Življenjepis Stanka Majcna
Hiša na Poljančevi ulici 7 pod obronki Kalvarije v Mariboru je nekaj posebnega. Na njej je spominska tabla, ki iz pozabe in anonimnosti dviga velikega slovenskega intelektualca, pesnika, prozaista, dramatika in publicista Stanka Majcna. Na nebu slovenske literarne zgodovine, ki ga uvršča med pisatelje med obema vojnama, sveti na svojski način in izstopa iz vrste njegovih mnogo bolj znanih vrstnikov: Voranc, Župančič, Kosmač ... Dolgo sploh ni pripadal tej vrsti, bil je nerazumljiv, večkrat po krivici ignoriran. Pravilneje so ga začeli vrednotiti in interpretirati šele po njegovi smrti.
Dr. Stanko Majcen se je rodil 29. 10. 1888 v Mariboru, kjer je končal tudi osnovno šolo in gimnazijo. Leta 1905 je napisal prvo črtico Stari mlinar, ki je bila objavljena v Našem domu. Študij je nadaljeval na Dunaju in doktoriral iz prava. V svoji karieri je bil pravnik, šef kabineta dr. Korošca in ljubljanski podban. Znan je bil kot visok uradnik notranje uprave in v tej stroki je izdal tudi nekaj knjig. Od leta 1918 do 1925 je bil zaposlen kot uradnik v Ljubljani. V tem času se je intenzivno literarno udejstvoval in napisal veliko del s socialno, domovinsko, duhovno in ljubezensko tematiko (Prekop, Detinstvo, Dediči nebeškega kraljestva, Kasija, Za novi rod, Zemlja) ter številne pesmi. Nato je nastopil sedemnajstletni literarni molk (1925-1942). V tem obdobju se je preselil v Beograd, kjer je kot strokovnjak na pravnem področju soustvarjal novo, pravno državo Jugoslavijo. Bil je tesen sodelavec dr. Antona Korošca. Po letu 1942 pa je začel drugo, izredno plodno literarno obdobje, v katerem so nastala dela: B
ogar Meho, Matere, Ženin na Mlaki, Brez sveče ... čeprav je bil od države in širše kulturne javnosti popolnoma ignoriran, ker se ni strinjal s komunističnim režimom, je ustvaril bogat umetniški opus. Preko pisem je vzpostavil skrivno zvezo s slovenskimi izseljenci v Argentini. Tam so pod psevdonimom izšle tudi nekatere njegove zbirke. Njegovo izbrano delo je izšlo v dveh knjigah pod uredniško taktirko dr. Marije Boršnik pri mariborski založbi Obzorja (1. zvezek 1963, 2. zvezek 1967). Umrl je 11. decembra 1970. Odšel je tiho, dostojanstveno in skromno, tako kot je živel. Leta 1973 je aktiv komunistov mariborskih kulturnih delavcev diskvalificiral svojega stanovskega kolega in preprečil postavitev spominske table na njegovem domu, češ da je sovražnik naroda. Petnajst let kasneje (1988) je bila spominska plošča vzidana in slovesno odkrita. Istega leta je v Mariboru potekal simpozij o delu in življenju Stanka Majcna, ki sta ga pripravila Društvo slovenskih pisateljev in Slovenska matica. Ob tej priložnosti je izš
el tudi Majcnov zbornik, iz katerega sem črpal podatke in informacije za ta prispevek. Od pisateljevega rojstva pa do slovesnega simpozija je minilo sto let - sto let samote in zatišja Stanka Majcna. A to zatišje je rodilo bogat sad.
"Talent se rodi in razvije v zatišju." Majcen se je vse življenje oklepal te modrosti, zato je razumljiva njegova samota in izoliranost od takratnega kulturnega življenja. V svojem času ni kot pisatelj in umetnik nikoli dosegel slave in veljave. Do objavljanja svojih del in uprizarjanja dram je bil izredno ravnodušen. Pri tem ne gre za nikakršno zagrenjenost ali frustracijo, ampak za preprost občutek lastne nepomembnosti in njegovo modrost, "da moraš literaturo izgubiti, če jo hočeš najti", kot je o njem zapisal Alojz Rebula. Pa vendar je bila ta "ustvarjalna tihota" na njegova stara leta zmožna prevoda mistike Terezije Velike, razigrane drame Cesar in tragične pesmi Balada. Leta 1970 je Majcen zapisal v pismu prijatelju Zorku Simčiču: "Sicer pa me, samotarja, večkrat obiščejo edino študentje." Študentje, mladi mariborski literati, sodelavci Dialogov so na literarnem večeru leta 1970, v Kazinski dvorani SNG, recitirali Majcnove pesmi: Smrt na polju, Njen grob in Kol. To je bilo znamenje, da je Majcnova litera
tura presegla miselnost in čas, v katerem je živel, saj ga srednja in starejša generacija nista razumeli. Študentje pa, ki so se večkrat zbirali ob njem, pripravljali literarne večere in prebirali njegove pesmi, so ji dajali življenjskost, legitimnost ter jo aktualizirali.
