|
|
 |
9.11.2004
Dominik SMOLE: IGRE IN IGRICE |
objavil: Nataša Čavničar
Število ogledov: 122 |
|
 |
DOMINIK SMOLE
Dominik Smole se je rodil 24. avgusta v Ljubljani. Po maturi leta 1947 se je zaposlil kot novinar pri ljubljanskem radiu, od leta 1972 do 1980 je bil vodja in dramaturg Mladinskega gledališča v Ljubljani. V obdobjih med rednimi zaposlitvami je živel kot svobodni književnik. Umrl je 29. julija 1992 v Ljubljani.
Za dramski opus je 1986. leta prejel Prešernovo nagrado.
Prvo tiskano prozno delo Pravljica o lepoti, dobroti in ljubezni je izdal v Mladinski reviji leta 1945 pod psevdonimom Marjan Hribnik. Leta 1958 je izdal roman Črni dnevi in beli dan, ki je doživel tudi filmsko uprizoritev v filmu Ples v dežju.
Vzporedno s prozo je pisal tudi dramska besedila. Prva objavljena drama je bila drama Mostovi. Objavil jo je v Obzorniku leta 1948. Nato so sledile še Potovanje v Koromandijo (1956), Antigona (1916), Krst pri Savici (1969) in Igre in igrice (1986).
IGRE IN IGRICE
Igre in igrice je knjiga, v kateri so zbrane 4 drame. Izšla je leta 1986. V njej so ponatisnjena drama Veseloigra v temnem, ki je nastala leta 1965, Zlata čeveljčka (1982), Ljubezni (1982) in Igra za igro (1984).
Andrej Inkret je ob izidu knjige leta 1986 zapisal:
˝V Igrah in igricah so vsi potisnjeni na en isti usodni rob,
vsi enako praznih rok, zaznamovani z bolečino in z
nerazrešeno zmedo svojih mračnih obsesij, blodenj in stisk.˝
S temi besedami je povzel bistvene skupne značilnosti vseh štirih dram v knjigi.
VESELOIGRA V TEMNEM
Veseloigra v temnem je nastala leta 1965, po nekaterih podatkih leta 1966, po romanu Črni dnevi in beli dan ter po Smoletovem najbolj znanem delu Antigoni. Veseloigra v temnem je bila napisana za gledališče, vendar uspehov ni prinesla. Prej je prinesla razočaranje in slabe kritike. Taras Kermauner pravi, da igra ni imela večjega pomena in je bila zgolj eksperimentalna.
1. DRAMSKO DEJANJE
a) Fabula drame
Veseloigra v temnem se odvija v ves čas odprti gostilni. Na samem začetku, še v didaskalijah, se pojavijo štirje morilci, ki se med seboj ustrelijo.
V gostilni se je po naključju zbrala druščina vsakodnevnega, omejenega in v svoji osnovni podobi poenotenega sveta ter Tujec. Druščino sestavljajo Gospodar, Gospodarica, Dekle, Duhovnik, Izletnik, Inšpektor in Inšpektorica. Tujec, ki je po avtorjevih besedah tujega videza in tujega vedenja, kot si od tujcev želimo, seboj prinese nenavaden in nedoločljiv predmet, podoben kovčku, ki pa ni kovček. Ta neznani Tujčev predmet je povod za spor, ker se bistveno razlikuje od vseh drugih predmetov, ki nastopajo v igri. Vsi ostali predmeti so namenjeni za neko uporabo, za ta predmet pa ne vedo, čemu bi naj bil namenjen.
Kljub temu, da pride Tujec s čudnim predmetom, ki ga po logiki normalne pameti ni mogoče uporabljati, ni njegov namen, da bi v tem svetu kaj spremenil. Ker pa ga ljudje ne morejo sprejeti medse, ga izženejo in se še naprej ukvarjajo sami s seboj - Gospodar s pokvarjenim avtomatom za kavo, Gospodarica s težavami z Gospodarjem, Izletnik s svojimi izleti in časopisom, Duhovnik z vero in šilcem žganja, Inšpektorica s svojim možem, ki ga kuje v zvezde, Inšpektor z mačkom in Dekle s tem, da vsem pomaga.
Preobrat se zgodi, ko ugotovijo, da je izginil muc. Vsi ga odidejo iskat, odidejo s prizorišča, na prizorišče pa se vrne Tujec, ki v monologu govori o svojem tujstvu in ga povzame z naslednjimi besedami:
˝Vse reči so že bile na svetu, če ne drugače vsaj v svojih prvih podobah, na ta ali oni način, postavljene tako ali drugače. Tako ni čudno, da se, četudi je tujec, sčasoma razpozna po okolici. Pravzaprav: drug na drugega se privadita on in okolica.˝
Zatem se na prizorišču ponovno pojavi celotna druščina, ki najde muca v Tujčevih rokah. Za vse nenavadno obtožijo Tujca in zato ga doleti smrt iz orožja morilcev. Zdaj se svet dokončno povrne v svojo neukonljivo in nespremenljivo obliko.
b) Zunanje in notranje dejanje v drami
Zunanje dogajanje se dogaja v svetu, ki je miren, prijazen kraj, kjer je le tu in tam kakšen vrabček in nič hujšega. Ta svet je sam sebi zadosten in v njem ni nobene nevarnosti, da bi se moglo karkoli zgoditi. Še morilci nastopajo na urejen način, postrelijo se kar med seboj, da bodo lahko prišli policaji in da se bo vse obnovilo.
