domovgalerije slikseminarske nalogeučne pripraveostalo
Brezplačne seminarske naloge in učne priprave
Absolventi slovenskega jezika s književnostjo na PefMB, generacija 2000-2005.
Nekateri izmed nas bodo učitelji, bodisi na osnovni ali srednji šoli; drugi se bodo odločili za nadaljnji študij (magisterij, doktorat); tretji pa bodo lektorji ali karkoli drugega.
Iskanje seminarskih nalog po google

 
Knjižni jezik
Književnost
Didaktika
Dialektologija
Folkloristika
Skladnja
 
  www gostovanje sloHOST
gostovanje spletnih strani in izdelava spletnih strani

-----------------------------------------------
LEKTORIRANJE
kvalitetno in cenovno ugodno lektoriranje
 
  Želite prejemati novice po emailu?  
     
   
24.1.2005
Jože Javoršek: Povečevalno steklo
objavil: Barbara Delin
Število ogledov: 334
1) O AVTORJU

Jože Javoršek

(20. 10. 1920 - 2. 9. 1990)

Prvotno ime Jože Brejc, pesnik, pripovednik, dramatik, esejist in kritik. Rojen je bil v Velikih Laščah.

Študiral je primerjalno književnost na ljubljanski univerzi, po drugi svetovni vojni je nadaljeval s študijem na Sorboni in nekaj časa delal na jugoslovanskem veleposlaništvu v Parizu. Leta 1949 je bil na montiranem političnem procesu v Ljubljani obsojen na 12 let zapora, leta 1952 izpuščen in šele leta 1990 sodno rehabilitiran. Leta 1956 je diplomiral iz dramaturgije na AIU. Kot višji strokovni sodelavec je delal na SAZU ( 1961-1967 ), nato vodil kabinet Josipa Vidmarja ( 1967-1982 ).

Pomembna je poezija, ki je nastala v partizanih in izšla v zbirki Partizanska lirika, pozneje tudi v celovitem izboru Usoda poezije, opremljenem z avtorjevim obsežnim spominskim in literarnozgodovinskim komentarjem.

Z dramskimi besedili, ki temeljijo na sproščeni igrivosti in artizmu, je v petdesetih letih prispeval opazen delež k modernizaciji slovenskega gledališkega izraza. Med dramami so najizrazitejše: Kriminalna zgodba, Povečevalno steklo, Veselje do življenja, Manevri, Dežela gasilcev. Dramsko delo spremlja avtorjeva teoretična in kritična refleksija, ki se zavzema za živo, moderno, " novo " gledališče ( Harlekinov plašč, Prazna miza, Ogledala ).

V pripovedni, zlasti esejistični, spominski in polemični prozi je Jože Javoršek razvidno in komplesno izrazil raznovrstnost in tudi kontroverznost svojih izkušenj in interesov ter razvil izrazito samosvoj, artističnoinventiven in dognan slog. Poleg romanov Obsedena tehtnica, Spremembe, Hvalnica zemlji, Spomini na Slovence, esejističnih in potopisnih meditacij, ki pripovedujejo o srečevanjih s tujimi, predvsem francoskimi umetniki in razumniki ( Srečanja, Okus sveta, Indija Koromandija ), so doživele največ odmeva esejistične knjige.
Močan odziv so doživele knjige s polemičnimi, pogosto pamfletskimi obračuni s sodobniki ( E. Kocbek, V. Zupan, D. Pirjevec, T. Kermauner, J. Gradišnik ) v delih: Samotni jezdec, Pičevci, Nevarna razmerja, Črna krizantema, Intenzivna nega… V francoščini napisano in v Parizu nagrajeno je avtobiografsko delo La memoire dangereuse. Napisal je tri monografske študije Esej o Molieru, Primož Trubar, Lili Novy in veliko prevajal.
Mojster jezika in stila. Umrl je v Ljubljani, pokopan je na pokopališču v Velikih Laščah.

