O AVTORJU
Ciril Kosmač se je rodil 28. 9. 1910 v Slapu ob Idrijci na Tolminskem v kmečki družini. Oče je bil kmet, v vasi je ustanovil bralno društvo. Imel je velik vpliv na Cirila in ga je spodbujal k pisanju zgodb iz njihove doline.
Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi, nato je šolanje nadaljeval v Gorici. V letih 1927/28 je privatno študiral tretji razred klasične gimnazije in opravil malo maturo.
Ker je bil narodno zaveden, se je že kot deček vključil v tajno narodnorevolucionarno organizacijo primorske mladine. Zaradi suma, da podpira nezadovoljneže, ga je italijanska fašistična oblast devetnajstletnega aretirala in ga zaprla v zloglasno rimsko ječo Regina Coeli (o tem govori v noveli Gosenica). Na znanem tržaškem procesu leta 1930 so ga zaradi mladosti izpustili, vendar so ga postavili pod strogo policijsko nadzorstvo.
Nato je pobegnil v Jugoslavijo in tedaj se je začela njegova pisateljska pot. Veliko je bral (največ Cankarja), prevajal iz italijanske književnosti, se izobraževal in učil tujih jezikov. Po sedmih letih bivanja v Lj je dobil štipendijo francoske vlade in odpotoval v Pariz. Iz Francije je odšel v London, kjer se je zaposlil. Leta 1944 se je vrnil v domovino.
Po 2. sv. vojni je bil nekaj časa urednik in dramaturg pri Triglav filmu, leta 1956 pa se je preselil v Portorož in postal poklicni pisatelj. Bil je redni člana SAZU-ja. Umrl je v Ljubljani leta 1980, pokopan pa je na pokopališču v rojstnem kraju.
Literarno je začel snovati, ko je bil še dijak. Njegovo prvo objavljeno delo je črtica Božična noč v ječi, izšlo je v Našem rodu leta 1931. Prva njegova knjiga je izšla po 2. sv. vojni leta 1946. To je zbirka novel Sreča in kruh. Ostala dela:
" roman Pomladni dan, 1953
" novela Balada o trobenti in oblaku, 1964
" novela Tantadruj, 1964
" Izbrana dela Cirila Kosmača, 1964
" Zbirka novel V gaju 1972
Poskus napisati večji tekst Kosmaču ni uspel, ni dokončal romana Domovina na vasi. Vrh njegovega ustvarjanja sta noveli Balada o trobenti in oblaku in Tantadruj. Njegova dela so prevedena v vse slovanske jezike in druge evropske jezike.
ZGODOVINSKA IN LITERARNA DOBA V ČASU NJEGOVEGA USTVARJANJA
Čas med obema svetovnima vojnama zaznamujeta dve močnejši literarni smeri ekspresionizem in socialni realizem. Začetek socialnega realizma je sočasen s Kosmačevim vstopom v literarno ustvarjanje.
Za socialni realizem je značilno zanimanje za družbo in njeno razredno razslojenost. Poudarjal je predvsem socialno in manj psihološko plat človekovega obstoja. Realisti so družbeno resničnost opisovali objektivno, realistično, stvarno. Izhajali so iz materialističnega prepričanja, priznavali pa so težnjo po sreči, dobroti in pravici. O človeku in njegovi sreči odloča družbeni razred in razredni boj. Zato so prikazovali predvsem malega človeka, pripadnike nižjega proletarskega razreda, kmete, delavce, njihovo bedo in boj za obstanek, težnje po sreči.
Meščanstvo je bilo redko opisovano, če pa je že bilo, je bilo prikazano z izredno kritičnostjo. Kmečko vprašanje se je ubesedovalo predvsem v pripovedništvu. Naslonilo se je predvsem na izkušnje realistične in naturalistične proze s popisovanjem stvarnega življenja, vendar s poudarkom na socialnih, razrednih in nacionalnih konfliktih. Kosmač je svoje pripovedi gradil na konkretni zgodbi in psihologiji oseb, zato njegova književnost učinkuje tudi mimo tedanjih socialnih in socialističnih ideologij in teorij.
SREČA IN KRUH
Je prva pisateljeva zbirka, ki je izšla l. 1946. To je zbirka šestih predvojnih novel:
" Sreča
" Gosenica
" Kruh
" Tistega lepega dne
" Življenje in delo Venca Poviškaja
" Človek na zemlji
V vseh je glavna tematika Tolminska. Gre za zgodbe o ljudeh iz njegove vasi, ki jih je slišal od očeta, večkrat pa gre tudi za pripovedi iz njegovega spomina, ki mu jih je pripovedovala mati.
