domovgalerije slikseminarske nalogeučne pripraveostalo
Brezplačne seminarske naloge in učne priprave
Absolventi slovenskega jezika s književnostjo na PefMB, generacija 2000-2005.
Nekateri izmed nas bodo učitelji, bodisi na osnovni ali srednji šoli; drugi se bodo odločili za nadaljnji študij (magisterij, doktorat); tretji pa bodo lektorji ali karkoli drugega.
Iskanje seminarskih nalog po google

 
Knjižni jezik
Književnost
Didaktika
Dialektologija
Folkloristika
Skladnja
 
  www gostovanje sloHOST
gostovanje spletnih strani in izdelava spletnih strani

-----------------------------------------------
LEKTORIRANJE
kvalitetno in cenovno ugodno lektoriranje
 
  Želite prejemati novice po emailu?  
     
   
9.11.2004
Seminarska naloga pri predmetu folkloristika
objavil: Nika Plevnik
Število ogledov: 1630
HANDVERKSPURŠ

Povedal vam bom nekaj o handverkspuršu. To so bli tako zvani kseili ali pomočniki, ki so se izučili in šli po svetu, da so si kje delo najdli ali kakor koli. Je prišo handverkspurš k Šikaru tu v Radljah, to je zej pri Miklavcu. Bla je tudi gostilna in je za delo proso. In Šikar je reko: "Jaz nimam dela, ampak tam sosed." Kjer je zej mehanična, je bil Virtič. Seveda, on je mel pa cu?man, ker je bil zelo v?lek in toust, totzper. Ampak totzper, to ga je Šikar izzival. V?da, uni handverkspurš pa t?to ni vedel in Šikar mu je rekel: "Jaz nimam dela, ampak tam gospu?d totzper, on pa sigurno ma delo." Seveda, handverkspurš je šel ta k Virtiču, ne, in je reko: "Gospu?d totzper, bi lahko jaz p?r vas delo du?bo?" in seveda, Virtič je bil en v?lek later, se ga dobro spomnim, je ga takoj p?rmazal. In handverkspurš je bil tud lakl in ga je nazaj p?rmazal in to sta se malo stepla. Pol sta se pa vun zmi?nla, zakaj, duj je reko, kak je reko, no pal sta se vun zmi?nla, pol mu je še Šikar neki, ker mu dela ni dal, neki gnar,
da je pač uni naprej šel. Pa tudi t?ti handverkspurši, ki so delo iskali, so tudi rajši vidli, da dela niso najdli.
Ko je handverkspurš n?t u Austrijo pr?šo h nekemu čevlarju in čevlar je reko: "Znaš delat?" Čevlar ga je že vun probal, proti večeru je prišo, delat je znal. "Jau," je reko, "vzel te bi, samo jutra je praznik!" je reko. Ker bi mogo mu en den zapstoj hrano dati, taki slabi cajti so bl?, t?to je blo že prev?lko, ga ni vzel.
Mi je Ižek pravo, ko sta dva handverkspurša hodla pozimi tak pri paureh od kmeta do kmeta za delo trucat. Sev?da, dela večinoma niso meli za dati, so pa dali kak kruh al kak manjši gnar, al pa karkoli, ne.
In sta kup hodla, en je zuna čakal, en je n?tr šou. Je bil tok v?lek plu?t, tok v?lek hof, ne. En zuna čoka, uni gre n?tr. In ko n?tr pride na hof, pa vidi en tako ogromni kup stele za vun klestit pa kup sekat. P?rliti vunta zot. Je reko vuni, ko je zuna čako: "A je policija?" "Ne, ne, ne," je reko, "tu je tak v?lek kup stele, če boma tu delo trucala, boma du?bla t?to stelo za delat," je reko, "t?to pa ja midva ne boma delala.
Škrubejov Hanza, na Dobravi, ko sn služo, mi je pravo, kak je tu od Mute zadi za Jernejo n?tr na avstrijski strani, kak so tu stranišče meli nareto. In, seveda, tistim domačinom, ki so tam stanovali, t?st?m je samo sebi umevno blo, seveda, če je pa kak drugi prišo, ki pa tega ni vedel, je pa blo to usodno. Tak je tudi pr?šo ni taki handverkspurš, je blo že večer pozno, da bi tudi tam prespal, al kakorkoli, ne. In večer je pa trucal, da bi na stranišče šou. "Jo," so rekli: "kuj tu do konc bajte p?r balkonu, pol pa desno, ne." Sev?da, to je blo pa tak nareto, to morm povedati: konc hiše je bla ena široka deska, spu?d je biu gnuj, ni bil zaprto, prosto; ena široka deska, zgur pa tak ena klomfa za primiti, ne, tu si hlače dou potegno in si tu počepo in se za tisto klamfo držal in douta na gnuj svojo potrebo opravo, ne. In ko je t?ti handverkspurš tej večer vunta šou, tu vunta pa desno pa douta v gnuj pado do pasa n?t v dreko. So ga pa mogli pol, t?tega handverkspurša oprat, obleko prat, to je bil glavni problem,
ne, in sušiti, je bil še pol tri dni p?r t?tem pauro, prej, da je lahko naprej šou.