2) POVZETEK DRAMSKE FABULE

1.del: Oblačenje
Drama se dogaja v Glažuti, starodavnem steklarskem mestu. Prebivalci mesta Glažute želijo na smrt obsoditi Janeza Pohlina, ker je nevaren, zapeljuje mlade ženske, bere čudne stvari itd. Najbolj pa jih ogroža to, da o njem nič ne vedo, saj je ta človek samotar, zmeraj sam v hiši in ne govori z nikomer. Župan ga ni mogel obsoditi, ker ni imel nobenih pravih dokazov zoper njega. Zato se je pater Brumen domislil nečesa pametnega. Prepričal je steklarskega mojstra Filipa, da izdela stekleno hiško, v kateri bo prebival Janez Pohlin in tako ga bodo lahko ves čas opazovali in prišli na sled njegovim zločinom. Prebivalci Glažute so se tako razporedili v straže, po dva skupaj, in ga tako dan in noč opazovali. Že prvo noč pa se je zgodilo nekaj čudnega. Na straži sta bila Klarica in pater Benedikt, oče Brumen pa je bil vrhovni nadzornik. Klarico je kmalu zamenjala mati, saj je bila v skrbeh za svojo hčer, ker je le-ta že ves dan bruhala. Mati Pelinka ni vedela, da njena hčer nosi pod srcem otroka očeta Brumna. Le-ta pa
je Klarici na zadnjem srečanju dejal, da naj ne skrbi, da bo on že vse uredil kot je treba, in da ne sme nikomur govoriti o tem. V tisti noči, ko sta stražila Pelinka in oče Benedikt, je Svirnica, ena izmed vaščank, začela kričati, češ da Pohlin in Klarica počneta nespodobne stvari pod njenim oknom. Priči sta bili še Hrvatica, vdova prejšnjega župana in g. Kamen, Klaričin oče. Nato so šli raziskovat, kako bi Pohlin lahko ušel iz te steklene hiške, ko pa ga je straža imela ves čas na očeh. Pametne razlage niso našli. Vendar se je župan odločil, da je to zadosten razlog, da ga usmrtijo, poleg tega pa je Pohlin županovi ženi Veri tudi rekel, da si želi, da bi bila vsa Glažuta uničena. Sledila je obsodba, ki je zadevo malce otežila. Prišlo je na dan, da tisto noč na vrtu nista bila Klarica in Pohlin, temveč Kamen in Hrvatica, ki sta se le pogovarjala. Tako da niso mogli Janeza Pohlina obtožiti zločina. Prav tako pa je Klarica pred vsemi priznala, da ni Pohlin tisti, ki jo je naredil mater, temveč oče Brumen.
Ljudje so odšli. Janez Pohlin pa je nekaterim, ki so ostali, povedal, da je obupal nad življenjem. To je že tretje mesto, kamor se je naselil, in v svojem življenju ni počel drugega kakor molil in bral, pa so ga v vsaki vasi obrekovali in obtoževali zločinov, da je moral oditi. Sedaj pa je ugotovil, da so ljudje povsod enaki in da si želi le še smrti. Se obesi (samomor)!
Naslednji dan je bil pogreb. Opat je v čast Pohlina imel slavnostni govor, kako velik človek je bil, da se šele zdaj po smrti zavedajo svetnika, ki so je živel v njihovem mestu itd. Vsi ljudje so vzdihovali za njim, po njegovi smrti naj bi se tudi čudeži začeli dogajati - ljudje so ozdraveli, shodili itd. Zahtevali so maščevanje temu človeku in krivec za njegovo smrt naj bi bil župan. Maščevali bodo njegovo smrt. V tistem trenutku pa se zgodi čudež - Janez Pohlin vstane iz mrtvaških nosilnic in se začne pritoževati, da v tej Glažuti še mrtvemu ne dajo miru (smrt je hlinil), in da bi se moral že takrat upreti, ko so ga želeli spraviti v stekleno hiško, pa se ni. Ljudje niso živalski vrt in z njimi ne moreš početi kakor z živalmi, je rekel.
2.del: Slačenje
(Igralci počasi slačijo dele oblačil in maske, statisti in solisti odidejo). Pohlin pa razloži, kaj se je pravzaprav zgodilo v tej zmešnjavi. Klarica je nekega dne odšla z mamo v sosednje mesto in tam spoznala Pohlina. Bil je tako svetel in lep človek, da ni mogla odmakniti oči od njega. Sledila mu je domov in takrat sta v spočela otroka. Nato je ona odšla, vendar je on ni mogel pozabiti, zato se je preselil v Glažuto, samo da bi jo lahko še kdaj videl. Želel je biti z njo, ampak bil je poročen in Klarica mu je svetovala, naj jo pozabi in odide, saj so tukaj v Glažuti tako dolgi, obrekljivi jeziki, da ne bi preživel. Ampak ni je mogel zapustiti. Oče Brumen pa jo je že nekaj časa zalezoval, in ko jo je enkrat začel poljubljati, ga je zvabila v travo in mu kasneje dejala, da je on oče tega otroka. Želela je obvarovati Pohlina. Brumen pa je kasneje postal ljubosumen na Pohlina in on je tisti, ki je pravzaprav sprožil vse zlobne govorice proti njemu. Igralci se med seboj sprejo, župan prisoli Filipu klofuto, ta
pa ga z nožem v trebuh. Drama se zaključi tako, se igralci hihitajo, kaj si bodo ljudje vse izmislili ob tem dogodku.
3) PREDSTAVITEV LITERARNIH OSEB