V tem obdobju avtor razvija avtobiografsko spominsko izpoved in realistično s humorjem obogateno pripoved o ljudeh iz domače doline. Ta dva tematska kroga močno izpričujejo novele Gosenica, Sreča in Kruh.
TEMATIKA KOSMAČEVEGA LITERARNEGA OPUSA, SIMBOL
Glavna tematika tolminskega pisatelja je prav Tolminska. Skoraj vse njegove pripovedi so postavljene v pokrajinsko ostro začrtan, nekoliko arhaičen kmečki svet. Njegova proza je izrazit primer spoja tradicionalnega in modernega pripovedništva. Arhaičen je prav v izbiri dogajalnega prostora svojih pripovedi. Kosmačevi junaki so trdno vraščeni v to pokrajino. To so ljudje, ki so vezani na duhovno izročilo prednikov in se težko preživljajo na skopi zemlji. Nemalokrat so odrinjeni zaradi svoje telesne ali umske prikrajšanosti. Kosmaču pri tem ne gre za socialni realizem, ampak veliko bolj za prikazovanje nenavadnih posameznikov, včasih žalostnih, smešnih, včasih tragičnih usod junakov.
V arhaično sodi tudi preprosto ljudsko razločevanje med dobrim in zlim. To je prikazano tudi v izrazju. Polno je ljudskih modrosti, da pa je vse še bolj pristno, je napisano v ljudskem, preprostem jezku, narečju, v dvogovoru.
Na ljudskem mišljenju slonijo tudi nekateri motivi.V Kosmačevih delih je pogost motiv usoda. Ob usodi je, kot sestavina pripovednega sveta, prisoten element, ki je po kmečko materialen, stvaren, izoblikovan v stoletni rabi - predmetni svet, ki obkroža njegove osebe in jih tudi dejavno določa.
Naslednji zanimiv pojav so v Kosmačevi prozi sanje. Po svoji vsebini so povezane s pojmom usode. Osebe skozi sanje kažejo motive hrepenenja po svobodi, boljšem življenju, bojazen pred prihodnostjo,…
Kaže se tudi motiv smrti. Sprva v njegovih delih nastopa kot groza in odpoved (Kruh, Človek na zemlji,…). Kasneje pa se spremeni, postane optimističen, oziroma ne pomeni nekega konca, ampak rešitev in novo pot (Gosenica - živalca umre, list pa ima prosto življenjsko pot). Velikokrat so s smrtjo povezani vaščani oziroma njihovo gledanje na svet, norme, ki so si jih nekako izmislili sami. Če jih nekdo ni upošteval ali pa je živel drugačno življenje, so ga obrekovali in ga s tem še bolj izločili iz družbe. Zato je veliko oseb naredilo samomor.
V noveli Sreča srečamo motiv nezakonske, detomorilske matere.
Pomemben del Kosmačeve pripovedi je torej namenjen vprašanjem narodove svobode in svobode človekovega mišljenja ter čustvovanja. V ospredju je torej preprost, kmečki, mali človek.
V novelah Sreča in Kruh zasledimo zakonitost, ko izgubljaš, dobivaš, in obratno. Ko se otrok v Sreči ponesreči, rečejo ljudje, da je imel še srečo, da ni bilo huje. Ves tekst sloni na pojavu - sreča v nesreči. Pri tekstu Kruh se to skoraj ponovi: kruh je sinonim za blagostanje, toda le kruh je lahko tudi smrt. S takšno motivacijo je izražena misel, ki pravi, da sta oba najnasprotnejša pola življenja soodvisna drug od drugega, oba pa od človeške moči v boju za obstanek.
Ob tradiciji obstaja še ena plast, ki jo krši, to je modernizacija. Tudi ta je povezana s prostorom. Kljub topografski določenosti, prostor ni zamejen. To je hkrati tudi pisateljev veliki svet z notranjim pomenom, v katerem vključuje širša človeška vprašanja. Naprimer V Gosenici, kjer gosenica uničuje kostanjeve mlade liste, se odkriva globinsko načelo vsega obstoječega - "življenje žre življenje". Zgodbe vaških posebnežev niso samo vaška kronika, ampak segajo tudi h globljim vprašanjem, kot so človeška sreča, kruh, sovraštvo, lepota, grdota,.. vse to je še v mejah tradicije, prestop se zgodi, ko pisatelj sledi svoji subjektivizaciji pokrajine in prostora. Opisuje jo tako, kot jo on vidi in čuti v nekem trenutku. (npr. sejmišče v Tantadruju, ki je čez dan veselo in polno ljudi, se zvečer spreverže v grozljivo mrtev prostor, ki mu subjektivna metaforika prenaša in širi pomene).