Handverkspurš-vajenec, pomočnik
Later-velik mož
Gnar-denar
Trucat-prositi
Totzper-vzdevek

















BIRMANSKI BOTER

Iskanje birmanskega botra je zmeraj že bil en posebn postopek, ker ti revni ludje so gledali, da so vzeli enga bogatiga botra. Seveda, boter je bil dolžn, da je, če so bl? tak revni, da je fanta obli?ko, pa še kak gnar dal, al kaj kupo še zravno. In tak so pr?šli v Spudni Vižngi prositi Štoknera Pepija, to je ti večji posestnik v Spodni Vižingi, za botra. In ko je oče prišo k Pepiju, je takole reko: "Uro in gvant bi mu zej kupli, na gnar bo pa počako." In Štoknerjev Pepi je za botra šou.





























"A MATE KOKIGA PU?BA?"

Frangeš je bil moj sodelavc. Drugače v stari Jugoslaviji je pa bil splavar in so splav vozli dou do Čakovca in nazaj. Ko je dou do Čakovca pripelal v Stari Jugoslaviji, gnar so potem spodaj dobili izplačano, je dobo 300 din. To je bill kar lep denar, če si za dva din kilo kruha dobo, ne. Samo, je pa zelo rad pil. In ko je spodaj dobil izplačan denar, je začel pit v gostilni, spodaj pa so bila tudi razna dekleta, ki so rekla: "Pridite malo k meni." Pa je šou k neki taki punci in tam po dva dni bil. V glavnem, tako se je včkrat zgodilo, da je tako porabo denar, da si t?te deset ali dvajst dinarov ni pusto, kolko bi za vlak rabo, ker z vlakom je hodo domov iz Čakovca, tak da je potem večkrat peš šou domov.
Bil pa je drugači vsestranski delavc, dober. P?r meneh, ko je v dimnik en meter rak n?t pr?šo, čist na vrho strehe, in je on to poruštal in mi nov meter dimnika zazidal. Mi smo pa kupli, ker smo vedli, kak rad pije, dva litra vina, samo sma se z ženo dogovorila, da ne boma mu zej dala za pit, pol ko bo gotov, ker je to res visoko blo, g?ra na špic strehe. In ko on tak dela en cajt, me pole vpraša: "Ferdo, a moš ti kokiga pu?ba?" Sn reko: "Kokiga pu?ba?" "Jo," je reko, "niga pu?ba, da bi ga douta v hotel poslal, da bi mi ni špricer p?rneso." No potem sn pa videl, da ne zdrži več brez piti, pa sn mu potem piti dal. Samo t?te smo mi še potem do zadniga, kar sn delal, koristli, če kje ni blo kako piti al pa kaj, če se ni hitro du?blo, če smo kje kako plato betonirali, pa smo gospodarja borali, če ma kakiga pu?ba.











