domovgalerije slikseminarske nalogeučne pripraveostalo
Brezplačne seminarske naloge in učne priprave
Absolventi slovenskega jezika s književnostjo na PefMB, generacija 2000-2005.
Nekateri izmed nas bodo učitelji, bodisi na osnovni ali srednji šoli; drugi se bodo odločili za nadaljnji študij (magisterij, doktorat); tretji pa bodo lektorji ali karkoli drugega.
Iskanje seminarskih nalog po google

 
Knjižni jezik
Književnost
Didaktika
Dialektologija
Folkloristika
Skladnja
 
  www gostovanje sloHOST
gostovanje spletnih strani in izdelava spletnih strani

-----------------------------------------------
LEKTORIRANJE
kvalitetno in cenovno ugodno lektoriranje
 
  Želite prejemati novice po emailu?  
     
   
5.11.2004
Sajovic, T.: Umetnostno besedilo in jezikoslovje
objavil: Nada Strnad
Število ogledov: 1814
MEJE LITERARNE ZGODOVINE

Za sodobno histografijo in humanistične vede je značilno vračanje k "narativnemu diskurzu", to se pravi k "zgodbi" kot postopku, ki vsebuje ontološko in epistemološko dimenzijo v odkrivanju in predstavljanju resničnosti. Podoben problem stoji pred sodobno literarno zgodovino. Poleg teoretskih izhodišč podaja pričujoči prispevek kratek pregled nekaterih vidnejših "narativnih diskurzov" ali "zgodb" v slovenski literarni zgodovini 20. stoletja


V novejšem zgodovinopisju, in to velja vsaj za zadnji dve desetletji, postaja problem "narativnega diskurza" eden najbolj intenzivno obravnavanih problemov. Toda vprašanje "pripovedi" in njenega uveljavljanja zajema danes tudi druge humanistične in duhovne vede. In najbrž nobeden od sodobnih zgodovinarjev ni pognal te diskusije tako daleč čez rob histografije kot ameriški teoretik Hayden White.

Vprašanje "narativnega diskurza" se je najbolj razločno pokazalo v sodobnem zgodovinopisju, vendar gre za pojav, ki ga White gleda globinsko in čez mejo svoje stroke, tako da ga naposled uvršča med opazne pojave postmodernistične kulture. Gre za obliko, ki nosi v sebi spoznavni proces, za "pripoved" ali "zgodbo" kot ontološko in epistemološko razsežnost tako v odkrivanju kot v predstavljanju resničnosti. "Pripoved" je v tem smislu postopek, ki podeljuje resničnosti in njenim dejstvom konceptualno vsebino, koherentnost in smisel.

Nasproti tej "narativni paradigmi", ki znova prodira v zgodovinopisje in humanistiko, stoji "antinarativna paradigma". Njeni zagovorniki zavračajo "pripoved" ali "zgodbo" kot ustvarjanje varljive koherence, kot polaganje smisla v dogodke in pojave, ki tega smisla in pomena sploh nimajo, tako da jim "pripoved" velja za izmišljijo mitičnega videza zgodovine. Vztrajajo na strani nepripovednih načinov prikazovanja, npr. meditacije, anatomije ali epitomije. Vztrajajo na poti dozdevno nevtralnih posnetkov resničnosti, pa naj gre za njihovo konkretnost ali abstrakcijo.
V fiziki ponavadi ni prostora za "pripoved" razen za morebitni anekdotični uvod v predstavitev znanstvenih dognanj. In npr, biolog praviloma ne bo pripovedoval zgodbe o svojem gradivu, temveč ga bo analiziral in pustil ob strani "zgodbo o naravi".