Tudi v oblikovanju ljudi Kosmač prestopa tradicijo. Odmik je opazen v tem, da nenavadne lastnosti stopnjuje do usodnih telesnih ali duševnih okvar, ki ne morejo biti več predmet vedre zanimivosti, ampak prehajajo v območje grozljivega in tragičnega. Med take posebneže sodi Venc Poviškaj, ki ga tare telesna hiba. Zaradi nje je tarča posmehovanja in tudi to pripomore k odločitvi o samomoru.
Kategorija časa. Čas je podvržen spremembam in vpliva na človekovo usodo. Ljudje so doživeli svetovno vojno, krutosti fašizma, s tem so se spreminjali in odtujili od tradicije.
V predvojni noveli so se oblikovali osrednji simboli Kosmačeve novele. Izšli so iz narave, svetopisemskega toposa, literarne tradicije, podkrepljeni so s pisateljevim razlagalnim postopkom.
Novela Gosenica: dogajalno je postavljena v majsko jutro, ki simbolizira novo življenje, opisano je s polepoteno barvno-svetlobno metaforo (kostanjeva mladika je polna rosnih kapljic, v katerih se odbija svetloba). Zadnji list, ki ga gosenica ne uspe pojesti in ki vihra v zraku, je simbol za državno zastavo, ki bo prav tako kmalu svobodno vihrala. Slovensk narod se bo osvobodil izpod tuje oblasti.
VLOGA FRAZEOLOŠKE METAFORE
V Kosmačevih novelah je jezik poln ljudske modrosti, kolektivnih metafor in živega govora.
V novelah Sreča in Kruh najdemo veliko frazemov o sreči in kruhu ("doletela ga je sreča", "življenje ob kruhu in vodi",..). Frazemi in njihove prenovitve se zapisujejo ob delih delesa. Pogosto ob srcu ("imeti skorjo okoli srca", takšna je Pavla,…). Čisto, zlato srce imajo "norčki", "božji otroci". Kosmačeve predvojne novele ne kažejo težnje po avtorski prenovitvi, spreminjanju njihovega pomena. Frazeološka metafora se je zapisovala znotraj tistega svet, od koder izhaja, to je ob oznaki vaškega posebneža in v dialogih oseb. (župnikova psovka ob Venčevi smrti "o to prekleto maslo", kuharica začne govoriti o pomanjkanju masla).
Pri karakterizaciji oseb dostikrat uporabi primere iz živalskega sveta ("hodil je kot petelin po gnoju"). Z njimi smeši ali pa negativno vrednoti. Takšne primere je uporabljal tudi pri opisu (cerkev je "kakor pohlevna kura čepela v kotlini na razpotju dveh dolin").
Ob frazeološki primeri, načinu gibanja in nesimetričnih kretnjah je stalnica Kosmačevega označevanja oseb tudi njihova zvočna podoba govora. Osebe ne govorijo, ampak bevskajo, prhajo, sikajo,..
Poimenovanje oseb je pogosto stično, metonimično motivirano, po značilni besedi ali zvezi, ki jo osebe ponavljajo (Okouinokou, Moj Jezus, Venc Poviškaj,…).
KOSMAČEVI ŽENSKI LIKI
Osrednjo povezovalno vlogo ima pisateljeva mati, h kateri se pogosto vrača njegov spomin. Oblikoval pa je še celo množico vaščank, "bab", "čeč", ki v tragičnih ali bolj veselih zgodbah prevzemajo različne vloge.
V noveli Sreča se kot stranske osebe pojavljajo vaške "babe", sosede, ki so vaške glasnice. Komaj čakajo, da se bo nekaj novega zgodilo in da bodo potem imele o čem razpravljat.
Tu je tudi Strežkova mati, ki je skrbna ženska, znala si je urediti življenje, iz nič si je ustvarila udobje.
Najpomembnejša je Tinka, Strežkova hči, pisateljeva prva ljubezen, nezakonska mati, prostitutka, detomorilka. Je vaška posebnica z bebavim otrokom. Preko njiju je Kosmač pokazal zlobo, odnos vaške skupnosti do pregrešnic, kakršna je po vaškem mnenju bila Tina.
V noveli Življenje in delo Venca Poviškaja pa najdemo hudoben lik ženske. To je Venčeva sestra Pavla, ki jo je življenje naredilo trdo in hladno. Izkoristila je slaboumnost svojega brata, da je nanjo prepisal hišo. Njegovo dobroto mu je vrnila tako, da ga je vrgla iz hiše in ga izkoriščala za razna dela.
