Uvod
Tema seminarske naloge je ugotoviti tipologijo oseb in njihovo karakterizacijo v Bartolovi noveli Kantata o zagonetnem vozlu. Pri sami obravnavi je potrebno povezati tudi snov, motive, temo in jezik. Kos v svoji tipologiji pripovedovalca loči tako:
· prvoosebni, drugoosebni, tretjeosebni pripovedovalec
Uporaba katerega od pripovedovalcev je pomembna od obsega snovi, razčlenjenosti zgodb, številnosti oseb, dogodkov in stanj.
· avktorialni, personalni, virtualni pripovedovalec
· lirski, dramski, epski pripovedovalec
Cilj seminarske naloge je predstaviti karakterizacijo oseb in tip pripovedovalca, ki ga uporablja Bartol. S pomočjo zunanje in notranje zgradbe se ju lažje in pregledneje določi.
Življenje Vladimirja Bartola
Življenjska pot Vladimirja Bartola se je začela 24. februarja 1903 v Sv. Ivanu pri Trstu. Kot tretji od sedmih otrok se je rodil Gregorju Bartolu, ki je bil poštni uradnik, in Marici Nadilšek Bartol, učiteljici, pisateljici in urednici prvega ženskega časopisa Slovenka. Starša sta bila glede svetovnih nazorov skrajno toleranta in široko liberalna. Otrokom sta nudila široko izobrazbo. Bartola, razen po delih, spoznavamo tudi po avtobiografijah v katerih se opisuje kot čudaški otrok s silno občutljivostjo in bujno fantazijo. Bil je nekoliko boječ in telesno šibek, že od otroštva je oboževal močne osebnosti, ki so se zapisale v zgodovino človeštva. Osnovno šolo in šest razredov gimnazije je obiskoval v Trstu. Ko se je družina preselila v Ljubljano, je tam leta 1921 maturiral na tamkajšnji gimnaziji in nato študiral biologijo, filozofijo in geografijo. V letu 1924 se je seznanil z delom Sigmunda Freuda in se še vse življenje zanimal za psihoanalizo. Tega leta se je smrtno ponesrečil njegov prijatelj, vzornik, fil
ozof in alpinist Klement Jug, ki ga večkrat upodobi v svojem pisanju. Leta 1925 je diplomiral z disertacijo O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom smotrno reakcijo na zunanje vtise.
Leta 1926 je kot štipendist na pariški Sorboni poslušal predavanja iz biologije, psihologije in psihiatrije. Seznanil se je z Josipom Vidmarjem. Leto kasneje v Parizu napiše novelo Don Lorenzo de Spadoni, ki jo objavi šele 5 let pozneje. 1928 služi vojaški rok v Petrovaradinu in do druge svetovne vojne sodeluje pri časopisih, je korektor pri Jutru in v Beogradu, kjer ureja Slovenski beograjski tednik. S svojimi svobodomiselnimi pogledi je v sočasnem literarnem ustvarjanju na Slovenskem hodil precej osamljeno pot. Deluje tudi kot svobodni književnik, veliko pa je sodeloval tudi pri svobodomiselni reviji Modra ptica, v kateri je leta 1930 prevedel del Nietzschejevega dela Tako je govoril Zaratustra. Nemški filozof, ki je imel ideje o nadčloveku, smrti Boga, prevrednotenju vseh vrednot, volji do moči in večnemu zavračanju enakega, delitvi ljudi na šibke in močne, mu je bil zanimiv. Te ideje mu postanejo bližje in začne ga občudovati.
Začne snovati roman Alamut, pri katerem ga vodi moto: "Nič ni resnično, vse je dovoljeno." 1935. je izšla zbirka Al Araf, podnaslovljena kot "Zbirka literarnih sestavkov". Te zgodbe, kot je sam poudarjal Bartol, so v tesni povezavi z romanom Alamut (1938) kot njegove predhodnice. Leta 1940 ga je Josip Vidmar pridobil za sodelovanje v OF. Poroči se z Dragico Podobnik, s katero je imel dva sinova. V letih 1941/42 je funkcionar Društva književnikov, 1945/46 tajnik Drame in urednik gledališkega lista. Leta 1946 se vrne v Trst, piše kritike.
