klasičnega besedila v verzih ali prozi, pri katerem se mora njegov izvorni smisel ohraniti, povedan pa je z drugimi besedami; pogosto je vanje vpletena interpretacija izvornika. Ima tri stopnje:
- razpustitev metruma
- razreševanje tropov in figur, nadomeščanja pesniških besed z navadnimi, razlage nejasnih mest z razumljivimi izrazi
- govornik je tekmoval s parafrazo in jo skušal prekositi in njen smisel prilagoditi potrebam svojega govora.
Vse to je preoblikoval z različnimi načini parafraziranja:
- z zgoščanjem in opuščanjem posameznih delov
- s širitvijo
- z razvijanjem bolj skopih formulacij predloge
- z defiguriranjem ali figuriranjem izvornih izrazov.
Parafraza je bila v zgodovini prepletena s priredbami, prevodi in imitacijami domačih in tujih klasikov.
Prevod in priredba se pogostokrat mešata.
Imitacija dovoljuje, da se prepesnjevalec drži le nekaterih splošnih namigov originala, mu kaj doda ali pa ga s svojo odličnostjo celo prekaša.
Prevod pa uvrščamo med intertekstualne pojave iz dveh razlogov.
1. Prevajalec nastopa v dveh vlogah:
- kot bralec, ki konkretizira v skladu s svojo lastno izkušnjo in vednostjo
- kot poustvarjalec pa predstavlja in poustvarja, pri čemer upošteva svoje razumevanje in domačo literarno tradicijo ter različne potrebe, jezikovno in socio-kulturne kode ciljnih bralcev.
Prevod tako ni le pasivna reprodukcija, temveč predstavitev izvirnega besedila, njegov interpretativni nadtekst in proizvod dialoga z jezikovno, kulturno in ideološko drugostjo.
2. Prevajalec upošteva prevajalsko zgodovino - posamezne rešitve, ki so jih ponudili že pred njim, sprejema ali pa se od njih distancira.
Prevod postane medbesedilen šele takrat, ko ima poleg izvirnega še dodaten pomen, dodan s strani prevajalca.


Prehodi med parafrazo, imitacijo in prevodom veljajo predvsem za obdobja, zvrsti in okolja, v katerih je teorija in praksa prevajanja dajala prednost prostemu, nedobesednemu prevodu, takšnemu, v katerem je prevajalec bolj kot zvestobo izrazni podobi izvirnika upošteval okus, vednost, družbeno-kulturne konvencije in jezikovni čut bralca prevoda, računajoč na to, kakšen vtis bo s svojim prevodom naredil nanje.

D) PARODIJA (menipejska satira, kantrafaktura, travestija, burleska). PASTIŠ.

Etimološko gledano ima parodija dva pomena:
- dodatek, spremljava predloge
- nasprotje predloge.
Sprva je bil to zvrstni pojem, ki je označeval herojsko-komično pesnitev, ki naj bi zbujala smeh zaradi neskladja med predmeti in načinom posnemanja.
V Aristofanovih komedijah so parodije označevale krajše segmente v besedilu - posamezne citate in posnetke iz vzvišenih, resnih ali patetičnih del, ki se znajdejo v komično vsakdanjem, znižanem kontekstu. Parodičen smeh je bil kritičen, vendar do predloge ni bil razdiralen; skušal je le opozoriti na enostranskost in omejenost predstavljanja sveta v uglednih zvrsteh ali delih.

Za etimološki literarni razvoj je med parodičnimi zvrstmi najpomembnejša menipejska satira - menipeja je kritično osvetljevala velike filozofsko-religiozne teme, sisteme in predstave ter jih komično podomačila (npr. Cervantes: Don Kihot).

Kontrafaktura - je takšna predelava znane pesmi, ki z najmanjšimi spremembami posameznih besed in fraz v okvire izposojenega besedila vpelje novo sporočilo, ne da bi pri tem predlogo smešila ali kritizirala.

V 16. in 17. stoletju se pojavi tok travestije - komične pesnitve, izjemoma tudi dramska ali prozna dela. V komičnem metru so sledile epizodam klasičnega epa ali kakšnega drugega imenitnega dela. Značaj bogov in herojev so vulgalizirale, njihova dejanja poneznatile, dikcijo pa drastično zniževale. Epsko distanco so prebijale s podomačenjem in duhovitimi komentarji na račun avtoritete avtorja izvirnika.

Burleska je prvotno označevala nekoliko robusten in kmetiški slog, ki je igrivo kršil klasicistična načela o enotnosti dikcije in tona. Imitacije epskih slogovnih klišejev je zlorabljal za slikanje pritlehnih, obscenih ali nepomembnih reči ter drobce nabuhle retorike mešal z grobimi vulgarizmi, kolokvializmi in dialektizmi. Kasneje so z besedo burleska označevali tudi komično-humoristične romane. Le-ti so smešili sledenje antičnim in drugim avtoritetam, izigravali navodila o enotnosti snovi in dikcije, spodbijali prepričanje kulturnih elit o večvrednosti verza, epskih in dramskih zvrsti.

Parodije so živele tudi na ostalih področjih literature. Pripisovali so ji funkcije posmeha ali kritike na račun predloge. V njej so videli sredstvo za preseganje zastarelih literarnih tem, zvrsti in oblik. Večinoma pa ni bila priznana in ugledna literarna zvrst.

Parodiji podobna zvrst je pastiš. Avtor pastiša iz opusov tipičnih literarnih del izpisuje izraze, ki mu pritegnejo pozornost, po njihovem vzorcu pa posname še karakteristične stileme, motiviko in zgradbo. Tako gradivo se preuredi in združi v novo besedilo.

Poleg tradicionalnih medbesedilnih oblik in zvrsti, je pred vpeljavo pojma intertekstualnost nastalo še več drugih postopkov:

" palinodija, ki predstavlja pesem, s katero avtor prekliče svoje ali kako drugo delo, napisano v enaki obliki,

" cento je pesem, sestavljena iz verzov, citiranih iz raznih besedil kakšnega klasika,


" anagram je besedilo, ki po prerazporeditvi črk odkritega sporočila proizvede še enega ali več skritih,

" emblem združuje rek, epigram in sliko,


" montaža pa je modernistično-avantgardistično združevanje različnih ravnin resničnosti ali raznorodnih besednih, miselnih in stavčnih odlomkov.

Pojem intertekstualnost je bil že velikokrat predmet razprav, teorij in debat. Zaključimo lahko, da v celoti še ni definiran in bi ga zato bilo treba globje in natančneje raziskati.
Vprašati se je treba, kako in koliko se je z njim v resnici spremenilo dojemanje teksta, pomena, literature, subjekta, resničnosti in tradicije.

3. Ravnine pojma intertekstualnost.

Vseskozi od uvedbe pojma intertekstualnost v literarno vedo se pojavljajo dileme, ali je upravičena takega položaja ali ne. Na eni strani pravijo, da je njen obseg in položaj obroben in prikriva prave pomene citatov, parafraz in podobnih pojavov, ki so nastali že veliko pred intertekstualnostjo.

" OBČA INTERTEKSTUALNOST
- je lastnost vseh besedil,
- prizadeva avtorja, akt izpostavljanja, subjekt izjave, ubesedovalni proces, samo besedilo in njegovo sprejemanje,
- je pogoj za tvorjenje besedil, njihov obstoj, oblikovno-pomensko strukturiranost in berljivost,
- avtorju odreka lastništvo nad besedilom, piščevi sporočevalni nameri pa nadzor nad besedno-stavčnimi pomeni in besedilnim smislom,
- vlogo poročevalca prevzame razlikovalna veriga jezikovnih označevalcev,
- preči mejo med notranjostjo teksta in tistim, kar je zunaj njega,
- v znakih, ki tvorijo strukturni skelet besedila, so nujno implicirani znaki, ki v tekstu sicer niso navzoči, jih pa priklicuje bralec na podlagi svoje jezikovne zmožnosti, enciklopedične razgledanosti in kulturnega spomina.

" POSEBNA INTERTEKSTUALNOST
- je krnitev občega pojma,
- je posebno zgodovinsko spremenljivo področje znotraj obče intertekstualnosti; tako, ki se je v komunikaciji določene kulture ali obdobja konvencionaliziralo, oblikovalo pričakovane načine citiranja, aludiranja, imitiranja, zato ga pisci lahko izkoriščajo kot izrazilo, bralci pa to prepoznajo,
- ne zadostuje le obrobna, površinska referenca literarnega dela na drugo besedilo, ampak jo mora podpirati celostna strukturna homologija med njima,
- medbesedilna naj bi bila samo navezava na konkretno besedilo (ne na sisteme znakov in kodov),
- med tekstom in njegovo predlogo mora biti slogovna, pomenska in vrednostna distanca, napetost in vzajemna interpretacija,
- natančnejši opisi pojava intertekstualnost.

" INTERTEKSTUALNOST, MEDBESEDILNOST, CITATNOST.
Koncepcijo obče medbesedilnosti poimenuje izraz intertekstualnost. Vsebuje pojem tekst, to pa ima precej širše in radikalnejše implikacije kot slovenska beseda besedilo. Poslovenjen izraz medbedilnost deluje razmeroma nevtralno.
Za posebno medbesedilnost, ki je v nekaterih literarnih pojavih opaznejša in semantično-strukturno pravilnejša kot v drugih primerih, pa je kot nalašč beseda citatnost. Citat namreč meri na konvencionalno zaznamovano vnašanje tuje izjave v besedilo, na njeno prepoznavno navzočnost in drugačnost. Beseda citat etimološko prikazuje pomen "navajati", ta pa implicira dejavno, strateško in funkcionalno pogojeno razmerje do tujega govora.

II
Predhodniške in vzporedne koncepcije.

Intertekstualnost so začeli eksplicitno teoretizirati šele v drugi polovici šestdesetih let dvajsetega stoletja. Seveda pa so jo nekateri skušali opredeliti že pred tem; sicer ne samega pojma intertekstualnost, vsekakor pa njene komponente, ki so ključni in sestavni deli tega pojava. Ti deli so pravzaprav izrazje, ki je živelo v drugih paradigmah nadliterarnega občutja, vse od klasične poetike in retorike do hermenevtike z recepcijsko estetiko.
Ključna pojma s katerima so teoretiki opredelili prelomni pomen intertekstualnosti sta bila imitatio, aemulatio. Poleg tih dveh pa je nastal še niz pojmov in spoznanj, ki imajo z intertekstualnostjo takšne in drugačne zveze.

A) POSNEMANJE, TEKMOVANJE, SPOMINJANJE.

Antični retoriki, filozofi in poetiki (Platon, Aristotel, Cicero, Horacij, Kvintiljan…) so že v tistem času pisali enake tekste sodobnim, če jih primerjamo po zapletenosti oziroma težavnosti. Pri tem je šlo za temeljne načine predaje izkušenj in navdiha med mojstri in učenci, klasiki in njihovimi nasledniki. Pri posnemanju je šlo za vse stopnje ustvarjanja govora ali besedila ter tematsko in izrazno raven njegove sestave. S posnemanjem so tvorjenje in razumevanje govora izpeljevali iz družbeno-kulturnih in tradicijskih diskurzov.
Barbara BAUER pravi, da so se vključitvi posnemanja v šole govornikov po načelih znanih avtorjev pridružila še pravila in komentarji, ki so določali, kaj je v starejših delih klasično, kaj naj se po njih posnema in kako.
Boljši posnemovalci so morali dela interpretirati - prodreti pod njihovo površino.
V rimski dobi so avtorje posnemali že drugače; z dodatki svoje lastne ustvarjalnosti in miselne razsežnosti, upoštevajoč tedanje razmere, so dela že dosegla snovno samostojnost.
V prvem stoletju po Kristusu se kot dopolnilo posnemanju uvede emulacija. Pravzaprav je to posnemanje, le da so pri tem ambiciozni literati ali govorniki z odličnimi dosežki vzornikov tekmovali, jih skušali doseči, če že ne kar preseči. Rezultat takega ustvarjanja sta bili dve besedili; originalno in poustvarjalčevo (to je vsebovalo duha aktualnega časa in avtorjeve lastne izjave).
V času srednjega veka so vzore posnemali zgolj na formalni ravni ali pa so jih obravnavali v skladu s tipološkim zrenjem na zgodovino. Prevladovale so krščanske teme, moralne kvalitete posameznikov in družbe, veljala pa je predstava o preprostosti modernih vsebin.
Od humanizma do poznega baroka sta imitatio in aemulatio delovala kot izobrazbeni ideal, dosegali pa so ga s pomočjo disciplinirane vaje. Zaradi novih vplivov pa se je njegova normativnost začela krhati.
Od manievrizma dalje sta se v pesništvu, retoriki in poetiki ovrednotila v smislu domiselnosti in novosti. Temu sta se pridružili ideja originalnosti in teorija navdiha; poetologi in esteti tega obdobja so se sklicevali na izvirno ustvarjalno domišljijo, estetiko ter na duhovno in jezikovno posebnost vsakega genija.
V 18. in 19. stoletju imitacija in emulacija utoneta v pozabo, šele strukturalizem pa omogoči, da se intertekstualnost uveljavi kot nova različica imitacije.

Veščino spominjanja pa sta v retoriko sistematično vključila Cicero in Kvintiljan. V sodobni literarni vedi so jo uporabljali Frances Yates, Harald Weinrich, Stefan Goldman, in drugi. Veščina spominjanja je gojila mnemotehnične (tehnika pomnjenja) postopke, ki so bili koristno dopolnilo naravnemu spominu. Z njimi je skelet spomina dobil predmetne lastnosti in postal uporaben pomnilnik za tvorjenje novih sporočil.
V razsvetljenstvu veščina spominjanja (ars memoriae) postane nepomembna, vendar pa Renate LACHMANN meni, da je njen instrumentarij odlično izhodišče za poglobitev sodobne teorije medbesedilnosti. Opozarja pa tudi, da nekateri teksti nastopajo kot akumulatorji ali pa generatorji smisla - literarna dela iz preteklosti so namreč izhodišča, ob katerih kulturna produkcija vedno znova redefinira svojo identiteto (pri nas Prešernove Poezije).


B) VPLIV IN TRADICIJA.

