Predstavitev knjige Vladimirja Kralja Dramaturški vademekum
VADEMEKUM -a m (lat. vade mecum pojdi z menoj) 1. priročnik, knjižica s praktičnimi pojasnili ali nasveti
V treh poglavjih, posvečenih pojmom DRAMATIČNO, TRAGIČNO in KOMIČNO, prinaša knjiga sistematičen pregled ključnih pojmov iz fenomenologije in morfologije drame, vključuje pa tudi njene aksiološke vidike, kot so se oblikovali in spreminjali "z zgodovinskim razvojem družbe" oziroma gledališke umetnosti. To je prva sistematizirana dramska teorija na Slovenskem.
Prvo poglavje, ki nosi naslov Dramatično, sestavljajo naslednja obširna podpoglavja:
1. DRAMSKO DEJANJE
2. DRAMSKA MOTIVIKA
3. DRAMSKI KARAKTER
4. DRAMSKI GOVOR
5. TEHNIKA DRAME
Vladimir Kralj razlaga pojem dramatično, seveda v estetskem in umetniškem smislu tako, da se pojem pojavlja v svetu moralnega dogajanja ter ima zato poleg formalnega tudi svoj moralno vsebinski vidik. Vsebina tega pojma je široka in izhaja predvsem iz pojava kontrasta. Dramatično gibanje ima v drami dva glavna vidika: formalnega in vsebinskega. Formalno se javlja dramatično kot gibanje v nasprotjih. V vsebinskem pogledu pa se kaže dramatično predvsem kot gibanje v protislovnih nasprotjih.
Drama pa poleg dramatičnih sestavin vsebuje tudi lirične in epične sestavine v različnem obsegu. Lirično se kaže predvsem v nekem razpoloženjskem stanju in izpovedni podobi in tako se ustvarjajo čustvena scenska razpoloženja. Epično pa se pojavlja v drami za posredovanje nekih dogodkov kot poročanje o nekih dogodkih. Epično temelji predvsem na odkrivanju preteklosti v dramatiki.
1. DRAMSKO DEJANJE
a) Fabula drame
Fabula ali zgodba drame je bolj ali manj dramatično obdelana snov. Svojo snov pa jemlje dramatika ali iz mita, legende, ali iz zgodovine, ali iz nekega pripovednega besedila, ki ima dramatične lastnosti, kakor novela, ali iz neke romance ali celo romana, ali iz dogodka iz vsakdanjega življenja, ali pa si dramatik izmisli snov sam.
Tako kot epika prikazuje srečanje človeka z nekim svetom, tako dramatika prikazuje soočenje človeka in sveta, prikazuje, kako se junak in usoda moralno merita.
b) Pripovedljivo in nepripovedljivo, zunanje in notranje dejanje v drami
Torej, zunanje dejanje je pripovedljivo in se odvija kot fizična akcija ter teži s svojo vzročno in smotrno logiko k nekemu končnemu izteku. Notranje dejanje pa se kaže v odzivnosti glavnih oseb na dogodke zunanjega dejanja, ki prispevajo k dozorevanju glavnih oseb.
V zunanjem pripovedljivem dejanju se dogodki zapletajo in razpletajo v glavni konflikt (in seveda pri stranskih dejanjih v stranski konflikt), v notranjem dejanju pa se duševna dogajanja zgostijo v glavni problem drame.
c) Horizontalni, akcijski red v drami
Drama kot boj ali nasprotovanje vsebuje nujno dvoje dejanj. Razlikovati je potrebno med dejanjem, ki ga vodi glavna oseba, junak, da bi dosegel neki svoj cilj, in med dejanjem, ki ga vodi nasprotna igra, ki preprečuje in ovira junakove težnje. Torej ločimo med dejanjem igre in dejanjem nasprotne igre. Dejanje igre vodi protagonist, dejanje nasprotne igre pa vodi antagonist. Vendar se niti en niti drug, ne bojujeta sama, ampak imata vsak svoje pristaše in zagovornike.
č) Osnovne lastnosti dramskega dejanja
" Enotnost dramskega dejanja urejata glavni konflikt zunanjega dejanja in glavni problem notranjega dejanja, ki oba izhajata iz glavne ideje drame.
