UREDITEV PISEM
V 27. knjigi Zbranega dela, ki jo je uredil in zapisal opombe Jože Munda, so objavljena tudi pisma in tri razglednice med Ivanom Cankarjem in Ano Lušinovo. Pisma so urejena po časovnem zaporedju od najstarejšega v letu 1898 do najmlajšega v letu 1907. Dopisi so oštevilčeni v takšnem zaporedju, kot je pisal Cankar, tudi če gre le za razglednico. Datum pisma oz. razglednice je objavljen na tistem mestu, kot ga je zapisal Cankar, bodisi v oglatem oklepaju desno zgoraj, ali pa levo spodaj.
Opombe obsegajo najnujnejše podatke o vsakem pismu oz. razglednici, vendar le za čas, ko sta si dopisovala; če Cankar omenja kakšno delo je razložen tudi vzrok k pisanju dela in pa kaj se je potem z posameznim delom dogajalo ( ali je bil dokončan, uprizorjen,... ). Za vsak dopis posebej je tudi navedeno, kje so ti izvirniki danes, če so ohranjeni, kdaj so tja prišli in kje so bili že objavljeni.
Pri vsakem pismu oz. razglednici so najprej navedeni bibliografski podatki: kdaj in od kod ji je pisal ter nagovor ( Draga, ljuba, ljubljena, moja, … ).
Komentarji k pismom poskušajo biti stvarni. Vir zanje so tudi razlage v prejšnjih objavah Cankarjevih pisem, predvsem v Pismih, literarno-zgodovinska in biografska literatura o Cankarju in njegovi dobi. Uredniki so se izogibali razlagam posameznih izjav in misli, da ne bi presegli dokumentarnega značaja izdaje.
PISMA IVANA CANKARJA ANI LUŠINOVI
Cankar se je seznanil z Ano v maju leta 1898. Ljubezen med njima je vzplamtela hitro in močno in čisto naravno je, da je našla odmev tudi v Cankarjevem umetniškem delu.
Ana je v tistem času obiskovala meščansko šolo in bila stara 17 let. Živela je skupaj s sestro Minko in polsestro Hermino pri očimu in skrbniku Alfonzu Pellanu v Kolizeju, ki ga je obdajal krasen park v katerem sta se s Cankarjem sestajala. Po smrti očeta in matere, je Ana stanovala pri sorodnici, trgovki Terezi Pogačnik; po njeni smrti se je vrnila k očimu, ki je odslej skrbel za njeno šolanje. Zaradi bolezni je pogosto izostajala od pouka in težko napredovala; ko se je jeseni 1899 vpisala na učiteljišče, je bila dve, tri leta starejša od svojih vrstnic. Jeseni 1903 je nastopila učiteljsko službo. Oktobra 1905 pa se je poročila z učiteljem Hinkom Bregantom in se preselila na Plešivec pri Škalah.
Dopisovanje med Cankarjem in Ano zajema čas od 4. julija 1898 do 18. aprila 1907 s presledkom med novembrom 1898 in novembrom 1901. Obsega 44 Cankarjevih dopisov in tri Anine. Od Aninih pisem pogrešamo skoraj vse, saj so ohranjena le tri pisma.
Prvi je Cankarjeva pisma priobčil Janko Glazer, dobil jih je od nekdanjega Aninega moža. Drugi natis je oskrbel Izidor Cankar.
Izvirniki teh pisem so danes v rokopisnem oddelku NUK. Leta 1956 sta jih izročila NUK - u Anka Komovec in Janko Glazer.
ZNAČILNOSTI IN VSEBINA PISEM TER
ANALIZA OPOMB UREDNIKA
Od štiriinštiridesetih Cankarjevih dopisov Ani Lušinovi je največ pisem in sicer 41 in 3 razglednice. Večino oz. kar 22 pisem ji Cankar piše iz Pulja, 19 iz Dunaja in 2 dopisnici prav tako iz Dunaja in eno pismo iz Ljubljane. Pisma ji piše v obdobju od 4. julija 1898, ko je prišel v Pulj in do 18. aprila 1907. Leta 1898 ji pošlje 25 pisem, 1902. leta 13 pisem in eno razglednico in 1904. leta 6 pisem in eno razglednico ter 1907. leta zopet eno razglednico.