Pojem vpliv ("influere") se je v obliterarni refleksiji uveljavil šele v 18. stoletju. Izraz je latinski in pomeni "teči v kaj, prodirati, prikrasti se". Vpliv je označeval skrivnostno, nevidno moč, ustvarjalno ali etično energijo, ki z višjih in močnejših instanc priteka v duševnost nižjih, šibkejših bitij, ter spreminja njihovo vedenje ali izražanje. V osemnajstem stoletju so ga kot nasprotje naravne izvirnosti vpletli v novo razumevanje navdiha, ustvarjalnosti. V devetnajstem stoletju je vpliv predstavljal razločevanje med izvirnim v besedilu in tistim, kar so vanj prilili drugi.
Razlika med posnemanjem in vplivom je poleg zgodovinske še strukturna in vrednostna.
- Vpliv je nepregleden psihični proces, ki oblikuje substanco za literarni izraz, vendar ne vodi v predvidljive besedilne strukture (je sila, ki prihaja v psiho ustvarjalca od zunaj in ga razmeroma skrivno vodi k temu, da ustvarja drugače, kot bi sicer).
- Vpliv je ključni termin primerjalne metode. V poststrukturalizmu je vpliv, skupaj z virom in literarnozgodovinsko metodo genetičnega primerjanja, veljal za predhodnika, od katerega se je treba oddaljiti.
- Pogostokrat je funkcioniral kot argument, ki je zahteval dodatne utemeljitve umetniške prepričljivosti in izvirnosti ali pa je pričal o izjemnosti odmevnega pisatelja.
- Privrženci intertekstualnosti vplivu očitajo konservativnost.
Kot nasprotje oziroma alternativa vplivu pa v času Einsteinove teorije o relativnosti nastopi intertekstualnost. Pojmi dobijo metaforično podlago - namesto enosmernih pritokov se pojavlja večsmerno proizvajalsko prepletanje niti. Poleg tega intertekstualnost spodnese vlogo avtorja, tekstualizira njegovo psiho in subjektivnost, razpusti pa tudi meje med teksti. Na položaj avtorja stopi bralec; ker je avtor vedno tudi bralec dela, se v nastanek njegovega besedila neločljivo vpleta interpretacija - torej recepcijski odziv nanju.

CLAYTON in ROTHSTEIN pravita, da so med vplivom in intertekstualnostjo stičišča - intertekstualnost je bila navzoča že v raziskavah vpliva (če je avtor svoje delo kasneje preoblikoval).

Anton OCVIRK pa pravi, da je literarni umotvor svojevrsten, v sebi dograjen organizem - to pomeni, da ni sestavljen iz elementov dela nekoga drugega (zbirka vsega, kar je na avtorja posredno ali neposredno delovalo, medtem ko je ustvarjal).
Pomembno poglavje iz predzgodovine raziskovanja medbesedilnosti so zaznamovale koncepcije ruskih formalistov - to so bile modernejše sistemske predstave o literarno-zgodovinskih procesih, tradiciji in vplivih.

Formalist TINJANOV je s teorijo literarne evolucije razložil, kako se literarni sistem razvojno sam uravnava. S tem je posredno vplival na kasnejše raziskovalce intertekstualnosti, med njimi tudi Kristevo. V študiji "Dostoevski i glagol" meni, da je literarni razvoj boj, dialektična menjava tendenc, po kateri se iz iztrošene celote po njenem razkroju organizira nova literarna celota, v kateri prevzeti elementi dobijo drugačno vlogo. Vpliv pa je preciziral s stilizacijo in parodijo, ki ju razloži kot dvoranski strukturi, v katerih se v literarnem delu soočata različni ustvarjalni intenci s svojimi konstrukcijskimi postopki vred.
Izraz stilizacija je postal eno izmed izhodišč za nastanek teorije intertekstualnosti.

BLOOM pri raziskovanju vpliva že dialogizira s poststrukturalističnimi koncepcijami. Zanj poezija ni mimetična (mimezis - posnemanje stvarnega sveta) in ne predstavlja ničesar zunaj besedil. Njen pomen se odkrije šele v medbesedilnih razmerjih z drugimi pesmimi, na ta način pa ga sprejema tudi bralec. Vsak izjemen mlad pesnik se na začetku sreča z bremenom literarnega izročila, utelešenega v liku velikega predhodnika. Gre se za strategije prikrajanja in prisvajanja pomena predhodnih besedil. Z njimi pesnik moč vira omejuje, ga prikazuje kot nepopolnega, svojo pesem pa uveljavlja kot pravi izvir izmišljanja, neodvisen od dotoka predhodniškega navdiha.

Zoran KONSTANTINOVIĆ preinterpretira problematiko primerjalne literarne zgodovine. Pravi, da lahko le ta z določenimi pojmi ustrezneje določi vplive, odmere, recepcijo in stike med nacionalnimi literaturami, kakor tudi gibala literarnih procesov.

Peter V. ZIMA je povzel svojo sociološko koncepcijo interne (s to se fikcijsko besedilo navezuje na kontekst literarne evolucije, na literarni niz in posamezna literarna dela) in eksterne (z njo se besedilo odziva na družbeno ideološki kontekst, izražen v množici konfliktnih sociolektov) medbesedilnosti. Vpliv bi morali razumeti kot ustvarjalno obdelavo tuje besede oziroma kot medbesedilen proces, s katerim si pišoči subjekt prilašča tuje govorne oblike).

C) OSTALI PREDHODNIKI IN SOPOTNIKI INTERTEKSTUALNOSTI.

Poleg imitacije vpliva in tradicije, so bile navzoče tudi ostale koncepcije, ki so vodile v razpravljanje o intertekstualnosti. V prvo skupino spadajo tiste, ki so s historično, interpretativno ali strukturalno-semiotično metodologijo obrnile pozornost na literarne pojave, ki so jih prej večinoma zanemarjali, pozneje pa uvrščali med citatnost (citat, aluzija, stilizacija). Te študije so oblikovale nastavke za pojem intertekstualnosti. Načele so probleme izbire in vrst predlog za medbesedilna navezovanje, prepoznavnosti tujih elementov, postopkov njihovega preoblikovanja in vključevanja v novo obliko. Prav tako niso zanemarile strukturno-pomenskih in estetskih funkcij navezav niti njihovih učinkov.

Herman MEYER je med pregledom zgodovine oblik citiranja v novoveških evropskih romanih uvrstil med citiranje prave citate, modificirane, prikrite navedke, poročila, aluzije, parodije, plagiate in izposoje.

Konrad GORSKI opredeli literarno aluzijo - namigujoče umetniško sredstvo, navezava enega literarnega dela na drugega. Se razlikuje od vpliva, čeprav je z njim lahko motivirana. Interpretacija takšne navezave pa zahteva izobražene bralce, razvito literarno kulturo ali pa mora biti predloga splošno znana. Loči med posredno in neposredno aluzijo.

Ben PURATOVA aluzije tipološko razdeli v dve skupini:
- metonimične
- metaforične.

V drugo skupino sorodnic intertekstualnosti pa bi lahko uvrstili koncepcije kot so raziskave subteksta, konteksta in zunajtekstnih vezi v rusko-sovjetski semiotiki in Popovičevo teorijo metateksta in metakomunikacije.

Kiril TARANOVSKY vpelje pojma podtekst in kontekst. Kontekst mu pomeni množico tekstov z isto ali podobno podobo, podtekst pa je že obstoječi tekst, reflektiran v novem tekstu.
Podobno tezo so razvijali tudi v moskovsko-tartujski šoli;tekst ni nekaj absolutnega, ampak dobiva pomen vedno v odnosu z zunajtekstnimi dejstvi.

M. LOTMAN piše o zunajtekstnih navezavah, kamor spadajo konteksti kot so cikel, avtorjev opus, nacionalna literatura, evropska kultura, izročilo umetnosti vsega človeštva.

POPOVIČ se je ukvarjal z medbesedilnostjo na podlagi komunikacijske teorije in praške ter sovjetske semiotike. Njegov model obravnava produkcijske, recepcijske, semantične, stilistične, aksiološke in literarnorazvojne vidike medbesedilnega navezovanja, skuša pa jih pregledno klasificirati in tipologizirati;
- metakomunikacija (sledi komunikaciji in jo obravnava kot predmet lastnega poročanja)
- loči zaznamovane medbesedilne navezave od prikritih
- našteje in ponazori stopnje besedilnega obsega ujemanja med proto- in metatekstom (med citatom in aluzijo, do celostnih nanašanj pri parodiji)
- našteje tudi načine, s katerimi metateksti preoblikujejo prototekste (razni tipi imitacij in dopolnitev).

III
1. Konteksti nastanka koncepcije intertekstualnosti.

- Prevratniška teorija teksta.
- Dekonstrukcija metafizičnih podlag znaka, komunikacije in strukture.
- Postmodernistična citatnost.
- Bahtinova teorija dialoga.

Intertekstualnost oziroma njene ideje so bile prisotne že pred raziskovanjem Kristeve. Ta v svojih teorijah pojmov še ne upošteva v celoti. Razišče pojem vir in nepolemično rabo izrazov citat, aluzija in parodija. Bila je prva, ki je uvedla izraz intertekstualnost, čeprav njegova vsebina le delno izvira iz njenih misli - oblikovala ga je s pomočjo Bahtinovih in Saussurovih razprav. Njeno koncepcijo so kasnejši raziskovalci znatno spreminjali.

Pojem intertekstualnost se je kot terminološki znak preloma porodil v obdobju na meji med moderno in postmoderno vednostjo in sicer od interakcije več miselnih tokov, od ruskega formalizma do dekonstrukcije in psihoanalize. Družbeni kontekst zanj so ustvarila revolucijsko usmerjena umetniška in teoretska gibanja.
Če pogledamo notranjeznanstveni razvoj koncepcije intertekstualnosti ugotovimo, da je vzniknila iz prehodov in prelomov med strukturalizmom in poststrukturalizmom. Strukturalizem zanimajo kodi in konvencije, ki pomene omogočajo, poststrukturalizem pa je nadaljeval s takšno logiko, vendar tako, da je strukturalistične teoreme kritično razgradil na podlagi njihovih lastnih implikacij.
Širše gledano je šlo za tok razpada humanizacije v (moderni) semiotično zasnovani humanistiki. Subjekt in pomen sta postala zreducirana na označevalsko produkcijo, poleg tega pa sta ob avtonomijo bila še literatura in literarno delo.
Koncept intertekstualnosti v literarni vedi razraste in uspe tudi s pomočjo umetnosti postmodernizma. Namreč v Ameriki in Evropi je citatnost od konca 60. let veljala za enega od razpoznavnih znakov te smeri. Njena aktualnost je usmerila pozornost na podobne pojave iz preteklosti. Torej se je zgodovina eksplicitnih raziskav intertekstualnosti začela konec 60. let, znotraj poststrukturalizma v teoriji in postmodernizma v umetnosti.

A) PREVRATNIŠKA TEORIJA TEKSTA.

Je (post) strukturalistična semiotika različnih usmeritev v 60. in 70. letih. Le-ta naj bi temeljito spremenila položaj subjekta v danih družbenih okvirih. Šlo je za radikalno kritiko vseh oblik reprezentacije, spodkopavanje hierarhij in socialnih mej, ki naj bi jih regulirali jezik in drugi družbenokulturni kodi; vse to je osmišljala tudi težnja po emancipaciji želje, sanj, iracionalnosti in telesa. Zagovornikom semiotike, kot so Kristeva, Barthes, Faucault in Sollers, pojma tekst in pisava postaneta osnovno ideološko orožje, ki naj bi neposredno prispevalo k revolucionarni spremembi družbe. Z njima so skušali sprevreči tiste atribute tradicionalnega pojmovanja literarnega dela, v katerem so videli reflekse meščanske, kapitalistične ideologije.

Roland BARTHES - nasprotje avtorja in literarnega dela so naslednje kategorije:
1) Pisanje (nevtralnost, raznovrstnost, dvoumnost v katero se izmika naš subjekt).
2) Pisar (se rodi hkrati s tekstom).
3) Tekst (je najpomembnejši pojem; ni več linearni nosilec vnaprej danega avtorjevega sporočila, ampak prostor s številnimi dimenzijami, v katerih se povezujejo in si nasprotujejo različna pisanja).

Kristevi pa je tekst tkivo citatov, ki izhajajo iz tisoč različnih žarišč kulture.

Iz njegovih esejev lahko razberemo, da je termin intertekstualnost funkcioniral kot znak za spremembo paradigme v literarni vedi. Z njegovo pomočjo so formulirali prevratniški model teksta: ta ni bil več razumljen kot meščansko individualistično, kot organski izraz avtorjeve sporočevalne namere, niti strukturalistično. Zahteva se, da se praksa in teorija teksta ujemata, s tem pa razgradijo metafizično gospostvo metajezika nad svojim raziskovalnim predmetom - na ta način pa so z anahroidnim in prevratniškim nabojem posegli tako v institucionalizirani akademski diskurz tedanje literarne vede, kakor tudi v njeno širše družbeno okolje.

B) DEKONSTRUKCIJA METAFIZIČNIH PODLAG ZNAKA, KOMUNIKACIJE IN STRUKTURE.

Teorija teksta in intertekstualnosti je bila vpeta v teoretsko filozofski kontekst postsrukturalizma. Poststrukturalizem je z Derridajem na čelu razvijal ideje, ki so z zasukom k jeziku temeljito problematizirali evropsko metafizično izročilo.
Najbolj je teorijo teksta kot interteksta zaznamovala Derridajeva dekonstrukcija strukturalistične lingvistike in semiotike.
Derrida je kritiko "logocentričnega" pojmovanja strukture in znaka izrecno navezal na izročilo ontološkega decentriranja (na Nietzscheja, Freuda, Heideggerja). Iz tega se razvije, da središča ni več in da ni nekaj trdno navzočega. V metafiziko vdre jezik s svojo negativnostjo, s speljevanjem bitnosti na artikuliranje razlik. Derrida vpelje tudi teorijo "gramatologije, znanost o pisavi: pisava ni le tehnično sredstvo za prenos pomenov, ampak označevalna proizvodnja razlik, ki te enote v času šele ustanavlja. Igra razlik v pisavi naj bi torej formirala pomene, pojme, vsebine zavesti, zavest samo in subjekt. Dogovornost znaka in jezik kot čisto negativnost izostri v koncepcijo razloke, v njej pa razlikovanje kot tvorjenje označujočih razlik dobi izrazito časoven, procesualen in prehoden značaj. Razloko pa druži s pojmi pisava, sled, napotilo in gram, s čimer znak razgradi v odprte nize manjših pomenotvornih enot.
Derrida je iz Saussura, Peircea in Heideggerjeve destrukcije metafizike izdelal koncepcijo pomenotvornega gibanja razlik. Z njo razbije toge meje med zunaj- in znotrajtekstualnim, prav tako pa tudi tekst kot zaokroženo celoto. Počasi ga raziskave pripeljejo do novega pojma - splošni tekst (uporabljala ga je tudi že Kristeva). To je pravzaprav ideja o resničnosti kot univerzalnem tekstu, ki pa je počasi začela dobivati idealistične prizvoke.
Poleg teh koncepcij in idej se je Derrida ukvarjal še s koncepcijo iterabilnosti, citatnosti znaka: ponovljivost, citiranje istega znaka ali tipa govornega dejanja je pogoj za razumljivost in uspešnost komunikacije. Po eni strani institucionalizira tisto, kar so strukturalisti imenovali kod, po drugi pa z vcepljanjem znaka oziroma izjave v vedno nove kontekstualne relacije omogoča odprtost, neskončnost pomenjanja.
Culler: "Pomen je odvisen od konteksta, toda kontekst je brez mej." (Literarni leksikon št. 45, stran 104).

C) POSTMODERNISTIČNA CITATNOST.

Ta je pripomogla k razpoznavnosti intertekstualnosti in sorodnih izrazov, saj jo večina razlagalcev uvršča med temeljne značilnosti te smeri.
Eden temeljnih razlagalcev oziroma teoretikov postmodernizma PFISTER pravi, da postmodernistična kultura daje vtis vnaprej danih gradiv in sredstev.