" Verjetnost dejanja in motiviranje dramskega dejanja pomeni: logično vezanje dogodkov v dramskem dejanju poteka v dveh smereh, v smeri nazaj, kar imenujemo motiviranje - vsak dogodek v drami mora imeti neki vzrok, mora biti motiviran; in v smeri naprej - vsak dogodek v drami mora imeti neki namen, neki smoter. Verjetnost dejanja in pripravljanje dejanja, kjer gre za neke vrste predhodno motiviranje dejanja, ki se bo šele zgodilo. Vsak bodoči dogodek v drami je treba namreč pripraviti tako, da se ne bo zdel verjeten, marveč tudi pričakovan.
" Nasprotnost in protislovnost dejanja. Osnova vsega dramatičnega je kontrast. Ta kontrast pa se kaže v zunanjem dejanju kot nasprotje v glavnem konfliktu. V notranjem dejanju pa se ta kontrast kaže kot protislovje, ki tvori osnovni problem glavnega dejanja in stranski problem stranskega dejanja.
d) Dramatična situacija in konflikt
Dramska situacija je splošna situacija sveta kot nekega ustvarjenega reda - države, družbe, družine, z vsemi prikritimi protislovji.
Protislovne narave pa ni samo človek, dramska oseba, protislovne narave je lahko tudi dramska situacija, svet, v katerega je človek postavljen.
2. DRAMSKA MOTIVIKA
a) Motivni sestav dramskega dejanja
Ločimo glavni in stranski motiv. Glavni ali osrednji motiv tvori s svojim protislovjem tudi idejo drame. Stranski motiv pa je glavnemu motivu podrejen in ga na svoj način dopolnjuje.
Stranski motivi ne poganjajo nekega dejanja samo naprej, k stranskim motivom štejemo tudi prizore ali posamezne dele prizorov, ki glavno dejanje pojasnjujejo ali ga dopolnjujejo.
Razlikujemo več vrst stranskih motivov:
" Pitoreskni motiv tvori pogosto neki grotesken kontrast h glavnemu notranjemu dejanju ( v Cankarjevih Hlapcih prizor čiščenja šolske knjižnice).
" Okvirni motiv je namenjen temu, da pouči gledalca ali bralca o tem, kako je pravzaprav neko dramsko dejanje po svoji idejni podobi zamišljeno.
" Vezalni motivi so mostovi med posameznimi deli dejanja, ki nam povedo o prikritem dejanju, ki se odvija za odrom, ali vsaj merijo v to prikrito dejanje (v Shakespearovem Hamletu je to pojav duha in pozneje mišnica).
Situacijski in smerni motivi
Situacijski motivi so nasprotja, trenja med osebami v tipičnih situacijah (npr. motiv neenakih bratov Kajna in Abla, motiv očeta in sina, motiv žene med dvema možema ali moža med dvema ženama, ali motiv družbenega nasprotja kot ovire za zakon, plemič nasproti meščanu, meščan nasproti proletarcu; v to motiviko spada tudi intriga v smislu spletke).
V svoji razpravi o epskem in dramskem pesništvu govori Goethe o petih smernih motivih, med katerimi so štirje izraziti dramski motivi:
" Motivi stremljenja so tisti , ki pospešujejo potek dejanja in nosilci teh motivov so navadno glavne osebe, junaki drame ( npr. v Cankarjevem Kralju na Betajnovi Kantorjevo stremljenje po moči in oblasti in v Hlapcih Jermanovo stremljenje po značajnosti človeka).
" Motiv zaviranja zadržuje potek dramskega dejanja (npr. v Sofoklovi Antigoni je to prizor, ko Kreon prekliče obsodbo nad Antigono, v Cankarjevi drami Za narodov blagor je to Gornikovo zamudno odhajanje).
" Motiv odkrivanja preteklega prinaša neko bolj nemoralno ali celo kriminalno preteklost junaka v sedanjost. Motiv je zlasti značilen za tip analitične drame, kjer se večji del drame odvija že pred začetkom dejanja.
" Motiv prosevanja prihodnjega nakazuje na koncu igre, da se bo verjetno v neki bližnji prihodnosti zgodilo nekaj, kar se v dramski sedanjosti ni moglo izvršiti (npr. v Cankarjevih Hlapcih da nastop kovača Kalandra slutiti bodočo zmago Jermanovih idej, v Cankarjevi drami Za narodov blagor napoveduje Ščukov govor bodoče izboljšanje družbe).
K smernim motivom spadajo tudi motivi zmote in motivi laži.
3. DRAMSKI KARAKTER
a) Dramsko dejanje in dramski karakter
Aristotel daje ves poudarek na dramsko dejanje, saj v Poetiki zapiše, da brez dejanja ni tragedije, brez značajev pa bi bila vseeno mogoča. Nadalje pravi, da tragedija prikazuje neko dejanje, značaje pa le, kolikor so nosilci tega dejanja.