Prvič izide Alamut v tujem jeziku, češčini, leta 1954 pa v Novem Sadu izide srbski prevod. V času hudega ideološkega nasilja je bil človek s takšno miselnostjo, vsaj kot umetnik, največkrat prisiljen umolkniti, a je Bartol ostal za svojimi stališči. 1956 mu italijanske oblasti niso več obnovile dovoljenja za bivanje v Trstu in moral se je vrniti v Ljubljano, kjer je deloval kot uslužbenec SAZU, za kar je poskrbel Vidmar. 1966. leta je zbolel za rakom in 12. septembra 1969 umrl v Ljubljani.
"Njegovo pisanje spodbuja posameznika, naj prime življenje v svoje roke in iz njega naredi nekaj odličnega, namesto da čepi v mrtvem kotu in čaka, da gre življenje mimo."
Literarno je začel ustvarjati sorazmerno pozno. Za umetniško ustvarjanje je štel predvsem izvirnost, poudarjal pa je, da ima ustvarjalec pravico prevzeti posamezne prvine iz del drugih umetnikov, če jih zna smiselno vključiti v novo delo. Literarni teoretiki ga označujejo za predhodnika postmodernističnih tokov. Ni izdal veliko samostojnih knjižnih del, ima pa mnogo zapisov, ki so raztreseni po časopisju in revijah. Slovenska publika je Bartola sprejemala skozi resno moralno presojo filozofskih temeljev njegovih del, vprašanja in težave okrog Bartolovega nihilizma. Zaradi tega se na Slovenskem o njem govori bolj kot o filozofu in ideologu, kakor o pisatelju.
Svoj pogled na svet je oblikoval na študiju biologije, filozofije in psihoanalize ter ob spoznavanju Freuda in Nietzscheja. Za Freudov nauk je dejal, da ga je znanstveno obogatil in deloval nanj kot očiščenje. Ob spoznanju nemškega psihoanalitika je začel gledati na življenje kot na iluzijo in si tako izoblikoval življenjsko vodilo:
"Živeti, kot da bi bilo vse tisto, za kar se zdi vredno živeti, tudi resnično vredno, zraven pa se zavedati, da je življenje samo nekakšna iluzija, in torej premagati strah za bodočnost, ki nas navadno hromi v izpolnjevanju naših prvobitnih, z rojstvom dobljenih nalog."
Kratka vsebina novele Kantata o zagonetnem vozlu
Kantata o zagonetnem vozlu - spev o skrivnostnem vozlu, s tem je mišljeno življenje Zvonka Karare. Novela je razdeljena na posamezne fragmente + vsaki je dodan stavek, napisan je na drugi ravni.
" To je bilo tudi za tvoje potrpežljive starše preveč. Naredili so križ čezme in prepustili mojo žalostno mater njenemu obupu..
Ko bi vedeli, da je tedaj naročil veletrgovec Franjo Kotnik pri tvrdki Citroën nov avtomobil…!" (Str. 222)
Sprva se zdi, da ti dodani stavki nimajo nobene zveze z Zvonkovo zgodbo, a se izkaže, da so to zgodbe različnih ljudi, usoda pa jih poveže v eno točko. Navidezno prijateljstvo med Zvonkom Kararo in pripovedovalcem se začne, ko ju spoznajo njuni starši. Zvonka pripovedovalcu postavijo za zgled. Starši so vedno skrbeli, da je bilo Zvonku vse ugojeno; študiral je na Dunaju, vojno je preživel v zaledju, službo mu je priskrbel oče. Karara se zaplete z vdovo Malko, a je ne vzame za ženo. Pri tridesetih se zaroči z mlado Brigito, ki pa jo vara z Malko. Tak način pripovedovalec obsoja. Od mladih let do odrasle dobe se spreminja njegovo dojemanje Zvonka. Sprva ga občuduje, tako kot tudi okolica, ob tem, ko ga
spoznava, pa se mu mnenje spremeni in Karare ne prenese. Vzporedno dodaja zgodbe. Začne s posestnikom plantaže na Siciliji, Giuseppejem Toscanellijem, čigar pomarančo je za rojstni dan dobil Srečko Volkar iz Zagreba. Omenja Enrica Guittiereza, ki se preživlja z nabiranjem kavčuka v brazilskih pragozdovih, iz katerega so potem v avtomobilski tovarni Citroën predelali v gume. Usodno za Zvonka je tudi, da je pri Citroënu Franjo Kotnik naročil avto in da je Silvin Javornik naredil vozniški izpit. Ta je vozil Kotnikovo ženo na seje ženskega društva in se z istim avtom vozil k ljubici. Vse te osebe poveže na dan, ko Zvonko umre. Po kosilu pri njegovih odide pripovedovalec z Zvonkom do neveste. Čuti, da gre Zvonko še do katere druge, zato ga zapusti in odide v kavarno. Karara se od Brigite nameni k ljubici Malki, ko se zgodi…
" Nisem vedel, da je malo prej tekel po isti poti Volkarjev Srečko in metal na tla lupine pomaranč,/…/, Tisti trenutek je pripeljal izza ovinka Kotnikov avtomobil. Mudilo se ti je, hotel si pred njim čez ulico, stopil si na lupino pomaranče s plantaže Giuseppea Toscanellija, spodrsnilo ti je na vlažnem tlaku, padel si vznak. Šofer Javornik, rahlo omotičen od prebite noči /…/ ti je šel s svojimi kolesi iz gumija, pridobljenega v gozdovih Enrica Guittiereza, čez prsni koš in ti ga strl." (Str. 226)
Zgodba se konča z Zvonkovo smrtjo. V trenutku, ko se je odločil obiskati ljubico, si je zapečatil usodo. Pripovedovalec je bil priča dogodku.