Prvi, večji del dopisovanja med njima sega v leto 1898. Gre za 24 obsežnih, skoraj izključno erotičnih pisem, ki, kot je v opombah zapisal Jože Munda, sodijo med najlepše ljubezenske izpovedi v slovenski literaturi. V oktobru ali novembru ( ni natančnega datuma ) 1898 je prišlo med njima do preloma - Cankar se je zaljubil v Anino sestro Minko. Nato lahko opazimo, da je sledil do jeseni 1901 molk, ko sta dopisovanje zopet obnovila. Ta drugi del pisem obsega dvajset Cankarjevih dopisov in tri Anine. Napisani so prijateljsko, vendar vseskozi z bolj ali manj prikritim, otožnim spominom na nekdanjo ljubezen.
Iz teh 44. dopisov med Cankarjem in Ano Lušinovo izvemo tudi veliko splošnih podatkov, kot npr. v katerih krajih se je nahajal, ko je pisal ta pisma; pri kom je živel ( razberemo lahko tudi, da je na Dunaju nekaj časa živel pri Župančiču ); v kakšnih razmerah je živel in tudi podatke, ki se navezujejo na njegovo literarno življenje. Pisma so seveda tudi veliko zrcalo njegove duše, misli, idej in neskončnega hrepenenja. V pismih se je Cankar na dolgo in široko razpisal, medtem ko je na razglednico zapisal le datum, pozdrav in podpis.
V prvih petih pismih, ki jih je Cankar poslal Ani opazimo neskončno hrepenenje po njej. ( npr. piše, da ne more govoriti ničesar drugega kot o ljubezni; zaveda se tudi, da se ona ob njegovih pismih dolgočasi, vendar ne more pisati drugače, ker je zaslepljen od ljubezni ). Imenuje jo tudi "Zlato srce", osebni zaimek Ti piše z veliko začetnico. V 4. pismu, ki ji ga je poslal 16. 7. 1898 jo nagovori "Anica moja". Postal je pust in dolgočasen, ker je ne vidi.
V prvem delu dopisov ( t. j. prvih 24 pisem - od julija do oktobra ) je odposlal Ani po dva do tri pisma na teden, saj so mu bila edino veselje njena pisma. Tako lahko iz pisem razberemo tudi njeno zunanjo in notranjo podobo, kot jo je zapisal Cankar ( npr. imela je lep obraz, podobna je bila očetu; po značaju je bila mirna, zadržana in zelo delavna ). Ljudje so jo klicali "Ana", "Anica" ji je rekel le Cankar.
Iz pisem izvemo tudi, da je Anin oče prepovedoval Ani sestanke in dopisovanje s Cankarjem zato ji je njen "ljubljenec" zelo veliko pisem poslal pod različnimi šiframi, kot so Lotos, Iris, Nuša 71,… Prav tako se ji Cankar na začetku vsakega pisma opravičuje za grdo pisavo in dolgočasnost, vendar vse opravičuje z ljubeznijo.
K trinajstemu pismu, ki ji ga je poslal avgusta 1898 je dodal tudi pesem z naslovom Slovo v parku. Urednik nas je v opombah seznanil, da je bila pesem napisana na zadnji dve strani pisma in z datumom, ko je nastala. Hkrati je to pesem v ogled poslal tudi svojemu prijatelju Župančiču. Kmalu za tem ji je posvetil tudi zbirko pesmi z naslovom "Sentimentalni roman".
