KRATEK ŽIVLJENJEPIS: Ivan Cankar, najpomembnejši slovenski prozaist in najbolj vsestranski slov. pisatelj, se je rodil 10. 5. 1876 na Vrhniki, v hiši revnega obrtnika. Osnovno šolo je končal na Vrhniki, 1888 je odšel na ljubljansko realko, 1896 na Dunaj študirat tehniko, 1897 se je vrnil na Vrhniko, kjer je ostal, dokler mu ni umrla mati. Po tem je odšel na Dunaj (do leta 1907), potem pa se je vrnil v Ljubljano vse do leta 1917 je živel na rožniku, tik pred smrtjo pa se je preselil nazaj v Lj. , kjer je 11. 12. 1918 v cukrarni umrl. Z njegovo smrtjo se je to ustvarjalno obdobje tudi končalo.
CANKAR KOT OSEBNOST: Cankar, četrti predstavnik moderne, je bil telesno zelo šibak, zato pa duhovno nenavadno močna, vsestransko razvita osebnost z izredno ostrim umom, sposobnim predirne kritike okolja, samega sebe, pa tudi paradoksov, ironije in sarkazma, s čimer se je spajala močna čustvenost, kateri se je pridruževal še izredno razvit etični čut. Zaradi teh značilnosti je za Cankarja značilno neravnovesje med duhovno in telesno obliko življenja. Podobno kot Kette in Murn, je že zelo zgodaj spoznal razliko med duhovno in čutno ljubeznijo. Tega ni mogel v svojem življenju nikoli premagati; pozneje ga je celo stopnjeval s tem da je duhovno ljubezen povezoval s spominom na umrlo mater, ki mu je pomenila simbol čiste ljubezni, žrtvovanja za druge in zato najvišji ideal človečnosti. Glede na druge pisatelje je Cankarju edinemu uspelo, da je vzdržal v svojem radikalnem intelektualstvu; namreč vsi drugi so se spreobrnili. To je zmogel, saj je ostal prvi slovenski profesionalni pisatelj.
CANKARJEV PISATELJSKI RAZVOJ: Cankarjeva obdobja ustvarjanja delimo na tri enako dolga, po značilnostih pa zelo različna obdobja. Mladostno (1891-1899), zrelo (1899-1909) in pa na pozno obdobje, ki ga lahko poimenujemo tudi psihološko ali etično obdobje, traja pa od leta 1909 pa vse do njegove smrti leta 1918. Socialnokritične ideje in motivi stopijo v ozadje. Pomembnejši so motivi posameznikovega ali skupnega trpljenja, krivde in očiščevanja. Motivi so predvsem hrepenenje, mladostni spomini na mater, opazovanje živalskega življenja in lastna mladost. Religiozni motivi nadomestijo prejšnje simbole iz ljudskega slovstva, vendar je njihov pomen bolj etično-psihološki kot verski. Skoraj popolnoma se odpove satiri, zmeraj bolj pa se spreminja v etika-psihologa in nato v etičnega preroka. V tem obdobju nastane le malo večjih del, glavna zvrst postane črtica, ki pa je v simbolični ali impresionistični obliki.
MILAN IN MILENA
NASTANEK IN IZID: Kakor za nekaj drugih del imamo tudi za nastajanje Milana in Milene na voljo le malo podatkov, ki bi osvetljevali rojstvo zamisli o "ljubezenski pravljici" in postopno uresničevanje te zamisli. Vse kaže, da je Cankar začel pisati Milana in Mileno že v prvi polovici leta 1912 v Ljubljani. Nadaljeval je na Bledu, ampak mu ni šlo najbolje od rok. Pojavljajo se dileme ali je pisal tudi med bivanjem v Kranjski gori. Kakorkoli že, najverjetneje je, da je pisal roman v presledkih ves ta čas, tja do konca 1912 in čez. O tem kdaj je izročil rokopis založniku, nimamo podatkov. Tam nekje po 13. 1. 1913. nesporno je le dejstvo, da je roman izšel šele po velikonočnih praznikih, v začetku aprila 1913. "Slovenski narod" je knjigo naznanil devetega aprila.