Postmodenistična intertekstualnost:

- Pavel PAVLIČIĆ: "Postmodernizem je intertekstualnost sprejel kot usodo in se od psihične in družbene resničnosti obrnil v umetnost." Postmodernisti so ključna besedila razlagali dvoumno, zabrisano, s težko določljivimi žanrskimi in stilnimi predlogami in se nagibali k mističnosti.
- PFISTER: "postmodernisti pišejo iz dekonstrukcije vrednostnih hierarhij (torej že razvrednoteno še bolj razčlenijo). Najbolj priljubljeni so zato citiranje mitov in klišejev popularne kulture. Te brez vrednostnih zadržkov mešajo s sklicevanji na klasiko, pri tem pa jim najbolj gre za zbujanje užitka in ugodja (zabavna industrija)."

D) BAHTINOVA TEORIJA DIALOGA.

Mihail BAHTIN se je ukvarjal s to teorijo pravzaprav do konca svojega življenja. V šestdesetih letih se je po dolgoletnih prizadevanjih končno uveljavil ne samo v Rusiji, ampak tudi po vsem zahodu. Njegovo delo je temeljno pomagalo pri odkrivanju pomena intertekstualnosti.
Bahtin je razvijal svojo teorijo dialoga na tak način, da je gojil odprto teoretično pisavo, dialoško soočeno z različnimi miselnimi smermi in strokami. Pojem dialog je prenašal iz enega konteksta v drugega. Dialog mu je bil tako skupni imenovalec etično-eksistencialne problematike odgovornosti in dojemanja celostne identitete samega sebe z zunanjega stališča, drugega, stilistično naratoloških opisov "dvoglasne besede" v romanu, globalne semiotike mnogojezičja v kulturi ter teženj k centripentalnosti ali centrifugalnosti ideološke ali sociolingvistične sfere. Najznačilnejša pri tej teoriji je interakcijska teorija znaka. Ta govori o rabi jezika v izjavi (v konkretnem govornem položaju), kjer na ozadju neponovljivih okoliščin stopi v stik z drugimi izjavami. Prav ta družbeni dogodek govorne interakcije, ki se realizira z izjavljanjem in izjavami je bila za Bahtina resničnost jezika. To teorijo mu je pomagal razvijati VOLOŠINOV in z njo sta izenačila dialog z govorno interakcijo ali govorno komunikacijo katereg
akoli tipa.
S takšnim pojmovanjem dialoškosti Bahtin opozori na stopanje vsake izjave v notranjo in zunanjo interakcijo z lastnostmi drugih izjav. Beseda mu ne pomeni le gole predstavitve zunajjezikovnih stvari, ampak "bilateralni akt", vez med jazom in drugim. Iz besede je mogoče razbrati tudi usmeritev na drugo besedo, kar dosežemo z intonacijo, stilnim registrom ali pa pomensko zgradbo. "Druga beseda" ali tuji govor pa funkcionira kot izvor zavesti , perspektive ali intence drugega subjekta. Spoznavajoči subjekt tuji govor ali katerega izmed družbenih jezikov dojema tako, da ga v sebi znakovno reprezentira, interpretira in vrednoti; izjavo drugega subjekta prekodira v svoj "notranji govor".
Bahtin je z dialogom razlagal stilistiko romana; obravnaval je kompozicijo razmerij med avtorjem in junaki ter sledil njenemu razvoju od monološkosti k polifoniji. Dialoškost je odkrival tudi v obrobnih zvrsteh.
Bahtin je s svojo metalingvistiko Kristevi ponudil zgled za kritično preseganje abstraktne statičnosti strukturalizma in formalizma, za vpis subjekta v jezik in odtis družbenega ter zgodovinskega v govor in zavest.

2. Koncepcije obče intertekstualnosti.

Te koncepcije so se zanimale za naslednja področja:
" kako nastaja pomen,
" kako ga razumemo,
" kako se z rabo jezika izoblikuje subjekt,
" kako jezik zajema in oblikuje družbena razmerja,
" kako se v jezik useda kulturni spomin,
" meje teksta,
" umeščanje teksta v tradicijo in sodobne diskurze…

A) JULIJA KRISTEVA IN ROLAND BARTHES.

Kristeva je odkrila problem intertekstualnosti v svojem spisu o Bahtinu "Beseda, dialog in roman". V njem je razčlenila Bahtinovo teorijo in dodala še svoje ugotovitve:
- literarna struktura ni nekaj, kar je, ampak se izdeluje v razmerju z drugo strukturo,
- pomen, beseda in znak v besedilu niso fiksne točke, ampak kategorije, katerih identiteta je spremenljiva,
- Bahtinove koncepcije dialoškosti, ideologema in ambivalence predstavljajo "vključitev zgodovine v tekst in teksta v zgodovino,
- namesto Bahtinove t.i. besede rabi izraza tekst in pisava,
- intertekstualnost zamenja z Bahtinovo govorno interakcijo,
- tekst ni več produkt, ampak intertekstualno odprta "produktivnost".
Pojem intertekstualnost je oblikovala tudi s pomočjo Saussurove raziskave anagramov - anagramiranje je način pisanja in branja, v katerem se besedilo podvoji. Njegova jezikovna površina s svojo porazdelitvijo fonetičnega gradiva prikriva še eno, drugačno besedilo (citat, posvetilo, misel…). Ravno to pa pripelje do teme, ki je, s stališča pesnjenja, izhodišče za tvorjenje manifestnega pesniškega teksta. Ta dvojna ali pa večkratna kodiranost znakov v sekvenci je pritegnila Kristevo.
Dvoumnosti Kristeva razrešuje v psihoanalitični perspektivi - tu pojem intertekstualnosti počasi opušča, razloži pa koncepcijo semanalize. To je njena lastna usmeritev, teorija, v kateri opisuje kako psihoanalitično opisati subjektivno ustvarjanje in rabo jezika, njegovo tvorjenje teksta ter njegovo umeščanje v družbene, zgodovinske, ideološke in kulturne kode.
Kristeva se loti problematičnega razmerja med subjektom in tekstom in ga pojmuje z mehčanjem teoretskih mej med oblikujočim in oblikovanim, duševnim in telesnim… Z razčlenjanjem pride do zaključka, da artikulacijo, ki preči mejo med označevalcem in označenim, imenuje "pomenjanje". Le-to poteka v semiotičnem in simboličnem ter prehaja iz notranje globinske strukture teksta (genotekst - tisto, kar pogojuje nastanek pisčeve / govorčeve domišljije) v njegove površinske jezikovne strukture (fenotekst - fiksna jezikovna struktura). S pomenjanjem se izoblikuje tisto, kar tvori temo, predmet in globinsko strukturo izjave, kakor tudi pozicijo, s katere je izjava ubesedena - subjekt izjave.

Vloga intertekstualnosti, ki jo Kristeva drugače imenuje tudi "transpozicija", je bila zanjo vzpostavljanje in spreminjanje položajev ter perspektiv izjavnega subjekta, graditev in preoblikovanje kontekstov teme izjave oziroma denotativnega in konotativnega pomena znaka.
S pomočjo koncepcije obče intertekstualnosti je zaznala začetke menjave humanistične paradigme in premike tudi vzpodbudila. Njena koncepcija je začela pronicati v bližnje in širše kroge znanstvenikov in se razvila v dve glavni smeri:
- prva je razvijala poststrukturalistično koncepcijo obče intertekstualnosti; v glavnem je pristajala na izhodišča dekonstrukcije, psihoanalize ali historično-materialističnih analiz diskurza,
- druga smer pa je obravnavala intertekstualnost kot posebno literarnoumetniško strategijo. S tem je dopolnjevala uveljavljene tehnike interpretacije umetniških del.

Znotraj razvijanja toka obče medbesedilnosti so se pojavile še tri usmeritve:
- dekonstrukcionalistična (poudarja igro označevalcev, nereprezentativnost in neekspresivnost izjave, neodločljivost tekstualnega smisla…),
- druga je bliže semiotiki, empirizmu, analitični filozofiji, pragmatiki in recepcijski teoriji,
- tretja se posveča družbenim in zgodovinskim vidikom medbesedilnosti, njenim zvezam z diskurzi, institucijami, kanonom…

Ideje Kristeve so najprej sprejeli člani skupine Tel Quel, največ zaslug za odmevnost intertekstualnosti pa je imel Barthes. Ta se je s pomočjo intertekstualnosti premaknil iz strukturalizma v poststrukturalizem.
Barthesova nova teorija teksta se uvaja v petih točkah:
1) V psihoanalitični interpretaciji ni metajezika. Tudi teorija teksta si ne more lastiti takšnega statusa, saj je zgolj tekstualna praksa. Oba diskurza sta vpeta v delo jezika in na jeziku. Torej se spremeni razmerje med literaturo in vedo o njej iz metatekstualnega v intertekstualno; srečujeta se dva teksta, od katerih v jezikovnem toku postajanja nobeden ni privilegiran.
2) Z intertekstualnostjo si je pomagal pri osvetlitvi metodologije teorije teksta. Semanaliza Kristeve mu je bila zgled, kako formalizacijo združiti z razpravljanjem o subjektu, poleg tega pa presegla strukturalizem tudi s historičnostjo; zgodovina in družba sta v teorijo vstopili ravno "v obliki interteksta".
3) Tekst ni drugo ime za besedilo, temveč je teoretski konstrukt, ki je nastal s posegom psihoanalize in dialektičnega materializma v semiotiko in strukturalno lingvistiko. Ni omejen samo na literaturo in pisni jezik, pojavlja se v vseh "označevalnih praksah" (slikarstvo, glasba, film).
4) Povezanost v besedilu prihaja od zunaj, preko citatnega priključka na druge tekste, druge kode, druge znake in obči tekst kulture. V svojih najbolj razpoznavnih tekstih "Smrt avtorja" in "Od dela do teksta" je trdil, da povezanost ni v izvorih, ampak v naslovljenosti. Odvisna je od bralca, njegove kulturne umestitve in libidalne ekonomije. Bralec je enako problematičen kot pisec; njegova identiteta je intertekstualna, kot subjekt pa aktivira svoje želje (npr. potreba po pisanju).
5) Teorija intertekstualnosti je najizvirnejša v smislu razgraditve koda. Kod zanj ni abstrakten, homogen in aprioren sistem znakov, ampak je sam intertekstualen, sestavljen iz obrabljenih citatov konkretnih izjav.

Barthes nato še strukturalistično globinsko gramatiko pripovedi zamenja z raziskavo, kako se v površinske segmente pripovednega teksta vpletajo - v skladu z etimološkim pomenom teksta - različni kodi in tako od zunaj povezujejo tekst. Ker kod s svojimi elementi vstopa v tkanje teksta in ga navezuje na kataloge, ki ostanejo zunaj njega, glasovi koda izjavi odrekajo njeno izvornost.

Iz vsega tega je razvidno, da je Kristeva zelo vplivala na Barthesa, čeprav je že sam prišel z besedo "kriptografija" do sorodnih intuicij (pisec je nujno ujet v že zapisane besede samega sebe in drugih).
Barthes je pojem intertekstualnosti erotiziral; tekst primerja s promiskuitetnim telesom, nagnjenim k uživanju. Bil je dovzeten za množična občila in popularno kulturo - pravi, da intertekst poleg prefinjenih beril sestavljajo tudi vsakdanja besedila. Opozarja na vlogo anonimnih citatov, klišejev, formul, presupozicij in stereotipov.

B) TEORIJE OBČE INTERTEKSTUALNOSTI PO KRISTEVI IN BARTHESU.

Začetnika intertekstualnosti sta bila nedvomno Kristeva in Barthes, vendar se samemu pojmu niti nista zares globje posvetila. Tako so začeli njune raziskave uporabljati ostali teoretiki, ki so včasih nevede, včasih pa kar odkrito uporabljali njuna dognanja z lastno interpretacijo. S tem so pripomogli k natančnejši oznaki tega pojma, ki do zdaj še ni bil konkretno opredeljen. Intertekstualnost so čedalje bolj omejevali na literarno vedo, zato se je tudi uveljavila kot eno izmed področij literarne teorije.
V sodobni literarni vedi velja "obtok družbene energije" kot najpomembnejša koncepcija med aplikacijami ideje obče intertekstualnosti. Ta t.i. obtok je zelo soroden z Bahtinovo dialoškostjo in občo intertekstualnostjo.

Michell FOUCAULT je intertekstualnost definiral s poststrukturalističnega vidika, hkrati pa so bile njegove teorije zelo podobne Bahtinovi dialoškosti. Opredelil je teorijo izjavne funkcije; izjava s svojo umestitvijo v neko razpravljalno polje, v sklop asociiranih tem in danih predpostavk določa prostor, na katerega se lahko postavi subjekt izjave. Podobno kot Bahtin trdi, da ima sleherna izjava robove, naseljene z drugimi izjavami in da ni izjave, ki ne bi na ta ali oni način reaktualizirala drugih, saj je vedno del serije ali celote.

GREENBLATT je preučeval intertekstualnost z vidika historičnosti, saj ga je zanimalo kot primer družbenega obtoka energije Shakespearovo gledališče in Elizabetinska doba. Tudi on pravi, da je razmerje med resničnostjo in gledališčem izrazito intertekstualno - temu je dodal metafore, ki so bile izposojene iz ekonomije. Ti predmeti so bili socialna moč, vednost, ugled, verovanja, predsodki itd., tematizirani pa so bili v številnih izjavah, neliterarnih besedilih in žanrih Shakespearovega časa. Greenblatt je preučeval medbesedilne načine, s katerimi si Shakespearova umetnost to gradivo po eni strani simbolno prisvaja, po drugi pa ga uzavešča, uprizarja in kritizira, spodkopava in transformira.

C) RIFFATERROVA MEDBESEDILNA SEMIOTIKA POEZIJE.

Riffaterre je medbesedilnost tematiziral kot splošno lastnost besedil in njihove recepcije. Metodologijo lingvistične analize teksta, kakor so jo oblikovali ruski formalisti, je uravnaval z dvema elementoma:
- konstrukt povprečnega bralca (arhibralca), ki naj bi s svojo percepcijo določal, kaj v tekstu je slogovno zaznamovano,
- dialektični kontrast stilnega dejstva z neposrednim besedilnim "mikrokontekstom" in širšim "makrokontekstom".

Teorija medbesedilnosti je postala Riffaterrov osrednji raziskovalni projekt v njegovi semiotični fazi, prepleteni tudi s teorijo bralnega odziva (monografija Semiotics of Poetry).

a) Recepcija.

Medbesedilnost zanj ni več prosta igra izmuzljivih pomenov, ampak celo prisilno sredstvo, primerljivo z logiko nezavednega ("medbesedilni gon"). Z medbesedilnim literarnim delom nadzoruje in usmerja bralčevo odzivanje ter vodi interpretacijo k točno določenem smislu. Riffaterre je pojem omejil na literaturo in z njo opisoval procese branja in razumevanja. Hipotetični bralec skuša ugotoviti pomen pesniških znakov s sledenjem njihovemu napotevanju na zunajbesedilno resničnost; zapustiti mora linearno in mimetično raven branja in se lotiti "hermenevtičnega ali retroaktivnega branja" - s tem lahko odpravi pomensko stilne odklone.
Vpelje tudi pojma semioza in interpretant, ki osvetljujeta pomen posameznih znakov v literarnem besedilu, njegovih simbolov ali frazemov. Prav tako napotevajo tudi na okvir, ki motivira vse besedilne agramatičnosti. To pa pravzaprav predstavlja semiozo.

b) Produkcija in struktura literarnega besedila.

