Življenje in delo Draga Jančarja
Drago Jančar se je rodil leta 1948 v Mariboru, kjer je tudi študiral. Pri študentskem časopisu Katedra je bil glavni in odgovorni urednik, ves čas pa je objavljal članke in pisal prozo v različnih revijah in časopisih. V začetku sedemdesetih let je bil zaposlen kot novinar pri Večeru in pisal o zamejskih Slovencih.
Zaradi neke ovadbe je bil obsojen na leto zapora, vendar je odsedel samo tri mesece. Ta dogodek je močno vplival na njegovo življenjsko pot. Odselil se je v Ljubljano in močno spremenil svoj slog pisanja. Leta 1981 je postal tajnik in urednik pri Slovenski matici v Ljubljani.
Njegova dramska dela:
- Disident Arnož in njegovi (1982)
- Blodniki (1982)
- Veliki briljantni valček (1985)
- Tri igre (Dedalus, Klementov padec in Zalezujoč Godota, 1988)
- Halštat (1995)
Knjižne izdaje v tujini:
- Disident Arnož in njegovi (Praga, 1986)
- Veliki briljantni valček (Pariz, 1988)
- Halštat (Celovec in Trst, 1995)
Uprizoritve njegovih del tujini:
- Zalezujoč Godota (Washington, Graz, Carmel - Californija; vse 1988; Dunaj, 1990)
- Dedalus (Washington, 1993)
- Halštat (Trst, 1994)
Literarne nagrade
Drago Jančar je eden izmed najvidnejših sodobnih slovenskih ustvarjalcev, kar nam povedo številne nagrade, ki jih je dobil za svoja dela:
- Nagrada Toneta Tomšiča za novinarstvo, 1974
- Badjurova nagrada in tretja nagrada na festivalu filmskega scenarija v Vrnjački Banji za scenarij Razseljena oseba, 1982
- Grumova nagrada za dramo Disident Arnož in njegovi, 1983
- Sterijeva nagrada za dramo Veliki briljantni valček, 1985
- Grumova nagrada za najboljšo slovensko dramo Veliki briljantni valček, 1986
- Grumova nagrada za dramo Zalezujoč Godota, 1990
- Prešernova nagrada za literaturo, 1993
- Grumova nagrada za dramo Halštat, 1995
Tri igre: Dedalus
Jančarjeve drame Tri igre sestavljajo Dedalus, Klementov padec in Zalezujoč Godota. Vse tri drame so bile napisane in uprizorjene leta 1988.
Naslovno in obenem najobširnejšo vlogo so zaupali Radku Poliču (lanskoletni Borštnikov nagrajenec), Polde Bibič je odigral revolucionarnega voditelja Mareka, Vasilko je uprizorila Stanislava Bonisegna, odpisana Dedalova ljubica je bila Jerca Mrzel, policaj Janko - Aleš
Valič, inženir Hutter - Janez Albreht, paznik Lojze - Danilo Benedičič, zapornici sta odigrali Zvezdana Mlakar in Katja Levstik. Režiral je Zvone Šedlbauer, za dramaturgijo je poskrbel Boris A. Novak. Kot zanimivost naj še dodam, da je drama trajala tri ure čiste ure.
Kritike so bile (po Andreju Inkretu) izjemno pozitivne, saj je bila drama z vseh strani natančno pripravljena in izpeljana (odlična režija, dramaturgija, igralska zasedba, kostumografija in scenografija). Na odličnost drame nam kaže tudi podatek, da jo je leta 1993 uprizorilo gledališče Scena Theatre v Washingtonu.
Mit o Dedalusu
Ime njegove prve drame Dedalus izhaja iz antičnega mita o slavnem grškem izumitelju, umetniku in graditelju Minotavrovega labirinta na Kreti - Dedalusu.
Antični Dedalus je bil mojster različnih umetnosti in obrti, ki je pahnil z obzidja svojega učenca in nečaka. Zbal se je, da bi ga deček v spretnostih prekosil. Zaradi njegovih dejanj so ga izgnali in zatekel se je na Kreto, k tiranu Minosu, kjer je užival velik ugled. Za kraljico Pasifajo, Minosovo ženo, ki se je zaljubila v Pozejdonovega bika, je naredil posnetek krave v naravni velikosti, da se je lahko nastavila vanj. Pasifaja je čez čas rodila Minotavra (človeka z bikovo glavo), za katerega je Dedalus moral zgraditi skrivališče - labirint v obliki rezila sekire. Vsakih sedem let so iz Aten pripeljali devet mladih fantov in devic, ki jih je Minotaver požrl, vse dokler ga ni Tezej s pomočjo Ariadnine niti in Dedalusa ubil. Dedalus je ponovno moral bežati in ker je Minos vladal nad kopnim in morjem, je lahko pobegnil samo po zraku. Zase in za svojega sina je napravil krila iz perja, zlepljenega z voskom. Med potjo se je Ikarju vosek stopil in padel je v morje, Dedalus pa je letel vse do Sicilije, kjer je ži
vel naprej.