VSEBINA, DOGAJANJE: Besedilo Milan in Milena prežema vprašanje, izrečeno že na začetnih straneh: "Kaj je ljubezen?" (str. 137), hkrati pa tudi poskus odgovora nanj. Vsako poglavje prinaša enega izmed možnih odgovorov, kateri od njih pa je za pripovedovalca najbolj sprejemljiv, razodene šele zaključno poglavje, vendar namiguje nanj že prvo: "Smrt! Smrt! V smrti je izpolnjena ljubezen!" (140). Med izrečenim in uresničenim pa je vendarle opazna razlika, ker prav tisto, kar se je dogajalo med trenutkom, ko je bila izgovorjena misel o ljubezni, ki se uresničuje edino v smrti, in trenutkom, ko se ta misel tudi konkretno realizira, dodaja samemu dogodku ljubezni-v-smrti novo dimenzijo. Postavlja se vprašanje. Kaj se je dogajalo med začetnim in končnim poglavjem in zakaj prav to definira smrt kot edino možno zatočišče prave ljubezni? Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, je treba ugotoviti, v kakšnem svetu in s kakšnimi ljudmi živita Milan in Milena.
Osnovno čustvo, ki ga že v zgodnjem otroštvu doživljata Milan in Milena, ni ljubezen in pripadanje komu, ni ljubezen drugih, ki bi bila namenjena njima, prav nasprotno: osamljenost, odtujenost in strah pred ljudmi. Zato je tisto, kar usmerja potek zgodbe, vsebovano prav v poudarjeno navzoči revščini in pomanjkanju: Tako Milanu kot Mileni manjka ljubezen in normalno človeško komuniciranje z drugim človekom. Vse, kar sledi prvemu oziroma drugemu poglavju, lahko torej razumemo kot poskus eliminacije začetne revščine in pomanjkanja, ker bosta lika, čeprav sta že zelo zgodaj doživela drugega človeka kot hladnega in oddaljenega, vendarle poskušala poiskati pot do njega in njegovih čustev. Kako in kako uspešno gre to Milanu od rok in kako Mileni?
MILAN: Že v otroštvu se Milanu ne posreči najti poti k človeku, ki bi mu moral biti zelo blizu, pa mu ni (oče). Potem se v drugem prostoru (podnajemniška soba) in v drugem času (študentska leta) Milanova osamljenost nadaljuje, kajti čeprav ga je mesena sla vrgla v gospodinjin objem, vendarle to dejstvo ni razkrojilo njegove samote in ni mu bila podarjena ljubezen. Prav nasprotno: samota je postala še bolj občutna.
Medtem ko je prva pot k sočloveku vodila preko telesnega, v novem poskusu dominira čisto nasprotje: breztelesno, duhovno. Toda tudi ta poskus se konča s porazom kot prvi, kajti Milanovo dekle ne najde v čisti duhovni ljubezni takega smisla, kot ga vidi v njej Milan. Človeka, ki zastopata vsak svoj princip (Milan: princip duše, dekle: princip telesa), se ne moreta približati drug drugemu, lahko se samo drug od drugega še bolj oddaljujeta.
Tudi po drugem ponesrečenem poskusu približevanja sočloveku se Milan ne odreče svojemu iskanju. Zapusti rodno mesto, se odpravi na Dunaj, pričakuje, da bo našel tam drugačno, svetlejše življenje, vendar se mu pričakovanje izneveri: "Tudi tukaj je vse kakor tam doli! Tudi tukaj je burka tako neumna in ogabna, da še smeha ni vredna, le malo okusnejša in potratnejše je opremljena. Tam so vlačuge v platnu, tukaj v svili; tam so po kroni, tukaj po tri. Vse je zunanjost!" (190)
Po spoznanju, da je življenje farsa, kjer koli naj že človek bo, tudi ljubezen ni več mogoča v čisti, idealni obliki. Komuniciranje med moškim in žensko je samo še kot naključno, brez globljih notranjih potreb. Naključno začete vezi se prav tako naključno in nenajavljeno tudi trgajo: prvo tako naključje je bila Milanova zveza z Julijo (zares ji je bilo ime Francka), druga z Malči. Medtem ko Milana in Julijo samo za kratek čas zbliža telo, Milana in Malči bolj razdvajata kot povezujeta nasprotna principa: Malči hrepeni po telesnem dotiku, Milan pa je samo še radoveden. Milanovi ljubezenski izkušnji je manjkalo samo še nekaj nenavadnega: ljubiti se z grbavim dekletom. Toda skušnje, navadne ali nenavadne, se enako končajo: dva, ki bi morala postati eno, razpadeta v enega plus eno.
