UVOD
V seminarski nalogi bom podrobneje obravnavala prvi roman pisateljice Zofke Kveder, Njeno življenje. Predstavila bom novost slovenski literaturi tedanjega časa, ki jo ta roman prinaša in osebe, ki so z "novostjo" povezane. Ne bom pozabila tudi na to, kar se pri takem delu določa, notranjo in zunanjo formo ter na kritike, ki so ob izidu dela izšle.
3. ROMAN NJENO ŽIVLJENJE:
3.1. NASTANEK:
Sorazmerno najbolj obsežen naturalistični roman Njeno življenje, je Zofka Kveder napisala leta 1914 in ga poslala Slovenski matici v Ljubljano. Nato je prvega avgusta, ravno na dan, ko je Nemčija napovedala Rusiji vojsko in tako sprožila "verižno reakcijo" še drugih vojnih napovedi in s tem svetovno vojsko, Zofka pisala že iz Zagreba takratnemu tajniku Slovenske matice Milanu Puglju: "Z veseljem sem sprejela obvestilo, da je moja knjiga sprejeta"
Po zapiskih v arhivu Slovenske matice so se odborniki na novo sešli šele skoraj po treh letih (leta 1917) in na eni od prihodnjih sej obravnavali tudi svoje, za leto 1914 propadle knjižne načrte. V polah so med drugimi imeli tudi dotiskan roman Njeno življenje od Zofke Kveder in zato so konec leta 1917 za leto 1918 izdali ta naturalistični roman.
Delo je prevedeno še v češčino in je bilo zadnje, ki ga je Zofka Kveder napisala v slovenščini, saj je potem pisala le še v hrvaškem in srbskem jeziku.
Roman je Zofka napisala v treh tednih. Kakor, da je z vso silo planilo iz nje, kakor da je že dolgo živela z junakinjo tega dela - Tildo Ribičevo, z njeno rosno in lepo mladostjo, kakršne sama ni poznala, in s poznejšimi mukami matere in žene Tilde, kakršne je predobro poznala iz svoje bridke mladosti. (Spremna beseda Erne Mauserjeve.)
3.2. NOVOST ROMANA :
Roman Njeno življenje je pomenil novost v mejah slovenskega naturalizma , saj je dosledno sprejeta in izpeljana motivacijska shema o dednosti in okolju. Namreč Zofka Kveder je, kot še nihče pred njo, upoštevala učinek okolja na podedovano lastnost. Nje ne zanima moralna pokvarjenost, kot večino slovenskih "naturalističnih" romanov, ampak jo zanima oseba, ki je dedno tako določena, da je ob njej vsak moralen napor zaman. Na črti: oče pijanec - sin pijanec ni odmika in rešitve, motiv čaka le na ugodno okolje, v katerem se lahko razcvete. Žena in mati sicer skuša preprečiti in zaustaviti pijanstvo moža in sina ter premagati "lahko kri", nagnjeno k prevari, laži in hudodelstvu, vendar zaman skuša vanju vcepiti "nekaj svoje moralne sile". Tako se ta poskus mora tragično končati.
Po stališču, da se iz dednostne mreže ni moč izmotati, je Kvedrova med slovenskimi psevdonaturalisti edina pesimistka. (Slovenska književnost, str. 47, 129.)
3.3. POVZETEK ZGODBE:
Ribičeva Tilda, sedemnajstletna hči vzornega očeta, davkarja, in vzorne matere, se brez prave ljubezni poroči z Romanom Sterletom, prikupnim, a lahkomiselnim in lahkoživim grajskim oskrbnikom v Dragi, ki ima mater v Trstu. Romanova mati pričakuje, da se bo sin po poroki odpovedal pijančevanju, goljufiji in zapravljanju; tudi Tilda upa, da bo mož dober, a kmalu spozna, da je nepoboljšljiv in surov. Ob rojstvu prvega otroka je z njo nekaj časa prijazen, toda kmalu ga slaba druščina premoti; zagreši poneverbo, se hoče ustreliti in povzroči materino smrt. Tildo je sram moža in se preseli k Romanovemu stricu Robertu; ta proda hišo v Trstu, kupi novo in nekaj polja zraven na Krasu ter jo da prepisati na Tildino ime. Tu živi Tilda s tremi otroki in deklo Leno mirno življenje in hoče pozabiti moža. Temu je stric Robert dobil službo na Koroškem, a jo Roman zaradi malomarnosti spet izgubi in pride k Tildi nazaj. Ker potrebuje denar, jemlje Tildine reči, jih znosi v zastavljalnico in sprazni celo hranilnike otrok. Tilda
proda kravico, da ga spodobno obleče in da more iti v novo službo na neki žagi na Tirolskem. A zapovrstjo jo zadevajo novi udarci. Dva otroka ji umreta za škrlatinko; ko rodi četrtega otroka, Rajka, upa, da bo značajen in plemenit kakor njen oče in da ji bo v oporo, ko odraste. Ko je Rajku dve leti, Tildi umre mati, a ne more na njen pogreb, ker nima primerne obleke. Nov udarec jo zadane, ko mož zaradi nove poneverbe zopet zgubi službo in ga zapro. Zaradi te sramote ji umre oče. Zato se ob sporočilu, da ji je malopridni mož umrl v kaznilnici za jetiko, kar oddahne.
