domovgalerije slikseminarske nalogeučne pripraveostalo
Brezplačne seminarske naloge in učne priprave
Absolventi slovenskega jezika s književnostjo na PefMB, generacija 2000-2005.
Nekateri izmed nas bodo učitelji, bodisi na osnovni ali srednji šoli; drugi se bodo odločili za nadaljnji študij (magisterij, doktorat); tretji pa bodo lektorji ali karkoli drugega.
Iskanje seminarskih nalog po google

 
Knjižni jezik
Književnost
Didaktika
Dialektologija
Folkloristika
Skladnja
 
  www gostovanje sloHOST
gostovanje spletnih strani in izdelava spletnih strani

-----------------------------------------------
LEKTORIRANJE
kvalitetno in cenovno ugodno lektoriranje
 
  Želite prejemati novice po emailu?  
     
   
24.1.2005
Zofka Kveder: Hanka
objavil: Barbara Delin
Število ogledov: 124
O AVTORICI

Zofka Kveder se je rodila v Ljubljani leta 1878. Odraščala je v lepem in posebnem delu Kranjske, v Loškem potoku, to je soseska na visoki planoti med Ribniško in Loško dolino. V Ljubljani je končala meščansko šolo in bila kasneje zaposlena tudi kot uradnica v Kočevju. Ko se je željna znanja, čistega, srečnega in samostojnega življenja proti volji staršev zapustila dom, propadajočo očetovo trgovino in gostilno ter posle občinskega tajnika, ki jih je opravljala namesto njega, je odnesla s seboj precej malih povestic iz kmečkega življenja. Poslušala je predavanja v Bernu in Munchnu, zanimala se je za ženska in socialna vprašanja. Nekaj let je živela v Pragi (1900-06), tam urejala list Domači prijatelj, nato pa se je preselila v Zagreb. Odtlej je pisala v hrvaščini (1917-20), izdajala razne revije, npr. Jugoslovanska žena in almanahe, izdajala je tudi črtice. Leta 1900 je izdala zbirko odmevnih črtic Misterij žene, leta 1920 je izdala zbirko novel Odmevi. Njeno najpomembnejše delo je roman Njeno življenje. Delo t
emelji na naturalistični doktrini, a je zrasla tudi iz avtoričinega spoznanja o ženski trpnosti in neozaveščenosti, ki najde v smrti edino rešitev. V romanu Hanka, napisanem v hrvaškem jeziku, prikazuje politične in vojaške razmere na Slovenskem in Hrvaškem (preneseno na Poljsko), željo po osvoboditvi, trpljenje razkosanega ljudstva. Od dramski del je napisala Ljubezen - drama v štirih dejanjih, Amerikanci - socialna drama. Bila je dvakrat poročena, z Jelovškom in Hrvatom Demetrovičem. Umrla je 21. 11. 1926 v Zagrebu.