Potem po Aristotelu karakter ni samostojen element, ampak samo funkcija dramskega dejanja.
b) Dramska oseba ali karakter v drami
Dramske osebe, karakterji so nosilci dramskih motivov in tako nosilci dramskega dejanja. Kralj omenja za nosilce dramskega dejanja več izrazov, to so oseba, figura ali karakter.
c) Aristotelovo pojmovanje karakterja
Po Aristotelu mora biti junak tragedije dober srednji značaj, se pravi, ne sme biti povsem kreposten, povsem popoln, ker bi tak ne mogel povzročiti svoje nesreče, imeti mora neko značajsko pomanjkljivost, ki mu v odločilnem trenutku zatemni razsodnost. toda junak ne sme biti namerno hudoben, ker bi tak ne mogel v bralcu, gledalcu, zbuditi sočutja in strahu.
d) Schilleriziranje in Shakespeariziranje dramskega karakterja
Schillerizirani junaki se pojmujejo kot predvsem ali pretežno nosilci časovnih ali družbenih idej.
Shakespearizirani junaki pa kot osebe-nosilci ali utelesitve osebnih strasti. Torej opraviti imamo s problemom splošnega in posebnega na področju karakteriziranja dramskih oseb.
e) Odzivnost karakterja na okolico in na samega sebe
Drama kot soočenje človeka in sveta obsega obsežno področje duševnega in duhovnega, psihološkega in idejnega: obsega duhovno področje sveta, v katerega je človek postavljen, duševno področje ljudi, sredi katerih živi, in področje misli o človeški eksistenci sploh. Glede na ta področja, označujejo glavno dramsko osebo trije interesi: odnos junaka do objektivnega sveta, v katerega je postavljen, odnos junaka do ljudi, sredi katerih deluje in odnos junaka do zadnjih vprašanj človeške eksistence.
Tako sestavljajo glavno osebo ali junaka trije interesni odnosi: javni interes, psihološki interes in poetično filozofski interes.
f) Nasprotna igra
Nasprotna igra v drami je prikazana v voditelju nasprotne igre, v tako imenovanem antagonistu.
g) Stranske in pomožne osebe v drami
Stranske osebe dejanja samega ne vodijo, marveč ga glavni osebi samo pomagajo voditi. Protagonisti ali antagonistu pomagajo, mu svetujejo, pospešujejo ali zadržujejo njegove odločitve. Stranske osebe pa so lahko tudi v službi samega sebe, ne samo v službi protagonista ali antagonista. Tudi stranske osebe imajo odnose do svoje notranjosti, zasledujejo lastne cilje, so delno v soglasju, delno v nasprotju z glavno osebo.
h) Atmosfera in okolje kot igralec v drami
V drami odigrata pomembno vlogo tudi atmosfera in okolje drame.
Atmosfera je bolj zadeva neke lirično duševne danosti, okolje pa zadeva neke realne socialne danosti. Okolje kot dramatični akter se pojavi z nastopom naturalizma v zvezi z glavnimi elementi naturalizma, dednostjo in družbo.
i) Dramski karakter in znanstvena psihologija
4. DRAMSKI GOVOR
a) Govor v drami
Dialog je glavna oblika prikazovanja dejanja v drami. Grška beseda dialog pa ne pomeni samo dvogovor, ampak tudi razgovor, se pravi ne pogovor dveh, ampak tudi več oseb.
Vsebinska stran dialoga loči:
" Pogovorni dialog vedno razodeva neko razdvojenost obeh govorcev in s tem neko različno presojanje situacije. Mesto pogovornih dialogov je navadno začetni, ekspozicijski del drame, ko se glavni konflikt šele pripravlja (npr.Maksov razgovor z Lojzko v začetku Cankarjevega Kralja na Betajnovi).
" Bojni dialog je v nasprotju s pogovornim dialogom, je pravi govorni dvoboj, v katerem se igra in nasprotna igra merita v ostrem spopadu in vodi do usodnih odločitev ali celo do tragičnega obračuna. Nosilni prizor pomeni zgostitev glavnega interesa drame na eno ali dve dramatično učinkoviti situaciji. Tak nosilni prizor je npr. v Antigoni končni dialog med Kreontom in Antigono, v Cankarjevem Kralju na Betajnovi dialog med Kantorjem in Maksom.
" Igralni prizori so pomembni za odrsko izvajanje dramskega dejanja, kjer je v ospredju mimična in pantomimična igra.