Sin Rajko je zvesta slika svojega očeta Romana. Obupana in do kraja strta v svojih upih Tilda ustreli sina, nato se zave zločina, zapiše vse svoje premoženje služkinji Leni, zbeži v noč in si konča življenje v morju.
3.4 . OZNAKA GLAVNIH OSEB:
3.4.1. OZNAKA OSREDNJEGA ŽENSKEGA LIKA - TILDE:
Tilda Ribič - preprosta in skromna, lepa, visoka in vitka davkarjeva hči, tiha in potrpežljiva žena in mati. Oče in mati, ki ju je ljubila z veliko in boječo ljubeznijo, sta jo v odročnem podeželskem trgu na njeno privolitev omožila z domala neznanim Romanom Strletom, graščinskim oskrbnikom. Čeprav ga ona ni niti poznala, je bila voljna izpolniti željo staršev in o ženski usodi razmišlja takole: "Dobro, poslušala ga bo, ubogala bo. Življenje ženske je slučaj. Da, toliko je pač videla v domačem trgu, da ženska skoraj nikdar ni krmilarica lastne usode. Kakor ladja je, ki jo vodi kapitan, kamor on hoče. Kakršen je on, taka je njena sreča." (str.21.). Pristane na popolno odvisnost od svojega moža, še preden se z njim poroči in z nekakšno vnaprejšnjo vednostjo o tem, da ženska ne more biti gospodarica lastne usode. Poroka mora biti njen edini cilj, ji prigovarja mati, Tilda pa je preveč neizkušena in neizobražena, da bi podvomila v materine nasvete. Lahvernost in lahkomiselnost njenih staršev ima hude posledic
e.
Prej polna nežnih dekliških pričakovanj je ob možu doživljala vedno hujša razočaranja: laži, popivanje, kvartanje in zadolževanje. Namreč kmalu po poroki Tilda od tašče izve, kakšen je njen mož v resnici. Tilda je v skladu s svojo žensko vlogo tudi še po tem, ko se izkaže, da je njen mož pijanec in lažnivec, prepričana, da "mora potrpeti". Svoj nesrečni zakon jemlje zgolj kot svojo sramoto, ne pa tudi kot sramoto svojih staršev. Le-tem se ne more zaupati, saj ji je mati pred poroko govorila: "Tudi nesrečen zakon je boljši za dekle kakor prazno življenje zunaj pred pragom."
S komaj devetnajstimi leti ima že dvoje otrok, hčer Elico in sina Mirka, ki postaneta predvsem njena skrb.
Ljubezen pričakuje le Tilda; prvič v obliki vzvišeno neznanega čustva še kot dekletce, pa tudi kasneje, že mnogokrat razočarana, a vendar prepričana, da "mora priti". Tako veruje vse do moževe smrti.
Po moževi smrti je živela sama z otroki in deklo Leno, se jim razdajala z delovnimi rokami in ljubečim srcem, se ob boleznih borila in trepetala za njihova življenja, in ko so ji trije otroci, blagi po značaju umrli, je obujala le še spomine nanje. Tako je do kraja izmučena žena in mati, vse preostalo upanje stavila na najmlajšega sina Rajka. Toda s časom je z grozo v srcu spoznala, da gre "usoda svojo pot s surovo in neusmiljeno doslednostjo" in da je "brezuspešna borba proti sinovi dediščini". V navalu obupa in gnusa sina ustreli, nato pa zbeži v noč in se še sama vrže v morje. (Med razlago vsebine je branje odlomkov.)