Naslednji talent, ki se je rojeval v tihoti in skromnosti življenja Stanka Majcna in ga je moč zaznati v njegovih delih, je bila njegova kulturna razgledanost. Kljub mnogim evropskih literarnim, kulturnim in filozofskim velikanom od Vergila, Verlaina, Dostojevskega, Kierkegarda …, ki jih je poznal in so bili njegovi ideali, je ohranil in razvijal svoj stil pisateljevanja, pesmi in filozofije. Majcnova kulturna razgledanost je bila velika in je težko primerljiva s kulturnim obzorjem uveljavljenih Majcnovih sodobnikov. "Si na primer moremo predstavljati Franceta Bevka, ki bi se ukvarjal s Kierkegardom? Ali Miška Kranjca, da bi ga pritegnila španska mistika?" se v svojem referatu sprašuje pisatelj Rebula. S svojo intelektualno razgledanostjo je presegal povprečnost, s svojim slogom, umetniškim jezikom in mislijo pa se enakovredno kosa z njegovimi vzori evropske literature. Njegova dela so izredno prevedljiva v tuje jezike. Kljub temu, da uporablja precizno slovenščino, pravi Rebula: "Njegove pripovedi imajo bolj
priokus prevoda iz kakšne francoščine, kakor slovenske izvirnosti."
Bil je umetnik, ki ni ustvarjal za svoj čas, zato ga je težko uvrstiti v slovensko književno pokrajino. Ostaja v samosvojosti in posebnosti, izoliran od ostalih sodobnikov, vendar dvignjen nad povprečje in vreden, da ga odkrijemo. Globina, kulturna širina, tenkočutnost za čist jezik, izbrane metafore in motivi - vse to se je ustvarjalo in nalagalo v samotnih, tihih urah Majcnovega življenja, daleč proč od slave, blišča. To ga uvršča med klasike ne le slovenske, ampak tudi evropske literature.
__________________________________
Tekst je prenesen iz internetne strani www.utrip.net/arhiv/html/dec00/index.html. Bil mi je izredno všeč, saj se, po podrobnejšem prebiranju Majcnovih del, z avtorjem popolnoma strinjam.
Majcnova poezija
Majcen je začel svojo literarno pot leta 1905 z objavo črtice Stari mlinar (pod psevdonimom Drago Plevec), dve leti za tem, pa je v časopisu Omladina, objavil svoje prve pesmi z naslovom Kazaške pesmi (pod psevdonimom Stanko Pavel).
Majcen ni pesnil strnjeno, temveč v treh časovnih intervalih s krajšimi ali daljšimi presledki, kar je značilno tudi za njegovo ostalo literaturo.
Po Berniku bi si intervali sledili tako:
a) prvo obdobje: od leta 1907 do 1915 (to je čas vrhunskih umetniških dosežkov naše moderne in prehod v njeno zadnjo fazo);
b) drugo obdobje: od leta 1923 do 1925 (čas slovenskega ekspresionizma);
c) tretje obdobje: čas po drug svetovni vojni; od leta 1949 do 1955;
Svojo edino pesniško zbirko z naslovom Dežela je izdal leta 1963 v Buenos Airesu pod psevdonimom Simon Preprost.
Ob branju njegove poezije opazimo, da se njegova poezija deli na tri dele, sicer ne v slogovnem pogledu, ampak po tematiki in sporočilni vsebini.
V prvem pesniškem obdobju (1907 - 1915) Majcen pesni v slogu ljudskih pesmi. Sem spada tudi rokopisna zbirka Prijatelj sveta. Snov iz ljudskih pesmi je uporabil tudi v drami Alenčica, kraljica ogrska (Zora 1911/2). Majcen je verjetno do ljudske tematike prišel s pomočjo očeta, ki je bil vnet zbiralec ljudskega blaga.. Te pesmi so preproste po sporočilni vsebini, pa tudi po zunanji in notranji zgradbi.
