|
|
 |
25.4.2005
SEMINARSKA VAJA PRI FILOZOFIJI UMETNOSTI |
objavil: Miha Knavs
Število ogledov: 1214 |
|
 |
Argumentacija, govornik in njegovo poslušalstvo
Kaj loči argumentacijo od formalno pravnega dokazovanja?
argumentacija uporablja naravni jezik, kjer nedvoumnost ni izključena
formalno pravno dokazovanje uporablja nedvoumne znake, uporablja pravila, ki so razložena v formalnih situacijah
razlika je torej v tem, kakšen je status izhodiščnih aksiomov oziroma osnovnih izhodišč
Aksiomi niso nikdar predmet razpravljanja
Cilj argumentacije je spodbuditi ali povečati strinjanje poslušalstva s tezami, ki jim jih govornik ponudi v privolitev, cilj argumentacije pa ni izpeljevati posledic iz danih premis.
Argumentacija poteka v stiku z govornikom in poslušalcem – poslušalstvom. Ne moreš argumentirati sam s sabo. Govor mora nekdo poslušati, tako kot mora knjigo nekdo brati, če hoče izvedeti vsebino. Vendar; če pa že obstaja pogovor s samim seboj, potem moraš v sebi vzpostaviti dva pola, ki sta med seboj duhovno povezana (Ne poslušaj zlega duha v sebi! Ne razpravljaj o tem!).
Družba, ki je spoznala pomembnost teh stikov, jih je skušala organizirati ali celo narediti obvezne; nedeljska maša je srečanje med duhovnikom in verniki, obvezno šolanje je stik med učiteljem in učenci, sodni postopek je srečanje med obtoženim in tožečim, kar omogoča normalen potek sodbe.
V teh organizacijah (cerkev, šola, sodišče,…) je bolj ali manj določeno, kaj naj bo predmet sporazumevanja – odklonskost se smatra za nezakonito oziroma neustrezno, netaktno dejanje, ki lahko postane predmet posmeha ali celo škandala.
Zlorabe zaupnega položaja: duhovnik je pogrebni govor izkoristil za blatenje enega od pogrebcev. Učitelj, ki so mu bili zaupani otroci v vzgojo, jih uči vrednot in idej, ki lahko izzovejo škandal.
Vzpostavitev oz. prekinitev diplomatskih odnosov je znamenje, da smo ali nismo pripravljeni priznati nasprotne strani za sogovornika.
Ko hočemo rešiti spor se vprašamo, ali se bomo zatekli k argumentaciji – pogajanjem, ali k sili.
Argumentacija vpliva na poslušalstvo – spremeni prepričanje, mnenje, razpoloženje. Ali pa skuša doseči soglasje s pogovorom, ne pa vsiliti svojega mnenja s prisilo ali dresuro. Pomembno je torej prisluhniti in vzpostaviti dialog.
Pomemben je duhovni stik, ki ga družbene in politične institucije vzpostavljajo ali preprečujejo. Absolutistične družbe imajo monopol nad komunikacijskimi sredstvi, kar ovira duhovni stik. Svoboda govora in tiska sta pomembni pridobitvi demokracije, a pozor! Niti v demokratični družbi nima in ne more vsakdo in kadarkoli priti do besede in si ustvariti poslušalstva. Celo najgorečnejši zagovorniki dialoga se kdaj niso pripravljeni o čemerkoli spustiti v razpravo.
Že Aristotel je dejal, da ne kaže s komerkoli razpravljati o določenih vprašanjih.
»Tiste, ki zastavljajo vprašanje o tem, ali je treba ali ne častiti bogove in ljubiti svoje starše, je vsekakor potrebno ukoriti; tiste pa, ki sprašujejo, ali je sneg bel ali ne, si ga morajo kratkomalo ogledati.«
Obstajajo torej določena pravila, dogme, o katerih ni debate, za druge obstajajo jasni dokazi.
Nekatera vprašanja ne zaslužijo razpravljanja, o drugih pa ni mogoče razpravljati, ker že samo načenjanje teme učinkuje blasfemično (bogokletno) in vzbuja ogorčenje. Tako meni Aristotel.
Sv. Avguštin pravi: "Če so resnice, ki nas jih uče take, da zadostuje, da jih poznamo ali verjamemo, potem ne potrebujejo nikakršnega soglasja, razen priznanja, da so resnice … Te resnice moramo uporabiti tudi v praksi, ker se jih učimo ravno v ta namen …"
… poslušalstvo bo zares prepričano tedaj, ko bo sledilo našim obljubam in se bo balo naših groženj; ko bo zavračalo, kar vi obsojate, in sprejemalo, kar vi priporočate …
Ko je Sv. Avguštin govoril vernikom, naj prenehajo z državljanskimi vojnami, ni bil zadovoljen s ploskanjem. Govoril je toliko časa, dokler niso poslušalcem prišle solze v oči in je bil prepričan, da so pripravljeni spremeniti svoje mnenje.