*TILDA, NADVSE LJUBEČA MATI - MATI MORILKA IN SAMOMORILKA
- Tilda pretrga "nit" in ubije lastnega otroka. Pri svojem dejanju ne misli na to, da bi se prekletstvo ne nadaljevalo, ampak iz nepremagljive ogorčenosti, da je sin, njen sin, lahko v nekaj dneh v pijanski in vlačugarski druščini zapravil vse dolgoletne prihranke, ki jih je bil ukradel služkinji Leni.
- Pri tem se nam pojavi vprašanje, kaj Tildi preostane drugega, kakor smrt, ko se zgrozi nad svojim obupnim dejanjem, nad tem, da je ubila svojega edinega še živega otroka, njej najljubšega, ker jo je pač po zunanjosti močno spominjal na njenega očeta, na lepo in čisto življenje v domači hiši, preden se je omožila, in v njej zbujal in dolgo ohranjal upanje, da bo, ne samo po zunanjosti, ampak tudi po značaju podoben njenemu očetu in da ne bo takšen, kakršen je bil njen mož. Vendar je le bil takšen kot njen mož, oz. takšen kot njegov lastni oče in rezultat tega obupa in spoznanja sta dve smrti: smrt sina in smrt nje same-Tilde.
*FEMINISTIČNO VPRAŠANJE
Če se dotaknem feminističnega vprašanja ugotavljam, da Tilda v tem romanu ni feministka. Tilda ni bojevnica, saj je zrastla kakor v rastlinjaku in življenje se je še ni dotaknilo s trdo in okrutno roko. Vendar, ko se izkaže, da je njen mož vse prej kakor dober in vesten krmilar svoje in njene in usode njunih otrok, za krmilo zagrabi sama, ki pa se ji v rokah zlomi, ko stopi v podobi njenega ljubljenega , še tako mladega , a že telesno in duševno propadlega sina, prednjo vse njeno, za prazen nič zavrženo življenje.
Njeno življenje ni glasen in izzivalen protest zoper položaj, ponižanje in krivice, v kakršnem so živele in celo doživljale gospodarsko, družbeno in človeško, od svojih mož in sinov odvisne ženske, kakor je to Misterij žene, v katerem je izražena misel: "Ljubezen je nravna tudi brez postavnega zakona, toda zakon je nenraven brez ljubezni." Te strani Tildinega zakona se Zofka sicer le rahlo dotika, vendar čutimo njen deviški odpor in pa gnus zrele ženske v zakonu s človekom, kakršen se pokaže Roman Sterle. Kljub temu se z veliko ljubeznijo oklepa svojih otrok. Morda, bi lahko rekli bolje, prav zato. Rojevanje ji je kakor očiščevanje v takšnem zakonu skrunjenega telesa in poniževane duše. (spremna beseda)
3.4.2. OZNAKA OSREDNJIH MOŠKIH LIKOV:
- ROMAN STERLE:
Vitek, temen človek; živahen in vesel; ni poznal zadrege in sramote. Svoji ženi je prikril resnico, saj njegovo življenje in položaj ni bil takšen, kot ji je trdil pred poroko. Bil je zapravljivec in lahkomiselnež, ki se ne zna ustaliti in bega od enega življenjskega načrta do drugega. Nemoteno uživa svoje podaljšano fantovsko življenje (ko npr. pripelje ponoči svoje prijatelje domov, jim mora Tilda, čeprav ponovno noseča, postreči in molčati). Tudi po rojstvu četrtega otroka se ne spametuje, temveč prične, da bi prišel do denarja, ponarejati še podpise na menicah. Zaradi poneverb ga zapro.
Podoba njegove nečloveške praznosti se razodene v prizoru, ko piše svoji ženi iz zapora o tem, kako prijateljuje z muho - svojih otrok pa ne omenja in sploh ne sprašuje po njih. Tudi o ljubezni ne zapiše ničesar. Umre v zaporu za jetiko. Še po smrti za njegove grehe plačuje žena Tilda.
