Univerza v Mariboru
Pedagoška fakulteta
Oddelek za slovanske jezike in književnost
COPRNICA MICKA
Je blo enkrat, ko sma se z atijem spravlala v hosto po drve. Zalaufala sma traktor, vzela sekiro, če bi blo treba kaj scepat, pa motorko za žagat in sma šla. Pa še nisma prišla tak douč, ko je traktor naenkrat crknu. Pa gre Milan dol, pa gleda kaj bi lahk blo. Nafte je blo še duost, sam traktor ni pa ni hotu užgat. Pa jaz vidm tam gor za grmovjem sosedovo Micko, pa rečem Milanu:"Veš kua, grema raj kr domu, duons ne boma nič nardila."
"Zaka pa ne?" vpraša Milan.
Pa rečem jes: "Tamle gor za grmovjem čepi Micka."
"Prokleta coprnca, bejž domu, pa pust ludi pr mir." se zadere Milan.
Pa ni šla domu, sma šla raj midva. Drug dan je pa Milan šou probat, če bo traktor vžgal. Pa res je takoj vžgal. Sam Micke pa takrat ni blo nikjer. Od takrat naprej smo res verjel, da je Micka ta prava coprnca.
Povedala Dragica Zupanc, Zvodno pri Svetini, rojena l. 1957
Zapisala Karmen Zupanc
ati - mož Milan
zalaufala - prižgala
NAJDENIK BLAŽ
Najdenik Blaž je bil prav poseben človek. Rodil se je sredi gozda, v globeli, ki smo ji rekli Graben. Poseben je že njegov priimek. Znano je namreč, da so njegovega očeta našli in ker niso vedeli čigav je, so ga poimenovali najdenček. Od tod je tudi dobil priimek Najdenik.
Blažek, tako so ga namreč vsi klicali, je bil majhen otrok z grbo na hrbtu. Končal je tri razrede osnovne šole na Svetini in se tako za silo naučil brati, pisati in računati, vendar je kasneje svoje znanje dopolnil, tako da ga zlasti pri denarju ni mogel nihče opehariti.
Poročil se je z lepo žensko, Betko po imenu. Čeprav je imel smo napol podrto kočo, malo travnika in nekaj koz, ga je vseeno vzela, saj jo je zasnubil pod pretvezo. Postavila sta se namreč na vrh hriba in Blaž ji je rekel: "Vidiš Betka, vse to, kar ti oko lahko zajame, je moje." In tako sta se poročila in imela dva otroka. Betka je bila pridna, hodila je h kmetom na delo, Blažek pa je gospodaril na svojem koščku zemlje. Znano pa je, da sta se ga velikokrat tudi napila in se potem prerekala, celo stepla. Ker pa je bila Betka tista, ki je bila večja in močnejša, jo je največkrat skupil ravno Blaž. Pravijo, da ga je enkrat tako močno pretepla, in sicer s kamnom, da ga je skoraj ubila. Pa vendar sta se imela rada in sploh kasneje, ko sta bila že starejša, nista mogla drug brez drugega.
Oba pa sta bila izjemna veseljaka. Kadar sta bila malo preveč dobre volje, sta rada zapela in to tako, da ju je bilo veselje poslušati. Blaža so večkrat povabili na koline, saj je znal lepo igrati na orglice in poskrbeti, da ljudem ni bilo dolgčas. Pa se je našel en mestni "gospod", ki je mislil, da si bo Blaža malo privoščil. V klobuk, ki ga je Blaž držal v rokah, mu je zlil kozarec vina in mislil, da starec tako ni nič videl, ker je bil preveč pijan, in da si bo klobuk poveznil na glavo. Blaž pa ne da bi kaj veliko razmišljal, položi klobuk z vinom na glavo temu mestnemu "gospodu". Od takrat naprej si ga nihče več ni poskušal privoščiti.
Ko mu je zbolela Betka, je skrbel zanjo kot za otroka. Kuhal ji je, pral (seveda na roke, ker elektrike nikoli nista imela), šival in jo tako razvadil, da kasneje, ko se je malo pozdravila, sploh ni hotela nič več delati. Blaž pa ni bil hud nanjo, celo vesel je bil, samo da jo je imel. Ko pa mu jo je vzela smrt, je hodil okrog ves žalosten in popival. Ljudem se je smilil, nosili so mu hrano, mu skušali pomagati, vendar je kmalu tudi on umrl.