KRAVCAR

Zej bom pa povedal o Kravcarju tu v Radlah. Župnik Dokša je pa mel kravo, ne. Kravcar je pa drugač bil delovn, ne, in ko je blo tri?ba kravo k biku gnati, po osvoboditvi takoj, to se je gnalo, ne vem, kam je blo treba gnati, v Vižngo vun, pa k?r gnar zravno, da se je plačat moglo, ne. In tak je Kravcar tak du?bo denar, je pa izredno rad pil. In Dokša mu je dal denar, da more kravo gnati k biko, in on je kravo gnal douta v hotel na dvorišče, tam cu? p?rvezal kravo, šou g?rta v hotel, t?ti gnar bek zapil in pa, da je en določen čas mino, je pol pa kravo nazaj p?rgnal. Dokša je še prašal, če je krava stala. Pa je reko: "Stala, stal, stala." In tak krava ni bla breja, pa čez tri kedne spet. Potem je pa tak nekdo povedel Dokšanu, da pol drugokrat ni blo treba več Kravcaru k biko gnat, ker s tem ni blo nič.
























ZA BOŽJI LON

Pičnik na Dobravi je bil dober zidar, tam je bla naša mama rejenka. Seveda t?ti Mezner, župnik, ki je največ gnarja skup naropal. Ampak, ko je Pičnika vprašal: "Bi mi vi prišli svinski hlev popraviti, seveda pa za božji lon." Ja, Pičnik je bil pa en iznajdljiv in pameten človek in je reko: "Jo, a vete gospu?d (on je bil dekan), zej bom šou g?rta v trafiko, pa bom prošal, če bom du?bo za božji lon ni pakl taboka," je reko, "tej bom pa vam tud pr?šo za božji lon delati."




























MUČKI ŽUPNIK

Muški župnik je tudi en fini človek, to je menda zejšnji ta stari. V nedeljo, ko je bla meša, je potem na kanclu povedal. Je reko: "Spomnite se, ko boste klali, da v župnijšču je skrinja prazna." Drugič je pa enkrat reko, da bi proso, če ma kdo kako bolšo žganje, da bi prineso. Je reko: "Jaz tak ne pijem,ampak telkokrat pridejo iz škofije na obisk in jaz jim nima kaj dati." Seveda, dobil je telko žganja, da je sigurno lahko trgovino odprl.




























MLADI IŽEK

Včasih se zgodijo tak smešne stvari, da človek težko verjame. Tu mimo naše hiše je hodo ti mlodi Ižek, ker je šel g?r na Suhi Vrh k staršom, za kake praznike in tam so mu dali mošt, dober mošt, dvajst litrsko konglo, pa še eno potico. In, ko je šou tu mimo naše hiše dousa, se je pa tu ustavo, p?r Franco, mojemu brato, to je bil pa še Švajger pa Zdravko, pa Fridl, pa še kdo, ne vem, kolko jih je kaj blo. In ko je tu diskutiral in t?to konglo meu p?r sebeh, ne, mo je pa brat reko: "A si upleš natočit tak ene pol litra, tak, da malo koštamo?" Malo je tak po strani gledal, pol jim je pa le natočo en liter. No, pol so pa spili, ga začeli hvaliti, je natočo drugi liter, tretji, štrti, tak do nih ednajstih, pou dvanajstih, da so celi mošt vun spili. Prej so ga hvolili, ker je bol ni nerodn, ko pa so mu vse vun spili, pol so ga pa še pretepst hteli, da je mogo bi?žati, da je še potico tu posto, je drugi den Robert douta neso. In to se je dvi? krat isto zgodilo, se ni nič naučil.




