Snov
Snov za novelo Kantata o zagonetnem vozlu je Bartol črpal iz svojih lastnih doživetij. Gradivo za zunajliterarno snov so doživljaji samega pisatelja in njegova ideologija. Tako kot Bartol sam, se tudi njegov pripovedovalec preseli iz Trsta v Ljubljano. V zgodbo vplete doživljaj povezan s planinami in nesrečami. Njegov dober prijatelj Klement Jug se je v steni na planinah ubil, Bartolov pripovedovalec pa je temu za las ušel.
"Povrh vsega sem prav tisti čas zabredel v steni na planinah in za las je šlo, da nisem izgubil glave." (Str.222)
V noveli se kaže tudi že prej omenjen Bartolov pogled na svet. Zvonko Karara je živel tako, da je izpolnjeval svoje prvobitne naloge, biti popoln in za zgled. Z njegovo smrtjo se izkaže, da je življenje le iluzija, in da tudi popoln fant ne more ubežati smrti.
Jezik
Jezik je snov, iz katere nastaja literarna umetnost in je bistven za njen obstoj. Tudi jezik v novelah je na trenutke znanstveno obarvan, metaforiko obrača v biološko smer. V celotni zbirki je težnja po idejni orientaciji in ne toliko literarni strani. V ospredju je mišljenje, vprašanje človekove notranje moči in nemoči. Bartol je delo ustvarjal v težkih časih, ko se je vse pripravljalo na 2. svetovno vojno, zato toliko bolj poudarja voljo do notranje moči in preživetja. Njegov pripovedovalec želi živeti neodvisno od zgleda, Zvonka Karare, ki mu ga postavljajo starši. Uporaba tujega jezika v delu kaže na visok jezik: Cui bono?. Zvonku Karari, kot liku vzvišenega človeka s popolnim življenjem, v usta postavlja zapletene besede, po katerih se vidi, da je šolan človek:
"/…/ s svojega viška si označeval moje nazore za '' eksaltirane pubertetne izlive''." (Str. 221)
"/…/ moj način govorjenja s teboj pa ''prepotentno domišljavost pubertetnika''." (Str. 222)
Drugoosebni pripovedovalec uporablja besede kot so zelenjaštvo, blagrovati, porogati, rešpekt, uplašiti se, pridrevil je. Na trenutke uporabi posebno terminologijo:
"V svoji malo izbirčni terminologiji sem te sam pri sebi imenoval kapitalnega šufta." (Str. 223)
Motiv
V zgodbi se prepletajo motivi prijateljstva, občudovanja (odrasli Zvonka in v mladih letih tudi pripovedovalec), študija v tujini (Zvonko gre študirat na Dunaj), služenje vojski (Zvonko je vpoklican in starši se borijo s poznanstvi in denarjem, da sin ostane v zaledju), selitve (v Ljubljano, kjer je imel zavod njegovega očeta podružnico), srečanja, nadrejenosti, uspeha in zavidanja, upanja, neizpolnjene ljubezni (šivilja z Dunaja še ljubi Zvonka), poroke, varanja.
Tema
Tema novele je ideja pogleda na življenje, ki ga preko pripovedovalca kaže Bartol.
