IVO SVETINA, 6. 9. 1948, pesnik, dramatik in pisatelj. Diplomiral je iz primerjalne književnosti na FF v Ljubljani. Bil je član literarne skupine 441, ki se je preimenovala v 442, ta je postala jedro kasnejše literarno gledališke skupine Pupilija Ferkeverk.
Bil je tudi umetniški direktor ekspresivnega gledališča Pekarna, urednik dramskega programa RTV Ljubljana, nato dramaturg in umetniški direktor SMG v Ljubljani. Sedaj je podsekretar v ministrstvu za kulturo RS.
Piše predvsem liriko s satiričnimi, političnorevolucijskimi, erotičnimi, eksotičnimi in esteticističnimi motivi ter dramatiko .
SVETINOVA LIRIKA
Ivo Svetina je ena od osrednjih pesniških osebnosti, ki se je uveljavila v drugi polovici šestdesetih.
V prvencu Plovi na jagodi pupa magnolija do zlatih vladnih palač (1971) Svetina dosledno uresniči načelo novega, lingvističnega in senzualno zaostrenega razmerja do jezika. Jezik postane prostor "izrečene, zapisane erotike". Svet za Svetino ni več samo zarisan ali opisan, je dobesedno prepojen z metaforami, v katerih se epitetoneza zgošča od verza do verza in od pesmi do pesmi. Ta smer se nadaljuje v zbirkah Heliks in Tibija (1973), Vaša partijska ljubezen, Očetje! Herojska smrt življenje (1976).
Evropska metaforika, izpeljana do najčistejših slik, ki jih še lahko zariše poesis doseže svoj vrhunec v zbirki Botticelli (1975).
Če je Botticelli s svojimi podobami odvod od poetike jezika, kot orodja za oris stvarnosti in poslednjega znamenja evropske transcendence, je drugi odvod, ki napoveduje Svetinov odmik v poetiko orientalskega razumevanja telesa zbirka Joni (1976).
V jeziku večstopenjskih, na sinestezijah počivajočih metafor, upesnjena erotika Jonija doseže stopnjo, kakršno slovenska lirika še ni poznala.
V ciklih Jeklo ter Alhambra in Mia se kaže silovit vzpon k notranjim pomenskim sklopom. V zbirki Dissertationes (1977) Svetina zavestno in scela prestopi v prostor neevropskega, na čistem in poglobljenem senzualizmu temelječega, doživljanja neizrekljive povezanosti lastne biti in biti ljubljene osebe. Pesem je harmonično sozvočje želje in bolečine, vere in iskanja, zaveze in fantazijske blodnje. O tem stanju duha, ki preveva lirski subjekt govorijo zbirke Bulbul (1982), Marija in živali (1986) in Péti rokopisi (1987).V teh zbirkah v že tako nasičeno semantično plast svoje pesmi, dodaja še izjemno strnjeno simboliko, ki največkrat že raste in se oblikuje iz postmodernega referenčnega prostora, v katerem se srečujejo različne poezije in tudi obrazci mišljenja. To je simbolika, ki počiva na barvah, vonjih in okusih, večkrat sinestetično prepletenih in ritmično močno razgibanih, prepojena z erotiko, ki je evropski način mišljenja podreja orientalskemu.
V zbirki Glasovi snega (1993) se svet poetičnih podob se znova približa evropski civilizacijski matriki. V pesmih te zbirke je še posebej izpostavljeno postmoderno občutje breztemeljnega, tesnobno v nič ujetega človeka. Pesmi so zgolj oštevilčena besedila, povezujejo jih paradoksi, ki mišljenje in poezijo postavljajo v podoben prostor dvoma, upanja in iskanja (tudi zbirka Disciplina bolečine 1993).
Vrnitev v svet čiste, simetrične lepote in evropocentrične estetike predstavlja zbirka Zakoni vode in lesa (1997). Pesnik postaja čisti in komajda slišni in hkrati zelo trdni in neposredni kronist zakonov, ki krojijo podobo sveta in določajo njegov eksistencialni način v katerega je ujet tudi pesnik.
Svitanice (1998), zadnja zbirka, se spet izrekajo v obliki kratkih prebliskov, sentenc, izrekov, maksim, s katerimi pesnik prisluškuje utripu sveta in skuša njegovo kaotično stanje, razdrobljeno v nize ne povsem jasnih podob, vsaj opisati .