Med 24. in 25. pismom je sledil trileten molk med njima. Povzročil naj bi ga bil sam Cankar, ki se je med bivanjem v Ljubljani pobliže seznanil z Anino sestro Minko in se vanjo tudi zaljubil. To spremembo lahko opazimo že v prvem pismu z Dunaja ( 22. 11. 1898 ), v njem ni več ljubezenskega ognja, ki je bil značilen za vsa prejšnja pisma; v njem najdemo le še obljubo, da ji bo to svoje ravnanje pojasnil v Ljubljani. Omembe vredno je tudi to, da je Cankar od tretjega pisma dalje ( ki ga je namenil Ani ) ob koncu pisma vedno pripisal še pozdrav njeni sestri Minki.
Pogosto je Cankar seznanjal Ano tudi o svojih literarnih načrtih, ki se velikokrat niso uresničili, saj včasih kakšnega dela niti ni začel pisati in je vse ostalo le pri ideji oz. zamisli, ki jo je izrazil v pismih ( npr. do zime spišem roman in tragedijo - vendar mu je uspel le roman ). S tem nas seznanja tudi urednik Zbranega dela v opombah in komentarjih k pismom. Iz pisem in pa opomb lahko izluščimo npr. na podlagi česa ( kakšne knjige, dogodka ali igre ) se mu je porodila misel za kakšno njegovo delo ali pa publicistični članek, kako je napredoval s pisanjem, s kakšnimi težavami se je srečeval pri pisanju, kje in kdaj je pričakoval njegovo uprizoritev ( npr. Jakob Ruda ),… Prav tako Cankar daje svoja dela v branje Ani in jo sprašuje o mnenju za posamezno delo, če naslov ustreza delu, … Sam Cankar pa Ani priporoča tudi, kako in kaj naj bere.
Iz dopisov izvemo tudi katere knjige oz. drame so izšle v času dopisovanja ( Kralj na Betajnovi, Hiša Marije Pomočnice, prvi del Erotike, Na Klancu, …).
Iz pisem izvemo tudi za katere časopise oz. revije je največ pisal. To so npr. Ljubljanski zvon, Slovenec, Slovenski narod, nemški oz. dunajski Die Zeit, Hrvaško - Slovenska modernistična revija Mladost na Dunaju, …
Ne smemo prezreti njegovega prihoda v Ljubljano. Izvemo kako je gledal na Prešernov spomenik, ki ga je videl v ateljeju kiparja Zajca v Ljubljani. Ostro in javno ga je kritiziral, dejal je celo, da je Prešeren podoben nerodnemu penzijonistu. V Ljubljani je srečal tudi stare znance in prijatelje: Aškerca, Govekarja,… izvemo tudi, da je Govekar "ugodno" ocenil njegovo povest Tujci, ki je izšla v Ljubljanskem zvonu. Cankarja prosi naj se iz pesimista izpremeni v optimista; saj nad vso povestjo leži teman, težek in gost oblak. Vendar ga kljub temu hvali.
V pismu 7. marca 1904 pa Cankar Ani prizna, da mu je težko za svoje dejanje; prizna, da nebi mogel biti prijatelj človeku, ki mu bi bila dala "njegova Anica" svoje telo, kajti ona je edina ženska, ki jo je kdaj ljubil.
SKLEP
Ti dopisi niso samo dokaz in dokument, ki nam daje številne podatke iz njegovega življenja, mišljenja, literarnega in publicističnega ustvarjanja, ampak so tudi skupek njegovih misli, želja, občutkov in izpovedi, ki nam omogočijo spoznati njega kot osebnost tudi s tega "notranjega" stališča. Zaradi tega bi morali ne samo ta, ampak vsa Cankarjeva pisma, razglednice, dopisnice, … prebirati z vso resnostjo in pa hvaležnostjo, da jih sploh lahko imamo pred sabo.
Moja seminarska naloga obsega 10013 znakov.
VIR
Zbrano delo slovenskih pesnikov in pisateljev: Ivan Cankar. Pisma II, sedemindvajseta knjiga. Državna založba Slovenije; Ljubljana 1971.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