"In naposled se je zrcalo, v katerem se je odražala bajna podoba sveta, razletelo na drobne kosce, ki jih ne more več združiti niti najumetelnejši steklar." (Str. 224)
S tem Bartolov pripovedovalec povzame življenje Zvonka Karare. Čeprav je bil postavljen za zgled, kakšen naj bi bil mladenič, se je z njegovo smrtjo ta zgled končal. Verjetno je želel Bartol povedati, da ga nič več ne more obuditi nazaj v življenje, fizično je konec z mitom ideala. Samo pripovedovalec je vedel, da ta mit za Kararo ne drži, spoznal je Zvonka. Že sam naslov pove veliko: Kantata o zagonetnem vozlu - zgodba je spev Zvonkovega življenja. Z zagonetnim vozlom Bartol misli na skrivnostno življenje, ki ga je Zvonko živel in ob enem tudi na splet okoliščin, katerih posledica je bila njegova smrt. Naslov celotne zbirke, Al Araf, ki pomeni zid spoznanja, odseva v obravnavani noveli. Pripovedovalec s pregledom Zvonkovega življenja spozna, kakšen je bil v resnici in to samo spoznanje je tema, ki se razkriva v razvoju zgodbe.
Notranja zgradba
Literarni sestavek spada v področje epike ali pripovedništva. Prevladujejo snovno - materialne sestavine, ki ustvarjajo zgodbo; povezanost motivov in snovi, ki jih je zbral Bartol. Občutiti je časovno-prostorsko dogajanje: zgodba je pripoved o življenju Zvonka Karare. Pripovedovalec začne z otroštvom Zvonka, nadaljuje s študentskimi leti in konča z Zvonkovo smrtjo, ko je bil le-ta star nekaj čez 30 let. Pripovedovalec opisuje čas, ki je bližji smrti Zvonka čedalje bolj podroben; prve enote zavzemajo časovno širše obdobje, zadnje štiri pa le dan, ko je Zvonko umrl.
" Epski subjekt ali pripovedovalec govori o predmetnosti, do katere ima distanco, ker obstaja pred njim kot predmet. /…/ Čas v katerem obstaja takšna realnost je zmeraj preteklost, tj. gledano na čas pripovedovalčevega govora."
Bartolov pripovedovalec govori o življenju že pokojnega Zvonka, torej o preteklosti. Epski pripovedovalec je v Kantati o zagonetnem vozlu neimenovani pripovedovalec, ki je morda avtorski, in se obrača k junaku ter ga nagovarja v obliki drugoosebne pripovedi. Poglavitni nosilec govora je drugoosebni pripovedovalec. To lahko bralec opazi že v prvem stavku novele.
"Kaj hočeš, da zapojem pesem tvoji modrosti, Zvonko Karara, ali čudnim potom božje previdnosti" (Str. 218)
Epski pripovedovalec je torej drugoosebni ima pa tudi lastnosti avktorialnega. Po teoriji F. Stanzela o tipih pripovedovalca (loči jih glede na odnos do resničnosti) je avktorialni pripovedovalec podoben vsevednemu.
"Avktorialni pripovedovalec pripoveduje tako, da vé za pravi smisel, pomen in s tem za resnico o resničnosti, ki jo ustvarja s svojo pripovedjo. /…/ Njegova pripoved ima trdno podlago v nekem splošnem poimenovanju, kaj je resnica, ki zaobjame človeško življenje in mu daje nesprejemljiv pomen."
Bartolov drugoosebni pripovedovalec se zaveda kakšen je Karara v resnici in da se navzven kaže kot popolna embalaža, v resnici pa je v notranjosti prazen. Čeprav ga je v mladosti občudoval, je spoznal, da je Zvonko le fasada in da celo vara svojo ženo. Tega se okolica ni zavedala. V določenih izsekih ve pripovedovalec o Karari celo več kot on sam:
"S seboj so ti dajali obilno malico, ob slovesu sta te oba poljubila in s strahom gledala za teboj, dokler jima nisi izginil izpred oči." (Str. 218)
Čas in kraj pripovedovalca je nedoločen, saj ne vemo kdaj in kje pripoveduje svojo pripoved. Čeprav ima zgodba časovno zaporedje, ni oblikovano kot kronološki zapis ali dnevnik. Glede na izvor pripovedovalčevega govora, je pri Bartolu to področje izkušnje in spomina, glede na način govora pa je to glasni, zunanji govor. Perspektiva Bartolovega epskega pripovedovalca je panoramska saj je oddaljena od dogajanja in Zvonka opiše le v širokih potezah, daje splošen opis okolja ter zmanjšuje časovne in krajevne premike; ko se Zvonko preseli zaradi študija. Bartolov pripovedovalec ima zunanje gledišče, glede stališča pa izraža Bartolovo ideologijo: Nič ni resnično, vse je dovoljeno. Tako Zvonko Karara uživa ugled popolnega človeka, ki je občudovan z vseh strani, pripovedovalec pa odkrije njegove pomanjkljivosti in nam razkrije, da ''resnica'' o Karari ne drži. Zvonko si tudi dovoli varanje, pripovedovalec, pa z vsakim letom poznanja Zvonka več, postaja do njega ravnodušnejši.