WHITE se zaveda, da vprašanje "pripovedi", ki je že pri R. BARTHESU našla močnega zagovornika, postane aktualno tedaj, ko ona sama izginja ali pa je ni več. In natanko se zaveda, kaj v zgodovinopisju in humanistiki pomeni izgon "zgodbe". Najde dokaze za to, da v obdobjih kulturnega propada "zgodba" težko vzdrži. Povzetki, ki jih lahko napravimo iz njegovih izvajanj so naslednji: izgon "zgodbe" iz zgodovinopisja in iz duhovnih ved pomeni odstranitev pomena in koherence dogajanja. Šele pripoved vnaša vanje perspektivo in iz analov ali kronike dela zgodovino. Iz kaosa dogodkov in pojavov je treba šele najti tisto čemur White pravi "resnična zgodba", kar je naposled zgodovina.
V literarni zgodovini gre v bistvu za podobno problematiko, le da so stvari še nekoliko bolj zapletene. Iskanje "resnične zgodbe" se dogaja na več ravninah in v več območjih. Saj poleg socialne, psihološke, eksistencialne in esencialne zajema tudi tekstualno problematiko.
Tudi literarna zgodovina se ne more izogniti pravilu, kot ga je formuliral White: "Odklanjanje zgodbe je odklanjanje smisla".
Če stvari pogledamo z druge strani, se nam začne odpirati nov in dodaten razgled na zgodovino naše stroke in tudi na njeno današnje stanje. Zgodovina "narativnih diskurzov" postane zgodovina literarne zgodovine v samem njenem jedru. In ob njih lahko merimo tudi njeno današnjo moč in nemoč.

Če opustimo predhodnike in sežemo kar v zrelo klasiko naše vede, sta najprej vidna IVAN PRIJATELJ ( 1875-1937) in FRANCE KIDRIČ (1880-1950), prva profesorja slovenske in slovanskih književnosti na univerzi v Ljubljani, ustanovljeni leta 1919.
" Pri IVANU PRIJATELJU kot predstavniku duhovnozgodovinske smeri in obenem esejistu je "narativni diskurz" zelo razvit, odprt in razviden. Poglavitna zgodba, ki jo piše, je zgodba o osamosvojitvi Slovencev v narod in o osamosvojitvi slovstva v umetnost. Že samo naslovi Prijateljevih razprav napovedujejo živo pripoved: Drama Prešernovega duševnega življenja (1905).
" FRANCE KIDRIČ je čistejši pozitivist, ki se vestno drži empiričnega gradiva biografske in historiografske vrste in se na prvi pogled skoraj ne oddaljuje od opisne in kronikalne horizontale. Toda bili bi površni, če bi prezrli, da ne vzdrži v njej. Tudi on se spušča v pripoved in njeno višje historično opomenjanje. Prešeren je v njegovi monografiji slikovito stiliziran opis bidermajske Ljubljane leta 1828, ki bi bil lahko tudi odlomek iz filmskegascenarija.
" MARJA BORŠNIK ( 1906-1982) predstavlja poseben primer upredovanja literarne zgodovine . v 60. in 70. letih je svojo biografsko in sociološko metodo nenadoma odprla v smer spontanega in osebno razumljivega strukturalizma. Biografiko, ki je izhajala še iz Kidričeve strogo empirične šole, je iz opisnosti prenesla na strukturalno ravnino tako, da je v vsaki književni osebnosti odkrila numerično urejen in zakonit "ustvarjalni ritem". Npr. v monografiji Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec (1973) je ob svojem avtorju odkrila šestletni "ustvarjalni ritem", po katerem je nato razporedila in strukturirala njegov celotni opus. Zakonit ritem je ugotavljala tudi na višji generacijski ravnini dogajanja, kjer so se ji pokazala urejena zaporedja šestih reprezentantov vsakega novega rodu. Njen "narativni diskurz", ki je razpoznal in razkril zgodbe vseh teh ritmov, se končuje v teleološki misli, da "naša ustvarjalnost diha v nekem skupnem ritmu" in da je "celovita in povezana, torej organska". Tako se zaključuje njena zgodb
a v Pregledu slovenskega slovstva (1961).