Nastopajo sledeče dramske osebe:

JANEZ POHLIN - (glavna literarna oseba) samotar; tih, redkobeseden človek, skrivnosten in zato tudi središče vseh govoric v mestu. Meščani ga imajo za nevarnega, čeprav nimajo o njem nič dokazljivega. Veliko bere v nerazumljivem jeziku. Izkaže pa se, da je zelo preprost, razumen človek z dobrim občutkom za moralo. Vsem prebivalcem Glažute očita njihovo obrekljivost in naivnost. Na nek način je obupan nad ljudmi in življenjem, a po drugi strani ima voljo, upor do takšnih stvari, željo po pravičnosti. Hkrati je tudi zvest v svoji ljubezni do Klarice.

KLARICA - (Pelinkina in Kamnova hči) mlada, lepa punca, v očeh vseh vaščanov 'čista', nepokvarjena. V sebi nosi ogromno skrivnosti, ki jih avtor počasi razkriva skozi celotno delo. Nazadnje se izkaže, da ni naivno in rahločutno dekletce, temveč zelo močna in zrela oseba, saj je bila v imenu ljubezni pripravljena marsikaj tvegati, se zlagati in to skrivati pred ljudmi.

OČE BRUMEN - (menih) zelo taktičen in političen človek. Duhovno zelo močna oseba, saj je sam počasi pridobil vse vaščane na svojo stran in jih nagovarjal proti Janezu Pohlinu. Na nek način nosilec dramskega zunanjega dogajanja, saj je vedno imel pametne domislice, rešitve in razloge, na podlagi katerih je dogajanje teklo naprej in dramatičnost naraščala. Vsekakor pa je največji nasprotnik glavni literarni osebi (Pohlinu), kar je značilno za dramo. Za duhovnika je imel tudi nečastne skrivnosti, vezane na zaobljubo njegovemu poklicu (spolno razmerje s Klarico).

ŽUPAN - (oblastnik) razumen, moder človek, dobrega srca. Ima prefinjen občutek za dobro in zlo, ves čas je skušal pomagati Pohlinu in ga rešiti obrekljivih jezikov, a navsezadnje tudi on omaga in podleže moči ljudstva. Ni dovolj močan, da bi bil sposoben nositi posledice, zato se navsezadnje tudi sam zlaže in obsodi Pohlina.

VERA -županova žena, podobnega značaj kot župan, dobrosrčna, cenjena in spoštovana žena, a nazadnje tudi sama podleže množici, saj se boji za lastno in moževo življenje.