GELDRAUBAR

Povedal vam bom o enem največjem nepoštenjakoviču, al kako bi se izrazo. Je bil v Stari Jugoslaviji tu v Radlah dekan Messnar, radlški župnik, bi se reklo. Ta človek je bil en taki geldraubar, tako je znal ljudi ulupati, da bi si človek težko zamišlal. V Stari Jugoslaviji, ko je bla taka vsesplošna kriza, ko ni blo denarja, je on naropal skup dva miljona din. Za primerjavo bi vam povedal, da je bilo to 2500 krav. To je bil zelo zelo veliki denar in čeravno je bil tudi šef banke, je mel t?ti denar shranjen v cirki. N?t?r za glavnim oltarjem, si je dal nareti eno takšno omarco, to je še Capl delal, t?to omarco in on je tudi potem izdal, ko so Nemci prišli in pol vun vzeli. Zej bi pa jaz povedal nekaj t?tih primerov, o sam točno vem, kako je on računal. Recimo, računal je tudi tak, je videl kolk je kdo bogat. Langeršek tu v centru je bil trgovc, sorazmerno bogat, edn izmed najbogatejših. Ko mu je žena umrla je računal 3000 din, to bi se reklo dobre tri krave za pogreb. Tu zunaj sn jaz kup delal, v Gornji Vižngi
je bil, pravli so mu Ti v?lek Tonč, Pušnik se je pisal, on, ko ni mel denarja, da bi ga poročo, mu je mogo napraviti pet metrov drv in dva soda. To je blo izredno v?lko, seveda, ne tak, ko pa za Langeršeka. Tu spodaj pri Šikano, p?r Lapano je ni otrok umar. Seveda so z v?lkim pompom s konduktom pustli pokopat, to je pač malo bol kapitalno, potem pa niso mogli plačat. Seveda, on jih je takoj na sodišče dal, tožo, seveda ni blo drugiga izhoda, mogli so eno nivo prodati, da so mu lahko plačali.
Ko je naš brat umrl, Gustl, mel je dva mesca, seveda mi nismo pustli s konduktom pokopat, zravno dou je šou, in je računal dvesto din. To je blo, recimo sto kil kruha, to je blo zelo v?lko. Seveda, mama potem tud ni mogla plačat. Je pa iz Vuhreda dobivlala sto din na mesec eno podporo za prvih pet otrok, ker je bil Kos Antončan in je ta pripadal, in je mama dobila vsak mesec sto dinarov podpore za t?ste otroke in t?ti Mezner je zvedel to in je takoj ta pisal v Vuhred t?temu precedniko občine, da bi tam mami podporo stran vzeli, da bi njemu plačali. Je pa že od nekdaj tudi bil en določen red, ker t?ta podpora ni bla ne vem kaj, da bi se lahko stran jemalo in je precednik občine z Vuhreda mamo poklical in ji povedal zarad t?tga dopisa, kak je to pri Mesnero doužna, in ji predlagal, da bi mama dva krat dva mesca t?tih sto din dala, da bo mela mir. Drugače pa je bil on tudi direktor banke v Radlah, uradno, on je mel banko čris. In na ta način je on tudi tako v?lko denarja skup naropal. V Stari Jugoslaviji so tu z
vone kupli in potem je on pobiral za zvone denar, seveda, nekdaj ni blo v cirki kakega delavskega sveta, al pa kaj, da bi lahko se to kontroliralo, kolko denarja je dobil. Potem pa je v Stari Jugoslaviji pravo meni Šrajner pa več kdo, kak je blo. Ludi so meli denarja v baki, tudi Šrajner, pa bi mogo vole kupiti, ni du?bo vun, ker župnik je kuj pravo, so slabi časi, ni denarja. In tak, če je prišo dui gnar vun vzet, je pač tak blo; če je dal dvesto dinarjev za zvone, tej je tudi dvesto dinarjev vun du?bo, če pa za zvone nič ni dal, tej pa vun dobil tudi ni nič.
Če je bil Messnerju kdo kaj doužn, je v nedeljo po maši kar zunaj na cirknem dvorišču ga prijel za jop in ga odvleko noter v pisarno, da naj to poravna. Seveda, s tem ogromnim denarjem je pa mel tudi načrt, mislo je iz vere stopiti, si vilo zgradit in pa se poročiti z eno Lapornco, to je bla taka debela kuharca, ker ko so pol hišno preiskavo pr njemo Nemci delali, so najdli, kak je mel t?sto Lapornco nago slikano, golo.
Seveda, ko so Nemci tu v Radlah vkorakali so njega tudi zaprli, ker je bil sumljiv, bavo se je tudi s politiko. Capl, ki je pa t?sto omaro delal, je ga pa potem izdal in so tam šli noter za tistim glavnim oltarjem in so tisto omaro najdli in so pol odprli g?r, vtrgali in tista dva miljona dianarov vun vzeli.
Njega so pa potem odpeljali v Dachavu in nekdo je zravn njega bil not?r, ki je nazaj prišo je vedel povedati, ker t?ti Messner je mel 120 kil in v Dachavu, ko je umrl, je imel 36 kil.
Lahko bi se reklo, človek more biti pošten, drugače si tudi za svojo nepoštenost plačan.