Tako se Milanovo zemeljsko iskanje sočloveka, iskanje poti, ki bi ga pripeljala k čisti ljubezni, izkaže kot zgrešeno in nepotrebno: sočlovek (ženska) je še bolj oddaljen, še bolj nedostopen kot ljubezen sama.
Toda pesimističnost in brezizhodnost teh položajev dobiva nove odtenke v razmišljanju, da je človeku v mislih dovoljena ljubezen s komer koli in v katerem koli trenutku ("Tukaj je tvoje ime in tvoj spomin, o Mesalina, ženska vseh žensk! Kje je prah tvojega lepega telesa? En sam vroč dih, en sam krik je bilo tvoje življenje. In vendarle živiš, tukaj, v tej izbi, pri meni; objamem te, če se mi zahoče, poljubim te, če se mi zahoče, in vsi tvoji rabeljni mi ne ubranijo, da bi ne živel večno, kakor ti živiš… kolika strast. Brez začetka in konca, brez mej!"), vrhunec pa prava ljubezen doživi šele v onostranstvu, v smrti, v večnosti. Milanovo razmišljanje spremlja tudi konkretna realizacija: na dnu Blejskega jezera se je po poti ljubezni zbližal s sočlovekom (Mileno).
Med Milanovim izgovorjenim stavkom: "V smrti je izpolnjena ljubezen!" (140) in njegovo realizacijo je opazna razlika. Stavek je izrečen bolj pod vplivom intuicije in slutnje, zaželena smer pa je kot praktično dejanje posledica pogum zatirajočih zemeljskih skušenj, kajti izhodiščna revščina in pomanjkanje nista mogla biti eliminirana na tem svetu, temveč edino v smrti.
MILENA: Odtujenost človeka od človeka od samega sebe karakterizira tudi Milenin lik: "Milena je prišla v drugo izbo in je sedla na zofo, ogledalu nasproti. Zdelo se ji je, da sedi tam vse nekdo drug, ne tisti človek, ki misli in čuti kakor ona sama." (140) Komuniciranje z drugimi ljudmi je obremenjeno in skorajda nemogoče. Ovire so raznovrstne in nepremostljive: nečistovanje (teta Fani v objemu mladega Adolfa), lažna zakonska ljubezen (teta Fani se omoži s plešastim ženinim, pa še zmeraj ljubimka z Adolfom), moško nasilje (Adolf želi imeti tudi Mileno, ne samo Fani), družbeno priznana oblika ljubezni (zakon kot dovoljeno in moralno obliko ljubezni je skusila tudi Milena z Egidijem). Vse, kar je Milena videla okoli sebe in kar je doživela sama, ji ni približalo drugih ljudi: telesni dotik ji je zbujal gnus, nagnjenje k bogu in duhu ji je porajalo sum: " Ali res tako ravnam, kakor je potrebno in ukazano? … Ali ni morda vse to moje nehanje zgrešeno … in ali ni morda že sam ta strah znamenje, da je zgrešeno?" (20
2-204)
Ne telo ne duh, pa tudi zakon kot uradno potrjena oblika spojitve dveh ljudi ni v Mileni prebudil občutka pripadanja drugemu. Zakon za Mileno ni bil preprosto človeško zlivanje, temveč navadno živalsko parjenje: " No … kaj nimate zadosti? Kaj ni bilo tako prav? Pojdimo v stajo … junica za junico!" (209)
V zemeljskih grdobijah ljubezen ni mogoča: živi samo zunaj njih, v drugem prostoru in času. Take misli spremljajo Mileno v trenutku, ko se moži z Egidijem, v mislih pa vidi samo neskrunjeni Kristusov lik, ki je edini še vreden ljubezni: "In se ob tej prešerni besedi je videla z očmi svoje splašene duše tisti daljni, s trnjem venčani obraz … utapljal se je v jezero spominov, utopil se ni, bel in svetal je ostal na dnu." (208) Tako je tudi za Mileno onostranstvo edino možen prostor, v katerem čista ljubezen ni samo hrepenenje, temveč uresničenje.