V Kosmačevih novelah so pogosto ženske nosilke modrosti, poznajo številne pregovore in reke. Brez teh klepetulj bi bila vaška podoba manj pristna. Edino veselje jim predstavlja obrekovanje.
Najdemo tudi zapeljivke, ki znajo izzvati moškega, ga izkoristiti in se iz njih norčevati (Zinka zapeljuje Venca, ker ima hišo, neumen je in bi ga lahko vrtela okoli prsta).
KRATKE OBNOVE
SREČA
Zgodba se začne s pojmovanjem sreče v pisateljevi vasi.
Strežek je bil slaboumni mož, ki je živel v lepo urejeni hiški s svojo materjo. Po materini smrti pa je bil izgubljen. Ni znal skrbeti zase in za hišo. Dva kramarja sta mu nekoč pripeljala žensko, s katero se je poročil in vsi v vasi so pravili, da ga je doletela sreča. Strežku se je rodila hčerka Tinka. Ta pa je bila pisateljeva prva, otroška ljubezen. Ko je Tinka odrasla, je rodila bebavega otroka in Strežek je rekel, da jo je doletela neizmerna sreča. Punčko so vaščani poimenovali kar Sreča. Tinka je zaradi pomanjkanja denarja odšla na delo v tujino, mati ji je umrla in tako je Strežek ostal sam s svojo Srečo. Sreča je rasla in postajala vse bolj divja, revež je imel z njo težko življenje. Ampak on je čakal, da se bo vrnila Tinka in da bo srečna. Tinka pa je v Italiji služila s prostitucijo, zbolela je za spolno boleznijo. Domov se je vrnila s še enim otrokom pod srcem, vendar ni bila srečna. Srečen je bil le Strežek. Neke noči, ko je bila poplava, je Tinka napravila samomor, s hčerko je skočila v vodo in
sta utonili. Stržek pa ni bil predolgo potrt, pobral se je in dejal, da je bila zanjo pravzaprav edina sreča, da je umrla.
GOSENICA
Pisatelj je bil zaprt v rimski ječi leta 1930. Nekoč je gledal skozi okno in opazil gosenico, ki je žrla liste na mladi kostanjevi veji. Njeno početje je več dni opazoval in razmišljal o življenju, nemoči in naravi. Pri tem ga je zalotil paznik in za kazen je dobil šest dni samice. Ko je prišel nazaj v svojo celico, je videl, da je gosenica požrla vse liste razen enega. Takrat je zapihal veter in gosenico odpihnil. List je tako bil rešen in se je lahko dalje razvijal ter živel.
Gosenica je prva homogena stvaritev, ki izraža značilni Kosmačev vzorec novele. Motiv je dogodek v ječi, snov je vzeta iz jetniškega življenja. V središču je zapornik - pripovedovalec, njegova individualna usoda in usoda malega naroda, ki ga preganjajo tujci.
Pisatelj opazuje, kako življenje žre življenje. Gosenica žre list in si omogoča preživetje, list pa se ne more braniti in tu se njegovo življenje zaključi. Ko je na vrsti zadnji list, zapiha vihar in odnese gosenico. Tu pa je zmagovalec list, ki simbolizira neupogljivo etično voljo, moč in pripovedovalčevo vero, da ne le naravni, ampak tudi družbeni razvojni zakoni premagujejo uničevalce življenja, posameznikov in narodov. Širok zelen list, ki je kakor zastav v vetru, je znamenje upornega človeka in naroda, gosenica in njen konec pa prispodoba za sovražno državo.
Tu pridemo do Kosmačevega pogleda na svet. Velja načelo, da hkrati, ko dobivaš, tudi izgubljaš in obratno.
KRUH
Okouinokou je bil starejši možakar, ki je po gozdu pobiral stare mine in ostalo železo, ki je ostalo od svetovne vojne. To je prodajal, si kupoval kruh in sir. Ko pa je železa zmanjkalo, je postal berač. Potikal se je po vasi in gozdu ter prosil kruha. Potem pa ga nekaj časa ni bilo več v vas. Ljudje so ugibali, kaj neki je z njim. Našel ga je Šmonov Izidor - mrtvega. Umrl je v stari koči, ob njem pa je ležal star, trd kruh. In od takrat naprej velja v vasi, da tudi kruh ni vse. Okouinokou je ob kruhu umrl.
Tu je glavni junak vaški posebnež, ki je v Kosmačevih novelah pogost pojav. Tak naziv so mu vaščani dodelili zaradi njegove izgovorjave. Okoli in okoli je izgovoril "okou in okou".