Tekst imenuje novo varianto v nizu predhodniških besedil, ki so formulirali in variirali isti pomenski kompleks. Struktura literarnega teksta je zaradi medbesedilnega izpeljevanja pravzaprav kompleks presupozicij in vdelav, v katerem se raznovrstna medbesedila leksikalizirajo ali frazeologizirajo.

Č) OSTALE KONCEPCIJE OBČE INTERTEKSTUALNOSTI.

1. Harold BLOOM
Avtor je menil, da so pesniško ustvarjanje, pesniški pomen in razumevanje poezije nujno medbesedilni. Poststrukturalistično koncepcijo obče intertekstualnosti psihologizira in se tesno navezuje na avtorja.

2. Jonathan CULLER
Izdelal je svojo koncepcijo. Do telquelovcev je bil zelo polemičen; s pojmom konvencija je nastopil proti radikalnim poststrukturalistom. Meni, da koncepcije ločujejo med umestnim razvijanjem pomena in samovoljnimi asociacijami.

3. Vincent B. LEITCH
Avtor je predstavil filozofske, jezikovno-teoretične in znanstvenometodološke podlage, vse te pa potem vpel v širše idejnozgodovinske kontekste.

4. Charles GRIVELL
Obča intertekstualnost je zanj monološka, kot kulturna in zgodovinska nujnost, prisila k ponavljanju ali obsežna knjižnica, v katero sta ujeta pisec in bralec (iz tega je opazen vpliv neokonservatizma, resignacije in Barthove estetike citiranja). Zanima ga, kako se besedilo opira na predpostavke, obča mesta, javno mnenje in kulturni spomin in kako preoblikuje gradivo, reciklirano v danem sociolektu.Zanj je bila medbesedilnost univerzalna.
Lotil se je tudi zoževanja intertekstualnosti na citatnost; uvede specialno izrazje za intertekstualno navezovanje:
" izpeljava (celotno besedilo je iz ene ali več predlog),
" sklicevanje (besedilo se tu in tam aluzivno navezuje na drugega),
" variacije (oblikuje poljuben element iz omejenega medbesedila),
" serije (se včlenjuje v zaporedje motivno-tematsko sorodnih besedil, ki drug drugega pojasnjujejo kot interpretanti).
Grivell loči tudi med eksplicitno in implicitno medbesedilnostjo, pri čemer ima implicitna temeljno vlogo pri oblikovanju in razvijanju družbene vednosti.

5. Edward W. SAID
Ta teoretik vpelje pojem "afilacija". Pojem naddoloča medbesedilnost, materialno povezuje besedilo z družbo, avtorjem in kulturo; vedno se vpleta med besedila, vpliva na načine vzpostavljanja zvez med njimi… Torej zajema vse, od nastanka, prenosa, okoliščin, prejemnika do interpretacije.

6. Marc ANGENOT
Njemu je bila vzor Kristeva in skupina Tel Quel. Na področju intertekstualnosti izoblikuje alternativno metafizično kategorijo "duh časa". Ta se kaže za interdiskurzivno prežemanje in zbliževanje aksiomov iz različnih komunikacijskih področij, kot medbesedilni obtok in modificiranje ideologemov. Na ta način se zgodovinsko vzpostavlja meja med tistim, kar je v družbi zamisljivo in izrekljivo in tistim, kar se še ne more ali noče misliti.

3. Koncepcije citatnosti.

Discipliniranje obče intertekstualnosti je proizvedlo niz novih spoznavnih demarkacij in sistematizacij. Med temi razvrščanji je dobila citatnost položaj krovne kategorije, ki se ji podrejajo tradicionalna poimenovanja medbesedilnih navezav.
Obravnave literarne citatnosti so, v nasprotju z občo medbesedilnostjo, ki predstavlja večinoma družbeno valenco besedil, izpostavljale zunajliterarne vidike ali da je literatura narejena iz literature. Raziskovalce so zanimale medbesedilne tehnike, s katerimi poznejše besedne umetnine priklicujejo, preoblikujejo prehodne književne oblike, zvrstne ali stilne vzorce, zgodbe, motive in teme.

A) LAURENT JENNY IN TLORIS TEORIJE CITATNOSTI.

L. Jenny je svojo študijo o tlorisu teorije citatnosti objavil v zelo ugledni reviji Poetique. Tu je zarisal tloris ožje, literarni vedi prilagojene medbesedilnosti in okrog nje na novo strukturiral raziskovalno področje. Razgrnil je skoraj vso problematiko citatnosti; lotil se je njenih ustvarjalnih, recepcijskih, znotrajbesedilnih in kulturnozgodovinskih razsežnosti. Njegove posplošitve niso dobre, ker jih je gradil na majhnem in izjemnem korpusu zgledov. Oprijel se je konzervativne strukturalne poetike, poleg tega pa je svoje raziskovanje usmeril pravzaprav že na same besedilne oblike in strukture.
Razpravo o citiranju si je omogočil z nasprotjem med implicitno in eksplicitno medbesedilnostjo. Implicitna medbesedilnost mu pomeni razmerje literarnega dela do kodov in "arhetipskih modelov", eksplicitna pa zajema imitacijo, parodijo, citat, montažo, plagiat itn. in je razvidna na ravni besedilne, izrazne in vsebinske forme. Zaznavna medbesedilnost je po njegovem ena izmed ključnih strategij umetniškega izražanja.
Razvije tudi klasifikacijo strukturno-pomenskih ujemanj med besedilom in njegovimi viri. Poleg tega sistematizira preoblikovanja in vgraditve substance ali forme tujega gradiva - postopke, s katerimi predloge spreminja tako ali drugače, pa imenuje "figure medbesedilnosti".

B) GÉRARD GENETTE IN KLASIFIKACIJA "DRUGOSTOPENJSKIH"
LITERARNIH DEL.

Pod to poglavje uvrščamo Genettovo monografijo "Palimpsestes", v kateri deloma ostaja zvest strukturalizmu, obenem pa razvija problematiko tradicionalne poetike in retorike - teorija pesniškega jezika, figur in literarnih žanrov. Uporabil je t.i. odprt strukturalizem, pod katerim si je predstavljal strukturalno poetiko, katere predmet bi bila "transtekstualnost" oziroma vse, kar besedilo postavlja v očitno ali prikrito razmerje z drugimi besedili.
Za krovno poimenovanje raznih medbesedilnih razmerij ni hotel sprejeti že uveljavljene intertekstualnosti, ampak je pojem hotel zamenjati s transtekstualnostjo, intertekstualnost pa naj bi bila le ena izmed njenih vrst.
Za palimpsest pravi, da pomeni ustvarjalno veščino, potrebno za predelovanje starega gradiva v nove strukture, za spreminjanje funkcij podedovanih kulturnih artefaktov.
Transtekstualnost po njegovem pokriva 5 vrst medbesedilnega navezovanja: intertekstualnost, paratekstualnost, metatekstualnost, arhitekstualnost in hipertekstualnost.Večina jih sodi v področje citatnosti.

" Intertekstualnost je tvorna navzočnost enega besedila v drugem, kazala pa naj bi se tako v drobnejših oblikah citata in aluzije, kakor tudi v obsežnejših strukturah kakršna je plagiat.
" Paratekst je tisti, ki literarno delo uokvirja, komentarsko osvetljuje, tako da pripravljajo njegovo recepcijo (naslov, podnaslov, mednaslov, spremna beseda, uvod, epigraf, besedila na zavihkih, ilustracije, opombe, oglasi…).
" Metatekstualnost je odnos med literarnim delom in njegovimi neliterarnimi razlagami, analizami, interpretacijami podanimi v filozofskem, teoretskem metajeziku.
" Arhitekstualnost je najbolj abstraktna, taksonomska in nema oblika transtekstualnosti; naslovi, podnaslovi…
" Hipertekst pa je besedilo, ki je v celoti izpeljano iz kakega predhodnega dela.

Rekli bi lahko, da je Genette na eni strani oblikoval jasne raznovrstne medbesedilne transformacije, po drugi strani pa je vanje vnesel marsikakšno protislovje ali nedoslednost. Primer za to bi bil izpeljava hipotekstov (pove isto na drugačen način) v hipertekste (pove nekaj drugega na podoben način) ali neposredna transformacija proti posredni tarnsformaciji oziroma imitaciji.

C) RAZMAH TEORIJ CITATNOSTI.

Literarno vedni interes za posebno medbesedilnost se je v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja iz Francije razširil tudi v ostale dežele sveta. Razne članke so tiskali v Franciji (Poetique, Littératurre), ZDA (Intertekstuality), Nizozemskem, Španiji, Sovjetski zvezi, Nemčiji, Kanadi, Poljskem, Hrvaškem itd.. To seveda ni vse, saj so povsod izhajale še številne razprave, posvečene posebnim oblikam in zvrstem citatnosti. Nekatere so obravnavane specialne pojme pomensko širile in z njimi zajemale kar celotno področje, ki ga je zajemala koncepcija posebne medbesedilnosti.
V Nemčiji je bila raziskava medbesedilnosti še posebej poglobljena, saj je historično in sistematično obravnavala interpretacijo literarnega dela (pomenska zgradba besedila, vloga bralca pri medbesedilnem konstituiranju).
Avtorji so se metodološko opirali na posamezna spoznanja strukturalistov, a so jih osmišljali v bolj konzervativnem duhu, predvsem v univerzitetni semiotiki, hermenevtiki in recepcijski estetiki, deloma tudi strukturalizmu.

Č) RENATE LACHMANN: MEDBESEDILNO KONSTITUIRANJE SMISLA IN
KULTURNI SPOMIN.

Lachmannova, kot osrednja predstavnica teorije medbesedilnosti v nemškem jeziku, je svoje teze izpeljevala iz analiz klasične in moderne ruske književnosti. V svoji študiji iz leta 1984 je medbesedilnost razslojila na tri ravnine: ontološko, opisno in kulturnokritično:
" ontološka raven (na filozofski, aksiomatsko načelni ravni uzavešča občo potezo vseh besedil),
" opisna perspektiva (je odvisna od literarne interpretacije in upošteva namerne strategije, s katerimi se v besedni umetnini konstituira smisel),
" kulturnokritična raven (problematizira uveljavljene predstave o literaturi).
Po njenem mnenju ima besedilo relacijsko identiteto (z razčlenjevanjem, povzemanjem in obnovo znakovnega gradiva besedna umetnina idejno-estetsko navezuje na predhodna besedila). Vsako besedilo ima lastnost, da se pri vsakršnem delu s tekstom le-to navezuje na predhodna besedila. Z vsem tem pa se besedilo vzporedno z razčlembo vpisuje tudi v širši kulturno - ideološki kontekst.
V nasprotju s Kristevo in ruskimi formalisti je v medbesedilnosti videla dejavnik vzpostavljanja smisla. Opazovala je, kako pomenska, vrednostna in estetsko-oblikovna prepletanja literarnega dela gradijo besedilni smisel, ga delijo na več plasti in ga stopnjujejo v nekaj več. Tako Lachmannova meni, da je medbesedilnost posebna, pomensko implicitna kvaliteta literarnega dela - le-ta nastaja z njegovim znakovnim nanašanjem na druga besedila.
Medbesedilno pisanje in zgradbo literarnega dela je vpletla še v širše kulturnozgodovinsko omrežje: v njem se je medbesedilnost pokazala za uobličenje kulturnega spomina v sami besedni umetnini in za medij ohranjanja, prekrajanja in brisanja tega spomina v zgodovinskem razvoju. Pravi tudi, da se psihika spomina v pisavi in literaturi pozunanja, znakovno objektivira, zaradi česar je književnost mnemonična umetnost. Ena izmed najbolj prikritih mnemotehnik pa je literarni sistem. Literarna medbesedilnost namreč po njenem razvija mnemonični prostor kulture in vpliva na pesniško imaginacijo: literati zavedno ali nezavedno črpajo iz zakladnice podobja, ohranjene v kulturnem spominu, vanjo pa prispevajo svoje vizije, ki se s poznejšimi rabami postopno posplošijo, kodificirajo.

E) BROICHOVA IN PFISTROVA SISTEMATIZACIJA MEDBESEDILNOSTI.

Zbornik Intertextualität pomeni vrh prizadevanj literarnih strokovnjakov, da bi v konjukturne raziskave medbesedilnosti posegli s kritično opredelitvijo ključnih pojmov, njihovo nadrobnejšo kategorialno razčlenitvijo in sistematizacijo ter da bi tako ustvarili trdnejše podlage za aplikacije tega terminološko-metodološkega sklopa. Zasnova zbornika je nekako poenotena. Soočenje radikalnih koncepcij intertekstualnosti se je tako izteklo v spodbuden kompromis; taksonomije medbesedilnosti, osredotočene na citatnost, so nastale v dialogu z dekonstrukcijsko kritiko strukturalističnega uma, zato so bolj fleksibilne, zgodovinsko poglobljene in samorefleksivne kot pri drugih podobnih poskusih. Kljub temu pa ima zbornik eno slabo lastnost, namreč avtorji se ne spuščajo dlje od opisne ravni.
Teoretsko dialoškost uvede že Pfistrov kritični pregled koncepcij medbesedilnosti, ki zgradi dobro podprt most med poststrukturalističnimi in ostalimi, hevristično usmerjenimi koncepcijami medbesedilnosti. Izluščil je kvantitativne in kvalitativne kriterije, ki omogočajo, da literarno produkcijo razvrstimo na lestvico od obrobja do trdega jedra medbesedilnosti. O uvrstitvi literarnega dela v obrobje ali pa jedro določa to, ali in kako je njegova medbesedilna zasnova za bralca sploh razpoznavna.
Broich pravi, da mora bralec iz signalov medbesedilnosti sklepati, da je pisec literarnega dela od njega pričakoval, da bo iz samega besedila ali njegovega konteksta zmožen identificirati in smiselno razumeti navezave na tuje predloge. Sledi da ožje kot je literarno obzorje bralcev, večja ko je njihova časovna, geografskokulturna in estetska razdalja do samega besedila in njegovih referenc, izrazitejše mora biti opozarjanje prejemnikov na medbesedilne navezave.
Pri razlaganju o markiranju pa je Broich ostal na opisni ravni; obdelal jo je sicer vsestransko, ni pa se ukvarjal z vprašanjem, kako je sploh mogoče oblikovati hipoteze o avtorjevi medbesedilni intenci in strategiji.
Pod reference na posamezno besedilo je Broich uvrstil tradicionalne termine citat, moto, cento, prevod, priredba, imitacija, parafraza, povzetek, kontrafaktura in druge, k sistemskim referencam pa je prištel heroikomiko; nekatere zgodovinske izraze je postavil pod okrilje obeh sodobnih kategorij, npr. parodijo, pastiš, aluzijo ali travestijo. Po njegovem naj bi nanašanje pesmi, drame ali romana na posamezna besedila vodilo v osrednje področje medbesedilnosti.
Po Pfistru naj bi sistemi, na katere se nanaša literarno delo, zajemali zalogo motivov, tem ali podob in tudi pravila za njihovo povezovanje, primernost kontekstu in namenu izjavljanja. Nekateri sestavi so zelo splošni, na primer slovnica ali slovar, drugi so že bolj specifični (pripovedne konvencije in metrične sheme), tretji pa so izrazito zaznamovani z izjavno intervencijo historičnega subjekta (žanrski obrazci, poetika literarnih zvrsti in stilov).Sistemi so lahko tudi tematski (arhetipi, mitologija). Če besedilo sisteme zgolj uporablja ali aktualizira, še ne dobijo medbesedilne vrednosti : to vlogo jim zagotavljajo šele pisateljske strategije.
V genološkem smislu je medbesedilno nanašanje na posamezna paradigmatična besedila in formalno-tematske sisteme tisti dejavnik, ki literarne zvrsti in žanre najbolj odločilno oblikuje, jih vzdržuje v zavesti piscev, bralcev, kritikov in drugih udeležencev literarne komunikacije, seveda pa jih tudi zgodovinsko spreminja. Modificira njihovo strukturo, jezik, tematiko in funkcije, jih vpenja v razmerja z drugačnimi literarnimi ali neumetniškimi žanri in jih tako premika v žanrskem sistemu družbenega diskurza.