FILIP - (steklarski mojster) Zelo pogumen človek, oseba, ki je zraven župana in žene na nek način na Pohlinovi strani oz. proti ljudem, saj se zaveda človeške zlobnosti in pokvarjenosti cerkvenih ljudi.

KAMEN - predsednik steklarskega ceha, Klaričin oče in Pelinkin mož.
PELINKA - Kamnova žena, Klaričina mati.
HRVATICA - vdova prejšnjega župana
SIVEC - najstarejši steklarski mojster
SVIRNICA - ena izmed klepetulj
OČE BENEDIKT - menih

MNOŽICA
RABELJ
OPAT
MENIHI


4) DRAMSKO DEJANJE in DRAMSKI KARAKTER

Pripovedljivo in nepripovedljivo zunanje in notranje dejanje v drami

Dramska fabula ali zgodba je pripovedljiv del dramskega dejanja; njeno vsebino je mogoče pripovedovati v vzročnem in smotrnem poteku. Toda to je samo en del dramskega dejanja, in sicer pripovedljiv del dejanja v drami. Pripovedljiva zgodba v Javorškovem povečevalnem steklu je drama o slovenskem malomeščanskem življenju. Ni pa to še Pohlinova drama, kajti to kar pripovedljivi fabuli manjka, so predvsem Pohlinovi, Klaričini, Brumnovi (ter od drugih) osebni in psihološki odzivi na razne otipljive fizične dogodke, ki jih pripoveduje fabula. Npr. Klaričin odziv na Pohlinovo smrt, Pohlinov odziv na obtoževanje in ogovarjanje vaščanov . . .
Zunanje, pripovedljivo dejanje je tisto, ki se kot fizična akcija odvija na odru pred našimi očmi in teži k nekemu končnemu izteku. V našem primeru drama ves čas teži k temu, da bi obsodili Janeza Pohlina. Notranje dejanje, odzivnosti glavnih oseb na dogodke zunanjega dejanja, pa prispevajo k dozorevanju celotne dramske situacije in k notranjemu dozorevanju dramskih oseb. V notranjem dejanju Janezu Pohlinu proti koncu drame privre na plan vse, kar je v sebi zadrževal in skrival in iz trpljenja dozori v razumnega, pogumnega in pravičnega človeka.

Nasprotnost in protislovnost dejanja

Osnova vsega dramatičnega in s tem tudi dramskega dejanja je kontrast. V zunanjem dejanju se ta kontrast javlja kot nasprotje, ki se osredotoči v glavnem konfliktu. To je npr. nasprotje med ljudmi/Glažutarji in Pohlinom.
V notranjem dejanju pa se ta kontrast javlja kot protislovje, ki tvori osnovni problem glavnega dejanja. Npr. nasprotje med tem, kako množica in oče Brumen na čelu želijo Janeza Pohlina obsoditi na smrt in mu dokazati zločine, za katere nimajo nobenih konkretnih dokazov, na drugi strani pa Pohlin molčeč, pobožen in preprost človek, ki ne želi nikomur žalega, le Klaričine prisotnosti si želi, prav tako pa svojih ne-zločinov ne zagovarja.

Dramska oseba ali karakter v drami

Dramski motivi ne sestavljajo le dramsko dejanje, temveč tudi dramsko osebo, le-ta pa je nosilec dramskega dejanja. Ni pa le nosilec dramskega dejanja, marveč tudi nosilec samega sebe, svoje odzivnosti na okolico in samega sebe, s čimer dobi karakter svojo barvo . . .
Dramski karakter se razodeva v nenehni igri duševnih sil druge proti drugi. In to nenehno napadanje tvori dramatično v ožjem smislu, katerega področje je pretežno psihološko. Vendar tisto, kar nas pri karakterjih notranje zaposluje niso zgolj njihove psihološke akcije in reakcije, ampak predvsem njihov filozofski pogled na svet.
Pohlinov filozofski pogled na svet pa spoznamo šele proti koncu drame, saj takrat šele prvič spregovori in izrazi svoje stališče. Vse dotlej sicer opazujemo njegove stiske na zunaj, ampak nikoli ne izvemo, kaj on misli. Skozi oči županove žene npr. izvemo, da mu je težko, da je jezen na ljudi, ker ravnajo z njim kot s kakšnim eksperimentom, da je žalosten, ker vsi na glas debatirajo, kakšne misli se porajajo v njegovi glavi, kot bi bile vidne s prostim očesom. O vsakem njegovem premiku ali gibu so razglabljali, kot bi se videlo v njegovo notranjost, kot bi bil prozoren.