V srcih ljudi pa še vedno živi. Nekateri so pravili, da je bil raztrgan in umazan pijanec, revež. Vendar tisti, ki smo ga poznali vemo, da je bil najbogatejši človek daleč naokoli. Njegovo bogastvo so bile orglice, pesem in dobra volja, ki jo je sejal med ljudmi. Takšnih ljudi, ki bi svoje bogastvo brez pomislekov delili med ljudi, pa ni veliko. In ravno zato je Blaž za vedno ostal med nami in upam si trditi, da bodo zgodbice o njem poznali tudi naši otroci, vnuki, pravnuki…
Zapisala Karmen Zupanc, Zvodno pri Svetini, rojena l. 1982, in sicer po spominu in pripovedovanju različnih ljudi.
KO TE ZMEŠAJO COPRNICE
En večer se je naš ate vračal iz šihta domu. Delal je v Pečoníku, v Apnéniku in je šel po pešpoti proti domu. Šel je čez hosto, baterij takrat še ni blo, tak da je bla trda tema. Kr na enkrat pa ni več vedu, kje hodi, čeprav je pot poznal. Hodu je , pa hodu pa ni in ni vedu, kje je. Ves ta cajt pa je mel en občutek, ko da ga neki nekam vleče. Pa je reku: "Bo kar bo," pa je hodu. Pa je bil že precej zmatran, zato si je reku, da se bo mal vsedu. In res se vsede, ko sliši neke čudne glasove. Pa še kr naenkrat se je taka gosta megla dvignala, da ni res čist nič več vidu. Takrat pa reče: "Proklete coprnce, puste me pr mir!" Takrat se je pa megla dvignala, pa je vidu, da sedi v Svétni pred cerkvo. Svetna je bla pa prbližn kilometer pa pol naprej od njegovga doma. Takrat je vidu, da so ga nosle coprnce in da ma srečo, da je sploh še živ. Nato je pa vstal in šel nazaj domov.
Povedala Dragica Zupanc, Zvodno pri Svetini, rojena l. 1957 (po pripovedovanju njenega očeta)
Zapisala Karmen Zupanc
šiht - služba
Pečonik - kraj Pečevnik
cajt - čas
zmatran - utrujen
Svetna - vas Svetina
ŽENSKA KRASTAČA
V eni vasi na Pohorju, od koder je bla moja mama, je živela ena baba, za katero so rekl, da je bla coprnca. Bla je čist navadna ženska, tak da sprva sploh niso vedl, kaj je.
Enkrat pa je šla ena druga ženska v štalo, pa je vidla, kak se ena krastača okrog krave smuka. Vzela je vile, pa jo pregnala iz štale. Drug dan pa je spet vidla isto krastačo, pa je vzela vile in jih zapiknala krastači v taco pa jo vrgla iz štale ven. Nasledn dan so pa vidl sosedovo babnco, ko je hodla s povito roko okrog. Ko so jo vprašal, kaj si je nardila, ni htela nič povedat, pa je le edn vidu, da ma roko prepiknjeno. Od takrat naprej so vedl, da je coprnca, ki je hodla v tuje štale kravam mlek kradit.
Povedala Dragica Zupanc, Zvodno pri Svetini, rojena l. 1957 (po pripovedovanju njene mame, ki je prihajala z Lovrenca na Pohorju)
Zapisala Karmen Zupanc
štala - hlev
krastača - posebna vrsta žabe
KAKO JE NASTALA CERKEV MARIJE SNEŽNE NA SVETINI IN ZAKAJ JE ŠE DANES NEOMETANA
Cerkev Marije Snežne na Svetini je prav posebna cerkev. Ima gotske oblike, vendar pa znajo ljudje povedati, da jo je zidal velikan. Pa ne zato, ker je tako velika, pač pa kažejo na to vhodna vrata, ki so bila prvotno velika okrog pet metrov. Danes ima cerkev manjša vrata, toda ostanki velikih so še vedno vidni. Pravijo, da ko je velikan končal z gradnjo, je prijel za kladivo in ga zalučal daleč stran. Tam, kamor je kladivo padlo, je nato zgradil novo cerkev.
Posebna pa je naša cerkev še zaradi enega razloga. Še vedno je namreč neometana in marsikdo bi zato rekel, da je preveč siva, dolgočasna, celo grda. Tako je pred mnogimi leti mislil tudi takratni cesar. Zato je dal poklicati zidarja in mu naročil, naj cerkev omeče. Zidar je to storil, vendar omet je ves čas sproti odpadal. Ko je cesar videl, da cerkev še vedno ni ometana, se je razjezil in dal zidarja zapreti. Temu pa se je v ujetništvu prikazala Marija in ga prosila, naj nikar ne omeče cerkve, saj bo kot taka bolj opazna in jo bodo hudobneži laže napadli, oropali in požgali. Zidar je to povedal cesarju, ki je odločil, da se cerkev nikoli ne sme ometati. Tako je bila varno skrita pred napadalci, niso je porušili niti Turki. In neometana je še danes.
Zapisala Karmen Zupanc, Zvodno pri Svetini, rojena l. 1982 (po spominu)
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