Posebna značilnost Svetinove poezije je, da svoje zbirke povezuje v širši sklop, s tem da zadnje pesmi posameznih zbirk že vsebujejo zametek naslednje pesniške zbirke .
SVETINOVA DRAMATIKA
Pomembno mesto v slovenski postmoderni literaturi pa zasedajo Svetinove drame:
Lepotica in zver ali Kaj se je zgodilo z Danico D.? (1985)
Biljard na Capriju (1986)
Šeherezada (1988)
Vrtovi in golobica (1991)
Tibetanska knjiga mrtvih (1992)
Tako je umrl Zaratuštra (1995)
Ojdip v Korintu (1999)
V svojih dramskih delih se Svetina sprašuje o temeljih in temeljnih resnicah evropocentričnega sveta, kar seveda pomeni sveta podob zgodovine, ideologije in institucij, ki so v "orientalskih" Svetinovih igrah položene v roke in usta samodržcev, samohodnikov in osamljenih vizionarjev. Pri tem svoje izhodišče zaostri, dramsko govorico reducira, dogajanje zgosti, njegovi čustveni odzivi so poglobljeni in izostreni, iz katastrof, ki so prikazane na koncu dram, prestopa v kritiko lažnega ideologiziranja in miselnega rokohitrstva.
Svetina funkcijo nasilnega in človeško polnokrvnejšega dramskega junaka raje dodeli moškemu, medtem ko ženski pripade status zapostavljene žene, mične mladenke, torej orodja v službi moškega. Do funkcije osrednjega lika se dokopljeta le Šeherezada in Danica iz Lepotice in zveri. Osrednji junak je običajno vzorčni nagnitež, poosebljanje zahodnjaka (Diesel pogoltni denarnik), ki ga želja po predominanci, po preseganju povprečnosti obsuje z nesrečo in se sprevrže v utopično sanjarijo. Tu ni več prostora za heroje, vse je le še sredstvo izmenjave. To se še najbolj kaže prav pri Dieslu, ki prekupčuje z blagom, s čustvi, z željami, z osebami, z vsem. Tako na oder postavlja zanikrno podobo civilizacijske vsakdanjosti, celostno metaforo za njeno dekadenčno stanje.
Postmodernistične značilnosti skrite v Svetinovih delih so vanje pritavale nezavedno, nenadzorovano. Svet se kaže kot nekaj temeljno razkrojenega in težečega v razpad tradicionalnih vrednot.
Svetino lahko definiramo kot zastopnika apokaliptične zavesti, čeprav v njegovih delih ni nepreglednosti, neinterpretativnosti. Vse je moč definirati, odnosi med junaki niso razpadli, opaznejšega žanrskega preoblikovanja ali zlorabe ni. Pri tem avtor od odjemalcev svoje literature tudi ne zahteva, naj se odvadijo privzdignjene potrebe po interpretiranju vsega in vsakogar, čeprav k temu dolgoročno teži.
Svet in človek v njegovih delih slonita na njegovem robu, kjer iz vseh smeri vanj švigajo napovedi konca. Vse ga nagovarja k temu, da bi emocionalnost podvrgel racionalnemu.
LEPOTICA IN ZVER ali
KAJ SE JE ZGODILO Z DANICO D.?
(1985, SMG 1985, D. JOVANOVIĆ)
Ta pravljična igra z epilogom napoveduje nov tip poetične drame, ki ga je Ivo Svetina razvil v poznejših igrah (Šeherezada, Tibetanska knjiga mrtvih), je vzorčni primer postmodernistične pisave. Dramatik izhaja iz pravljično-mitične snovi, na katero cepi arhetipsko slovenski motiv Lepe Vide in hrepenenja kot vseslovenske preokupacije, da bi na tej osnovi zgradil filozofsko-dramski diskurz.
Svet - zahodnjaški, evropocentrični - se Svetini prikazuje kot resnica, ki je onkraj dobrega in zlega; vedno jo sproži in prikliče iz niča katastrofa, svetovni pretres, v resnici nadčloveško in nečloveško dejanje: iz njega izvirajo in vanj se vračajo vsi bistveni problemi.
Svetina se jezikovno napaja v obilici spominov in avtorskih citatov, ki izvirajo v variacijah na Prešerna ("goljufive kače", "Strašna je slepota tistih, ki so izbrani, da na zemlji dobrota v njih živi.").