F) DUBRAVKA ORAIĆ IN POSKUS ZGODOVINSKE TIPOLOGIJE CITATNOSTI.

Izraz tematske usmeritve knjige, zavezane enemu izmed ključnih projektov zagrebških literarnih teoretikov je naslovna povezava medbesedilnosti z intermedialnostjo. Zbornik namreč oba pojma prenaša v glavnem na problematiko umetniških avantgard ter zanjo značilnih estetskih praks. Najpomembnejše za razvoj intertekstualnosti pa je v knjigi poskus zgodovinske tipologije citatnosti.
Teoretinja Oraićeva je citatnost izpeljala iz pomenske strukture eksplicitne medbesedilnosti. Opredelila jo je kot opcijsko lastnost literarnega dela, izvirajoče iz rabe citatov oziroma iz prakse citiranja kot globinskega, vladajočega semiotičnega načela. V citatnost je po analogiji zajela tudi žanrske in stilne citate, citatni metrum, citatne rime… Citat sprevrača tradicionalno vzročno-izvorno logiko, po kateri naj bi bilo poznejše besedilo le izpeljava ali transformacija izvirnika. Nasprotno pa nasledno besedilo s svojimi medbesedilnimi predpostavkami priklicuje ustrezne elemente in strukture predloge, jih iz tistega, kar je v njem implicitno, tako rekoč virtualno tekstualizira.
Oraićevi pa matematične shematike množic ni uspelo prepričljivo prenesti na literarna besedila. Premalo je izdelala tudi argumente, zaradi katerih iz citatnosti izpadejo aluzija, stilizacija, parodija, travestija, pastiš, reminiscenca in topos, citatnost pa se zoži na enakovredno razmerje dveh besedil. Za Oraićevo je značilno tudi prisilno sistematiziranje in pomanjkanje historično-kritične samorefleksije. Citate je razvrščala po njihovih signalih, obsegu ujemanja s predlogo, vrstah predlog in pomenski funkciji. Nato je citatnost razvrstila v kategorialni semiotični četverokotnik, kjer je omenila še raven kulturnih funkcij:
" na semantični ravni se pojavljajo citatna imitacija, polemika ali dialog,
" na sintaktični so razmerja s predlogami podredna ali priredna, medbesedilo pa kompozicijsko bodisi organsko zaprto ali pa montažno odprto,
" na pragmatični ravni se medbesedilnost orientira bodisi ob vednosti in pričakovanjih prejemnikov bodisi ob pošiljateljevi lastni kompetenci,
" na ravni kulturnih funkcij pa citatno besedilo predstavlja tuje besedilo in kulturo ali pa samega sebe in svojo kulturo.
Načrt zgodovinske tipologije citatnosti je tako razvila in dopolnila v Teoriji citatnosti (1990). V njej citatnost razvrsti kot ilustrativno ali pa iluminativno:
" ilustrativna citatnost je dominanta kultur vertikalnega tipa, v katerih je tradicija pojmovana kot zakladnica,
" pri iluminativni citatnosti je v središču novo besedilo, ki neodvisno priklicuje le tiste predloge, ki mu ustrezajo, podpirajo njegov pomen in strukturo, zato jih prosto izbira, preosmišlja, se od njih distancira.
Takšen tip citatnosti naj bi se uveljavil v "horizontalnih" tipih kulture, kjer je tradicija vedno znova lahko tudi izbrisana (tabula rasa).

Tudi Pavao PAVLIČIĆ je izpeljal sorodno zgodovinsko tipologijo medbesedilnosti. Njegova antiteza med konvencionalno in nekonvencionalno medbesedilnostjo se vsebinsko v glavnem ujema z opozicijo ilustrativno/iluminativno, vendar ne zajema starejših obdobij. Ta tipologija ni diahrona, saj se ukvarja tudi z načini navezovanja besedil na sočasni tematski, stilni in žanrski repertoar. V konvencionalni medbesedilnosti avtor novega besedila predpostavlja, da se v sočasnih ali predhodnih literarnih vzorcih utelešajo zavezujoči estetski ideali, zato predlogam sledi. V nekonvencionalnih obdobjih pa se estetski ideal vsakič oblikuje sproti, v ustvarjalni volji, zato se v njih ponavadi uveljavlja težnja po izvirnosti, odklonih od danih žanrskih, tematskih ali stilnih norm.

F) SUSANNE HOLTHUIS: INTEGRACIJA OBČE MEDBESEDILNOSTI IN CITATNOSTI V OKVIRU TEKSTNE ZNANOSTI.

Najbolj celostno in metodološko enotno je intertekstualnost in citatnost obdelala Susanne HOLTHUIS. Svoje raziskovalno stališče je umestila med koordinate sodobne tekstne znanosti. Poststrukturalistično razumevanje medbesedilnost naj bi našlo svojo sintezo pod obzorjem tekstne znanosti in njenega modeliranja sprejemalnega procesiranja besedil. Pojem medbesedilnost in njegova opisna sistematizacija sta samo spoznavna modela, ki morata svojo ustreznost empiriji dokazovati induktivno in deduktivno. Zato so opisi in taksonomije medbesedilnih pojavov odvisni od teoretične perspektive, klasifikacije teorije pa se pogosto prekrivajo ali pa prehajajo druga v drugo. S takšnega stališča je opredelila medbesedilnost kot relacionalno kvaliteto, ki sicer nastaja šele z recepcijo oziroma medbesedilno obdelavo besedila, vendar pa jo motivirajo znakovne dispozicije v samem literarnem delu. Bralec na podlagi znakovne dispozicije v medbesedilni semiozi pomensko sestavo in smisel besedilnega sveta vzpostavlja tako, da implicitn
a mesta s sklepanjem zapolnjuje z interpretanti oziroma informacijami uskladiščenimi v svojem lastnem spominu. Neizogiben del te izkustvene in kulturne vednosti je tudi medbesedilna enciklopedija. Ta bralcu omogoči, da v obdelavo literarnega dela priteguje besedilo iz referenčnih besedil ali sistemov.
Dispozicija teksta s svojimi signali podpira tisto vlogo medbesedilnosti, ki je z vidika prejemnikovih hipotez o avtorjevih sporočevalnih in estetskih namerah relevantna pri recepcijski graditvi kompleksnejših izotopij v semantiki literarnega dela. Gre za konstruktivno funkcijo medbesedilnosti. Če pa bralec v dispoziciji dela ne najde opore za hipotezo o avtorjevi strateški rabi citatnosti, pa dobijo medbesedilna razmerja, kolikor jih odkrije, komparativno vlogo.
Osrednja vloga gre nasprotju med tipološko in referencialno medbesedilnostjo. Tipološka medbesedilnost se v glavnem ujema z Genettovo arhitekstualnostjo; Holthuisovi pomeni strukturno, tipsko, žanrsko, funkcijsko ali tematsko ekvivalentnost med besedilom in njegovo tekstualno predlogo. Pri referencialni medbesedilnosti pa besedilo kot kompleksen znak očitno referira na druge znake-tekste in označevalne sisteme. Gre torej za citatnost.


SKLEP: Ključno spoznanje, ki izhaja iz koncepcij citatnosti je, da bralec, ki ima ustrezno bralsko zmožnost, iz nekaterih objektivnih potez besedila lahko bolj ali manj zanesljivo sklepa, da ujemanja tega dela z njegovimi bralskimi spomini (deja lu) niso naključna, ampak da je avtor te učinke estetsko pomensko načrtoval in predvidel tudi recepcijsko pot, na kateri je medbesedilne navezave treba prepoznati in jih razvozlati. Ta ugotovitev šele utemeljuje razlikovanje med citatnostjo in občo intertekstualnostjo.

IV
Pojem in teorija medbesedilnosti pri Slovencih.

Pojem in njegove termine so na Slovenskem sprejemali v glavnem brez zaostankov. Tudi pri nas je univerzalnemu in radikalnemu pojmovanju intertekstualnosti sledila ožja in sistematična obravnava. To se je dogajalo na prehodu iz 60. v 70. leta. Pojem je ostal nekako obroben, ker je njegovo obravnavanje bolj posledica privlačnih novatorskih kategorij, za katere se je zanimala mlada generacija, zbrana okoli revij " Problemi" in "Tribuna".
Francoske teoretske spodbude so na Slovenskem soustvarjale miselno zaledje - neoavantgardistične estetike in prakse, ludizem in reizem. V 80. in 90. letih pa so se začele široke diskusije o postmoderni dobi, postmodernizmu in postmodernistični citatnosti. Obudi se tudi zanimanje za poststrukturalizem in dekonstrukcijo ter za Bahtinov dialogizem.

1. Intertekstualnost in zgodnja recepcija francoskega (post)strukturalizma.

Osamljene omembe termina intertekstualnost in še redkejše predstavitve so obstajale skoraj edino v prevodih. Medbesedilnost ni prišla v zavest kot posebna lastnost književnosti - funkcionirala je, v posebnih spisih, kot simptom epohalnega preloma v pojmovanju biti, subjekta, resnice, znaka, pomena, strukture, teksta, literature in zgodovine.
Bralci Problemov in Tribune so se tako prek prevodov kakor tudi izvirnih teoretskih spisov Slavoja Žižka, Braca Rotarja, Rastka Močnika, Mladena Dolarja in drugih lahko seznanili z vodilnimi idejami, iz katerih je koncepcija intertekstualnosti črpala svoj pomen.
Najpomembnejši je spis Slavoja Žižka "Temna stran meseca", v katerem je intertekstualnost vendarle doživela pozorno obravnavo. Poststrukturalistična semiotika je spodnesla mejo med literaturo in drugimi označevalnimi praksami, porušila pa je tudi izrazno-mimetično razumevanje literature; tako se je ujemala z dogajanjem v literaturi in umetnosti neoavantgard. Teoretske ideje stične z intertekstualnostjo so podpirale estetiko radikalnega modernizma - odprtost, nedovršenost, heterogenost, procesualnost teksta, pomena in umetnine, zahtevo po recepcijski udeleženosti v estetskem predmetu, ukinjanje mimetične reprezentacije…

- Prevodi Tel Quela, Kristeve, Derridaja in Barthesa.

Konec 60. let se pri nas izoblikuje teoretsko in estetsko polje pretežno strukturalističnega oziroma poststrukturalističnega izvora. Intertekstualnost kot beseda se prvič pojavi v prevodih, ki so jih napisali mladi slovenski intelektualci kot so Taras Kermauner, Andrej Medved, Slavoj Žižek, Braco Rotar, Mladen Dolar, Rastko Močnik in drugi.
Prvič je bil izraz omenjen l. aprila 1968, samo leto dni po Kristevi premieri. V 17. št. študentskega časopisa Tribuna je izšel nepodpisan, rahlo okoren prevod Refleksa redukcije Philippa Sollersa, v katerem je avtor to besedo omenil samo enkrat, vendar pa ji je dal veliko težo. Marca je izšel v Tribuni Program skupine Tel Quel, ki ga je napisal Sollers, prevedel pa Vojo Likar. V njem se je avtor zavzemal za novo, družbeno in estetsko prevratniško teorijo "pisanja" kot nemimetične, transgresivne, subverzivne, transformativne in revolucionarne prakse. Tako se slovensko bralstvo prvič seznani s teorijo pisave.
Aprila 1970 je v prevodu Zoje Skušek-Močnik "Tribuna" objavila pojasnila, ki jih je skupina zapisala za revijo "La Nouvelle Critique". Tu je omenjen Bahtinov in Kristin koncept dialogizma; bralce vsak tekst napeljuje k svoji zgodovinski situaciji v zvezi z drugimi teksti, ki jih je bolj ali manj zmožen brati znova in napisati njihove učinke.
Nadežda Čačinovič v spisu Za semiologijo paragramov izraza intertekstualnost ne rabi eksplicitno, ampak razpostavi skoraj celotno miselno ogrodje zanj - pokaže, da je Kristeva z bahtinovskim dialogizmom in tezo o pesniškem dialogu tekstov skušala preseči nespreminjajočo se ahistoričnost strukturalizma. Kristevo so predstavljali še drugi prevodi, denimo teorije geno- in fenoteksta ali izjave, da za semiologijo literatura ne obstoji kot nekakšen estetski predmet, ampak samo kot posebna semiotska praksa na ozadju socialnega teksta.
Nad delom Kristeve so postali Slovenci zelo navdušeni. Vojo Likar s prevodom razprave Problem strukturacije teksta uvede reprezentativni tamatski blok Literatura in znanost, ki ga je uredil Andrej Medved. Tako postane v slovenščini dostopen še drugi spis, s katerim je Kristeva obširneje, tokrat tudi eksplicitno, utemeljevala koncepcijo intertekstualnosti in književnost označila za enega izmed tipov označujoče prakse oziroma produkcije smisla.
Glavne ideje Kristeve predstavi čez nekaj let še Dolar v njenem intervjuju z Houdebinom. Ideje so sozvanjale s tedanjim slovenskim ultramodernizmom in neoavantgardizmom, zlasti s parodično subverzivnostjo ludizma. Ta je namreč dekonstruiral racionalnost, humanistično izročilo, slovenski literarni kanon, znakovne sestave vladajoče ideologije, organsko poetiko, norme besedilnosti in pesniškega jezika in dinamično razcepitev prostosti subjekta.
Eden izmed zelo pomembnih prevodov je izšel nepodpisan prevod Derridajevega intervjuja s Kristevo. Tu Derrida jedrnato povzame teze iz svojih treh knjig. Izraz intertekstualnost se sicer tukaj ne pojavi, vendar pa se nekatere Derridajeve formulacije medbesedilnosti neposredno dotikajo tam, kjer piše o tekstu kot transformaciji drugih tekstov ter o pojmih sled in napotilo.
Zdenko Vrdlovec je prevedel Barthesov ključen spis Od dela do teksta. Tako je bila Barthesova teorija intertekstualnosti v celoti predstavljena.

- Izvirne navezave na poststrukturalistične koncepcije intertekstualnosti.