Jančar se je v svoji drami naslonil na antičnega Dedalusa, od koder je vzel motive vsestranskega mojstra Dedalusa, kateremu je ohranil ime, in zapora - zgradbe v obliki rezila sekire. Parafraza že videnega oziroma v tem primeru antičnih elementov je temeljna značilnost postmodernizma.
Dramsko dejanje
a) Fabula drame
Drama je sestavljena iz treh dejanj. Prvo dejanje obsega štirinajst prizorov, drugo dejanje trinajst in tretje (zadnje) dejanje obsega samo štiri prizore.
1. dejanje
Revolucionarna oblast, z voditeljem Marekom na čelu, zaupa bivšemu zaporniku Dedalu pomembno nalogo. Sezidati mora idealen zapor, kjer bi bila komunikacija popolnoma nemogoča. Njega izberejo zato, ker je bil v času vojne zaprt in je s pomočjo svojih izumov (trkanje) omogočal tovarišem revolucionarno aktivnost. Nad njegovimi načrti (zapor v obliki rezila sekire) je vodstvo zelo navdušeno in hitro pričnejo z gradnjo, pri čemer se ne ozirajo na opozorila strokovnjaka Hutterja, da je teren neprimeren. Na predvečer slavnostne otvoritve se prične stavba tresti, podre se gradbeni oder in zapor prične drseti s hriba.
To dejanje je Andrej Inkret označil kot satirično komedijo, saj nova oblast osvobaja tako, da gradi nove in nove zapore (trdnjave svobode), hkrati pa se ji vse to, kar zgradi, ruši in pogreza.
2. dejanje
Dedal pristane v zaporu, ki ga je sam zgradil, saj nekdo pač mora odgovarjati za to nesrečo. Prav tako zaprejo tudi Hutterja, ki pa je ves čas opozarjal odgovorne in Dedala na neprimerno statiko in teren (toda oni probleme likvidirajo). Odgovorni poskušajo zapor rešiti s cementnimi injekcijami, vendar pa cementa primanjkuje zaradi vsestranske gradnje v državi. V ta namen zgradijo zraven zapora še cementarno. Zaradi ponovnega neupoštevanja statike in terena tudi cementarna potrebuje cementne injekcije, ki jih uvažajo od drugod …
To dejanje lahko povzamemo kot moralističen eksempel zaradi "zaslužene" kazni Hutterja in Dedala, ki se, na Hutterjevo nesrečo, konča s smrtjo.
3. dejanje
Odvija se nekaj let kasneje v stanovanju pri Janku in Vasiljki. Vasiljka, Dedalova bivša ljubica, živi skupaj z Jankom. Ta ji ves čas očita njeno preteklo zaporniško življenje, ona pa ne more pozabiti Dedala. Pripravljata večerjo za visoke funkcionarje in kasneje tudi ogled pornografskih filmov. Med večerjo se vsi med seboj hvalijo in obujajo spomine na njihov zapor, ki še vedno funkcionira, vendar počasi, a vztrajno drsi in se pogreza. Pogrezajo pa se tudi njihove, nekoč visokoleteče ideje.
Čez nekaj časa se jim pridruži tudi Dedal, ki ga je povabila Vasiljka. Potrdi jim, da so bile njihove ideje res zaman, zahtevale so celo smrtno žrtev, inženirja Hutterja, ki so ga obsodili na smrt s streljanjem.
Tretje dejanje lahko opredelimo kot sarkastično grotesko o politični samovolji in njenem uničevalnem bistvu.
b) Pripovedljivo in nepripovedljivo, zunanje in notranje dejanje
Zunanje dejanje drame se ves čas intenzivno giblje okrog načrtovanja, izgradnje in propadanja zapora. Notranje dejanje je tudi vseskozi prisotno, kaže se kot ironija v komunikaciji med dramskimi osebami.
c) Horizontalni, akcijski red
Horizontalni, akcijski red se iz dejanja v dejanje spreminja, saj se poli dramskih oseb, predvsem Dedala menjujejo. Tako je v prvem dejanju glavni protagonist oblast, katere cilj je zgraditi jetnišnico in tako ustvariti državo brez prestopnikov. Dedal je eden izmed protagonistov, ki nastopi kot projektant zapora. Antagonist je inženir Hutter, ki edini opozarja na probleme pri gradnji, vendar mu nihče ne prisluhne.