DRAMSKA FABULA
Trgovec Diesel ima tri hčerke, dve, Anica in Mica, sta grobo ujeti v svet materije, le tretja, Danica, razume svet kot hrepenenje. Sestre se med seboj ne razumejo in se venomer prepirajo zaradi različnih značajev.
Njihova mati - Vida zbeži za soncem, preko morja, ker se je "njen čas v Dieslu iztekel".
Neke noči Danica v sanjah vidi modro vrtnico in si zaželi, da ji oče namesto dragih daril prinese ta modri cvet. Oče utrga vrtnico, na enem od svojih mnogih potovanj, pri Zveri, Gospodarju modrih vrtnic. V zamenjavo za svoje dejanje in svoje življenje obljubi Zveri Danico za ženo.
S prevaro nato Diesel Danico privede do tega, da prostovoljno odide k Zveri.
Zver, Gospodar modrih vrtnic, živi v veliki zlati palači z zvestima služabnikoma Levim in Desnim psom, kamor se preseli Danica, ki s svojo dobroto spremeni tako Zver, ki ni več podoba zla, kot tudi palačo v njuno nasprotje. Zver se Danici v začetku ne prikaže, saj doleti smrt vsakega, ki ga pogleda. Danica pri Zveri spozna prevaro svojega očeta.
Med tem oče in obe sestri trpijo strašne muke zaradi svoje pohlepnosti po materialnih dobrinah. Očeta močno opeče ogenj, ki je zajel njihov dom, sestrama pa odseka roke pokrov skrinje, polne zlata, ki jo je Zver v posmeh težnji za bogastvom dala Dieslu.
Ko se Danica vrne z obiska pri domačih, kjer dokončno spozna njihovo sprevrženost, se z Zverjo poroči, zanosi in rodi sina (Amen). Obišče jo Bela žena, Velika, temna, zamorska kraljica - njena mati, ki jo nagovarja, naj ubije otroka, kar Danica tudi stori.
Rojstvo sina posledično pomeni smrt Zveri, se pravi rojstvo Zveri v razkriti obliki.
V baladnem koncu Danico znova obišče njena sanjska mati, ki jo vzame s seboj v nekakšnem vnebovzetju in odideta "Tja dol!". Ostaneta samo psa, ki pokopljeta "tisto malo reč" za primer hudih časov.
PRIPOVEDLJIVO IN NEPRIPOVEDLJIVO, ZUNANJE IN NOTRANJE DEJANJE V DRAMAH
Kraljestvo Zveri predstavlja kraljestvo (uresničene) svetle prihodnosti. Modre vrtnice so simbol hrepenenja, ki jih je v literaturo vpeljal Novalis, pri nas pa v posplošeni obliki, kot rožo čudotvorno Cankar.
Posebnost te drame je tudi, da se Zver Danici ne pokaže, saj kot pravi sam, so umrli vsi, ki so ga ugledali. S tem, ko želi obvarovati Danico pred smrtjo, začne ona v njem odkrivati dobroto.
Med obiskom doma se je Danici stožilo po Zveri, kar je znamenje ljubezni do zla, v sebi, ne v Zveri. Drug drugemu tako na nek način dajeta sebe, Danica Zveri dobroto in on njej zlo, tako Danica postaja vedno bolj zla in Zver vedno bolj dobra. Zlo bo znova prišlo na svet po dobroti, rodilo se bo skozi Dobroto .
Ko se dobro in zlo (Danica in Zver) povsem zbližata, razpadeta.
Psa, ki sta vsak trenutek manj psa, sta čedalje bolj podobna ljudem, ki so vsak trenutek manj ljudje. Na koncu to nista več Desni in Levi, ker vmes ni nič, ni več statusne razlike, temveč zgolj pozicijska. Nič več ne predstavljata svet ljudi, marveč svet psov, ki v hudih časih tarejo otroške kosti.
Mati (Lepa) Vida je prisilna razdiralka tradicije, družine, posredni krivec za to pa je Dieslova pogoltnost in materialistična brezčutnost. Svetina preko Danice slavi mater: "Mama je sveto bitje in ves svet! Naša mama ni umrla. Še vedno živi. Šla je po goreči cesti preko morja in vse večja je bila. Sonce se je naselilo v njej … A vrnila se bo. Vem, čutim, boli me."