ŠTIGLVIRT TINE

Tu v ubožni hiši blizu nas je stanoval po osvoboditvi Štiglvirt Tine. Štiglvirt Tine so mu zato pravli, ker je pri Štiglvirtu zuna tak dolgo bil. Ampak bil je en zanimiv človek, zelo počasn je bil pri delu, bil je neki zidar in tudi malar. In med Nemčijo, ko je bil že tak star, da ni bil za vojsko, je pa delal. In ker je bil tak zelo počasn in je delal zunaj pri Zupancu, kjer je zdaj državno posestvo, t?ti so tak bli najbolj bogati. Samo, ker je pač tak počasi delal, je Zupancja stalno hodla k njemu, pa ga spraševala: "Tina, kdaj bomo gotovi?" Pač kuj je hodla spraševati. On je bil izredno počasn, jaz sn ga dobro poznal. In ko mu je blo enkrat dosti, ko je prišla Zupancja, je pa reko, zelo počasi je govril: "Bema pa glajh fertik mohn! (Bomo pa kuj končali!)" In je začel svoje orodje devati n?tr v rukzok pa je šel-seveda plačano tak nič ni du?bo.
Kot posebnost t?tiga Štiglvirt Tinana je pa to blo-on se ni umival. On se ni umival kake dvajst, trist let, kolko jaz vem, po licu so se mu naredle take ploskice, ko se je nabralo in to se je odlušlo in zada je bla taka rdeča koža. In še jaz sn enkrat eno zelo pametno stvar naredo. On je douta h Konštruktoro, tu ko sn jaz delal, hodo s takim naharbtnikom, takom žak?lčom po hoblance. In ko je enkrat spodaj na dvorišču bil, spodaj je pa stanoval Mlinarič, ki je bil tak en ošter, en Spu?dnčan, je reko, jaz t?tega umazanega vržem n?t v korito, tam p?r konštruktoru je bla ena toka betonska korita. Jaz sn šele malo slej ugotovil, kako korist sn naredo, ker nisn pusto, sn reko: "Ne vrži, nimaš ti kaj, to je lahko nevarno." Ampak kak nevarno je blo, sn jaz šele pol ugotovil, malo pozneje. Ko so tu t?to ubožno hišo razformirali, so ga dali g?r v Dravograd v takozvani amanhaus, ubožna hiša, še stara, ne t?ta moderna zej v Črnečah, ne. In ko so tega g?r p?rpelali, takega umazanega, lahko si mislim, ker sn enkrat enga s
premlal, ga slekli dol, t?te sestre so oštre, ga slekli dou, ga vargli n?t v bano in kake piršne al kaj so vzeli in so ga tak oštro umili in je glih tej umar. Bil tudi že zelo star in je umar in to se seveda vidi, ne. Kaj se lahko od tega naučimo? Kak počasi bi ga mogli privajat. Jaz sn že študiral, če bi mu enkrat eno roko umili, pa drugo, pa tak počasi. To je za njega bla taka v?lka sprememba, da je pač na licu mesta umar.


TURKI V RADLJAH

Če se spomnimo legende, zgodovinskega dejstva, ko so Turki bli pred Mariborom. Mariborčani jih niso pustli čez, ko so pol tu en zasilni mu?st naredli, da so čez prišli. En del Turkov pa se je odcepil na vuni strani Drave, so tu grsa šli po austrijski strani do Radlpasa in od Radlpasa v Radle. Če pa tto legendo, ko sn jo od Radlčanov slišal, da so tu na Suhem Vrhu, tu okuli Pavlna nekje prčakali Turke v enem takozvanem grobno, v tokem prepadu v cesti noter, s hlodemi, kamejemi in nevem š čim in da so tu dosti Turkov uničli, približno na tak način, ko pa par sto let pozneje g?ra na Tirolskem, ko je Hoffar Francoze na en tak način veliko jih pobil.
Naprej bi pa to povedel, ko so Turki potem prišli tu v samostan, izropali, napravli pravi pokol in pol so pa na tti strani Drave douta šli, kje so čez Dravo prišli, ne vem točno, v glavnem so se še pol ene dva dni zadrževali v Rušah.