Generacije, ki so na Slovenskem vstopale v literarno vedo po drugi svetovni vojni, so se spustile v razmeroma živo konceptualno dinamiko. Toda v vsakem primeru je bil izhodiščna avtoriteta literature avtor. Sledil je prelom v smer interpretacije ter imanentne kritike različnih vrst, od eksistencialne do stilistične, toda vsakokrat je novo središče pozornosti zavzela avtoriteta teksta. Manj izrazit, vendar opazen je bil nato prehod v sociologijo in semiotiko recepcije, prehod k avtoriteti bralca. V zadnjem času se pazljivost naglo obrača k intertekstualnosti, k fondu literature, iz katere nastaja literatura, tako da avtoriteta književnega dela postaja biblioteka, ki je zadaj. Te na prvi pogled velike spremembe so sicer od stroke zahtevale dokajšjno intelektualno kondicijo, toda same po sebi so pomenile samo menjavo zornega kota., prestopanje z enega razgledišča na drugo. Tisto, kar je v resnici odločalo in odloča, je zopet "narativni diskurz" in njegova prodornost.
Seveda vsi vemo, da pripovedna semantizacija dejstev in znakov ni in ne more biti do kraja empirična in objektivna, temveč vsebuje zraven tudi osebno videnje in osebni jezik. Toda v tem se vse umetnostne vede že po svoji temeljni naravi ločijo od naravoslovnih, matematičnih in tehniških znanosti. Umetniškega dela ni mogoče brati in dojemati nevtralno, in to je tudi ena njegovih bistvenih lastnosti ter načinov obstajanja. Nevtralno in znanstveno v smislu eksaktnih znanosti lahko bere umetniško delo samo računalnik. Njegova recepcija je materialno lahko daljnosežna, v zadevah individualnega dojemanja in duha pa mrtva.
Seveda "zgodba" ali "narativni diskurz" ni nekaj, kar bi v literarni zgodovini lahko imelo vrednost že samo po sebi. Tudi tu obstajajo meje in pravila. Že KANT je izhajal iz mišljenja, da je historična "pripoved" brez analize prazna, kot je historična analiza brez "pripovedi" slepa.

Meje literarne zgodovine so potemtakem zelo gibljive, obstajajo v njej, pa tudi daleč zunaj nje, v nas samih. Še zmeraj se je vredno spomniti, kako je na njeno večno aoprijo opozoril Emil Staiger v svojem znanem amsterdamskem predavanju leta 1950, ko je zapisal: "Z literarno znanostjo je čudna reč, ali zgreši znanost ali zgreši umetnost".
Dodajmo, da utegne biti v tem njena velika težava, pa tudi njen privilegij.

Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav, ki vas zanima med naslednjo izbiro

Pripone: SEMINARSKA_NALOGA_PRI_UVODU_V_SLOVENISTIKO.doc

IZMENJAVA POVEZAV
Free wwwlinks.50webs.com websites listing and linkexchange - Sports
Free submission to wwwlinks.50webs.com Web Directory - Category Sports.
Mr. Wong spletne povezave uporabnika Aris
Osebna spletna stran, kjer so po moje najzanimivejše povezave na spletu
Free velikan.net web directory - linkexchange
Web directory at directory.velikan.net - add your sites for free - free link exchange.
Create automatic Login to Windows Account with windows registry
How to automatic login to Windows Account using windows registry

Free directory.velikan.net websites listing and linkexchange - Internet
Free submission to directory.velikan.net Web Directory - Category Internet.

Registracija domen .com .net .org .si
Registracija domen, prenos ter upravaljanje domen končnic .com .net .org .si .info .eu
Domov | Galerije slik | Seminarske naloge | Učne priprave | Ostalo Spletna stran je avtorsko delo avtorjev prispevkov.
Vse seminarske naloge in učne priprave so brezplačne.