Glavni protagonist v drugem dejanju ostaja sistem oziroma Marek kot njegov izvršitelj, saj še vedno vztraja pri svojem zaporu, čeprav se ta pogreza, edinemu antagonistu prejšnjega dejanja Hutterju pa se pridruži Dedal, ki sprevidi svojo zmoto neupoštevanja Hutterjevih nasvetov.
Tudi v tretjem dejanju je protagonist oblast, ki se svoje zmote že zaveda, a je preponosna, da bi jo priznala (Marek: Toliko usod, toliko živih in mrtvih za to stavbo, ki se pred našimi očmi podira in se sesuva vase - v tem mora biti nek preklet nesporazum.) . Dedal je zaradi Hutterjeve smrti edini antagonist in tudi edini, ki ni slep za napake sistema.
d) Osnovne lastnosti dramskega dejanja
Enotnost dramskega dejanja
Glavni konflikt zunanjega dejanja je način, kako doseči popolno, idealno in neoporečno državo, ki se realizira kot izgradnja zapora. Glavni problem notranjega dejanja je, da so vsi protagonisti zaslepljeni z idealnostjo zapora in ne slišijo oziroma ne želijo slišati opozoril Hutterja.
Verjetnost in motiviranje dramskega dejanja
Drama Dedalus je zgrajena tako, da si dogodki posledično sledijo; dogajanje se razvija naprej, torej teži h končnemu smotru (izgradnja popolnega zapora), čeprav je dogajanje bolj zunanje kot notranje. To pomeni, da se zunanji napredek kaže tudi v notranjem dogajanju, ki vodi v ironijo.
e) Dramatična situacija in konflikt
Dramska situacija je, kot sem že nekajkrat omenila, način, kako doseči popolno državo in s tem povezana izgradnja zapora. Konflikti se kažejo predvsem v opozorilih na nevarnosti, ki jih cilj lahko prinese.
Dramska motivika
a) Glavni motiv
Glavni motiv je po mojem mnenju gradnja zapora po vzoru antičnih časov. To jetnišnico gradijo na hribu vsem na očeh in vsakomur v strah in ponos. Imenujejo jo VE-KA-PE-DE. Veliki kazensko poboljševalni dom, ki bo nekega dne spremenjen v proizvodni in rekreacijski center (visokoleteči načrti, ki kažejo na to, da v njihovi državi nekoč naj ne bi bilo več zapornikov, ker naj bi vse prevzgojili po svojih idejah in merilih). Ima obliko rezila sekire (" … hkrati uničuje in gradi, seka in osvobaja.") , v celicah so okna obrnjena na hodnik, stene so sestavljene iz dveh delov, vmes je prazen prostor (onemogoča kakršnokoli komunikacijo) … To je zapor brez šibkih točk, saj jetniki nimajo nikakršne možnosti za stik z zunanjim svetom, osebje pa bo imelo "moderne in udobne delovne pogoje. Je spomenik današnjemu času." Zaradi neupoštevanja statike in terena pa prične poslopje drseti in se pogrezati v pesek. Ta motiv gradnje zapora je pravzaprav metafora za novi sistem, ki ga vzpostavijo po drugi svetovni vojni.
b) Stranski, situacijski in smerni motivi
Stranski motivi so motiv vsesplošnega umetnika (ker idejno zasnovo zapora zaupajo umetniku), antični motivi (oblika sekire, ime Dedalus … ), stranski motiv trkanja (ko vstopijo, kot skriven način sporazumevanja), situacijski motiv šaha, ki prerase v smernega zaradi načina njihove komunikacije - vsi vlečejo poteze kot pri šahu, situacijski motivi strahov pred nečem (klavstrofobija, kronofobija … ), smerni motiv svetlobe (jetnikom jo odvzamejo) ...
Dramski karakter
Dramska oseba ali karakter v drami ter odzivnost karakterja na okolico in na samega sebe
Dedal je kipar, izobražen človek, nekdanji revolucinar, ki je pred in med vojno sedel v zaporih in izumil poseben način komunikacije, dobavo hrane, tiskanje in na tak način pomagal svojim tovarišem. Zdaj modelira ženske akte, po malem pije, ne zanima se več toliko za politiko in tovariši pravijo o njem, da je mlahav (Irma).