Odzivnost karakterja na okolico in na samega sebe

Drama kot soočenje človeka in sveta obsega obsežno področje duševnega in duhovnega; idejnega in psihološkega. Glavno dramsko osebo označujejo trije interesi - Hegel jih imenuje patose - trije interesni odnosi:
1) Odnos junaka do objektivnega sveta, v katerega je postavljen, proti kateremu se bori, brani itd. To je njegov heroični interes v javnih zadevah. (Julij Cezar - zgodovinske drame…)
2) Odnos junaka do ljudi, sredi katerih deluje, in do samega sebe, zlasti odnos do tistega v samem sebi, kar ga ovira ali mu celo nasprotuje pri njegovem glavnem interesu. To je njegov zasebni psihološki sektor. (Romeo in Julija).
3) Odnos junaka do zadnjih vprašanj človeške eksistence sploh, vprašanj o njeni smiselnosti ali nesmiselnosti, to je njegov filozofski interes. (Faust, Muhe).

V psiholoških dramah, zlasti tistih z ljubezensko tematiko, je psihološki interes v ospredju. Sem bi spadala tudi drama Povečevalno steklo.

Dramski junak ni vedno heroičen in za to v drami niti ni potrebe. Gre predvsem za to, da bi se predočil nek problem, na drugi strani pa bi se prikazala pot junakove duševne drame, njegovo dozorevanje iz neosveščenosti v osveščenost. To je Janez Pohlin, ko proti koncu drame spozna svojo zmoto vdanosti v usodo in spregovori.

SNOV: odziv slovenskih malomeščanov na skrivnostne, samotarske ljudi
MOTIV: koristoljubje, ogovarjanje, ljubezen, skrivnostnost
TEMA: Pohlinovo skrivnostno, nerazumljivo življenje ogroža prebivalce Glažute
IDEJA: Slabost človeške narave se kaže v obrekovanju, prirejanju resnice. / Če želiš neke stvari spremeniti, je potrebno spregovoriti, z molkom le še podžigaš človeško domišljijo.

5) UPORABNA LITERATURA:
" Jože Javoršek: Gledališke igre. Založba Lipa. Koper. 1967.
" Vladimir Kralj: Dramaturški vademekum. Mladinska knjiga. Ljubljana. 1984.

Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav, ki vas zanima med naslednjo izbiro

Pripone: pove_evalno_steklo.doc

IZMENJAVA POVEZAV
Free wwwlinks.50webs.com websites listing and linkexchange - Home & Family
Free submission to wwwlinks.50webs.com Web Directory - Category Home & Family.
Free websites listing and linkexchange - Shopping
Free submission to our Web Directory - Category Shopping.
Free Web directory at 50webs.com
Add your sites for free to web directory at welinks.50webs.com - free link exchange.


Izdelava orodij, toplotna obdelava Kaldera d.o.o.
izdelava orodij za ekstruzijo aluminija, toplotne obdelave kovin
Free websites listing and linkexchange - Directories
Free submission to our Web Directory - Category Directories.
Free agilityhoster.com web directory
Web directory at webdir.agilityhoster.com - add your sites for free - free link exchange.
Domov | Galerije slik | Seminarske naloge | Učne priprave | Ostalo Spletna stran je avtorsko delo avtorjev prispevkov.
Vse seminarske naloge in učne priprave so brezplačne.