Pri vzpostavljanju koncepcij jezika, pisanja in besedila kot igre, pri uvajanju reizma in ludizma ter estetiki literature kot avtonomne znotrajtekstualne prakse so bili glavne reference Kristeva, Derrida, Barthes, Sollers, Deleuze in drugi francoski misleci. Vplivali so na literarnoestetska vodila slovenskih neoavantgard in radikalnih oblik modernizma.
Medved se v eseju Ideološki princip resnice v literarni teoriji kot znanosti tesno nasloni na Kristevo in njeno semiologijo pomenskih sistemov. Po njenih sledeh se približa intertekstualnosti, ko je pisal o "dialogičnem, paragramatičnem jeziku", jeziku kot dinamičnem sistemu relacij ali tekstu, pisanju kot mreži zvez. Sicer je bil esej posvečen heideggerjevski kritiki znanstvenega razumevanja resnice. Medved enoumno, objektivno resnico razkrinka kot "ideologem", znanstveni jezik pa kot jezikovno igro. Zavzel se je za alternativno zasnovo literarne teorije. Ta naj bi bila dialoška, pluralna, odprta, nereduktivna in paragramatična, s tem pa edino ustrezna ne le metafizičnemu razumevanju resnice, ampak tudi ontologiji literature, katere "resnica biti" je igra.
Tudi Kermauner je esejistično razpravljal o pisavi, razloki, igri označevalcev, parodiji, destrukciji in dekonstrukciji, parodični igri, užitku, simulaciji ipd. Pojmov ni obravnaval strogo filozofsko, ampak jih je tolmačil kot izraze sodobnega časa, predvsem pa kot značilnosti ludizma in reizma. Ugotavljal je, da ludistična veriga metonimičnih substitucij in formalnih razlik zanika metafizična določila identitete, kakor tudi načela umetniške mimetičnosti in sporočilne koherentnosti. Literarna dela so zato po njegovem mnenju samozadostna, narcistična, znotrajtekstualna, a tudi pluralna, parodična, skrajno ironično distancirana od sleherne trdne pozicije ali forme.
V obdobju od 1968 - 75 so naši teoretiki intertekstualnost obravnavali kot konstituiranje teorije - črpali so iz virov, ki so temeljito problematizirali metafizično izročilo. Vendar je tudi v njihovih razpravah pojem ostal le obroben.
Slavoj Žižek je napisal prvo temeljitejšo obravnavo intertekstualnosti v teoriji. Izhajal je iz Heideggerjeve problematike metafizike in iz fenomenološke filozofije, vendar ju je skušal preseči z naslonitvijo na francoski (post)strukturalizem in dekonstrukcijo. Začel se je vse bolj oklepati Lacanove psihoanalize. V drugem delu študije pa je v heideggerjevskem žargonu kritiziral Heideggerja in to z Derridajevih pozicij: mišljenje biti naj bi bilo še vedno ujeto v metafiziko navzočnosti, to pa naj bi presegla šele Derridajeva koncepcija "razloke". S prilastitvijo Derridajevih zamisli sledi in znaka kot "nadomestka" se je Žižek prvič približal poststrukturalističnemu ozadju intertekstualnosti. Tretji del razprave pa vsebuje prvo omembo intertekstualnosti v kakem izvirnem slovenskem besedilu. Pojem je Žižek vpel v poststrukturalistično zavrnitev mitizacije avtorja in literarne avtonomije. Ko je razlagal dekonstrukcijo prezence, je po telquelovcu Baudryju povzel kritiko avtorja kot izvora umetnine in polemiziral s
psihološkim intencionalizmom. Po Žižku sta literarni tekst in literatura intertekstualni praksi.
Obširneje pa se pojmu intertekstualnosti po Kristevi posveti v Temni strani meseca. V njej je prvi na Slovenskem to problematiko postavil na raven najsodobnejših evropskih metateoretičnih diskusij. Intertekstualnost je sprejel prek optike materializma in psihoanalize. Žižek je strukturalizmu očital izpust subjekta in zavesti iz teorije označevanja. Ta teoretski primanjkljaj je zapolnila šele Lacanova psihoanaliza, denimo s kategorijama simbolnega in realnega.
Žižek je prav tako pretehtal prednosti in pomanjkljivosti semanalize Kristeve v primerjavi z Lacanovo psihoanalizo. Pravi, da izjavljanje ne izhaja iz neke vnaprejšnje, negibne in nadčasovne paradigme, ampak iz procesa nezavednega medbesedilnega preoblikovanja.

2. Postmodernizem in teorija medbesedilnosti.

V začetku 80. let pa se začne druga faza v odzivanju slovenske intertekstualnosti. Citatno medbesedilno navezovanje je od začetka veljalo za eno izmed značilnosti postmodernistične umetnosti. Za označevanje postmodernistične medbesedilnosti se je izraz intertekstualnost rabil zelo redko; prevladovali so sorodni termini, najpogosteje tisti z metaforičnim prizvokom (citat, palimpsestnost, simulacija, historični slogi in imitiranje).
Sistematična teorija medbesedilnosti se je pri nas začela razvijati po letu 1985, in to pretežno z navezavami na tuje avtorje, ki so gojili ožje razumevanje tega pojma. Šele konec 80. let se je medbesedilna teorija priključevala na poststrukturalizem in koncepcije obče intertekstualnosti. V 90. letih se je metoda medbesedilne analize preusmerila tudi v specialne literarnozgodovinske, jezikovnostilistične, primerjalne, slovstvenofolkloristične in prevajalske raziskave.
Kljub temu je ta pristop na Slovenskem ostal razmeroma osamljen.

- Intertekstualnost in obravnave postmodernizma.

Prvi opaznejši vstop postmodernizma in njegove citatnosti v razpravljanje slovenskih umetnostnih in literarnih zgodovinarjev, filozofov in sociologov je bila anketa Postmodernizem - kaj je in v čem ga vidimo. V njej izrazov za intertekstualnost ni nihče omenjal, čeprav je večina sodelujočih v novi umetnostni smeri odkrivala upad modernistične inovativnosti in funkcionalizma ter neobremenjeno imitacijsko vračanje k preteklosti, tudi neposredni, modernistični. Medbesedilnost kot posebno potezo postmodernistične estetike so poimenovali z drugimi izrazi: historizem, simulacija, imitacija preteklega, re-vizija, rehistoracija, postmodernistični nomadizem, ponaredek, citat ali aluzija.
Tadej Zupančič, Aleksander Skaza, Aleš Debeljak, Jola Škulj, Tine Hribar, Metka Zupančič in A. Koron so opozorili na potrebo po natančnejši razlagi specifikacije medbesedilnosti v postmodernizmu. Hipoteze, ki so jih o tem ponudili nekateri izmed njih, so se nagibale k sklepu, da naj bi bila citatnost - v primerjavi s postmodernizmom - očitnejša, bolj kontrastna in bolj neodvisna od predlog.
Aleš Debeljak se je v Postmoderni sfingi terminu intertekstualnost izogibal, vendar pa je izčrpno obdelal njene vloge ter družbeno- in duhovnozgodovinske kontekste v modernizmu in postmodernizmu, posebej v metafikcijski prozi: izgubo realnosti in simulacijo v postindustrijski družbi, zaton ideje napredka in "negativne estetike". Sprejel je tezo, da postmodernizem daje prednost palimpsestu pred kolažem in da v njem, kot je menila Linda Hutcheon, besedilo nedoločno "proseva skoz drugotni tekst.
Janko Kos je v razpravi Slovenska literatura po modernizmu potegnil vzporednico med poststrukturalizmom v teoriji in postmodernizmom v umetnosti. Oba naj bi bila zaznamovana z "metafizičnim nihilizmom", s "pluralizmom resnic", ki brezbrižno soobstajajo ali pa se izključujejo, oziroma z "dekonstrukcijo prezence". Na podlagi tega je razlikoval med modernizmom in postmodernizmom. V postmodernizmu se je izgubila še zadnja ontološka podlaga, tista, ki jo je modernizem videl v samem subjektu in realnosti njegove fluidne zavesti. K postmodernistični izgubi navzočnosti, zavesti in resničnosti pa je po Kosu vodilo ravno citatno kombiniranje raznorodnih umetnin, zgolj literarnih modelov. Edino medbesedilnost, ki ima takšno duhovnozgodovinsko podlago, je postmodernistična: citatnost kot formalna značilnost sama na sebi ne more biti dokaz postmodernizma. Postmodernistična citatnost daje prednost zvezam z literaturo, njenimi motivi, formami in žanri, zapostavlja pa razmerja z zunanjo ali psihološko resničnostjo.

Tomo Virk je, podobno kot Kos, menil, da citatna struktura sama po sebi nikakor še ni znamenje postmodernističnosti, in medbesedilnosti ni posvečal večje pozornosti. Po njegovem je intertekstualnost v postmodernizmi samorefleksivna - opozarja na literarnost pripovednega teksta ter skupaj z metafikcijo strukturno udejanja ontološki pluralizem.

- Literarnovedna teorija medbesedilnosti.

Bahtinove študije je pripravil in poznavalsko komentiral Aleksander Skaza.
Metka Zupančič je slovensko javnost seznanila z Genettovimi Palimpsesti. Razložila je naslovno metaforo, povzela oznake pojma transtekstualnost in podrejenih terminov ter knjigo umestila v Genettov opus. Njegov odprti strukturalizem naj bi vnovič dal večjo težo zgodovinskemu kontekstu.

Razpravljanje o citatnosti postmodernizma in Bahtinova teorija dialoškosti sta tudi na Slovenskem, v okolju univerzitetne slovenistike, spodbudila začetek sistematične obravnave medbesedilnih pojavov v literaturi.

Marko Juvan leta 1985 v "Slavistični reviji" z razpravo Književne odnosnice v poeziji Vena Tauferja skuša določiti obseg predmeta medbesedilnih raziskav, opisati temeljne pojme, jih koherentno urediti in klasificirati ter očrtati literarnoestetske in družbenokulturne vloge, ki jih je imela medbesedilnost. Omenjeni pojem je omenil le mimogrede, pridevniško, in zavestno zajel le podmnožico besedilnih pojavov. Imenoval jih je literarne reference (književne odnosnice). Pod ta termin je uvrstil citat, aluzijo, izposojo, metaliterarni govor, stilizacijo in citat struktur, se pravi takšne oblike citatnosti, ki zajemajo le dele ali ravnine iz citatnega besedila. Literarne reference so po Juvanu znaki, ki referirajo na druge znake, ne pa na pojme ali reči. Od vplivov pa se ločijo po tem, da usmerjajo bralčevo pozornost na povezanost besedila z literarnim kontekstom.
Juvan je skozi 80. in 90. leta teorijo medbesedilnosti posodabljal, širil in korigiral v več razpravah in dveh knjigah, pri tem pa utrdil tudi terminologijo; postopno se je oprijel izraza medbesedilnost. Spustil se je v ugotavljanje razlik med literarnimi referencami in transtekstualnostjo (občo medbesedilnostjo). Poudaril je, da je literatura vedno nastajala iz same sebe, v dialogu z gradivom predhodne in sodobne besedne umetnosti, in skiciral, kakšno je mesto postmodernistične citatnosti v zgodovini medbesedilnih pojavov: implicitno jo je uvrstil med pozna obdobja, ko je literatura sintetizirala že napisano, njeno posebnost pa je videl v "krizi tradicionalnih sistemov reprezentacije" in "samorefleksivni zavesti", ki sta literarne reference spremenili v "vodilno načelo v kompoziciji besedil". Že v tem eseju pa je načel tudi problematiko medbesedilnega branja, medbesedilne kompetence in njenega razmerja z literarnim kanonom. Poetološka in aksiološka drugačnost v bralcu zbujata občutek že branega, zato je pri
interpretiranju prisiljen zajemati informacije, ki jih je uskladiščil v svoji enciklopedični vednosti. Logiko priklicevanja teh podatkov pri branju besedila je avtor razložil kot delovanje medbesedilnih predpostavk in podmen.

Leta 1988 je v območje poststrukturalistične aktualizacije Bahtinove teorije dialoškosti stopila Juvanova esejizirana razprava Krst pri savici kot citat. Tu je strnil, razvil in preskusil svojo različico teorije medbesedilnosti. Avtor je skušal temetološko problematiko razložiti s samosvojim spojem teorije medbesedilnosti in recepcijske estetike, natančneje, zgodovine učinkovanja. Tako je postala še izrazitejša historična obravnava; zanjo sta bila tekst in medbesedilnost medija, prek katerih se v kulturi spoprijemajo ideologemi in sociolekti in v svoja pomensko-vrednostna območja pritegujejo bralce, pisatelje in druge pisce metabesedil.
Avtor se je v knjigi posvetil produkcijski in recepcijski plati medbesedilnosti. Pri opisovanju literarnega dela je upošteval razlikovanje med sistemskimi in besedilnimi predlogami ter reproduciranjem elementov in struktur; določil je še glavne načine za njihovo predstavljanje - opis, prenos in posnetek. Medbesedilnost je pripel na poststrukturalistična izhodišča, saj jo je modeliral kot proces neskončne semioze, v katerem pomen in strukturo enega besedila (znaka) osvetljuje drugo besedilo (interpretant), to pa se spet navezuje na tretje besedilo itn. Semiotika interpretanta tudi pri Juvanu reformulira bahtinovski dialogizem in z njim vred poudarja reverzibilnost in interaktivnost medbesedilnih razmerij: predloga osvetljuje novo besedilo, narejeno iz njenega gradiva, novo delo pa priklicuje, predstavlja in interpretira predlogo, jo izrablja za vzpostavljanje drugačnih pomenov.
V začetku 90. si je pisec razvil še pojma medbesedilna vrsta (zvrst) in figura, ki sta se sicer občasno že pojavljala v nekaterih teorijah citatnosti.

Medbesedilnost na Slovenskem ni ostala samo domena literarne vede. Pojavlja se v razpravah Tomaža Sajovca o historizmu v 19. stoletju in Marka Stabeja o razvoju slovenskega pesniškega jezika. Slovenska literarnovedna teorija medbesedilnosti je vplivala tudi na slovstveno folkloristiko: Marjetka Golež sistematično proučuje navezovanje modernega slovenskega leposlovja na ljudsko pesništvo.

V

1. Pomen pojma medbesedilnost za literarno vedo.

Medbesedilnost je spoznavno orodje in miselni model. Svojo veljavnost je kazala:
- s povezovanjem in kritično nadgradnjo sorodnih intuicij ali delnih koncepcij iz preteklosti,
- s smiselnim vpenjanjem v sicer raznovrstne, a notranje bolj ali manj povezane teorije,
- med teorijami spodbujala tvorno diskusijo,
- se obnesla pri povezovanju širokega predmetnega področja, zlasti literarnih pojavov od najstarejših obdobij do sodobnosti.
- Omogočila je tudi nov, v širšem duhovno-znanstvenem in umetniškem kontekstu relevanten spoznavni uvid v resničnost in književnost, s tem pa odkrila prej neznane ali pa nerazumljene pojave, proizvedla nove kategorije, načela plodne probleme in s svežimi povezavami modificirala polje znanstvenega razpravljanja.
- Pomembno je sooblikovala teorijo o razmerjih med:
" subjektom,
" tekstom,
" jezikom,
" literarnim diskurzom,
" družbenimi ideološko-vrednostnimi kodi, nejezikovnimi označevalnimi dejavnostmi in zgodovinskimi procesi.
- Pokazala je, da se subjekt prek usvajanja in rabe jezika:
" umešča med simbolne sestave kulture,
" se prek njih samozaveda,
" dojema zunanjo resničnost in
" vzpostavlja čustveno-volitivno in vrednostno perspektivo nanjo.
Vendar subjekt obdajajo tudi izvensimbolne silnice in gnezda simbolnega samozavedanja in spoznavanja sveta, spletena iz njegovega jezikovnega sovpadanja s spremenljivim kulturnim kontekstom.