Drugi del prvega pesniškega obdobja pa sestavlja zbirka Zemlja (1923 - 1925), katere bolj podrobna oznaka sledi kasneje.
Pesniško je začel zopet ustvarjati po letu 1945, ki pomeni veliko prelomnico v njegovem osebnem in družbenem življenju. Po vojni je na Slovenskem zavladal drug režim, ki mu Majcen osebno ni bil naklonjen. V pesmih prevladuje tematika vojne, izražena s strogo osebnega zornega kota pesnika. Njegova realna izkušnja ( tragična izguba sina neposredno po koncu vojne) se kaže v doživljajski vsebini dveh osrednjih ciklov v zbirki Dežela, Kočevski rog in še nekaterih pesmih.
Zbirka Zemlja
Majcnova rokopisna zbirka Zemlja pomeni ustvarjalni vrh njegovega pesniškega ustvarjanja. Celotne podobe zbirke, žal, ne moremo poznati, ker zbirka velja za izgubljeno (France Pibernik). Toda iz okoliščin lahko sklepamo, da je rokopis s tem naslovom obstajal. Avtor je v natisih posameznih ciklov pesmi navajal dvoje oznak: Iz pesniške zbirke Zemlja (Dom in svet, 1923) in Iz knjige Zemlja (Ljubljanski zvon, 1924). V letih 1923 do 1925 je v obeh revijah objavil več kot dvajset pesmi, vendar vsaj za sedmerico, ki je bila objavljena v Domu in svetu 1924, ne moremo trditi, da res sodijo v to zbirko, saj jih Majcen ni posebej opremil z oznako Zemlja. Vendar pa lahko domnevamo, da sem sodijo, saj so po obliki in sporočilni vrednosti podobne ostalim iz zbirke.
Zbirka ima izjemno vsebinsko in snovno enotnost. Vse pesmi so izpeljane iz enega samega neposrednega ruralnega okolja vzhodne Štajerske. Majcen je namreč otroštvo preživel na dedovem posestvu pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah. Tako je ta kraj postal temelj njegove poezije v ciklusu Zemlja, je prostor njegovih legend iz časa druge svetovne vojne in osnova mnogih nazorov v vsej njegovi literaturi.
Pesmi predstavijo izjemno zemeljsko duhovnost, njeno globino in pomen za preproste kmečke ljudi. Nekatere pesmi, denimo Njen grob, Čakaš me, Iz hladne kamre prineso, Jutro, Drevo, Sosed, po značilnostih spadajo v obdobje takrat prevladujočega ekspresionizma, ki pa ga Majcen na mestih že prehiteva. Npr. zadržana in reducirana govorica v ilustrativni pesmi Kažipot, razsežnost zemlje in človeka v pesmih Zemlja in Podoba.
Osrednji motiv Majcnove eksistencialne poezije do leta 1925 pa je smrt. Najdemo ga v večini pesmi. O smrti piše intenzivno, kot da o drugem pesnik sploh ne razmišlja. V mislih si predstavlja konec življenja na "več načinov". Motiv smrti ga je verjetno prevzel zaradi prve svetovne vojne, ki se je je tudi sam kot vojak udeležil. O smrti razmišlja v pesmih: Iz hladne kamre prineso, Njen grob, Podoba, Zemlja. Majcen uporabi tudi motiv minevanja, ki ga mogoče lahko enačimo z motivom smrti. Ta motiv je uporabil v pesmi Mlini, Dalja, Stara pesem. V zbirki Zemlja najdemo tudi posamezne religiozne motive (križ, Jezus, cerkvica, pokopališče,…), ki pa konkretno liriko ne opredeljujejo kot religiozno, saj pesmi po sporočilih sem ne sodijo.