Postane projektant zapora in to je njegova priložnost, da se dokaže. Vse to je seveda zelo ironično; nekdo, ki je toliko let sedel v zaporih in verjel, da bodo kaznilnice porušene, sedaj gradi nov zapor in pri tem pazi, da ne bi delali istih napak, kot so jih njihovi predhodniki (zapor je bil za njih univerza znanja in tega znanja ne smejo pridobiti njihovi nasprotniki). Njegovi tovariši ga spoštujejo, ideje mu priznavajo kot domiselne …
Ko prične zapor drseti, je prav on eden izmed krivcev za to nesrečo, kar pa sploh ne zanika.
Ponovno mora v zapor, tokrat v tega, ki ga je sam projektiral. Od tu naprej se odnos drugih tovarišev do njega spremeni, postanejo namreč hudobni, pikajo ga, prednjači predvsem Janko zaradi Vasilke, še najbolj prijazen z njim pa je paznik Lojze.
Ko se vrne iz zapora, se ta odnos ne spremeni, tovariši se norčujejo iz njega in nanj popolnoma prevalijo krivdo, kar pa on pred vsemi tudi priznava.
Stranske in pomožne osebe v drami
Marek:
V času vojne se je boril za "našo stvar". Sedaj je predstavnik oblasti in vodja projekta - gradnje popolne jetnišnice. Sam izbere Dedala za projektanta in utopično verjame, da se bodo njihove ideje uresničile. Ne zmeni se za svarila inženirja Hutterja, vendar pa kasneje, ko jetnišnica spolzi po hribu, kaznuje njega in Dedala, saj je mnenja, da je to sabotaža. V tretjem dejanju njegova samozavest splahni, saj ga postane strah, da jih bo vse pokopalo pod seboj in da je bilo vse žrtvovanje zaman (" … toliko dela, toliko žrtvovanja, toliko trpljenja, toliko trpljenja - da, tudi toliko krivic, ki smo jih storili in jih zdaj ne moremo odpustiti - zato, da se zdaj kljub temu ruši. Toliko usod, toliko živih in mrtvih za to stavbo, ki se pred našimi očmi podira in sesuva vase - v tem mora biti neki prekleti sporazum. Neka absolutna krivica.") . Nikoli ne pije alkohola. Kot predstavniku oblasti se mu podrejeni močno prilizujejo.
Irma:
Dedalova ljubica, ki mu pozira, ima pa tudi politično funkcijo, saj je upravnica ženskega oddelka jetnišnice (major tovarišica Irma). Dedalu priskrbi nov model, zaradi česar se razideta. Postane nesrečna in zagrenjena, uteho išče v pijači in ko je pijana, govori neumnosti. Sama seveda ni mnenja, da je pijana ( … žena sem otožnega duha, vina in močne pijače nisem pila, temveč srce sem svoje izlila … ) . Ko tovariši govorijo o njej, uporabljajo moško obliko ("Jaz ne vem, kaj ti je major tovarišica Irma naročil … ") .
Ko se v tretjem dejanju ponovno sreča z Dedalom, je do njega prav hudobna in ga žali.
Vasilka:
Je politična zapornica (med vojno je skrivala brata, ta pa pred tem četnika), ki jo Dedalu pošlje Irma in Dedal si jo izbere kot svoj model. Postane njegova ljubica, vendar ni jasno ali zato, ker ima korist od njega ali zato, ker ga ima rada. Ko Dedala zaprejo, postane Jankova ljubica. Izkaže se, da si je z njegovo izdajo plačala prostost. Janko ji kasneje pomaga končati šolo in ob vsaki priložnosti ji to tudi omeni, ona pa spozna, da je zaljubljena v Dedala, h kateremu se tudi vrne.
Hutter:
Je gradbeni inženir, ki pravzaprav nima druge vloge, kot da opozarja Mareka in Dedala na statiko in neprimeren teren. Nikoli ne pove stavka do konca, ker ga zmeraj prekinejo ali ga enostavno ne želijo poslušati. Ko stavba spolzi po bregu, ga zaprejo in obsodijo na smrt pred strelskim vodom. Ker ima ženo in dva otroka, si hoče kupiti svobodo z izdajo Dedala. Edino njega kličejo gospod in ne tovariš.