Posnela, zbrala in pripravila Nika PLEVNIK, Pedagoška fakulteta Maribor.
Radlje ob Dravi; marec 2004



RADELJSKI SAMOSTAN

Seveda tti samostan zunaj v Radlah so živeli na zelo veliki nogi, ja. Recimo blo je petdeset nun in ne vem kak v?lkiga strežnega osebja, tak da tte nune so same grofice in tak naprej ble. Mogle so biti bogate, da so p?rnesle eno določeno doto in parkrat se je zgodilo, pripoveduje legenda, da ni pravega red, da se nekako ne držijo reda, seveda nered se je povsod delal in še zmirom. Temu neredu bi pa tudi to odgovarjalo, to pa tudi legenda pripoveduje, da so tte nune nosli v košu na Muto, ker g?ra je bil pa en samostan, ko so neki menihi bl?. Ja, in kak se je to g?r prišlo, da so ttim menihom g?r nosli. Tu zuna je en most med Gornjo Vižingo in Muto in ker so pač nune, če glih so ble šlank tudi še pretežke, če je nekdo mogo tak dauč nesti in so na mostu počivali, da se je tam gr vsedo in da se je tti koš tam g?r naslono, ne. Ker je pač tak težko blo, je pa tisti, ko je noso sam z sabo govril: "Ne nesem več naprej, jaz vržem zej tto n?t?r, dosti mam zej." In potem se je ona n?tra oglasla: "Prosim, ne me vrečt."
To pač legenda pripoveduje.

Posnela, zbrala in pripravila Nika PLEVNIK, Pedagoška fakulteta Maribor.
Radlje ob Dravi; marec 2004


RADELJSKI GRAD

O ttem Radlškem gradu bi še neka povedel, tu nad Radlami g?r na tti skali. To pravzaprav ni bil kok udobn grad, da bi se tu dalo udobno g?ra živeti. Pač Seifried naš ritter, pravzaprav vitez je bil, on pravzaprav ni gor stanoval na gradu, stanoval je g?ra, pravzaprav bi se reklo, ko je bla vojna nevarnost, g?ra v zaklonu, ker g?ra je blo zlo težko napast; prvič je blo strmo, drugič še celo neko vodo so meli oku pa obzidje, tak da je blo težko dostopno, tak da ne pripovedujejo, da bi g?ra lahk napadli.
Pa pripoveduje legenda, da so pa izropali enkrat grad in to seveda na tak način, ki je v večih primerih znano. Ker grad je bil tak zavarovan, da je bilo potrebno samo vrata odpreti, čeravno je blo to zelo težko dostopno. In zunaj grada, bi se reklo uporniki, ki so meli nekaj proti gradom, in so ga enkrat izropali. V veliko pomoč je pa bla, da so ga lahko na tak lahek način izropali, ker med ttimi uporniki je mel lubico n?tra v gradu, je bla neka služkinja. In tta je pole po enem dogovoru ponoči vrate odprla in so lahko prasnili n?tr in oropali.

Posnela, zbrala in pripravila Nika PLEVNIK, Pedagoška fakulteta Maribor.
Radlje ob Dravi; marec 2004