Čeprav Milan in Milena torej živita neodvisno drug od drugega, vstopata v podobne položaje, podobno čutita in razmišljata: iz samote, ki ju obdaja, želita pobegniti, pa se jima ne posreči; vsak poskus, da bi se približala sočloveku, se konča v še večjem oddaljevanju in osamljenju. Ko vsako novo iskanje razodene popolnoma enak neuspeh (osamljenost ostaja osamljenost), prihaja do istega sklepa. Vse, česar ni tukaj, je nekje drugje, pa če tudi v smrti. Od tod se odpravita na pot zadnjega iskanja in najdeta iskano. Na ta način se pesimističnost zemeljskega iskanja prevesi v optimizem v onostranstvu.
SESTAVA LITERARNEGA DELA
SNOV: Roman Milan in Milena se veže na dunajsko dobo s svojo pripovedno obliko, s pisateljevo težnjo po ustvaritvi romaneskne proze in pa tudi z idejno problematiko pripovednih junakov. Cankarjevo novo obdobje se povezuje z dunajskim časom zlasti pri vprašanju razdvojenega, ambivalentnega doživljanja erotike, ki vznemirja pisateljev notranji svet. Hkrati se poglablja v filozofsko meditacijo na način, ki je značilen za Cankarjevo ljubljansko dobo.
TEMA: Razdvojenost ljubezni, razdvojenost telesa in duše.
MOTIVI: - hrepenenje in iskanje prave ljubezni
-motiv smrti in samomora
-telesni motivi
-motiv odtujenosti v družini
-religiozni motivi (obračanje na boga, v onostranstvo)
IDEJA: Ljubezen ni možna na tem svetu, ampak samo v onostranstvu. Pogoj za ljubezen je smrt v tem svetu.
NOTRANJA FORMA
NOTRANJA ZGRADBA: Epika ali pripovedništvo.
PRIPOVEDOVALEC: Cankarjev pripovedovalec se v vsem besedilu izraža v tretji osebi ednine, le na koncu romana pa spregovori v prvi osebi in razodene položaj pripovedovalca: "Sveti se dvoje belih obrazov, od večne luči obžarjenih, jaz sem videl obadva, slišal sem tudi vse sladke, skrivnostne besede in sem jih razumel." (215)
ČAS PRIPOVEDI: V besedilu ni mogoče najti natančnega časovnega določila dogajanja, lahko pa vseeno rečemo, da se dogajanje začne z Milanovim oziroma Mileninim otroštvom, konča pa se z njuno smrtjo.
KRAJ PRIPOVEDI: Milenin dom, Milanov dom, kasneje podnajemniška soba, Dunaj, Blejsko jezero.
NAČIN EPSKEGA GOVORA: Prepletajo se naracija in deskripcija z meditacijo in refleksijami.
PERSPEKTIVA: Scenska (podrobnosti).
NOTRANJI STIL: V Cankarjevih romanih moramo v večini notranji stil označevati z liričnostjo (afektivno-emotivne prvine so zgoščene).
NOTRANJI RITEM:
TIP: Prevladuje subjektivno-psihično dogajanje (gibanje misli, razpoloženj … ), ne moremo pa izključiti tudi objektivno-stvarnega dogajanja.
OBLIKA: Je neregularen, neurejen.
ZUNANJA FORMA
ZUNANJA ZGRADBA: Je ciklična, besedilo ima deset poglavij, od katerih liha govorijo o Milanu, soda pa o Mileni. Paralelizem kot kompozicijski princip!
ZUNANJI SLOG, STIL:
OKRASNI PRIDEVKI:
" … vrtovi so puhteli proti nebu omamljiv, pohoten vonj … "
" … grozotna senca je šla mimo in je pogledala nanj z velikimi očmi … "
"Doma, v zatehli tesnobi malega mesta, je sanjal časih o silnem, šumečem razmahu velikomestnega življenja."
PERSONIFIKACIJE:
" … njegove misli so bile nemirne, žalostne, polne strahu … "
"Okamenelo trpljenje je bilo na ustnicah; ali na dnu oči je sijalo upanje, mirno, vdano, kakor luč pred oltarjem."
"Čutila je, da sega po nji sam razgaljeni greh z nagnusno spolzkimi rokami in da mu nikamor ne more pobegniti."
PRIMERE:
" … šla je, kakor gre bolest skozi srce .. "
"Ko je zaprla duri, je vztrepetal kakor v groznici in je trepetal vso noč od strahu."
"Slonel je ob oknu; časih je švignila plaha lučka mimo, kakor
hipen spomin, ki ugasne, še predno ga je srce razločilo."