Sv. Avguštin: argumentativni diskurz zastopa teze, ki včasih skušajo učinkovati izključno na intelekt poslušalstva – ga pripraviti do tega, da bi sprejelo neko tezo za resnično.
Tisti, ki argumentira, se ne obrača na moči, kot so: razum, čustva, volja; temveč vpliva na človeka kot celoto. Argumenti se razlikujejo glede na poslušalstvo. Torej: govornik se mora prilagoditi svojemu poslušalstvu, saj pravnik uporablja drugačne argumente kot na primer lobist. Pomembno je tudi, da ne podcenjuješ svojega poslušalstva, ker bo le-to hitro opazilo in napadlo govorca. Raje ga precenite, če že ne morete vzpostaviti nevtralnega stika.
Argumentativni diskurz skuša:
pripraviti poslušalstvo do tega, da bi sprejelo nekaj za resnično
izzvati osebo k dejanskemu, morebitnemu dejanju.
Kdo je govornikovo poslušalstvo?
lahko je znano
neznano
govornik sam (Se pogovarjaš sam s sabo; to še posebej izpostavljajo individualisti in racionalisti, kajti v takem pogovoru imaš priložnost za iskreno in pošteno presojanje. Pascal pravi, da je soglasje vas samih z vami samimi in nenehni glas razuma najboljše merilo resničnosti.)
Razlika med pregovarjanjem in prepričevanjem
Razlika med pregovarjanjem in prepričevanjem je v tem, da pregovarjamo druge, prepričujemo pa vselej sami sebe, vendar psihoanaliza temu ugovarja, saj meni, da lahko varamo tudi same sebe.
Tudi pri nagovarjanju množic je pomemben dialog, ker je veliko bolj učinkovit od dolgega monologa. Čeprav se zdi, da je to pred množico neizvedljivo, se spomnimo npr.: Krambergerja, Tita, Hitlerja, … kako so nagovarjali množico, ta pa se je hrupno odzivala z gestami, dvigovanjem rok, … Med govorcem in množico se je vzpostavil dialog, komunikacija.
Dialektika vprašanj in odgovorov je nepogrešljiva za uspešno komunikacijo. Potrbno je torej vzpostaviti obojestransko komunikacijo, če želimo odziv poslušalstva (Mar ne?).
Zvrsti govorništva
Obstajajo tri zvrsti govorništva (Aristotel):
svetovalno
sodno
hvalno
V svetovalnem govoru govornik svetuje ali odsvetuje in na koncu priporoči tisto, kar se mu zdi najkoristnejše.
V sodnem govoru obtožuje ali zagovarja, zato da bi pravilno razsodil, v hvalnem govoru pa hvali ali graja, govori pa o tem kar je bodisi grdo, bodisi lepo.
Nekateri teoretiki trdijo, da hvalna zvrst prej sodi v književnost, kot pa v argumentacijo, vendar pa temu lahko oporekamo, da je njena vloga tudi v tem, da okrepimo strinjanje nekoga z vrednotami, torej le ne spada le v književnost.
Hvalno govorništvo se napaja predvsem v vzgojnem žanru, ker mu ne gre le za delovanje, temveč hoče ustvariti pripravljenost za dejanje, ko nastopi za to primeren trenutek.
Cilj hvalnega govorništva je v tem, da okrepi soglasje neke skupnosti glede določenih vrednot, ki naj bi prevladovale in usmerjale tudi v prihodnosti njeno delovanje.
Menijo, da je vsa praktična filozofija nastala iz hvalnega govorništva.
Izbira, prisotnost in predstavitev
Ločiti je potrebno dokaz in argumentacijo. Računalnik, naprimer, lahko brez nas izvaja določene funkcije, operacije, ki potekajo po zakonitostih nekih določenih aksiomov (razloži, kaj je aksiom). Argumentacija pa zahteva človeka, ker se umešča v miselni proces, katerega elementi so v soodvisnosti, kar naredi celoten proces zapletenejši (kompleksnejši). Bistveno je, da pri argumentaciji uporabljamo tudi abstraktne pojme ter miselne kreacije, medtem ko se računalnik na tej stopnji sooči s težavo, kako interpretirati, še posebno, če bi ga lahko postavili pred nepredvidene okoliščine, ki se izmikajo v naprej postavljeni temi.