Zdi se mi verjetno, da je ta gospod Hutter povzet po resnični osebi, gradbeniku Hutterju, ki je v Mariboru zgradil kar nekaj blokov, vendar dokazov za to tezo nisem našla v nobeni literaturi.
Janko:
Najprej je varnostni oficir, kasneje postane upravnik zapora. O sebi meni, da je izredno pomemben in se do jetnikov in Vasilke grdo obnaša. Nenehno ji očita, da jo je on spravil do šole in da bi brez njega bila nula, do Mareka pa je prav osladno prijazen in priliznjen - ko pred njim preklinja, se opraviči, ko ga prekine, se mu opraviči …
Lojze:
Je paznik v zaporu, ki odkrito pove, kar misli. Rad filozofira ("Če je crknila luč, je crknila tudi pri ekonomu. Največkrat crkne tudi pri ekonomu. Ampak včasih ne crkne. To je odvisno od elektrifikacije.") .
Ostale osebe so še: Golubović (operativni vodja), Laszlo (njegov pomočnik), Blaženka (sanitetna referentka), Lepa in Dona (zapornici).
Dramski govor
V Dedalusu se odvija dialog (dvogovor) kot glavna oblika prikazovanja dejanja v drami.
Prisoten je tudi monolog, največkrat kot kritika vladajoči oblasti. Najdaljši je v drugem dejanju, ko en cel prizor Dedal v ječi igra različne vloge in se na tak način pogovarja sam s seboj. Didaskalij je malo. Pojavijo se na začetku vsakega dejanja kot pomoč bralcu ali režiserju. Naštete so samo osebe, opisan je prostor in včasih tudi glasba, ki se tisti trenutek sliši na odru.
Tehnika drame
Drama je zgrajena sintetično, kar pomeni, da se dramsko dejanje skoraj v celoti razvija pred gledalci oziroma bralci. Vse, kar se je dogajalo v preteklosti, izvemo iz dramskih dialogov.
Gradnja dejanja
Dramo zelo težko razdelimo na petstopenjsko zgradbo, saj nima neke klasične oblike.
Razpostava: Predzgodbe ni.
Začetni konflikt: Marek zaupa Dedalu gradnjo jetnišnice.
Vrh dejanja: Zdrs zapora po hribu navzdol.
Razplet dejanja: Zaporna kazen za Dedalusa in Hutterja kot krivca za zdrs.
Iztek dejanja: Dejanje se ne razplete.
Čas in kraj dogajanja
Čas v drami je čas po drugi svetovni vojni, v tretjem dejanju pa gre za čas razpadanja socializma.
Prizorišče drame je najprej Dedalov atelje, potem jetnišnica (1. in 2. dejanje) - prostori, kjer se delajo projekti, in celica, v kateri prestaja kazen Dedal, in v tretjem dejanju je Jankovo in Vasilkino stanovanje. Na koncu drame je prizorišče spet isto kot na začetku (Dedalov atelje).
Dramski jezik in slog
Jezik, ki ga književne osebe uporabljajo, je večinoma knjižni. Najdemo tudi nemške spačenke (farbenblind) in tujke (gr. axine, lat. ascia; preferira funkcionalno zasnovo … ), ki jih uporabljata (izobražena) Dedal in Laszlo. Zanimivo je Marekovo izražanje, ki, v skladu s svojim položajem, nenehno uporablja prvo osebo množine (Tovariši! Mi smo danes v prelomni fazi naše revolucije. Mi smo z odločnimi koraki stopili v izgradnjo. Mi gradimo ceste, proge, kanale in objekte in mi s tem izgrajujejo tudi sebe, mi gradimo nov lik novega socialističnega človeka … ) , kar pa je po naših slovničnih pravilih nepravilno. V tretjem dejanju izstopa Jankov jezik, ki je vulgaren in nižje pogovorni (Kavsam, pofukani smrkavec, drkaški arestantski smrad … ).
Nenavadno je, da se v tej drami pojavljajo slike in tabele, ki jih riše Dedal.
Zanimivost
Jančar je idejo o zdrsu poslopja povzel po resničnem dogodku, ki se je zgodil med gradnjo UDBE v Beogradu.
Literatura
Silvija Borovnik: Študije in drobiž. Ljubljana: Nova revija, 1996.
Andrej Inkret: Za Hekubo, gledališka poročila; 1978-1999. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2000.
Drago Jančar: Tri igre. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988.
Drago Jančar: Veliki briljantni valček. Ljubljana: DZS, 1996.
Vladimir Kralj: Dramaturški vademekum. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