FABULA

Osrednja junakinja tega romana je Hanka, ki piše pisma svojemu prijatelju Kazimiru Staszynskemu o vojni, trpljenju narodov, o njenem osebnem življenju, hrepenenju, spominih… Ta pisma v resnici niso nikoli oddana.
Hanka je kulturna žena, meščanka, Poljakinja po rodu, poročena z Nemcem in mati dveh otrok. V zakonu ni srečna, saj pravi, da sta si z možem zelo različna in da je nikoli ni sprejemal takšne kot je, temveč si je vsa leta zakona prizadeval, da bi jo oblikoval po njegovi predstavi. Ona je bila Poljakinja - vročekrvna, lahkomiselna in preprosta, on pa Nemec- stvaren in razumen človek. Svojemu prijatelju v pismih pogosto piše, da je niti njuni hčeri nista razumeli, marveč sta bili v duhu in mislih enake očetu. V začetnih letih zakona se je upirala in si prizadevala ohraniti svoj temperament, vendar je sčasoma, z leti izgubila upanje in se vdala moževi vzgoji. Zatrla je svojo naravo in se trudila, da bi bila enaka kot on. Takrat pravi, je bil mož najbolj zadovoljen z njo, sama pa ni čutila več življenja v sebi. Ko se je sčasoma že privadila takšnemu življenju, je stopil v njeno življenje nekdo, s katerim je preživela najsrečnejše čase; nekdo, ki jo je poznal v globino njene duše in ki ji je dal samozavesti, življe
nja… To je njen prijatelj Kazimir Staszynski. Bil je književnik, znanstvenik, ki je preučeval redke, stare, dragocene listine. Spoznala sta se v knjižnjici v Tatrah, kjer je živela njena mati. Takoj jo je znal navdušiti za njegovo delo in od takrat je postala njegova tesna sodelavka. Pisal ji je iz vseh evropski prestolnic in ona ga je morala obveščati o svojem delu. Ko je izdal knjigo, ki je bila uspešnica, (saj je sodil v vrh izobražencev), je v uvodu napisal posvetilo njej sami, ker mu je toliko pomagala. Pravi, da sta to knjigo napisala skupaj. Nekajkrat sta se skupaj sestala, da sta se pogovarjala o delu, le malo o osebnih stvareh, pa vendar se ji zdi, da jo je le malokdo poznal tako zelo v globino duše kot on. Pravi, da sta se že v trenutku ujela - kot otroka!
Moža pa ni nikoli zanimalo njeno delo. Zmeraj jo je le površno poslušal, čez čas pa jo je celo zaprosil, naj mu ne razlaga o svojem delu, naj si sama naroči katerokoli knjigo želi in naj odpotuje kamorkoli želi v zvezi z njenim delom.
Nekoč je odpotovala v Varšavo, v stanovanje njenega starejšega brata, ko pa je izvedela, da je začela divjati vojna, se je nemudoma vrnila domov. Takrat je tudi zadnjič videla svojega prijatelja Kazimirja, ki ji je povedal, da se odpravlja v vojno in da se ne bo več vrnil. Čuti, da bo v vojni padel. Vendar mu je Hanka rekla, da je danes le rahlih živcev. Nikoli pa ni prenehala mislitI na zadnji stavek, ki ji ga je izrekel: Zbogom, Hanka. (CITAT)
Ko se je Hanka vračala z vlakom domov, je prvič na lastne oči videla grozote, ki jih povzroča vojna - vlake, natrpane z ljudmi, ki so prezebli, sestradani, žejni, noseče matere z otroki in prtljago, ki jo še komaj nosijo, otroke na pol nage, jok žena, ki se poslavljajo od svojih možev, ki jih morda nikoli več ne bodo videle, begunce, ki so ostali brez vsega, požgane domačije, živino, ki je ležala mrtva ob potu, prezebla, lačna ki ni mogla več vleči tovora in ljudi… Vse to se je tistega dne zapisalo globoko v njeno dušo.
Veliko se je v mislih upirala vojni in pisala o tem svojemu prijatelju: v čem je smisel, da v evropskih deželah umirajo najodličnejši izmed sinov, da ljudje trpijo, da otroci ostajajo brez mater, očetov, žene brez možev, matere brez otrok..?
V Varšavi je na postaji srečala svojega najmlajšega brata Jana, ki se je opravljal v vojno. Bil je tako srečen, da jo vidi. Bila sta si najbližja od vseh, bil je edini, ki je vedel za njenega prijatelja, o njunem delu, da je bila ona tista madame x, kateri je bilo namenjeno posvetilo v knjigi. Edini, ki je poznal njeno naravo in ji že od vsega začetka govoril, da je mož ne spoštuje dovolj. Zagovarjal je njeno ljubezen do Kazimirja. Poslovila sta se, bilo jo je strah zanj, vendar je bil Jan vedno poln optimizma, radosti in življenja, da je zaupala vanj. V času vojne sta si redno pisala.
Ko se je Hanka vrnila domov, je doživela še eno travmatično izkušnjo, ki je spremenila preostali del njenega življenja. Nekega dne je prišla k njej soseda, vsa objokana in skesana in jo na kolenih prosila, naj ji oprosti, saj je ona kriva za vse vojne grozote. Povedala ji je, da je danes izvedela, da ji je mož umrl na bojišču in da je ona kriva za to, saj jo je s tem bog kaznoval. Kaznoval za to, da je pred leti grešila z njenim možem. Da! Sestajala sta se pri njej doma, ko ni bilo njenega moža, se strastno ljubila in kot plod njune ljubezni je tudi rodila sina. Vendar ji je še kot dojenček umrl, kar je bila božja kazen za njeno grešno početje. Zdaj pa jo je kaznoval še tako, da ji je vzel moža. A tokrat prosi za milost, za odpuščanje, da se vse to preneha.