Koncepcija obče intertekstualnosti je pripomogla k razvoju sociohistorične teorije literarnega teksta. Besedilo je - podobno kot že pri Ingardnu - nepopolno, odprto in nedokončano; odvisno je od branja in vpeto v procese označevanja. Zgrajeno je iz jezikovnih znakov, ki postajajo nosilci pomena v verigi interpretantov (prek razmerij z drugimi znaki). Ti se ne nahajajo samo znotraj meja besedila, ampak so protislovno hkrati v njem in zunaj, saj so bili uporabljani že v drugih izjavah. Bralec interpretante spominsko priklicuje iz medbesedilne enciklopedije, usmerja pa ga sklepanje (inferiranje) iz podmen, predpostavk in drugih oblik implicitnega v besedilu. Prav ta ideja je razkrila prepletenost besedila z družbeno in historično mrežo diskurzov.

Medbesedilna družbenozgodovinska interaktivnost kroji značaj posameznega besedila. Poleg tega tudi karakterizira literarni diskurz. Iz tega sledi, da se prek interdiskurzivnosti povezuje z ostalimi sociolekti in kulturnim izročilom.
Omenjeni vidiki obče intertekstualnosti literarni vedi nudijo mnoga plodna izhodišča. Na njih gradi semiotično-sociolingvistično in dialoško usmerjeno teorijo literarnega dela in razlaga osrednje literarnozgodovinske probleme. To so na primer:
" pluritemporalnost literarnega dela (to so vzorci neoromantike in balade v Podbevškovi avantgardistični Električni žogi ali topika razvalin pri Jenku),
" obstoj in razvoj literarnih tokov, smeri, zvrsti in žanrov (npr. petrarkizem),
" zmanjševanje razlik vodilnih reprezentacij, ki v nekem obdobju oblikujejo družbeno zavest in tako vplivajo na subjekte izjavljanja v raznovrstnih žanrih (npr. obtok narodne ideje ali stereotipa nemškutarja v slovenski kulturi v drugi polovici 19. stoletja),
" vzvodi, ki gradijo in prenavljajo tradicijo, ustvarjajo tipološke konstante,
" vedno nove izrazne zmožnosti,
" izmenjava med nacionalnimi literaturami in med kulturno-civilizacijskimi makro- in mikroregijami (npr. byronizem v evropskih romantikah).

Literarni vedi je veliko prispevala tudi koncepcija citatnosti:
" vzpostavila je enoten okvir za obravnavo citatnih oblik in zvrsti, ki so bile nekoč razpršene,
" stroko je opozorila na pomembno razsežnost književnosti in sicer, da je v literarna dela, njihovo ustvarjanje in sprejemanje vedno vgrajeno tuje gradivo, takšno, ki ni zajeto iz avtorjeve domišljije, življenja ali iz družbenih in zgodovinskih dogodkov, temveč izposojeno iz narejenih besedil (iz zakladnice tradicije ali pa iz sodobnega sporočevalnega obtoka).

Teza o literaturi iz literature je literarnozgodovinsko metodologijo obogatila s pretajenimi načini opisa avtoreferencialnih mehanizmov, vpletenih v upravljanje literarnih procesov.
Kar se tiče literarnega sistema, si ta prek medbesedilnega samonanašanja vzpostavlja svoj kanon besedil, avtorjev, estetskih vodil, dominantnih idej in predstav, postaja medij kulturnega spomina, vendar pa po tej poti kanon tudi spodnaša, renovira in proizvaja nove izrazne možnosti. V konvencionalni citatnosti so medbesedilnost zaznamovale predvidljive kazalke, tako s predlogami, kakor tudi strategijami in funkcijami njihovega preoblikovanja.
Teoretiki so uvideli, da je nastala zelo velika in nepregledna množica medbesedilnih pojavov. Ugotovitev, da dialog literature z literaturo implicira in da se smisel in estetika literarnega besedila vzpostavljata medbesedilno, je v literarni vedi vzpodbudila nove postopke interpretacije (smisla ne razlagajo toliko iz znotrajbesedilnih podatkov, ampak ga izvajajo iz relacij znotrajbesedilnih znakov z ozadji, sestavljenimi iz drugih literarnih del in neleposlovnih spisov).

Teorija medbesedilnosti v literarno morfologijo vnese opise načinov prevzemanja, preoblikovanja, razvrščanja in preosmišljanja tujih sestavin v literarnem besedilu, ter razložila sredstva, ki bralca opozarjajo na navzočnost izposojenih elementov in struktur. Na področju temetologije je poudarila, da teme in motivi niso sestavine, ki bi bile notranji zgradbi besedne umetnine imanentne, ampak so proizvod interpretativne obdelave. Motivi in teme so razlagalni, analitično-sintetizacijski konstrukti, ki sidrajo besedilo in njegov smisel v razpravljalno vesolje. To pa pomeni, da bralci presojajo njegovo resničnost s ponovljivimi, stereotipnimi situacijsko-dogodkovnimi okviri in scenariji, veljavnimi tudi v drugih besedilih kulture. Motiv je vselej vtkan v neko govorico, zato se literarna dela, ki tuji motiv sprejemajo, odzivajo tudi nanjo.

V genologiji se z medbesedilnostjo razvije antiesencialističen in nehierarhičen pogled na genezo, obstoj in razvoj genoloških form, pa tudi na njihovo razmerje z besedili. Vrste in zvrsti s tega stališča niso notranje forme. Obstajajo na treh ravninah:

" kot genološka poimenovanja, s katerimi so pisatelji, barlci, poetologi, kritiki in literarni znanstveniki označevali besedila ali njihove nize,

" kot genološki pojmi, nastali z metajezikovnim opisovanjem ali normiranjem samih literarnih tekstov,

" ti pojmi pa tvorijo tretjo, pojavno genološko ravnino.

2. Sistem medbesedilnosti.

Sistematika medbesedilnosti je urejena glede na predmetnost, metode in cilje literarne vede. Njen namen je med drugim pokazati, da pojem medbesedilnosti povezano interpretira problematiko, ki je bila prej zunaj razvida stroke ali pa je bila obravnavana razpršeno.

Medbesedilni kulturni kod, kazalke in simptomi citatnosti.

Medbesedilnost kot obča je zvečine prikrita lastnost besedil, citatnost pa je očitno izpostavljena odlika nekaterih literarnih del, zvrsti ali smeri.
Citatnost je pravzaprav ustvarila svoj lastni temelj. Med občo in posebno medbesedilnostjo ni ostre kategorialne razmejitve, ampak je več prehodnih stopenj. V ožje jedro citatnosti sppadajo literarna dela in njihovi elementi, ki bi brez navezave na tuje ozadje izgubili svojo pomensko in estetsko figuro. Zato so njihove predloge znane, v besedilu razločno označene, dosledno predstavljene, vrednostno in problemsko tematizirane, povrhu pa zvrstno, slogovno ali semantično opazno drugačne od navajajočega besedila, tako da z njim stopajo v dialoško interakcijo. Če nekatere zvrsti (menipejska satira, parodija, pastiš), stili (burleska), literarne smeri (postmodernizem), postopki (metafikcija), avtorji in dela po omenjenih kriterijih težijo k trdnemu jedru citatnosti, pa na njenem obrobju ostajajo pojavi, ki svoje medbesedilne konstitucije ne izrabljajo za kakršnekoli pomembnejše estetske ali pomenske cilje. Takšne so npr. mnoge dramatizacije, priredbe in nadaljevanja uspešnic ali klasikov, tradicionalni biografski i
n zgodovinski romani, zvestejše variacije in aluzije na mitske topose.
Meja citatnosti z občo medbesedilnostjo je spremenljiva. Določajo jo recepcijske odločitve, ali so ujemanja besedil z že branim naključna ali pa pomensko estetsko funkcionalna. Citatno je torej tisto besedilo, za katero lahko bralec utemeljeno domneva, da si je njegov avtor tuje predloge prisvajal ali se je nanje skliceval zavestno in pri tem računal, da bo občinstvo zmožno te navezave prepoznati in jih interpretirati kot ubeseditveno strategijo. Takšno sprejemalno predpostavko vzpodbujajo podatki iz samega besedila in splet dejavnikov iz njegovega sistemskega okolja. Sporočilnost citatnosti omogoča šele globalni literarno-kulturni medbesedilni kod, ki mora biti vsaj delno skupen avtorju in bralcem. V kod je zajet enciklopedični repertoar reprezentativnih, pogosto objavljanih, obravnavanih, omenjanih in citiranih del, izjav, tem ipd. Medbesedilni kod vzpostavljajo, vzdržujejo in spreminjajo literarna dela, pisatelji, recepcijska pričakovanja in navade, šolstvo, znanost ipd. Če je avtorjev medbesedilni kod br
alcu tuj, je treba branje opreti na filološki aparat opomb in komentarjev.
Glede na kulturno raven ciljnega občinstva (socialno-zgodovinska dostopnost citatnosti) bi mogli govoriti o elitistični in poljudni (ezotrični in eksoterični) medbesedilnosti, morda po razvrstitvi Janka Kosa še o citatnem verizmu, hermetizmu in klasiki. Če se literarno delo očitno navezuje na najožje predloge, je njegova citatnost poljudna. Takšne so na primer kontrafakturne parodije tipa "prosto po Prešernu". Elitistično hermetična pa je citatnost tedaj, ko so sklicevanja zabrisana, šifrirana z nekonvencionalnimi kazalkami, sporočilno večumna in teže dojemljiva, v igro pa so priključene predloge, dostopne le ožjim krogom izvedencev.

Na ravni literarnega sistema in njegovega zgodovinskega okolja citatnost kroji medbesedilni kod, ki ni enovit, ampak vedno razslojen, pogojen s splošno družbeno distribucijo moči in vednosti. V dispoziciji literarnega dela ali v neposredni povezavi z njo pa o uspešnem dojemanju citatnosti odločajo kazalke in simptomi medbesedilnega navezovanja. Kazalke citatnosti so jezikovni in parajezikovni znaki z indeksalno vrednostjo, ki na konvencionalen način opozarjajo na medbesedilno sestavo literarnega dela. Zaradi svoje ponovljivosti so znane domala vsem, ki literarna besedila ustvarjajo ali se z njim ukvarjajo. Nahajajo se v samem besedilu, še raje pa v njegovem obrobju in v spremnih, obliterarnih spisih. Lahko da avtorji sami opozarjajo na medbesedilni značaj svojega dela ali pa na to opozarjajo kritiki ali pa kdo drug.

Ker vsak citat ni tudi kazalka, je treba ločiti neprehodne in prehodne medbesedilne prvine.V prvi vlogi je citatnost s kazalkami vred samozadostna, v drugi vlogi pa nastopajo kot opozorila na medbesedilne korelacije, ki jih literarno delo izpeljuje dosledneje, v daljših segmentih ali celoti.

Na medbesedilnost v literarnem delu lahko opozarjajo obliterarne kazalke, ki so večinoma metajezikovno opisne. Lokacija, ki je najbolj obremenjena z opozarjanjem na citatnost, je obrobje besedila. Kot pribesedne kazalke citatnosti funkcionirajo naslovi, podnaslovi in epigrafi, ki citirajo, parafrazirajo, variirajo, posnemajo ali aluzivno priklicujejo znane naslove, nanašajo pa se na druge značilne sestavine predlog (imena avtorjev, junakov, prizorišč…) in na genološke ali literarnosmerne pojme, ki že sami pokrivajo nize besedil. Te kazalke so že same po sebi medbesedilne, saj povzemajo elemente ali strukture, na katere se literarno delo bolj ali manj naslanja. Torej na citatnost celote opozarjajo elementi, ki so sami citatni.
Citatnost je lahko nakazana tudi metaforično ali kako drugače, brez natančnejšega določanja vira. Kazalno vlogo imajo še posvetila umetnikom, kadar funkcionirajo kot poklon ustvarjalnemu vzoru. Med pribesedilne kazalke citatnosti se nenazadnje uvrščajo opombe, pripombe in marginalije, ki z različno natančnostjo identificirajo vire, na katere se delo opira.
V glavnem besedilu so konvencionalne kazalke citatnosti zvečine parajezikovne, grafične (pisanje v narekovajih, vezalkah ali kurzivi in ločeno stavljenje vloženih besedilnih enot). Dokaj razširjene znotrajbesedilne kazalke so še spremni stavki, ki dobesednim navedkom in ostalim kazalkam določajo avtorja, splošnejše ozadje oziroma vir.

Veliko opozoril na medbesedilnost pa ni tako očitnih in predvidljivih. Odvisni so od interpretativnih odločitev in medbesedilne zmožnosti bralcev, čeprav pod določenimi pogoji lahko postanejo rutinski. Gre dejansko že za simptome citatnosti, a takšne ki bralcem navadno najprej padejo v oči.
Bolj pritajeno na navzočnost tujega diskurza opozarjajo pozornega bralca motnje v besedilni sklenjenosti (slogovno-pomenski, jezikovni in zvrstni kontrasti). Včasih v medbesedilno branje sili nepopolnost, nerazumljivost, nesmiselnost teksta; bralec mora informacijo dopolniti iz zaloge svojega bralnega spomina. Poleg tega na intertekstualnost opozarjajo tudi hiperbolično kopičenje značilnosti predloge, ironično razmerje do prevzetih vzorcev in sistematično ustvarjanje motivno-sižejskih vzporednic z zgodbenim potekom predloge. Pretiravanje in ironija je značilna za stilizacije, pastiše in karikaturne parodije, zgodbene analogije pa za dramske, pesniške ali pripovednoprozne variacije mitskih sižejev in motivov.


Medbesedilno predstavljanje in sklicevanje.

Čeprav izraz predloga predpostavlja, da je predhodno besedilo vzorec, po katerem je izdelano poznejše literarno delo, pa je dekonstrukcija vzročnosti, izpeljane iz časovnega prvenstva, pokazala, da je izhodiščnost in modelotvornost predloge vzpostavljena šele z izjavnim dejanjem naslednjega besedila. Po eni strani drži, da je literarno delo sestavljeno ali izpeljano iz zgodnejših predlog, po drugi strani pa prav ono znakovne tvorbe samo izbira za svoja ozadja, jih medbesedilno predstavlja, uporablja ali pa se nanje sklicuje.

A) PREDLOGE.

