9.11.2004
France Prešeren - Ljubeznjeni soneti |
objavil: Davorin Bole, Miha Knavs
Število ogledov: 209 |
|
 |
Paternujevo gledanje na kontekst, v katerem so nastali Ljubeznjeni soneti
Za razumevanje Ljubeznjenih sonetov so literarna dejstva, ki jih Prešeren ni jemal naivno, pomembna in nam povedo najmanj toliko kot psihološka, morda celo več, kajti ljubezenska tema mu je bila v tem času, kot vse kaže, skorajda bolj literarna kot usodno življenjska tema, čeprav je postopoma postajala tudi to. Zato so biografske razlage ob tem ciklu tako raznovrstne in pesmim samim tuje. France Kidrič je na primer pesnikovo ljubljansko ljubezensko obdobje od 1828 do 1832 imenoval "časi iskanja" ali pa kar "metuljčkarsko dobo", ker je ugotovil, da je "izza jeseni 1828 Prešeren zaporedoma, včasih morda tudi istodobno, opazno dvoril več dekletom, a vsaj dve, če ne tri med njimi so bile gostilničarske hčerke", od katerih po Dolenčevi Zaliki našteva še Krištofbirtovo Reziko, Rotarjevo Jerico in Metkino Maričko. Istočasno, poleti 1829 pa "se je začel zanimati tudi za "'nekakšno gospodično iz Gradca' … Snojevo svakinjo Khlunovo", poleg vsega tega pa da je leta 1832 iz Celovca ženi slikarja Langusa "sporočil rokolju
b, medtem ko njenega moža v pismu še omenil ni". Toda s tem širokim izborom Kidrič pri sonetih še ni bil čisto zadovoljen in se je naposled odločil, da so morali nastati pod vplivom "neke petnajstletne ali šestnajstletne ljubljanske rože iz boljših krogov". Anton Slodnjak se je odločil drugače in sicer za misel, da imajo soneti svoje "življenjsko jedro v čustvu, ki je vezalo Prešerna med 1829. in 1831. letom z graško gospodično Khlunovo", kar je bil domneval že Avgust Žigon. Z njeno "meščansko gosposkostjo" utemeljuje Slodnjak spremembo v pesnikovem pojmovanju ljubezni in tudi odločitev za sonetno obliko po Petrarkovem zgledu in zgledu drugih velikih sonetistov. Seveda pa bi bilo biografske podatke o ljubezni med Prešernom in Marijo Kajetano Khlunovo, kot jih je rekonstruiral Slodnjak, težko uskladiti z onimi v sonetih, saj je bila vloga "neusmiljenega" partnerja menda mnogo bolj na Prešernovi kot na Marijini strani. Pri tej zmedi je skoraj razumljiv dvom Janka Kosa, ki je krenil v svojo smer in o sonetih zač
el razmišljati, ali ni "morda ta ali oni sploh brez konkretnega objekta, tako rekoč samo abstraktna podoba, potrebna vznemirjeni pesniški domišljiji".
Očetov naših imenitna dela …
Nekoč so bili junaki, z mečem in ščitom v rokah, s tetivo loka ob telesu, branili so zemljo našo.
Junaki so tisti, ki so se fizično bojevali, za svoja pogumna dejanja so uporabljali neko materialno orožje. Zaradi teh junaštev so bili spoštovani, opevani, njihova slava živi v njihovih dejanjih še danes.
Že davno v rimskih časih se je mesto Metulum, nekje na Notranjskem, zoperstavilo celo imperatorju Avgustu. Kaj vse je do zdaj Ljubljana doživela?
To se je zgodilo, to "vam bo Homerov naših pesem pela", to je delo slepih pevcev; naj opevajo očetov naših imenitne dela, njihova junaštva, klanja, veselja, kajti prihaja nov rod in slednje vam bo Prešernov naših pesem pela. Če so bili pod Homerjem angeli dokaj dobri letalci, bodo sedaj bolj slabo leteli, kajti ne puščica, ne ščit in ne meč ne bodo iz železa, temveč iz individualne srčne - duševne materije.
Subjekt je razorožen, vendar obstaja bojišče, poligon, kjer se grenak izziv postavi na ogled. Na eni strani pesnik, navidezno lovec, spoštljivo hlepi po neusmiljeni devici. Orožje, ki ga ima je dokaj spolzko: to so strune, zgrajene iz sladkih stihov. Res spolzko orožje, morda upa, da se bo devica kot muha prilepila na pajčevino kvartin in tercin. Toda v zadnjem hipu, tako rekoč prepozno, se zave, da je v bistvu sam statično postavljena tarča, ki ne more ubežati kozmični puščici.