Za Hanko je bilo to eno najbolj bolečih trenutkov v življenju, toda vedela je, da tako ne bo več nadaljevala. Po pogovoru z možem sta se odločila, da pojde za časa vojne v Prago, kjer bo imela vse preskrbljeno, nato pa se naj ohladi in premisli o vsem skupaj. Tako ji je mož svetoval, toda sama je vedela, da se ne želi več nikdar vrniti. Otroka, Jadviga in Stazika, pa sta odšli v vzgojni zavod v Draždaše, kjer bosta dobili primerno izobrazbo.
V Pragi je bila Hanka še bolj soočena s posledicami, ki jih pušča vojna povsod po Evropi. Začasno je delala na uradu za tujce, kjer je prejemala pošiljke, nato se je čez čas preusmerila v bolnišnično sestro oz. negovalko in pomagala ranjencem. Dobila je prijateljice, ena najtesnejših ji je bila dr. Jablonska. Sama pri sebi je bila velikokrat razočarana zaradi hčerkinih pisem, ki so zmeraj bila tako plitka, kratka in površna. Razmišljali sta razumno, modro, kakor oče. Prav nič se ji ni zdelo, da imata njeno kri. Kljub temu pa ju je imela rada, saj sta bili njen plod.
Nekega dne jo je popolnoma nepričakovano obiskala hčerka Jadviga. Povedala ji je, da jo ima rada in da ji bo v najtežjih trenutkih zmeraj stala ob strani. Že se je Hanki zdelo, da je pozabila na vse tiste misli, da je otroka ne marata. Hanka je že nekaj časa slutila, da je z materjo nekaj narobe, saj ji že dolgo časa ni pisala. Sedaj pa ji je Jadviga povedala, da je oče zvedel od nekega prijatelja, da je babica bolna in da želi iti z njo na obisk. Odpravili sta se na vlak in krenili v majhno vasico, kjer je Hanka preživela svojo mladost. Izvedela je, da je mati zblaznela in da je v bolnici v Zalesku. Hanka je jokala vso noč, žal ji je bilo vseh pogovorov, ko se nista razumeli, vseh pridig, ki jih je pisala svojim otrokom, pa je ni nihče razumel, žal ji je bilo, tako ji je bilo žal. Mati je edina in zdelo se ji je, da jo zdaj, ko je umrla, še bolj ljubi. Z Jadvigo sta jo zjutraj obiskali, naslednji dan pa je umrla.
Hanka se je vrnila v Prago in pomagala ranjencem. Čez čas je dobila pismo, da je bil njen brat Jan ranjen in da naj prosi za njegovo premestitev v Prago, če bi ga rada videla. Tisti dan, ko je prišel, so dobili pošiljko težkih ranjencev. Hanko je čakalo najtežje obdobje v njenem življenju. Odločila se je, da ga bo sama negovala, kljub temu da ji je doktor povedal, da je to izjemno težka naloga. Še zlasti, ker moraš biti notranje močan. Ti ranjenci so v izjemno hudih bolečinah in kričijo po cele dneve od bolečin. Njen brat je imel zdrobljen bok in trebuh. Dušil se je v lastni gnilobi, toda nihče mu ni vedel povedati ali bo preživel ali ne. Lahko se zdravi 10 let, nato pa ostane invalid za celo življenje. Hanka ga je 6 mesecev negovala, bila ob njem po 6 ur na dan, medtem ko je on kričal, divje kričal brez prestanka kot žival. To ni bil več Jan, ki ga je poznala. Še sama se je večkrat zgrudila in pojemale so ji moči. To ni bilo človeško! Ko si je Jan po šestih mesecih toliko opomogel, da je lahko sam dvignil ro
ke, si je vzel življenje. Sam jo je pogosto prosil, naj mu vzame življenje, naj ga ubije, da ne more prenašati več teh bolečin. Toda ni mogla. Po Janovi smrti ni bila več nikoli enaka.
Za nekaj časa je odšla v Tatre, kjer je bila njena domačija. Vse skupaj je pregradila, naredila stanovanje za učiteljico in njenega otroka in učilnico za otroke iz sosednjih vasi, ki so jih starši že zgodaj pripeljali in odhajali na delo. Nekega dne sta prišli na obisk Jadviga in Stazika ter njuna teta - sestra od moža. Z otrokoma se je imela lepo, dolgo v noč so se pogovarjale o njunih načrtih za prihodnost - o tem vsako dekle rado sanja. Zadnjo večer pa ji je moževa sestra povedala, da jo je v bistvu Hans poslal, da ji pove, da želi ločitev, če se s tem strinja. Rad bi se ponovno poročil, saj je premlad, da bi ostal sam, prav tako pa je zelo družinski človek. Hanki je bilo vseeno, zanjo sta bila ločena že tistega dne, ko je odšla. Prosila je le, naj dobro poskrbi za bodočnost njenih otrok.
Popolnoma se je predala otrokom, ki so prihajali vsak dan v šolo, se z njimi igrala, jim šivala oblekice in še vedno vsak dan pisala svojemu prijatelju o vsem, kar se ji dogaja. Neko noč se je nenadoma zbudila, kajti začutila je njegovo roko na njenem obrazu. Bila je topla, veličastna in tako mogočna. Bila je tako pomirjena, da je odšla v gozd, da se nadiha svežega jutra.
Naslednji dan je izvedela, da je tisto jutro umrl Kazimir Staszyinski.