- RAJKO:
Četrti, najmlajši otrok Tilde in Romana. Svetlolas, modrook, nagajiv, celo priliznjen in lažniv. Je zvesta slika svojega očeta: materi poje drago mezgo in se ji nato zlaže, da tega ni storil; po ljudski šoli gre k stricu, Tildinemu bratu, na počitnice, se druži z drugimi dečki in krade stricu denar iz denarnice. Po smrti šestnajstletne sestre Mimice, ostane edini otrok. V gimnaziji se slabo uči, je nediscipliniran, hodi v kino in kadi, zahaja v krčme, pije in kvarta. Tik pred malo maturo ga izključijo iz šole, on pa sanja o tem, da bi postal milijonar. Mati ga hoče izučiti za kaj koristnega, a on po vrsti menjuje poklice: gre za fotografa, nato se vpiše v trgovski tečaj in mati se celo sama uči z njim. A njemu ni za pošteno delo. Zastavi lepo obleko in suknjo, nekega dne pa izgine. Po devetih dneh se vrne k materi in ji v pijani zgovornosti pove, da je služkinji Leni ukradel denar in ga zapravil; denar, ki si ga je prislužila v tridesetih letih. Obupana in do kraja strta mati ga zato ustreli.
3.5. SNOV, TEMA, MOTIVI:
- SNOV je vzeta iz tržaškega meščanskega okolja.
- TEMA: človeka določa dednost.
- MOTIV: najpogostejši motiv je motiv smrti, ki ga spremljamo skoraj od začetka in vse do konca romana (Roman s hudodelstvom povzroči dve smrti-kapi, sam umre v kaznilnici, trije otroci umrejo, mati ustreli sina, sebe pa utopi).
Temu motivu sledijo še motiv pijanca, hudodelca ali blaznika, upajoče žene, matere morilke, …
4. ZUNANJA FORMA
" Zunanja zgradba:
Roman je sestavljen iz dvaindvajsetih poglavij. Kompozicijsko pa zgodba razpada v dva malone enaka dela:
- 1. del (od 1. do 10. poglavja) prikazuje Tildino trpljenje ob možu,
- 2. del (od 11. do 22. poglavja) pa v smislu dednostne teorije prikazuje Tildino razočaranje nad sinom Rajkom, pri čemer igra pomembno vlogo tudi okolje.
Roman je opremljen še z ilustracijami, katerih avtorica je Cita Potokarjeva.
" Zunanji stil ali jezikovni slog in jezik:
Ponekod je v stavkih in dialogih opazno avtoričino nadaljevanje novoromantične prakse iz let okrog 1900, da jih je namreč psihološko detajlirala s pomišljaji in jih tako še počustvila.
Novoromantični elementi so npr. opisi morja, spomin na mrtve otroke, Tildina sanjarjenja, … Poleg novoromantičnih mest se vrstijo še naturalistične podobe in besedne zveze, ki poudarjajo radikalne fiziološke pojave. Slog Njenega življenja kljub naturalističnemu motivacijskemu mehanizmu ni hladno faktografski, ampak je slog pesniških podob ter inverziranih in zato bolj ritmiziranih stavkov. Takšen je zlasti opis pijančevanja in porodnega krča: opisati ga je znala enako elementarno kot kraško impresijsko impresijo, seveda z več naturalistične impresije. Njeno življenje potemtakem stilno združuje dva tedanja tokova.
Velikokrat je opaziti … ("Mama … jaz….jaz sem pijan …," je jecljal sin z neumnim smehom na obrazu.) .
Kvedrovi so očitali tudi slab jezik, veliko tujk in germanizmov. Erna Mauserjeva v spremni besedi pravi, da je marsikatero tujko zamenjala z domačo besedo, vendar ne za udvorljivega snubečega Romana Sterleta značilnih germanizmov (familija), in ne romanizmov, ki jih uporablja družabno stremuški Rajko (forsirati, blaziran). Erna Mauserjeva je črtala tudi vse nepotrebne pomožne glagole in svojilne zaimke ter nepotrebno ponavljanje osebkov.
" Retorične figure:
Njena metaforika zna biti stereotipno alegorična: "Ženska skoraj nikdar ni krmilarica lastne usode. Vrata se odpirajo v življenje…"
V besedilu je najti veliko: - primer ali komparacij: "suha kakor kost, nesreča se ji je zdela kakor sramota,…",
- okrasnih pridevkov: "beli oblački, vesela ura, lahka kri,…"
- ponavljanj: "Kajne, dolgo me ni bilo, dolgo ,… Kje si hodil, kje si bil, he he …"
- vzklik ali eksklamacija: "Koliko ti je obetalo življenje?!"
Cenene epitete, ki jih najdemo v besedilu, kot krasen, preleste, prediven, so od nekdaj spadale med hibe Zofkinega sloga.