Interpretacija pesmi Podoba
Podoba
Zaostri se vrh, UU- U-
sami križi stoje -U-UU-
gručema. -UU
Črni križi: gabri, jeseni, -U-U-UU-U
dôbi in klenovci. -UU-UU
Zakrvavi bandero, UUU-U-U
ugasne v mrak U-UU-
In praznino prenemí UU-UUU-
križ pri križu. -U-U
Križev gozd. -UU
Tesnó se okrene človek: U-UU-U-U
ne upa pogledati nazaj, U-UU-UUU-
zreti naprej, -UU-
ustavi ga in prepiči U-UUUU-U
vojska osti. -UU-
Zveličar iz suhih ran U-UU-UU
kriči… U-
Pesem Podoba je močno ekspresivna, religiozna. Križi simbolizirajo umiranje, trpljenje pred smrtjo. Njihovo stopnjevanje je mojstrsko. Pesem Podoba ni impresionistična. Drevesa - križi stoje kot likovni dogodek v pokrajini in so likovni dogodek za lirski subjekt. Videti je, da subjekt le imenuje, kar je v pokrajini že samo po sebi, da le racionalno imenuje križev gozd, manj pa ga imenuje po občutju, kot izraz svojega razpoloženja. Tudi glagolska dejanja poskrbijo, da se dogodki vrstijo zunaj subjekta, da so omejeni na predmetnost: zaostri se vrh, križi stoje, ugasne mrak, praznino prenemi. Vse se dogaja tako, kot da lirski subjekt pojave in dogodke v naravi le našteva. Vendar je to le navidezno. Ponavljane motiva križa, naredi subjekt intenzivno čustven, zavedajoč se sveta okoli sebe in kako ta svet vpliva na njegovo dušo. Ni pa le stopnjevanje tisto, ki naredi pesem izredno dramatično. Tu so tudi glagoli, ki izražajo ostrino (zaostri se), mračnost(ugasne), nemost (prenemi), tesnobo (ne upa pogledati), neugod
je, grozo. Vse te značilnosti pesmi privedejo lirski subjekt do stopnje, da se iz pokrajinskega okvira izlušči zgroženi ranjeni človek in zakriči boleči bivanjski krik, munchovski krik iz suhih ran, se pravi krik iz ranjenega duha. Tudi lik Jezusa je simbol človekovega trpljenja sploh.
1) Snov pesmi je osebnodoživljajska, saj avtor jemlje snov iz lastnega, osebnega izkustva, to je iz svojih neposrednih zaznav, predstav.
Motivi so: križ, mrak, gozd, bandero, zveličar, rane.
Tema je umiranje, smrt.
2) Notranja forma
Pesem je lirična
Lirski subjekt je brezoseben, saj se ga ne da konkretno določiti.
Kontaktna smer: lirski subjekt ne govori nikomur (oz. vsakomur), ampak izgovarja besede neusmerjeno, spontano, brezkontaktno, saj ne govori niti samemu sebi.
Izvir lirskega govora je iz svobodnih asociacij, vizij in predstav avtorja.
Lirski prostor in čas: oba obstajata popolnoma abstraktno, nedoločeno.
Lirska perspektiva je notranja, lirski subjekt govori o svojih čustvih popolnoma neposredno, spontano in razumsko neoblikovano.
Ritem: v izhodišču je umirjen, potem se začne stopnjevati, doseže vrh in umiri v zadnji kitici.
3) Zunanja forma
Zunanja razčlenjenost teksta: Dve kratki kitici ( prva trivrstična in zadnja dvovrstična) oklepata dve šestvrstičnici. Pesem je zgrajena v svobodnem verzu: metrične sheme ne moremo določiti, tudi verzi so različno dolgi, rim ni.
Zunanji ritem: če pesem preberemo upoštevajoč ločila in dolžino verzov, pesem, kljub svobodnemu verzu, zaživi silnem ritmu, ki izhaja iz same podobe križa.
Besedne figure:
- personifikacija:
zakrvavi bandero
praznino prenemi
človeka ustavi in prepiči vojska osti
zveličar iz suhih ran kriči
- epitoteneze
črni križi
križev gozd
vojska osti
suhe rane
Glasovne figure:
- onomatopoija: Glas i se skozi celo pesem mnogokrat ponovi. To učinkuje slušno, hkrati pa tudi sporočilno, saj je glas i sam po sebi bodeč, občutimo ga kot nekaj rezkega, ostrega, brezupnega ( umiranje, smrt ).
Stavčne figure:
- stopnjevanje navzgor: sami križi - črni križi - križ pri križu - križev gozd zveličar (simbol križanega Jezusa) Križi simbolizirajo umiranje.
- zamolk: v zadnjem verzu.
- enjambament se pojavi trikrat:
sami križi stoje in praznino prenemi ustavi ga in prepiči
gručema križ pri križu vojska osti
Ritem zaustavijo oz. prekinejo, kar pesem naredi bolj dramatično.
Viri in literatura
1. Majcen, S.: Zbrano delo, Prva knjiga. Ur. Goran Schmidt. Ljubljana:DZS, 1994.
2. Schmidt, G.: Majcnov zbornik. Maribor: Založba obzorja, 1990.
3. Zadravec, F.: Slovenska književnost II. Ljubljana: DZS, 1999.
4. Kos, J.: Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS, 1996.
5. www.utrip.net/arhiv/html/dec00/index.html
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