V vlogi predlog prepoznamo posamezna besedila, skupine ali nize besedil (ciklus ali pisateljski opus), pa tudi zvrstne, stilne in druge označevalne sisteme. Poleg delitve predlog na besedilne, besedilnonizne in sistemske so za literarnovedno rabo koristne še druge razvrstitve, npr. na besedne in nebesedne, literarne in neliterarne, sodobne in pretekle, istojezične in drugojezične ter domače in tuje. Najpogosteje se literarna dela nanašajo na dela drugih avtorjev, včasih pa se pisatelji dialoško spoprijemajo tudi s svojimi lastnimi spisi in njihovo recepcijo. V postmodernizmu so se po Borgesovem zgledu uveljavili postopki mistifikacije; literarna dela se nanašajo na besedila, ki jih v resnici sploh ni.
Cankar se je v povesti Potepuh Marko in kralj Matjaž s posnemanjem navezoval na konvencije ljudskega pripovedništva in na širše sisteme ljudske kulture (sistemske predloge), motivno-tematskimi odnosi je variiral intertekst pripovedk o kralju Matjažu (besedilnonizna predloga), posamezne formulacije, osebe in potek zgodbe pa je zajel iz povedke Pijanec pri kralju Matjažu (besedilna predloga).
Zaznavnost tujosti in drugačnosti konvencije je odvisna od slovesa predlog, kazalk citatnosti, predvsem pa od obzorja bralcev in njihove kulturnozgodovinske oddaljenosti od izvornega konteksta umetnine.

B) OPISI, PRENOSI, POSNETKI.

Sleherno znakovno predstavljanje je vselej že medbesedilno. Na opisni ravni literarne vede je mogoče ločiti med predstavljanjem, ki daje vtis, da neposredno izraža pisateljevo duševnost ali zunanjo resničnost, in pisanjem, ki bralno pozornost usmerja na druge govorice, izjave, besedila ali konvencije, osvetljuje njihovo posebno zgradbo, perspektivo in vsebino. Znaki literarnega besedila v zadnjem primeru ne delujejo več kot prozorna okna v dušo in svet, ampak zastopajo in izrabljajo tuje znake prav kot znake, v njihovi znakovnosti.
Model treh postopkov medbesedilnega predstavljanja oziroma navezovanja se opira na več podlag;
- na Genettov razloček med metatekstualnostjo in transformacijsko ali imitacijsko hipertekstualnostjo,
- opozicijo kontigvitetne in similaritetne medbesedilnosti pri Lachmannovi,
- Karrejev binom poustvarjanja elementov ali relacij predloge,
- Pierceva razvrstitev zankov na indekse, ikone in simbole,
- Bahtinova delitev podajanja tuje besede.

" Medbesedilni opis - njegovi značilni obliki sta parafraza in povzetek besedila - je tematsko predstavljanje predlog ali njihovih sestavin. Pri opisnem navezovanju vsebinske in izrazne forme tujega diskurza ostajajo v jeziku literarnega dela neizrazite, saj jih ta podreja svojim lastnim izraznim sredstvom. Razmerje literarnega dela do predloge je metajezikovno, nanjo se nanaša s poimenovalnimi oznakami, komentarji, opisi, razčlembami, povzetki interpretaciajmi ali ocenami. Opisno metabesedilo je simbolni znak predloge, njenih elementov ali relacij, ker njegovi znaki označevalcem predloge načelno niso podobni, niti niso vzročno-posledično ali časovno-prostorsko povezani z njenimi označenci. Opis je značilen za poetiko, retoriko, literarno kritiko in literarno vedo.


" Prenos je dobesedni citat in je poustavritev elementov z jezikovne površine, pa tudi iz besedilnega sveta. Takšna predstavitev predlog pogosto ustvarja stilne, pomensko-vrednostne in funkcijske interference z novim sobesedilom. Znaki, ki zastopajo predlogo na način medbesedilnega prenosa, so bodisi citati znakov, bodisi indeksi, da dopolnjujejo ali pa nadaljujejo znano zgodbo.

Medbesedilni prenosi so v glavnem navedki segmentov jezikovne površine besedila in dobesedne ali variirane ponovitve celih besedil. Pri citatnih izposojah oseb in dogodkov gre pravzaprav za varianto ubeseditev referenc, ki so predstavljene kot istovetne ali bližnje referencam jezikovnih znakov matičnega besedila.


" Posnetki (stilizacija) imajo značilnost, da je dialog med lastnim in tujim govorom potencialno izrazit. S svojimi površinskimi mikrostrukturami (s stilemi ali celotnim jezikovnim slogom) ali makrostrukturami besedilnega sveta (zgradbo motivov in zgodbe) novo besedilo sicer deluje analogno ustreznim relacijam v predlogi; toda ta podobnost je proizvod izjavnega subjekta, ki medbesedilno posneti vzorec postavlja v drugačno perspektivo, s tem pa mu spreminja smisel in funkcijo. Znaki v medbesedilnem posnetku so ikonična predstavitev predloge.

Posnemanje ima dve glavni vrsti: pri prvi, bolj razširjeni, so predloge sistemske (avtorski, literarnosmerni, zvrstni, socialni, funkcijski in drugi stili), pri drugi pa se literarno delo navezuje predvsem na eno besedilo.
V prvem primeru je besedilo s svojimi jezikovno-izraznimi sestavinami izpeljano iz ponovljivih, konvencionaliziranih značilnosti kakega korpusa sorodnih si besedil.
(Tavčar je Visoško kroniko stiliziral s posnemanjem zvrstnega stila kronike in z arhaizacijskim zgledovanjem po knjižnem jeziku preteklih obdobij.)
Druga glavna vrsta posnetka pa je vezana na eno samo besedilo ali na niz besedil z enako motiviko.

Medbesedilna sintaksa, semantika in pragmatika.

Tuje gradivo je zgradbeno in pomensko konstitutivno predvsem pri besedilih, ki jih je Genette imenoval hiperteksti; ti so tako rekoč v celoti izpeljani iz kakšnega znanega literarnega dela ali koda. Gradivo iz predlog se pri vgraditvi v nov kontekst praviloma transformira in prerazporeja, npr. z zgostitvami ali razširitvami, z izpuščanjem, dodajanjem, premeščanjem…
V medbesedilno predstavljanje in semantiko se vedno vpletajo vrednostna razmerja do predlog. Ta so sicer berljiva v sami strukturi, delujejo pa tudi navzven, saj literarno delo kot kompleksno izjavno dejanje vpliva na udeležence literarne komunikacije. V glavnem se citatne perspektive razvrščajo med dve nasprotujoči si tendenci:
" asimilacijska - literarno delo poudarja ujemanje s predlogo, sprejema njen vrednostni svet,
" disimilacijska - izpostavlja različnost do predloge in jo zavrača.


Citatne figure in zvrsti.

Znaten del medbesedilnih sklicev in izpeljav se je v tradiciji utrdil, se zasidral v zavesti pisateljev, bralcev, kritikov in ostalih dejavnikov v literarnem sistemu. Ponovljive oblike sklicev, ki so se jih oprijela tudi že stalna poimenovanja, so podobne retoričnim figuram. V sobesedilu so opazne. Lahko jih upravičeno označimo s terminom citatne figure. Po isti logiki moremo konvencionalne izpeljave krstiti za medbesedilne oziroma citatne zvrsti.
Citatne figure in zvrsti strukturirajo trije postopki medbesedilnega predstavljanja in sklicevanja: prenosi, posnetki in opisi. Sistematično razvrstitev določa pa še en kriterij in sicer ali se navezava na predlogo vpisuje predvsem na besedilno površino, v jezikovni izraz literarnega dela, ali pa se medbesedilnost vzpostavlja na ravni besedilnega sveta (prek notranje zgradbe).
Nekatere od tradicionalnih zvrsti in oblik medbesedilnosti so bile predstavljene že v začetku, druge pa bomo na kratko predstavili v tem poglavju.


" PRVA SKUPINA

Sem spadajo tista dela, ki nastajajo s prenosi znakov in predlog.

- Cento je transpozicijska citatna zvrst, pri kateri je nova pesem s svojim lastnim sporočilom vred sešita iz citatov verzov, prenesenih iz različnih del kakega pesnika (Menart: Montaža iz Prešerna).

- Kontrafaktura; v njej se z dobesednim citiranjem znanega besedila ter s tematskimi zamenjavami posameznih izrazov in sintagem zgradi sporočilo, ki je izvirniku povsem nezvesto. (Andrej Šuster - Drabosnjak: Litanija vseh svetnikov). Kadar ima komično-satirične vloge, je žanr parodije.

- Montaža - razdira svojo slogovno ubranost in sporočilno sklenjenost; poleg tega se navezuje na raznorodne predloge, zajete ne samo iz literature, ampak tudi iz publicistike (Kosovelove časopisne lepljenke).


- Travestija ne prenaša vase elementov jezikovno-izrazne ravni predloge, ampak v prvi vrsti sestavine njenega besedilnega sveta. To gradivo ubesedi v krepko znižanem slogu, pri čemer povzeto fabulo, junake in predstavljeni svet posodablja, banalizira in familizira (Jančar: Zalezujoč Godota).

- Nadaljevanje - tu gre za sižejsko dokončan izvirnik, pri čemer novo delo prinaša poznejši, a smiselno razmeroma samostojen niz dogodkov (Smole: Krst pri Savici).
- Dopolnitev - tu pa gre za izrazitejše poseganje v predzgodbo in izčrpno predstavljanje dogajanja, ki je bilo v izvirniku le nakazano ali implicirano (Malenšek: Črtomir in Bogomila).

- Variacija na temo zgodbo ali motiv je od dopolnitve mogoče ločiti po bolj poantirani reinterpretaciji predloge (Sartre: Muhe).

" DRUGA SKUPINA

Ta predloge posnema. Večina literarnih del tega razreda je izpeljanih iz sistemskih predlog, le motivno-zgodbena analogija oziroma aluzija se sklicuje na besedilni izvirnik.

- Stilizacija/imitacija - stilizacija konvencijam tujega slogovnega vzorca sledi z razvidnejšo pomensko-vrednostno distanco, a manj natančno. Literarno delo v celoti obarva s simptomi tujega sloga. Prehaja v karikaturo oziroma karikaturno parodijo tedaj, ko literarno delo izbrani vzorec upodablja s pretiravanji, poenostavitvami ter iz izrazito kritičnega stališča (Mencinger: Cmokavzar in Ušperna).

- Citatne figure:
˘ Citat tvori prenos jezikovnih označevalcev iz prehodnega besedila/izjave v drugačen kontekst; citat lahko obsega celo en sam morfem, vendar pa rajši reproducira cele stavke ali širše segmente.
˘ Parafraza predstavlja zamenjave izvirnih fomulacij, njihovo izpuščanje in povzemajoče zgostitve.
˘ Opis nastane s prehajanjem parafraze v prenos.
˘ Sentenca, pregovor ali reklo so oblike dobesednih ali variiranih ponovitev izjav, katerih besedilni viri so povečini že utonili v pozabo.
˘ Emblem sestavljajo:
o podoba (pictura), navadno bakrorez, v kateri je
o citatni vpis (inscriptio), oboje pa komentira
o podnapis (subscriptio), ki je pogosto navedek kakega znanega dela.
˘ Prenos karakterizira izposoje - oseb, motivov ali dogajalnih prostorov (Župančič, izposoja junaka iz Krsta pri Savici).
˘ Topos in mitski lik/situacija je podoben izposoji, le da se tu pisec ne navezuje na en sam izvirnik, ampak črpa iz zaloge kulturnega spomina (npr. Prešernovi zgledi iz antične mitologije (Orfej)).
˘ Posnemanje je podlaga nerazsežnim imitacijam stilemov.
˘ Reminiscenca manj odločno odmeva osamljeno značilnost iz kakega znanega besedila, denimo njegovo zvočno-besedno figuro (Župančič; "skrivnostno in ljubo / in žalostno tako", po Murnovih Vlahih).
˘ Metrični citat je raba verznega vzorca, ki se od verzifikacije, v katero je vcepljena, oblikovno-funkcijsko razlikuje ali pa je opazno drugačen od siceršnjih verznih navad pesnika.
˘ Oblikovno-zgradbeni citat je v bistvu posnetek stereotipne kompozicije, motivov, razmerij med literarnimi osebami, karakterizacije, ki v novem besedilu dobi drugačno vlogo.
˘ Arhetip je posnemovalsko-citatna figura, prek katere pisec neko novo vsebino predstavlja kot ekvivalentno mitu ali mitskemu junaku (prometejski motiv v Prešernovem Pevcu).

ZAKJUČEK

Ob samem koncu obravnave intertekstualnosti bi rada dodala še nekaj svojih misli.
Pojem intertekstualnosti je po eni strani zelo zapleten pojav, za čigar obstoj ve zelo malo ljudi. Po drugi strani pa njegove pojave ali pa učinke prej ali slej uporabi skoraj vsak človek. Le redki pa se zavedajo, da so le-ti pravzaprav del nekega velikega poglavja v literarni vedi - intertekstualnosti.
Te pojave so veliki teoretiki in lingvisti raziskovali že v davni preteklosti, le da se je pojem kot tak kakršnega poznamo danes, izoblikoval šele z raziskovanji Kristeve in velikih teoretikov in znanstvenikov prejšnjega stoletja. Pravzaprav se pojem intertekstualnosti navezuje na vsa dognanja in spoznanja že od antike prek srednjega veka, vse do teoretskih in filozofskih raziskav metodologije novejše dobe (med njimi se mi zdijo najpomembnejše strukturalizem, poststrukturalizem, teorija dialoga, psihoanaliza, dekonstrukcija itn.).
Medbesedilnost zajema tudi vso pojmovanje literature; od njene produkcije (avtor, ideje za nastanek literarnega dela…) prek bralca do recepcije. In to ne samo fizično plat, temveč tudi tisto, kar je nad psiho oziroma v njej - nezavedno.
Ker je medbesedilnost res zelo obsežen in pomemben pojav, po drugi strani pa prisoten ne samo v literaturi, ampak tudi v življenju sploh, mislim, da bi ga bilo treba vsaj malo predstaviti že učencem v srednjih šolah. To bi pripomoglo k boljšemu razumevanju literarnih del in kar je najpomembneje, to bi omogočilo ljudem izven naše stroke, da prvič sploh slišijo za ta izraz in ga mogoče tudi vsaj malo spoznajo.

Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav, ki vas zanima med naslednjo izbiro

Pripone: INTERTEKSTUALNOST__seminarska_-povzetek_.doc

IZMENJAVA POVEZAV
Free wwwlinks.50webs.com websites listing and linkexchange - Health
Free submission to wwwlinks.50webs.com Web Directory - Category Health.
Free directory.velikan.net websites listing and linkexchange - Shopping
Free submission to directory.velikan.net Web Directory - Category Shopping.
Izdelava orodij, toplotna obdelava Kaldera d.o.o.
izdelava orodij za ekstruzijo aluminija, toplotne obdelave kovin
Free websites listing and linkexchange - Blogs
Free submission to our Web Directory - Category Blogs.

Spletno gostovanje sloHOST
Spletno gostovanj oz. gostovanje spletnih strani na našem spletnem strežniku sloHOST. Strežnik ima inštalirano Plesk nadzorno ploščo.
Internetne povezave in internet članki
Spletni imenik, ki ima objavljene spletne povezave povezanez internetom in vse kaj ponuja svetovni splet.
Free wwwlinks.50webs.com websites listing and linkexchange - Directories
Free submission to wwwlinks.50webs.com Web Directory - Category Directories.
Domov | Galerije slik | Seminarske naloge | Učne priprave | Ostalo Spletna stran je avtorsko delo avtorjev prispevkov.
Vse seminarske naloge in učne priprave so brezplačne.