ANALIZA LITERARNEGA DELA

Hanka je vojni roman, ki obravnava psihološko ozadje, tragičnost narodov in bratov, razdeljenih na dve fronti, ki morajo pod različnimi zastavami ubijati drug drugega, je o svoji knjigi napisala Zofka Kvedrova.

"Hanka" je simbol najzanimivejšega kulturno-zgodovinskega problema, konflikta med germansko in slovansko psiho. Ta koncepcija daje romanu širši značaj. Če bi avtorica prikazala recimo ljubezen med Slovenko ali Hrvatico in Srbom, bi bilo celotno delo politično obarvano. Vendar politika ne pristaja elegiji oz. bolečini, ki jo je junakinja čutila ob pogledu na človeško bedo. Ker je bila avtorica sama rešena lokalnih, nacionalnih in zgodovinskih vprašanj, je lahko spregovorila svobodno kot žena. Zelo očitno je, da junakinja joče za rasnimi in nacionalnimi razlikami. Gre za borbo žene z možem, hčerke z materjo, siromaštva z bogastvom, rase z raso, religije z filozofijo, srca z umom in to simbolično predstavlja sedem mečev v Hankinem srcu.

To je knjiga, ki je pisana iz tisoč in milijonov src, knjiga, ki smo jo toliko iskali v težkih časih, knjiga, ki nam govori vso resnico sedanje dobe. To je vzklik iz globin trpljenja, katerim je velikokrat težko najti izraz. In ravno pisateljica je to bolest izrazila v polni meri in našla pot v boljši, srečnejši svet. Prav to daje delu veliko vrednost. Junakinja romana je sicer Poljakinja, dogodki se vrše na severu, od Krpatov do Prage - toda pri tem nehote mislimo na našo domovino in sosednji domovini Hrvatov in Srbov, vse to so doživele te tri domovine in vse kar govori o Poljakih, velja tudi za nas. Roman je pisan v časih, ko se o dogodkih ob Drini ni smelo govoriti. Tudi slovenska zemlja takrat še ni bila prizorišče onega velikega trpljenja, ki ga je prinesla fronta ob Soči. Tako je imela avtorica več svobode, da je lahko govorila odkrito in brez strahu.
To je protest žene proti barbarstvu, ki uničuje domače ognjišče, srečo, mir blagostanje.
Ta roman torej prikazuje politične in vojaške razmere na Slovenskem, ki so prenesene na Poljsko, prikazuje željo po nacionalni osvoboditvi in trpljenju razkosanega naroda.To je protest v imenu človeštva, kulture. To je knjiga, ki govori v imenu milijonov.