Če torej hočemo sistem (računalnik) prilagoditi izkustvu, realnosti, uporabljene formule in aksiome pa narediti prožnejše, se moramo zateči k argumentaciji, katere bistveni element izvajanja je človek.
Iz celote – tez, ki jih je poslušalstvo že sprejelo, mora govornik, ki argumentira, črpati svoje premise. Posledica tega je, da se govornik znajde pred izbiro. Sleherna argumentacija implicira predhodno izbiro dejstev in vrednot, sicer se nam lahko primeri, da se zarečemo in si prihajamo z izrečenimi argumenti v absurd, kar bo poslušalstvo opazilo in zlahka spodbilo naše argumente, kar pa nam nikakor ni v prid.
Tu se pojavi težava objektivnosti, ker s tem, ko se odločimo za nek argument, ki se man zdi še tako dober in objektiven, zavzema svoje stališče; pogostokrat se zgodi, da šele ko argument soočimo z nasprotnimi pričevanji ugotovimo, do kakšne mere je enostranski. To se dogaja hote ali nehote. Pluralizem izostri kritičnost in s tem boljšo izbiro argumentov, in tudi nenehno posredovanje drugih nam omogoča ločevati subjektivno od objektivnega, zato so pomembne interakcije med ljudmi in govorci, ker se s tem povečuje objektivnost sporočenega.
Če se na primer nekdo, ki je videti enako usposobljen kot mi, ne strinja z našim mnenjem, s tem poudari njegovo subjektivnost oziroma to, da le-ta še zdaleč ne velja za vse ljudi. In četudi nekateri drugi z njim soglašajo, to še ne jamči za njegovo objektivnost oziroma univerzalnost, ker je morda njegovo mnenje le lastno določenemu obdobju ali prostoru, v katerem drugem času ali prostoru pa bi šlo za popolnoma subjektivno mnenje ali prepričanje – kriterij objektivnosti oziroma univerzalnosti je potrebno nenehno prenavljati. (Primer: nekateri ameriški zakoni so stari tudi po dvesto let in so za tedanji čas preomejujoči ali popolnoma neustrezni.)
O tem, kako prisotnost deluje na naše čute.
Neka kitajska zgodba pravi: "Kralja prevzame usmiljenje ob pogledu na govedo, ki ga ženejo k žrtveniku, zato ukaže, naj namesto goveda žrtvujejo ovce. Nato prizna, da je tako ravnal zato, ker je govedo videl, ovc pa ne."
Lažje je razpravljati o rečeh, ki jih ne vidimo in ne poznamo dovolj, kot pa o vidnih rečeh, kajti vidne reči vplivajo na več naših čutov neposredno.
Retorične figure
Poznamo več retoričnih figur. Ena izmed njih je kopičenje – prične z naštevanjem, konča s sintezo. Naprimer: Tvoje oči so ustvarjene za nesramnost, obraz za predrznost, jezik za lažnivost, trebuh za požrešnost … noge za beg; vse, kar te je, je ena sama zloba.
Podobno se dogaja pri sinonimiji, kjer navajamo iste misli s pomočjo različnih besed.
"Pojdi, teci, leti in nas maščuj."
Pri predmetu Umetnostna vzgoja v srednji šoli nam je profesor povedal sledečo anekdoto.
Obravnavali so fresko, zato je naslednjo uro vprašal nekega fanta, ki je klepetal, kaj je to freska. On je odgovoril: "Freska je stenska slikarija. Izumil jo je Al Fresco. Slikarija, naslikana na steno, na svež omet, se imenuje freska. Fresko so izumili v Italiji, prvi jo je začel uporabljati Al Fresco." In tako dalje.
Profesor je bil navdušen nad iznajdljivostjo in le rekel: "Sedi pet!"
Bistvo vseh figur je, da ta nevsakdanji način govorjenja uporabljamo zato, da koga pregovorimo.
ponavljanje (da nas zagotovo razumejo)
retorično vprašanje
sam sebi ugovarjaš in imaš pripravljene argumente in odgovore
Najimenitnejša je tista figura, ki je popolnoma skrita, tako da je sploh ni več mogoče prepoznati kot figuro.
Če pa imamo figuro za ornament, zgolj navržen vsebini, potem v retoričnem postopku ne moremo videti drugega, kot ocvetličen in prazen slog, smešen v svoji napihnjenosti.
Vendar pa vse to ni nujno, saj lahko vsakdanji govor prav tako lahko implicira marsikatero stališče – že sam govor ima namreč vpliv na poslušalce, kakršenkoli pač že.
Viri in literatura
C. Perelman: Kraljestvo retorike. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1993.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