TISTEGA LEPEGA DNE
Kihova Jera je bila nerodna gospa, ki si je na poti v vas vsako pomlad nekaj zlomila ali izpahnila. Tako se je nekega lepega dne odpravila v vas na poroko Nance in Ludvika. Prisotna je bila pri obredu v cerkvi, ni pa bila povabljena v gostilno na kosilo. To jo je užalilo predvsem zato, ker ne bo mogla videti in slišati, kaj se bo tam dogajalo. V gostilni pa so se svatje zaradi različnih političnih mnenj stepli. Zamera med njimi je trajala le tako dolgo, dokler ni Nanca povila otroka. Ta pa je med njih ponovno prinesel mir.
ŽIVLJENJE IN DELO VENCA POVIŠKAJA
Venc Poviškaj je bil že kot otrok slaboten. Oče je bil do njega trd. Ko je bil majhen, je dobil kilo, zaradi katere so ga vsi zbadali. Oče je želel, da bi sin postal krojač. Venc pa je bil slaboumen in mu to delo ni šlo. Po smrti svojih staršev, je hišo prepisal na sestro. Z možem sta ga izgnala iz hiše. Spati je moral na seniku. Tako je Venc nekoč napadel svaka in zaprli so ga v ječo. Ko se je vrnil, je sestra z njim grdo ravnala, iz njegove ljubezni se je grdo ponorčevala gostilničarka in na koncu si je vzel življenje. Obesil se je na slabotni veji v gozdu. Umrl je čepe.
Tu je opisana tragika "norčka", ki ga uniči ljubezen, še bolj pa spoznanje, da je nekako izobčen iz družbe, in zdaj zaman, s svojo kratko pametjo poskuša premisliti svojo kruto usodo, dokler ne konča s samomorom.
ČLOVEK NA ZEMLJI
Žef Obrekar se je po koncu vojne vrnil domov iz ujetništva. V Rusiji je v tem času videl ogromne njive in zaželel si je, da bi tudi sam imel takšne. Njive, ki bodo ravne, rodovitne in mu bodo dajale lastno pšenico. To hrepenenje ga je gnalo. Veliko je delal, se zadolževal in vlagal v zemljo, ki pa v hribovitem svetu nikakor ni mogla postati obdelana ravnina. Doma je imel težave z ženo. Pretepal jo je, otroke je priseljeval v delo. Tako zelo se je zadolžil, da je na koncu moral na delo v tujino. Umrl je v rudniku nekje v Franciji.
Človek na zemlji je realistično besedilo z značilnim izstopajočim socialnim problemom. Tu najdemo močno duševno in čustveno razčlenjenega človeka. Žef navdušenju nad njivami podredi vse druge vizije svojega sveta. Ljubezen do lastne pšenice in rodovitne zemlje je motiv, ki se pri Kosmaču ne pojavi pogosto, on opisuje ljudi ki imajo mala posestva ali pa ga sploh nimajo. Imajo svoje sanje, vendar se le Žef odloči, da jih bo uresničil. Iz tega motiva izvira tudi trmasto vztrajanje. Motivi hrepenenja po zemlji, Žefov odnos do žene in otrok, pijanost,.. so v tesni povezavi s tedanjimi težnjami slovenske pripovedne proze.
LJUBEZEN, SREČA IN SMRT V SREČI
Sreča pripoveduje o ne preveč srečnem življenju Strežkove Tinke od rojstva do smrti. Z njo je bil na nek način povezan tudi pripovedovalec, saj je bila Tinka njegova prva ljubezen.
Novela ima pripovedni okvir, v katerem pisatelj predstavi svoje izkušnje, povezane s srečo. Pojem sreča pomeni nekaj, kar je v zvezi z nesrečo, saj ob nesreči nastopi želja po sreči.
Vodilni motiv ves čas govori o tem, da je pravzaprav nesreča pot k sreči.
Ljubezen in smrt sta v tej noveli prevladujoči temi.