Vendar delo ni zgrajeno na tragičnem konfliktu bratske vojne, temveč temelji na Hankinem družinskem življenju in na hrepenenju po človeku, ki bi razumel njeno idealno dušo. Po drugi strani imamo tukaj moža, ki jo ljubi in jo hoče vzgojiti.
V Hanki, ki v sebi protestira proti krutosti vojne, zmaga vera v človeštvo, v bratstvo vseh ljudi. S tem pridobi knjiga na vrednosti. To ni vojni roman, ki jih je producirala nemška vojna literatura. Knjiga Zofke Kvedrove nam slika, kako se ženska dvigne zoper teptanje kulture, prelivanja krvi. Na nek način pa je roman tudi pesnitev, kar so ta pisma oz. razgovori s prijateljem, razmišljanja, seciranje lastne ženske duše, igranje s spomini in lepimi mislimi. Hanka na nek način svojega prijatelja obožuje, on je ideal njene moške dovršenosti, ideal človeka nasploh, zato ga tudi želi ohraniti samo kot prijatelja, čeprav si po drugi strani ne želi, da bi pripadal nobeni drugi ženski. V njem vidi zrcalo, v katerem opazuje sliko sveta, razmere in svojega moža. Hanka pa je poleg zunanjih razmer, torej vojne, zlomljena tudi zaradi osebnih razlogov. Najprej zaradi moževe nezvestobe, potem zaradi materine smrti in slednjič zaradi bratove tragedije.
Čeprav se kritiku zdi, da ima Hanka več napak kot vrlin, jo ima vendarle za vredno, da govori o njej, ker je ena redkih in dobrih poskusov, v katerih se izraža naša umetnost.

Dr, Jesen - Lah je pisal v svojem članku, da je delo napisano v krepkem, jedrnatem jeziku, prav tako pa je to uporabil kot sredstvo, da se je ob tem razpisal o potrebi po kulturnem in jezikovnem zbližanju Slovencev s Hrvati in Srbi. Pravi, da je pisateljica zato napisala to knjigo, da bi bila enako dostopna vsem ter da bi jo bral ves svet, da bi videl naše trpljenje.
Pisma, ki jih piše prijatelju so dolga, gostobesedna in hkrati besede, ki jih uporablja, prekipevajo od čustev, tako kot junakinja s svojo nadčustvovanostjo sama. Grozno in hkrati zelo naturalistično pa je opisana tudi tragedija Hankinega brata Jana, ki bo verjetno ostal najboljši opis tega romana.
Roman ima dobro kompozicijo, na eni strani raste nesreča, vse večji udarci padajo na Hankino srce, po drugi strani pa njena ljubezen zaradi vse večjih strahov izgublja erotično noto in se dviguje do čistega idealizma…
Roman je objavljen v obliki pisem, kar pa daje celotni zgodbi intimnost izpovedi. Prav tako se v romanu pojavlja biblijska zgodba o Esteri, ki ga je pisateljica med ostalim navedla tudi zaradi tega, ker je zares lepa. Nekatera mesta v romanu so spontana in naivno zapisana, kot da so fotografirana, tako da so bolj kopija življenja kot umetnost. Prav tako se najde zelo dobra izdelana scena, npr. ko služkinja Marina prizna Hanki, da je grešila z njenim možem. Predvsem pa je jezik nadvse izbran in lep izbor umetnosti.


LITERATURA

Zofka Kvedrova: Odsevi iz pripovednih in dramskih del. Mladinska knjiga. Ljubljana 1970.
Zofka Kveder: Izbrano delo 8. Delniška tiskarna d.d. Ljubljana 1938.

Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav, ki vas zanima med naslednjo izbiro

Pripone: Hanka_-_SE.doc

IZMENJAVA POVEZAV

Free directory.velikan.net websites listing and linkexchange - News & Media
Free submission to directory.velikan.net Web Directory - Category News & Media.
Brezplačni agilityhoster.com spletni imenik
Spletni imenik na strežniku webdir.agilityhoster.com - dodajte vašo spletno stran brezplačno na seznam.
Kovanje aluminijskih izdelkov Stampal SB
Kovanje aluminijskih izdelkov Stampal SB Slovenija; Forged and machined parts; Schlagschmieden des Produken
Free websites listing and linkexchange - News & Media
Free submission to our Web Directory - Category News & Media.
Free websites listing and linkexchange - Health
Free submission to our Web Directory - Category Health.
Free wwwlinks.50webs.com websites listing and linkexchange - Shopping
Free submission to wwwlinks.50webs.com Web Directory - Category Shopping.
Free wwwlinks.50webs.com websites listing and linkexchange - Travel
Free submission to wwwlinks.50webs.com Web Directory - Category Travel.
Domov | Galerije slik | Seminarske naloge | Učne priprave | Ostalo Spletna stran je avtorsko delo avtorjev prispevkov.
Vse seminarske naloge in učne priprave so brezplačne.