(Lepa) Vida je ves čas odsotna, ko se na pravljični način vendarle prikaže, to ni Lepa Vida, marveč Bela žena oz. Velika (temna) zamorska kraljica.
S to tematiko se Svetina zasuče v središčno temo, v klasično slovenski motiv hrepenenja, za katerim se vleče cankarjanska sled. Danica svojo hčerinsko pripadnost njej dokaže, ko si, v nasprotju z vse obkrožajočim materializmom, zaželi modro vrtnico, trajno ukoreninjeni simbol nikoli uresničenega hrepenenja.
Danica, avtohtono slovenska lepotica in hči Lepe Vide, na koncu pade pod kolesnice moderniziranega preroda. Iz nje spregovori Svetinova filozofska podstat, izpeljana iz Nietzchejeve misli, da je "z ljudmi kot z drevesom: čim više, v višino in svetlost hoče, tem močneje težijo njegove korenine k zemlji, v temo, globino - v zlo". Uči, da se lepota in dobrota v svoji prekomernosti sprevržeta v grdobo in zlo.
Šele epilog z Daničinim prekletjem modre vrtnice preseka željo po hrepenenju. Hrepenenje prvikrat potegne krajšo. Danica, preobražena v žensko podobo zlodeja, se poslovi, časteč misel "Ljubezen je šibka, dlje od zlata traja le zlo!" Ko Danica v zaključku ubije svojega komaj rojenega otroka in s tem tudi Zver ter prekleje "rožo čudotvorno, rožo hrepenenja", privede slovensko dramo hrepenenja na njen konec .
DRAMSKA MOTIVIKA
Ideja: Pokvarjenost sveta, upanje v svetlo prihodnost, ki pa se sesuje. Matreialni svet nas zasužnjuje. Dobro in zlo sta neločljivo povezana, ko pa se zbližata razpadeta.
Glavni motiv: Motiv večnega hrepenenja, ki na koncu pelje v pogubo, propad.
Stranski motivi: - motiv Lepe Vide
- motiv dobrega - lepo dekle in zla - zver
- pohlepa po denarju
- zlobnih, nevoščljivih sester
- brezčustvenega trgovanja
Tema: Cikličnost hrepenenja po lepšem, boljšem, ki ne prinaša sreče.
ZGRADBA DRAMSKEGA DEJANJA
Sintetična, analitična le v dialogih, ko se sestre spominjajo prejšnjega doma in matere. Drama ima štiri dejanja, s tremi ali štirimi prizori ter epilog, s tremi prizori.
Posvečena je Marku Slodnjaku, s posvetilnim verzom: "Platina je le neumno hrepenenje srebra po zlatu."
Dramski jezik je knjižni, poetičen.
Razpostava ali ekspozicija: Spoznamo tri sestre, ki čakajo očeta in njegova darila.
Sprožilni element ali začetni konflikt: Oče Diesel utrga modro vrtnico pri Zveri, Gospodarju modrih vrtnic.
Vrh: Danica se preseli k Zveri in začne v njem odkrivati dobroto.
Peripetija in razplet dejanja: Danica se poroči z Zverjo in zanosi.
Katastrofa ali iztek dejanja: Danica rodi sina in ga ubije, palača dobi razsežnost človeškega doma.
DRAMSKI GOVOR
Na začetku avtor predstavi vse dramske osebe, opiše kraj in čas dogajanja ("včeraj in jutri, nikakor ne danes") dialogi med osebami se prepletajo z monologi posameznikov (Diesel, Danica, Zver). Didaskalije so na začetku vsakega prizora, z opisom prostora in časa dogajanja. Avtor pred menjavo oseb vedno napove zatemnitev.
LITERATURA
F. Buttolo: Slovenska književnost. Ljubljana: CZ, 1996.
T. Hribar: Sveta igra sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga,1990.
P. Jesenko: Granitni avtopoet Ivo Svetina. Postmoderna in sodobna slovenska lirika: zbornik študij AGRFT. Ur.: T. Kosi, D. Poniž, M. Zavrl. Ljubljana, 1997. (86-110).
V. Kralj: Dramaturški vademekum. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984.
J. Pogačnik, D. Poniž in ostali: Slovenska književnost III, Ljubljana: DZS, 2001.
I. Svetina: Lepotica in zver. Maribor: Založba Obzorja, 1985.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