5. NOTRANJA FORMA:
" Literarna vrsta
Roman Njeno življenje je na videz naturalističen. Uboj sina in samomor junakinje kažeta na pesimističen razplet konflikta, ki se v romanu odvija med šibko, nesamostojno in naivno "lepo dušo" junakinje in vsakdanjo družinsko stvarnostjo, ki je pojmovana naturalistično po ideji dednosti. Nasprotje subjektiviteti, ki nosi tipične postromantične poteze, so v romanu deterministični zakoni, ki pa te subjektivitete ne določajo, ampak ji samo stojijo nasproti. Od tod je mogoč sklep, da se tudi z romanom Kvedrove naturalistični vzorec v slovensko romanopisje ni docela vrasel zaradi trdožive romantične tradicije in z njenimi postromantičnimi podaljški in pa zaradi premočne moralne norme.
To pomeni, da se naturalistični roman v obdobju slovenske moderne ni uresničil po svojih pristnih lastnostih, čeprav ni mogoče zanikati, da se je ravno z njo poskušal formirati. Ta nedoslednost je v skladu z dejstvom, da se tudi naturalizem kot celota v tem obdobju ni razmahnil v pravo strujo, ampak ostal tok med drugimi tokovi. (Kos:Primerjalna zg. slov. lit.)
" Pripovedovalec je avktorialni, saj dogajanje in usode junakov spremlja z razlagami in komentarji, se obrača na bralca, pri tem pa ima nad dogodki ves čas pregled. Zgodbo pripoveduje iz izkustva oz. iz osebnega življenja.
" Dogajalni kraj je natančno določen; avtorica si ga je zamislila pač v Ložu, poznejšo Drago in vas v dolini nekje nad Loškim potokom in v Loškem potoku samem. Sicer pa je dogajanje večinoma postavljeno v Trst oz. v njegovo bližnjo okolico.
" Dogajalni čas ni natančno določen, vemo pa, da pred prvo svetovno vojno.
" Notranji stil ali ritem dogajanja:
V romanu zasledimo tri različne vrste ritmov in sicer liričnost, epičnost in deskriptivnost.
V začetku romana sledimo počasnemu dogajanju pri opisovanju Tilde, njenih staršev, mladosti in govorimo o epičnosti.
Nato se pojavijo opisi morja (preberi odlomek na strani 37) in Tildina sanjarjenja (preberi na strani 28) in ne govorimo več o epičnosti, ampak o liričnosti.
Nato se dogajanje na nek način zaustavi: Roman začne piti (stran 42), Tilda rodi tretjega otroka in govorimo o deskriptivnem ritmu.
Temu s Tildino selitvijo v Trst skupaj z otroki sledi zopet epičnost.
Nato zasledimo prvi opis porodnih bolečin v slovenski književnosti in ritem dogajanja preide v deskriptivnost. (stran 84)
Temu sledi epičnost (Miličina smrt), liričnost (spomin na mrtve otroke, stran 152)
In prvič v drugem delu romana se pojavi deskriptivnost (stran 198), sledi mu liričnost (zopet Tildina sanjarjenja - str. 205) in epičnost (čakanje na sina), liričnost (spomin - 215) in epičnost.
Če pogledamo celotno zgodbo na splošno pa prevladuje epičnost.
6. KRITIKE:
- njeni liki naj bi bili bolj nestvarni
- v t. i. lepo literaturo ne sodijo prizori, kot je bruhanje, rojevanje
- očitali so ji preveliko emancipacijo (hotela le šokirati bralce, prikazati moško obnašanje)
- očitali so ji tudi slab jezik
7. SEZNAM LITERATURE:
- Marja Boršnik, Eleonora Kernc: Izbrano delo Zofke Kveder. Ljubljana, 1940.
- Zofka Kveder: Njeno življenje. Ljubljana 1980.
- Franc Zadravec: Slovenska književnost II. Ljubljana, 1999.
- Franc Zadravec: Zgodovina slovenskega slovstva V. Ljubljana, 1970.
- Marja Boršnik: Študije in fragmenti. Ljubljana, 1947.
- Marja Boršnik: Znameniti Slovenci. Ljubljana, 1951.
- Silvija Borovnik: Pišejo ženske drugače.
- Ladu Premru: Pisateljski pomen Zofke Kvedrove. Primorski dnevnik, 1976, 295.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