Junak ne drži več sulice v rokah, ne strelja s puško, ne strelja s topom, ne vozi tanka, to ni več junaško. Junak po Prešernu je tisti, ki prime v roke ostro besedo, jo vihti kot meč, jo postavlja na tetivo in ruši z njo kot tank.
Verzi takrat "pojo ljubezni moje vam nesreče", ne kolektivne; in samo en revež je, ki ga zadane navdih od bogov. Nekaj je priletelo, naravnost med strune; če že krvavi, naj krvavi tam, med strunami srce, ki ga presune z oči nebeških vržena pušica, puščica inspiracije.
Vrh sonca sije soncov cela čeda …
Poglejte jih, cvetečolične gospodične, na ljubljanskem nebu. Kako spokojno žarijo, kot da bi bile večne; tako usklajeno so razpršene - lepo je biti Zemlja, Zemljan, opazovati nedotakljivost mičnih zvezdic - kakšno si lahko celo izbereš in sanjaš, kaj bi bilo, če … kaj bi bilo z mano, če bi … prišla zarja. Zopet te napade - kot kozmična puščica - zarja. Bleda zarja, prva pesnikova slutnja; ko se niti ne zave njene rose, že posije ljubka krogla skozi sinje line. In spet, obseden od bogov, ne ločiš več resnice od njene verjetnosti. Ne preostane ti drugega, kot da zamaknjen v mil obraz srca kraljice občuduješ moč, ki jo ima nad teboj draga mična. Takrat nekdo izstopi iz orkestre, udari solo - Ona.
Prešeren je hotel povedati, da je žensk trikrat toliko, kot je prebivalcev Indije, ampak med temi tremi milijardami je lahko v določenem trenutku ena sama, ki izstopa in s svojo lepoto zamegli ostali dve milijjardi devetsto devetindevetdeset milijonov devetsto devetindevetdeset tisoč devetsto devetindevetdeset žensk.
Postane težišče trikotnika, ki nosi obliko srca. Nikoli se ne vprašaš: ali imam pokvarjeno optiko - de pričo nje sem slep za vse device.
Tak kakor hrepeni oko čolnarja …
Jackson Brown je enkrat dejal: "Nikogar ne oropaj upanja, morda je to vse, kar ima." Upanje. Kolikokrat nas zanese na polje temačnih brazd in slutenj. Čudno je, neumno, morda celo privlačno, ko zletimo čez to mejo. Privlačno je, ker upamo, da bo minilo.
Pesnik nenadoma ne vidi več energijskega obroča okoli svoje drage, temveč le meglice, v katerih se tepo oblaki in grom udarja, zato upa, da uzre zvezdi Dioskuri, najsvetlejši zvezdi na severnem nebu - kot čolnar, ki le čaka boga vetrov: naj že enkrat zapre v kletko svoje viharne otroke. "Tak, draga deklica! zvezd tvojih čakam," pravi naš poet, ki še naprej iluziorno verjame v dekletovo moč. Obstajata dva svetova. Ona v popolnoma drugem svetu, nad popolnoma neznano barko. Lirski subjekt si domišlja, da jo dejansko vidi nad svojo barko, toda tukaj le v bistroumnem nesmislu vihari jeza sreče, navidezno kraljuje mir in potihne šum viharja, še vedno je to pesnikovo nebo, ki je mistificirano, brez dekletove prisotnosti.
Živimo v svojih sanjah in si domišljamo, da oseba, v katero smo zaljubljeni, goji do nas posebno, morda celo ljubezensko čustvo. Vendar se prepogostokrat zgodi, da ta oseba ne goji niti najmanjšega ljubezenskega čustva do nas, ravno nasprotno, predaja se čisto drugi osebi.
Zato pojmujem ta tretji sonet kot sonet upanja, ki se konča z optimistično vedrino, čeprav trije r-ji vnesejo v zadnji verz tega soneta nekoliko agresivnosti v smislu podzavestne slutnje ponovnega viharja. Vsekakor odtehta upanje - nebo se koj zvedri krog moje barke.