Notranji stil
V Bartolovi noveli se poleg epičnosti pojavlja še stranski notranji stil refleksivnost.
"Refleksivnost je v notranjem stilu literarnih del navzoča z obiljem idejno-racionalnih elementov, razporejenih v enakomerno zaporedje, včasih podloženih tudi z afektivno-emotivnimi prvinami ali s snovno materialnostjo. Vendar mora biti oboje ob robu, ker bi sicer prehajala v čisto liričnost ali epičnost".
Komentarji Karari, ki jih Bartolov pripovedovalec piše s poudarkom, v oklepaju, so afektivno-emocionalne prvine. Snovno-idejno pa se kaže celotno besedilo v odnosu Karare do življenja v primerjavi z Bartolovo ideologijo, ki jo nazorneje zastopa pripovedovalec.
"Smehljal sem se ti v brk. (Dobesedno!)" (Str. 222)
Notranji ritem
Stanje, je v tem delu življenje Zvonka Karare, njegovo nenehno obnašanje, da je popoln in resnica, ki temu ni blizu. Pripetljaje Bartol niza v dodanih stavkih. O osebah, ki jih omenja v njih, pove le tisto, kar je relevantno za Kararino zgodbo. Vse življenjske poti, usode se združijo v eni točki, Zvonkovi smrti. Ključni dogodek, ki mu je botrovala smrt, je bila Zvonkova odločitev, da obišče ljubico.
"Spomnil si se vdove Malke, ki te je nestrpno čakala v svojem stanovanju, /…/." (Str. 225)
Zunanja zgradba
Zunanja razčlenitev besedila je v Bartolovi noveli deljena na manjše fragmente, življenjska obdobja Zvonka. V vsaki je dodan še stavek, ki na prvi pogled nima nobene zveze z Zvonkovo življenjsko zgodbo. Na koncu se izkaže, da vsak od stavkov iz 16. enot, v zadnji tvori splet okoliščin, v katerih Zvonko Karara umre.
Zunanji stil
Ogovorne figure:
Apostrofa, ogovor:
Kaj hočeš, da zapojem pesem tvoji modrosti, Zvonko Karara, ali čudnim potom božje previdnosti? (Str. 218)
Eksklamacija, vzklik:
(Dobesedno!) (Str. 222)
Joj, klavrne naše modrosti! (Str. 225)
Hiperbolizacija:
/…/ pršil droben dež, ki je lezel človeku pod kožo in ga rezal do kosti.(Str. 224)
Ironija:
Ali ni morda kamen, ki mi bo zdrobil glavo, že na robu strehe? (Str. 226)
Razširjene figure:
Opis književne osebe:
Glavna oseba Zvonko Karara je opisan s pasivno karakterizacijo, s pomočjo Bartolovega pripovedovalca, skozi njegove oči. Podan ni njegov celoten opis, niti viden njegov notranji svet, njegova dejanja, misli.
Ali oprosti, tvoji manikirani nohti so mi šli na živce, tvoje koketne brčice so me izzivale k odprtu in edino, kar je zbudila v meni tvoja bližina, je bil zmerom trdnejši sklep:ne, tak ne smem nikoli postati.(Str. 222)
O stranskih osebah, kot so Giuseppe Toscanelli, Enrico Guittierez, Srečko Volkar, Franjo Kotnik, Silvin Javornik zvemo le njihove odločitve in dejanja, ki so vplivala na Zvonkovo smrt. Pripovedovalec nam ne razkriva njihove podobe, misli.