Prva taka ljubezen je očetovska ljubezen Strežka do Tinke. Čeprav so ljudje govorili, da ni njegov otrok, jo je vzljubil že ob rojstvu. Njegova ljubezen ni nikoli splahnela, niti takrat, ko je bila Tinka noseča. Z ljubeznijo je sprejel njen odhod v tujino, saj je bil prepričan, da gre iskat srečo. Z njenim odhodom pa se ni mogla pomiriti Tinkina mama. Od žalosti je umrla. Strežek pa usodo sprejema drugače - nesreča mu pomeni pot k sreči. Upanje mu ni splahnelo predvsem zaradi očetovske ljubezni. Njegova ljubezen se je pokazala tudi v skrbi za vnukinjo. Kljub temu, da je bila nasilna in da jo je težko obvladoval, jo je imel rad. Najbolj je bil nesrečen, ko je ni mogel več obvladati in jo je zaprl v kurnik. Ko se mu je končno Tinka vrnila domov, njegova sreča ni dolgo trajala. Saj je skoraj zblaznel, ko sta utonili. Vendar se je potolažil. Ljubezen in sreča sta je pri njem zlili v eno: verjel je namreč, da je bila pravzaprav edina Tinkina sreča v tem, da je umrla.
Druga izstopajoča ljubezen je med dekletom in fantom, mladostna ljubezen, tiha, neizpovedana in verjetno zato lepa in nepozabna. Pojavila se je med pripovedovalcem in Tinko v osnovni šoli. Bila sta sošolca , v marsikateri stvari se nista strinjala, večkrat sta se pretepala,.. ampak nasprotja se privlačijo. Pripovedovalec Tinki te ljubezni ni nikoli izpovedal. Ta ljubezen se iz otroške spreminja v mladostno. Da oba postajata odrasla, se kaže v njunem nerodnem obnašanju pri potoku. Ves čas govori Tinka, pripovedovalec pa le občasno kratko odgovori.
Ljubezen med mladima v noveli Sreča je prikazana kot nedolžno, zelo lepo čustvo, ki se ga ne da pozabiti. Iz nje se namreč ne rodi nič velikega, ostane pa v pripovedovalčevem srcu.
V tej noveli se pojavlja tudi motiv smrti. Najprej umre Strežkova mati, to pri Strežku zbudi veliko žalost, saj ne zna sam skrbeti zase.
Druga je smrt Tinkine matere. Umrla je zaradi žalosti. Ni se mogla sprijazniti s hčerkinim odhodom, ni verjela v srečo, kar je znal Strežek.
Tretja smrt pa je najbolj pretresljiva. Umreta Tinka in Sreča. Strežek, kljub žalosti, živi dalje.
V Tinkini smrti lahko najdemo dve poanti: prva je Tinkina svobodna odločitev o koncu svojega življenja, kot opravičilo poda grenkobo in žalost, ter težko življenje. Druga poanta pa govori o vrednoti človeškega življenja. O zmožnosti čustvovanja in hrepenenja.
Smrt v noveli ni tragično dejstvo. Saj Strežek, kateremu umrejo vse ljubljene osebe, v vsem vidi srečo in se potolaži.
V tej noveli se torej prepletajo sreča, ljubezen in smrt. Kažejo se pomembne sestavine človekovega obstoja in življenja.
SNOV, TEME, MOTIVI, IDEJA V NOVELI SREČA
Snov je vzeta iz stvarnega življenja. Natančneje iz pripovedovalčevega domačega okolja.
Izstopajoča tema je pojmovanje in iskanje sreče pri "malih ljudeh". Prepleta se s temama smrti in ljubezni. Poleg socialne tematike najdemo tudi avtobiografsko. Iz novele spoznamo, da je dogodke avtor doživel sam.
Boj za obstanek je povezan z vprašanji človekove morale: dolžnost, ljubezen do drugačnih, človekova vest in tudi smrt.
"Prej ali slej nas bo vse doletela sreča". Ta misel pomaga premagovati življenjske usode in tragedije (dokaz je Strežek). Opraviti imamo z vsečloveškim hrepenenjem po sreči, tako motiv sreče preraste v vodilni. Ponavlja se skozi celotno novelo. Temelji pa na drugih motivih: ženitve, mladostne zaljubljenosti, nezakonske matere, preživetja, boja za obstanek, vaškega življenja in navad.
Ideja je, da je pojmovanje sreče relativno. Nobena stvar v življenju ni tako slaba, da ne bi bila za kaj dobra. Izkaže se zakonitost, da ko izgubljaš, dobivaš in obratno, ko dobivaš tudi izgubljaš.
NOTRANJA FORMA
Epski subjekt - pripovedovalec
Pripovedovalec je prvoosebni, pripoveduje v sedanjiku, v drugem odstavku preide v pripovedovanje v pretekliku. Pripovedovalec je v celoti delujoča oseba v besedilu. Pojasnjuje nam tudi svoja notranja čustva in razmišljanja.