MARIJA NA KAMNU

Tto legendo, ki jo pripovedujejo to tam p?r devici Mariji na kamnu, k Muti to pripada. Ko sn bil še fant, so ti stori ludi pravli, kak so tam cerkev zgradili. Tu v bližini, v Vuzenici so šli nekje na eno božjo pot, pa ne vem kak dauč douta, al v Ruše al kak dauč, to ne vem, v glavnem iz zgorne strani so prišli. In tu v Vuzenici, nekje tam v bližini Šentvida, kjer je tta cerkev, sta v eni gostilni bli oče pa sin. Sin je bil, kak bi reko, en primern fant in v tisti gost?lni je tista kelnarca, ki bi ga rada mela, tistega fanta, ne. Tti se nekako ni zmeno za jo, bi se reklo, ni trzal, ona je bla pa strašno užaljena in vjutro ko sta naprej odpotovala, je pa ta klenarca doma vzela neki srebrni pribor in mu n?t?r v nahrbtnik dala, tak da ni vedel, tajno n?t?r v nahrbtnik. Nekdaj, ko se je tak na božjo pot šlo, se je tak rukzak mel na hrbti, takozvani nahrbtnik. In seveda pol ga je prijavla, da so ga takoj prijeli in tu nekje, kjer je zej tta cerkev pri devici Mariji, so meli za obešanje, ne, tak ko pa to v Radlah sp
oda p?r Gaugari, so tudi v?lko govrili, samo nekaj posebnega ne vem za to. No, tam so pol ttiga sin obesli. Oče je pa glih tak naprej šou na tto božjo pot in ko se za par dni vračal, je še zmeraj bil na vrvi obešen in je sin očeta poklical: "Pomogej m?, odveži me dou," je reko "pod mojimi nogami Marija spodaj stoji in me drži, da nisn bil mrtev." Na tti račun, po tti legendi so potem tto cerkev p?r Devici Mariji zgradili.

Posnela, zbrala in pripravila Nika PLEVNIK, Pedagoška fakulteta Maribor.
Radlje ob Dravi; marec 2004


MOŽEK

Tu bi o enem možeku povedel g?ra iz Trijeh Kralov. Tta zgodba je pa zato tak zanimiva, ker je bil, kak bi se reklo, tak malo siromaček, al hašel, tak so Nemci rekli, ampak to ni bistveno. Pač tak je bil, da na eno božjo pot ne bi mogel sam jiti. So pa šli za dva dni z Mučkim župnikom, kar je pa župnik zravn šou, so pa njega tudi lahko zravno dali, ker je pač blo nadzorstvo, ker je bla ena skupina. So pa ttiga moužeka p?r tti kmetiji cenili, ker je bil pridn delavc, celo rezlal je, pa eno pa drugo delal. Za dva dni je treba blo meti hrane zravno in tak je pa tta gospodinja za njega nadevala, ne, potice, meso, mošt, pa to v velko novo aktovko noter spakirala za dva dni, kolko je pač mel. In za dva dni pol, ko se vrača iz tote božje poti, pa ona pogleda, gospodija, ttiga moužeka niga blediga, slinaviga, skup stisjeniga. Je rekla: "Ja, ka pa je tej blo?" Pa aktovko pogleda, je rekla: "Vi pa čiste ničkaj jedli!" Je pa moužek reko: "Aktovko nisn g?r du?bo." Pa ni znal aktovko odpret, neka nova aktovka, pa je dvo d
ni brez hrane bil, hrano je pa du?mo p?rneso.


Posnela, zbrala in pripravila Nika PLEVNIK, Pedagoška fakulteta Maribor.
Radlje ob Dravi; marec 2004

Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav, ki vas zanima med naslednjo izbiro

Pripone: F-Nika_Plevnik.doc

IZMENJAVA POVEZAV



Bistriški vodnik - Bistriški vintgar
Bistriški vintgar - zelo lepa pohodna pot, ki vodi skozi gozd in ob potoku Bistrica.
Brezplačni spletni imenik agilityhoster.com
Spletni imenik na strežniku webdir.agilityhoster.com - dodajte vašo spletno stran brezplačno na seznam.
Free websites listing and linkexchange - Business
Free submission to our Web Directory - Category Business.
Free wwwlinks.50webs.com websites listing and linkexchange - Directories
Free submission to wwwlinks.50webs.com Web Directory - Category Directories.

Domov | Galerije slik | Seminarske naloge | Učne priprave | Ostalo Spletna stran je avtorsko delo avtorjev prispevkov.
Vse seminarske naloge in učne priprave so brezplačne.