Ali smejal se ne bi, če bi vedel, da je prav takrat velela gospa Kotnikova šoferju Javorniku, naj pripravi avtomobil, da jo popelje k seji ženskega društva… (Str. 225)
Z dejanji, ki jih je pripovedovalc opazil in sporočal, so predstavljeni Kararini in njegovi starši, ljubica vdova Malka, zaročenka Brigita in dekle, ki je bilo v Zvonka zaljubljeno na Dunaju.Nične pove o njihovem izgledu, mislih.
Zakaj kdo bi si mislil, da si bo gnalo dekle stvar tako k srcu?! (Str. 221)
Okrasni pridevek:
Nedružaben divjak, osornim mogotcem, vojaška suknja, toplo gnezdece, podjetne in koketne brčice, z obupno zavistijo, zeleni travniki, pisana polja, eksotičnega norca, sveto ogorčenje.
Prispodoba:
Ahilova peta za šibko točko, ko omenja, da so starši kot zadnjo možnost, da bi pripovedovalec posnemal Zvonka, navedli njegove uspehe v ljubezni.
Gordijski vozel za potezo, ko se Zvonko najlažje izogne težavam z bivšo ljubico in ženo tako, da se z zaročenko preseli v Zagreb.
Primera ali komparacija:
Bolj so pazili na sleherni tvoj korak kakor na punčico v svojem očesu.(Str. 218)
/…/ posmehoval kakor pes, ki z gospodarjevega vrta renči na popotnika na cesti.(Str.222)
/…/, si bil brezbrižen, kakor da slišiš brenčanje mušice. (Str. 219)
/…/ se mi smehljal, kakor se smehlja ded čebljanju vnuka. (Str. 224)
Metafora:
Skrit za mogočnim plaščem slavnih imen, sem bril svoje /…/. (Str. 224)
Prav takrat mi je začel rasti greben in moja duša je dobila prvi puh na svojih krilih.(Str. 221)
Frazeološke metafore:
Razburjali čez mero; kopal sem se v citatih vélikih mož; gnalo k srcu; naredili so križ čezme; niti na kraj pameti ti seveda ni prišlo; tvoja požrtvovalnost je bila bob ob steno; prej ali slej le prišel k pameti.
Personifikacija
Ko ti je vest hotela nekoliko ponagajati, /…/. (Str. 225)
Stilna analiza
Na ravni zunanjega sloga prevladuje nadzorno-predstavna ali imaginativna komponenta, saj v njej prevladujejo snovno-materialne sestavine. Slog literarnega dela se oblikuje s komponentami in psiho tvorca besedila. Bartol je v obravnavani noveli uporabil predvsem snovno-materialne sestavine ter jih združil s svojim gledanjem na življenje.
Literarna vrsta ali zvrst
Po kategoriji za razvrščanje, klasificiranje in razlaganje literarnih del spada Kantata o zagonetnem vozlu med novele, čeprav to ni novela v klasičnem smislu, čuti se vpliv postmodernizma. Za opredelitev je pomemben pregled vsebine (motivi, teme, ideje), notranje in zunanje forme.
" Novela je krajša ali srednje dolga pripoved, napisana večidel v prozi, /…/, biti mora strogo epska, vendar ne izrazito epična, ampak po notranjem stilu dramatična. Zato ljubi strnjeno motiviko z enim samim osrednjim dogodkom in malo osebami. Tudi notranji ritem je strnjen, /…/, stopnjevit, z izraznim vrhom, presenetljivim razpletom in izrazitim sklepom. Motivika je lahko pretekla ali sodobna, zgodovinska ali vsakdanje življenjska, zmeraj pa iz stvarno verjetnega življenja, ne irealna kot v pripovedki in pravljici. Vendar mora vsebovati nenavadne preobrate, presenečenja in izjemne položaje, s čimer se bliža baladi ali romanci. Tako imenovan ''predmet'', okoli katerega naj se novelsko dogajanje zaplete in razplete, ni nujen, vendar je pogosto rekvizit, okoli katerega se organizira dogajanje."
Osrednji dogodek je sprememba pogleda na Zvonka Kararo s strani Bartolovega pripovedovalca. V zgodbo življenja Zvonka Karare vplete pripovedovalec njuna starša, Zvonkove ljubice (šiviljo iz Dunaja, vdovo Malko in zaročenko Brigito) zraven pa vpleta še osebe, ki so, nič hudega sluteče, zaradi spleta okoliščin povzročile Kararovo smrt. Omenja jih na koncu vsake enote Zvonkovega življenja. V zadnji enoti poveže vse osebe.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