Dve sestri videle so zmoti vdane …
Lirski subjekt v realnosti zagleda žensko ali več njih, kar ga spomni na prejšnje prestale blodnje. Do izraza pride njegova notranja drama, neuslišanost. Poudari intenziteto svojega ljubezenskega občutka, ki je enaka seštevku obeh stebrov templja ljubezni: grškega Kupida oziroma latinskega Amorja in njegove matere Venere. Kupido ga prebode s puščicami (zopet se zaljubi v to žensko), vrh tega zagleda še Venero. Prva ženska povzroča bolečino, ki bi se ji lirski subjekt lahko izognil; toda tu je še Venera, zato ostane zopet v namišljenem upanju, kar pa je le ponovitev starih ran in blodenj.
Nauk te zgodbe je … Osel gre večkrat na led.
Kupido! ti in tvoja lepa starka …
Zadnji sonet v tem ciklu bi poimenoval kar sonet demistifikacije. Lirski subjekt stopi nekako ob bok Amorju in Veneri z očitkom nehvaležnosti. Opevanega dekleta kar naenkrat ni več, vsaj neposredno ne. Posredno se skriva v verzu "nobena me še ni deklet ljubila" - prav v slednjem vidim demistifikacijo ženske, ki je bila v prejšnjih sonetih nekako nadgrajena s podobo boginje. V prid temu govori tudi to, da je - prej čista lepotica Venera - kar naenkrat postala lepa starka.
==> sledi naloga študentom
V sonetu poiščite mesto, kjer se skriva Prešernov trenutni pristop do pesništva, in to tudi podkrepite z lastnimi argumenti.
Rad bi osvetlil filozofijo samega pesništva v tem sonetu v primerjavi s pesmijo Pevcu, predvsem zaradi drastične razlike v dojemanju samega pesniškega poklica. Zato sva vam tudi dala prejšnjo nalogo.
Zanimivo je, da v sonetu Prešeren pesništvo vzporeja oziroma pogojuje s srečo v ljubezni: "koga mi je prinesla pevska žila? Nobena me še ni deklet ljubila" (Slednja misel se tudi skladno zlije v rimo.) Tu poezija obstaja zaradi nečesa zunanjega, medtem ko v pesmi Pevcu poezija eksistira sama po sebi.
==> prebereva Pevca
V Pevcu ne najdemo niti besede o ženski, bolečina je prisotna, toda lirski subjekt v njej vztraja, medtem ko je v sonetu pesniški poklic pogojen z žensko ljubeznijo (kogá …).
Rada bi izpostavila prefinjeno izbiro glasov, v smislu orkestracije teh dveh verzov, kjer se kaže Prešernova zavestna in podzavestna genialnost.
==> izpiši na tablo
kogá mi je prinesla pevska žila?
nobena me še ni deklet ljubíla,
oá i e iea ea ia?
oea e e i ee uía,
Verza se pričneta popolnoma spontano, z besedama, ki vsebujeta samoglasnik o, ki lahko spominja na belo, belino, na čustveno nenabitost, nianso začudenja, ki se razblini v retorično vprašanje. Slednje je sestavljeno iz niza a-jev, e-jev in i-jev, s katerim lirski subjekt navidezno melanholičen izraz ironizira tudi s končno rimo žila - ljubila, ki se res poveže v končni ironični ia.
V odgovoru na retorično vprašanje le potrdi svoje brezplodno iskanje sreče v ljubezni ter slednje še poudari z u-jem, nadalje še z nizom glasov ia, kar privede glagol ljubila do skrajne ironije (omeni 5e, 2a, 2i, 1u, poleg nevtralnega o - preštej)
==> preberi le soglasnike, poudari ia
Vseeno pa Prešeren ohranja določeno distanco do pesništva, saj za vprašalnico koga sledi zaporedje treh a-jev, treh i-jev in treh e-jev (pred študenti preštej), kar daje poeziji vendarle nek smisel, ki pa ga ljubezen v Prešernovih očeh ni vredna.
Zadnji tercini izžarevata neko naveličanost, ki pa zagotovo ni resignacija. Lirskemu subjektu se zdi vsakršno vztrajanje v ljubezenskem idealu brezplodno.
Odložil bo pero, ne bo več čakal, da "vetrovam Éol koj zaklene duri", saj "preganjal z vinam" bo "skrbi oblake".
Viri in literatura
" F. Prešeren: Pesnitve in pisma. Ur. A. Slodnjak. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977.
" F. Prešeren: Poezije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999.
" B. Paternu: France prešeren in njegovo pesniško delo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