Dogajalni prostor
Dogajalni prostor je pripovedovalčeva rodna vas. Pojavljajo se še drugi manjši prostori: Strežkova hiša, potok, kjer se srečata Tinka in pisatelj, šola, cerkev, kje se spogledujeta,…
Dogajalni čas
Zajema Tinkino življenje od rojstva do smrti. Vpleteni pa so še drugi dogodki, ki so se prej ali pozneje zgodile drugim osebam (npr. Strežkovo življenje pred Tinkinim rojstvom).
Osebe
Kot je za novelo značilno, nastopa tudi v tej zelo malo oseb: Tinka, Strežek, pripovedovalec, Sreča, vaščani, kot stranske osebe, krošnjarja.
STREŽEK: Matija, majhen, droban, krstke pameti. Z materjo je živel v najsanžnejši hiši v vasi, vse do njene smrti. Ni bil sposoben skrbeti sam zase. Poročil se je s Katarino. V zakonu se mu je rodila hči Tinka, ki pa ni bila njegov otrok. Kljub temu jo je ljubil iz vsega srca. Veliko je govoril o sreči, kljub težkemu življenju je bil optimist. Bil je dobrega srca, skrbel je za prizadeto vnukinjo, kar ga je povsem izčrpalo. Na koncu je ostal sam, a še vedno ni izgubil upanja, da ga bo doletela sreča.
TINKA: Bila je živahen otrok, veliko se je smejala, pretepala s pripovedovalcem, v šoli ni bila ravno bleščeča učenka. Odrasla je v simpatično dekle temnih las, bila je drobna, ko se je smejala je imela v licih luknjici. Imela je črne, za spoznanje škilaste oči. Zaposlila se je kot kuharica, rodila nezakonskega, bebavega otroka. Takrat je radost izginila z njenih lic. Odšla je v Italijo, kjer je služila kot prostitutka. Domov se je vrnila še z enim otrokom pod srcem in naredila samomor. Življenje jo je na koncu spremenilo v detomorilko. V okolju, kjer je živela, to je na vasi, je ljudje niso sprejemali. In sicer zato, ker je po njihovem mnenju bila grešnica, biti nezakonska mati, je v tistem času bil največji greh. Bila je tarča obrekovanj in posmehovanja. Že zaradi tega, ker ni bila Strežkova, je pa živela z njim. Okolje, revščina, predvsem pa zlobni jeziki so jo pripeljali tako daleč, da je napravila samomor in zraven ubila Srečo in še enega nerojenega otroka. Če bi jo vaščani normalno sprejemali, ji ne bi
bilo potrebno oditi od doma, ne bi postala prostitutka, ne bi dobila spolne bolezni. Živela bi lahko dokaj normalno življenje.
PRIPOVEDOVALEC: Bil je cmerav otrok, vendar priden v šoli. Njegova prva ljubezen je bila Tinka. Tu pisatelja srečujemo, kot pripovedovalca, gre za delno avtobiografijo. Spremljamo ga od osnovne šole, pa vse do aretacije in naprej.
Notranji slog
Motivno je novela vezana na pripovedovalčevo življenje in doživetje iz mladeniških let ter doživetje prve ljubezni. Okolje (rodna Tolminska) sprejema subjektivno in ga tako tudi podaja v delu. Miselne prvine, ki govorijo o sreči, nam kažejo razmišljanje oz. miselnost tolminskih ljudi, njihovo predstavo o svetu. Včasih pa se pisatelj skrije za množico in pove subjektivno mnenje skozi njihova usta. Beseda ljudi je temeljno moralno merilo, ki je dostikrat tudi pisateljevo.
Pripovedovalčeva izpoved poteka vzporedno s tekom dogodkov, ki zadevajo Tinko, o kateri teče glavna pripoved. V njegovem pripovedovanju najdemo subjektivni lirski (ko govori o svojih čustvih do Tinke) in objektivni epski način (ko mine čustveni stik med njim in Tinko). Zunanji dogodek mu je velikokrat samo pobude, da lahko prikaže notranje občutenje.
Sreča ima okvir. Pripovedovalec v uvodnem delu razloži pojem sreče. V središčnem delu je predstavljena zgodba iz posameznih delov Tinkinega življenja. V zadnjem delu, v pismu, ki ga pisatelj piše očetu, pa pojmovanje sreče zaključi. Njegovo pojmovanje sreče se ujema z vaškim.
Notranji ritem
Sreča je novela. Za novelo je značilno, da je krajša oz. srednje dolga pripoved v prozi, da je zgrajena po dramskem trikotniku z enim osrednjim dogodkom, ponavadi z enim samim junakom oz. z majhnim številom oseb in s presenetljivim koncem. Napisana je v jedrnatem slogu, brez epske širine.