PARALELIZEM ČLENOV:
"Tam govore ljudje, kakor govori samo srce; brez greha, brez zle misli in hinavščine. Tam je junaštvo, ki gleda smrti v obraz in se ji smeji: tam je nedolžnost, ki strmi pohujšanju v lice in ga ne razume. Tam so silna, bučna mesta … "
"Čemu torej življenje, čemu človek - čemu delo, skrb, čemu razum možganov in trpljenje srca?"
METONIMIJA:
"Brala sva Sophokleja, ki je lep in pust. Segel nama je v oči … "
ZUNANJI RITEM:
Nevezana beseda, proza. Prozni ritem- ritmično gibanje je neredno, neenakomerno ali celo nepravilno.
SPREMEMBE V DUHOVNEM SPOROČILU CANKARJEVE LJUBLJANSKE PROZE (v času nastanka Milana in Milene):
V zadnjem obdobju Cankarjeve umetnosti, v katerem postane vodilna oblika pisateljevega izražanja spet črtica, ohranja nekaj snovno tematskih in idejnih značilnosti dunajskega časa. Tako navzkrižje tendenc dokazuje, da stare, preizkušene vrednote Cankarjeve pripovedne proze niso naenkrat izgubile svoje moči, temveč so živele še nekaj časa v pisateljevi ustvarjalni domišljiji. Iz minulega obdobja izhaja npr. ambivalentna, do kraja razklana individualnost junakov, predstavljenih v Volji in moči (1911), kolikor novele v tej zbirki izražajo moralni, voluntarizem, nova pa je pripovedovalčeva težnja po preseganju temeljne razdvojenosti. Ambivalentna, na dušo in telo razdeljena ljubezen je tudi vsebina našega romana, v katerem pa refleksija pripovedovalca in glavnega junaka posega še v območje filozofskih in svetovnonazorskih vprašanj. Pesimistični razplet dogajanja že podpira novo, ljubljanski miselnosti ustrezno spoznanje o absolutni ljubezni, ki stoji zunaj časovne, zunaj prostorske, sploh zunaj vsakršne pogojenos
ti.
OCENE IN ODMEVI ROMANA:
POZITIVNI: Z besedo na dan je prvi prišel anonimni pisec v neodvisnem političnem listu Dan (11. 4. 1913). Iz njegovega pisanja se vidi globoka naklonjenost in navdušenost nad Cankarjem in tako verjetno ni bil sposoben dati objektivne presoje.
Tudi s pozitivno mislijo se je Milanu in Mileni približal dr. Anton Dolar, ki je roman ocenil v majski številki Ljubljanskega zvona 1913. Npr. priznal mu je vso pravico do individualne vizije sveta in življenja.
NEGATIVNI: Na žalost je bilo odklonilnih kritik Milana in Milene precej več. Med drugimi so ga kritizirali Jože Debevc v Domu in svetu, nepodpisani B. v goriški Soči, nepodpisani R. v Slovenskem narodu itd. Sicer so mu priznali, da je njegov jezik izredno lep, vsebina pa naj bi bila strašansko pusta. Cankarja so obtoževali, da duševno peša in da se vse bolj predaja alkoholu. In kdo je Cankar, da bi nam pridigal o najtežjem problemu naše družbe- seksualnemu problemu. Sodeč po tukaj navedenih ocenah v revijah in časopisju ter drugih odmevih lahko rečemo, da naša kulturna javnost zvečine ni sprejela Milana in Mileno pozitivno. Sprejela jo je veliko bolj odklonilno kot npr. zbirko Volja in moč pred dvema letoma. Kot pri kritikah prejšnjih Cankarjevih del moramo tudi ob novih pisateljevih delih ugotoviti nemoč literarne kritike, da bi obravnavalo literaturo kot literaturo. Pri Milanu in Mileni so se ocenjevalci bolj ustavljali ob psihološko-etičnih in celo vzgojnih vprašanjih, kakor ob besedno-umetniški problemati
ki dela. Tokrat se je drugačnost gledanja na Cankarjevo delo pokazala celo znotraj enako misleče skupine publicistov.
VIRI:
Ivan Cankar, Zbrano delo 20, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1974.
France Bernik, Ivan Cankar, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1987.
Zlata Sundalić, O aktualizaciji pravljice v umetni književnosti, (http://www.ff.uni-lj.si/jis/lat1/037/66c01.htm)
http://www2.s-gimb.lj.edus.si/~garbage/cankar.html
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