Monolog pa je mnogo bolj zaupna in iskrena oblika govora, je izpoved ene same osebe, ki govori iz sebe. Po izpovedni strani je monolog izrazit element notranjega dejanja (npr. Hamleta spoznamo do kraja šele iz njegovih monologov, saj nosi Hamlet v svojih dialogih nenehno krinko na obrazu in se pretvarja, dela blaznega). Monolog je torej posebna oblika dialoga v eni sami osebi.
b) Funkcije dialoga in monologa
Tako monolog kakor dialog imata tri glavne dramske funkcije:
" razpostavo ali ekspozicijo dejanja,
" karakteriziranje oseb,
" premikanje dejanja naprej.
c) Poročila kot posebna oblika govora
5. TEHNIKA DRAME
a) Analitična in sintetična tehnika drame
Za analitično tehniko drame je značilno, da drama ne prikazuje predzgodbe dramskega dejanja, da torej ne posega v preteklost, v pretekla dejanja, ampak prikazuje samo tiste dele zgodbe, ki jim neposredno sledi konflikt in za njim katastrofa. Dogodki iz preteklosti, ki so dramski konflikt pripravljali, se razkrivajo v dialogih in monologih.
Pri sintetični dramski tehniki pa se dramsko dejanje skoraj v celoti tudi razvija pred gledalci oziroma bralci. Le malo dogodkov je, ki povzročajo potek dejanja in se o njih samo pripoveduje. Sintetična tehnika je bližja sodobni poetični drami.
b) Gradnja dejanja
RAZPOSTAVA ali EKSPOZICIJA: njena naloga je seznaniti gledalca ali bralca s predzgodbo dramskega dejanja.Obseg ekspozicije je različen glede na to, kako je drama grajena, ali analitično ali sintetično. Vsaj v obrisih nas mora seznaniti z glavnimi osebami in njihovimi značaji (npr. v Cankarjevih Hlapcih so to prizori, ki slikajo čakanje volilcev na izid volitev na gostilniškem vrtu).
Dobro grajena ekspozicija pa ne sme biti samo informativna, ampak že tudi dramatična. Vsebovati mora že dramatična nasprotja.
SPROŽILNI ELEMENT ali ZAČETNI KONFLIKT, s katerim se prične dejanje zapletati, je trenutek, ko postane v zgodbi latentni konflikt aktualen. Dogodek, ki sproži zaplet dejanja, pa ni nujno fizični dogodek, lahko je povsem duševni dogodek, kak naravni pojav, kakor je to v Sofoklovem Ojdipu kuga v Tebah. Sprožilni moment ali prvi konflikt kot povzročitelj dramskega zapleta mora meriti v glavno osebo drame. Z začetnim konfliktom se prične zapletanje dejanja s stopnjevanjem nasprotij med igro in nasprotno igro.
VRH DEJANJA: zapletanje dejanja kot zaostrovanje med igro in nasprotno igro doseže svoj višek v vrhu dejanja.To je trenutek, ko je spor med igro in nasprotno igro privedel do glavnega konflikta igre med antagonistom in protagonistom. Bolj zapleteno dramsko dejanje lahko ima tudi več vrhov, se pravi več odločilnih prizorov in s tem tudi več obratov.
PERIPETIJA (GLAVNI PREOBRAT) in RAZPLET DEJANJA: vrhu dejanja sledi končni preobrat z razpletom dejanja.
KATASTROFA ali IZTEK DEJANJA: razplet se zaključi s katastrofo ali pa z bolj spravljivim iztekom. V tragediji pomeni katastrofa junakovo smrt, v poznejši meščanski dramatiki pa predstavlja končni iztek popoln poraz junakovih stremljenj.
c) Gradnja dejanja s trpnim junakom
Kadar v drami akcijsko izhodišče ni pri junaku, ampak pri njegovi nasprotni igri, in se junakova dejavnost kaže zgolj v obrambi, govorimo o trpnem junaku znotraj dejanja. Skozi vse dejanje prevladuje moč nasprotne igre prav do katastrofe.
č) Gradnja komičnega dejanja
Če se v resni drami z zapletanjem dejanja stvari, odnosi oseb vedno bolj zaostrujejo, se v komičnem dejanju zadeve vedno bolj zamotavajo.
Če gre v tragediji ali resni drami za bolj ali manj v etičnem pogledu iztirjen svet, hoče komedija ali komična igra predvsem pokazati moralni nered v družbi.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