Novela Sreča je prej kratka kot srednje dolga pripoved. Notranja zgradba ne teče po dramatskem trikotniku, ker je sestavljena iz več epizod. Zajema dokaj obsežen dogajalni čas (Tinkino življenje od rojstva do smrti).
Celotno besedilo je pripovedovano na način spremljanja pripovedovalčevih življenjskih obdobij: obiskovanja šole, spogledovanja v cerkvi, ko se je zaljubil v Tinko, srednja šola, počitnice, ječa,… V tem obdobju se srečujeta in razhajata dve življenjski usodi, pisateljeva in Tinkina. Fabula je torej zgrajena valovito. Tak notranji ritem poudarja tok življenja in je povezan s temo novele. Življenje teče iz dneva v dan, polno je zapletov in razpletov. Vseskozi pa je prisotno iskanje sreče in hrepenenje po njej. Sreča slej kot prej doleti vsakega, pri enih traja dlje, kar pa je odvisno od samega pojmovanja. Strežek je bil po svojem mnenju srečen.
ZUNANJA FORMA
Zunanja zgradba
Novela je dolga 18 strani in je razdeljena na poglavja. Zunanja zgradba je povezana z notranjo. Epizode, odstavki nam prikazujejo določeno obdobje v pisateljevem življenju, določeno časovno obdobje. Posamezna obdobja, epizode so med seboj ločeni z daljšim presledkom.
Zunanji slog
Najpogostejši slogovni postopek je pripovedovanje. Pripovedovalec v prvi osebi pripoveduje o dogodkih, kakor se jih spominja.
Pravega dialoga je malo, z njim se oseba sama predstavi. Na primer Strežek je ponavljal materino izjavo: "Bog že ve, zakaj je tako prav." To nam kaže, da ni bil ravno pameten in samostojen. Živel je z materjo, ker samostojno živeti ni bil sposoben.
Pripovedovalec v obliki premega govora navaja izrečene misli: "Ah , zdaj jo bo pa le doletela sreča," je govoril Strežek.
Razlagalni postopek najdemo pri profesorjevi razlagi o sreči.
Pisatelj uporablja personifikacije: sreča je pogosto zahajala k nam v vas in z odprto roko delila.
Primere so vzete iz ljudskega izročila: Tinka se je vrtela kot klopotec v vetru.
Pripovedovalec uporablja zelo veliko zanimivih besednih zvez:
Iz tistih sivih dni (davnina), mati mojega očeta (zelo osebno babica), na pomlad jo je pobralo ( je umrla),..
Kosmačevo besedišče je vezano na ljudsko izročilo. Uporablja narečne besede (čeča - punca, cendrav - jokav, …), narečne besedne zveze, ki spominjajo na frazeme (močno ga je srbel jezik, oče ga je poslal v šolo, ker se je spomnil, da ima glavo - je pamaten,...).
Kosmačeva raba glagolov je izvirna, pri bralcu razvijajo široko predstavo (ženske so opletale, planil je po stopnicah,…); z njimi izraža stopnjevanje (… nosnice so ji dregetale, lica so bila rdeča,…).
Pridevniki, ki jih uporablja tudi opišejo osebe (črne oči, črni lasje, svilen životek,…).
Najdemo tudi antiteza (…tišina je glasno brnela…). Tako dogodki dobijo značaj metaforičnega govora, z nim ohrani izražanje ljudi, ki živijo v tem okolju. Branje je zaradi vsega tega bolj zanimivo.
Zunanji ritem
V prozi je zunanji ritem manj izrazit.
Ko se dogodek začne, so povedi bolj kratke, potem vedno daljše, sestavljene iz več stavkov, ritem se pospeši. Proti koncu pa se spet skrajšajo na enostavčne in ritem se umiri. Ritmičnost stavka pospeši tudi zamenjan vrstni red besed (Da me je silno vesel, pravi; otrok Božji,…).
LITERATURA
Ciril Kosmač: Sreča in kruh. Merkur, Ljubljana, 1946.
Ciril Kosmač: Sreča. Gyrus, Ljubljana, 1999. Spremna beseda Ana Jesenovec.
Franc Zadravec: Slovenska književnost II. DZS, Ljubljana, 1999.
Helga Glušič. Pripovedna proza Cirila Kosmača. Slovenka matica, Ljubljana, 1975.
Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 11: Sodobna slovenska narečna poezija, Ciril Kosmač in razvoj slovenske povojne proze. Zavod RS za šolstvo, Lj, 2001. 25 - 34.
Boris Paternu: Razpotja slovenke proze: kosmačevo pripovedništvo med arhaiko in modernizmom. Dolenjska založba, Novo mesto, 1993.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