Notranje dogajanje se dogaja v vsaki osebi posebej. Vendar druščino druži skupno notranje dogajanje, to je stiska ob prihodu Tujca in s tem rušenje ustaljenega sveta.
Notranje dejanje v Tujcu teži k temu, da bi ga ljudje sprejeli v svoj svet. Vendar je to nemogoče, ker ga sodijo po predmetu, ki ga je prinesel s seboj in ki ga ne more, noče in ne sme zavreči, saj je z njim povezan spomin na preteklost.
c) Horizontalni, akcijski red v drami
Kadar govorimo o horizontalnem redu v drami, moramo razlikovati med dejanjem, ki ga vodi glavna oseba, junak in dejanjem, ki ga vodi nasprotna igra, ki preprečuje in ovira junaka, da bi dosegel cilj. Tudi v Veseloigri v temnem lahko govorimo o horizontalnem redu. Protagonista predstavlja Tujec, ki želi postati del družbe, antagonista pa predstavlja druščina, ki ne želi sprejeti Tujca medse.
d) Osnovne lastnosti dramskega dejanja
Dramsko dejanje ni enotno, saj je razcepljeno na dogajanje med vsakdanjo druščino v gostilni in Tujcem.
Verjetnost dejanja in motiviranje dramskega dejanja v smeri naprej se v sami drami skoraj ne pokaže, saj dogodki nimajo posebnega vzroka. Edina izjema je smrt Tujca. V tem dejanju se prerivata tako vzrok kot namen tega dejanja. Tujec je prišlek, ki ne spada v ta svet, zato mora biti uničen, da bo v kraju spet vse urejeno.
e) Dramatična situacija in konflikt
V drami ne pride do t.i. pravega konflikta. V trenutku, ko bi do njega lahko prišlo, se Tujec umakne oz. ga na koncu drame ustrelijo.
2. DRAMSKA MOTIVIKA
a) Motivni sestav dramskega dejanja
Glavna motiva v drami sta podrtje urejenega, vsakdanjega sveta in čas. Kot nosilec tega motiva se pojavi Tujec, ki je v igri tisti, ki ugotovi, da je čas zmeraj isti in da je vse isto.
Tujec najde koledar in nostalgično trga njegove liste, liste, ki na nek način urejajo kaotičen svet po naravnih ciklih. Tujec je v igri edini, ki nosi s seboj ˝kovček smisla˝, navezavo na tradicijo, na vrednote preteklosti. In tako ravno on v popolnem neredu naleti na koledar in ga pazljivo prelistava:
˝In naletiš domačin ali tujec, tudi na koledarje, na te trpežne časomerilce. Premisliš in spoznaš: to je tako kot z nebom: Povsod je nebo. To so dnevi zbrani v tedne. In to so tedni zbrani v mesce. Pri priči premisliš in pri priči spoznaš: to s časom je zmeraj enako, povsod četudi si tujec.˝
Tujec je vezan tudi na zgodovinski čas. Čas zanj ni le cikličen, ampak teče iz preteklosti v prihodnost. Torej vsakemu posamezniku teče čas od rojstva do smrti. Vpetost v te časovne razsežnosti nosi neko vrednoto, neki pomen za človeka, ki se prenaša od deda na vnuka. Tukaj motivika že prehaja v idejo - ta čas in te spremembe je mogoče doumeti in postati s časom za spoznanje modrejši.
3. DRAMSKI KARAKTER
a) Dramsko dejanje in dramski karakter
TUJEC
V drami je najbolj opisan Tujec, ki ga avtor opiše v didaskalijah.
˝Oblečen je nekoliko nenavadno, človek srednjih let, tujega videza, tujega vedenja. Ravna se tako, kot si od tujcev želimo: spodobno in malce prismuknjeno. V rokah ima predmet, ki ni kovček.˝
˝Zdaj je razločno videti, da je mož v resnici humanistični intelektualec pristne stare sorte. Človek ne ve, kam bi ga dal, ne kaj bi z njim. Smešen je res, ampak srce ima tako očitno na dlani, da se mu ne moreš smejati.˝
Druge osebe v drami ga ne opisujejo. V določenih monologih se razkriva predvsem sam. Razkrije, da je tujec, ki bi se želel naseliti v ta vsakdanji svet, a je to nemogoče.
INŠPEKTOR
Po zunanjosti je ob Tujcu še po zunanjosti najbolj opisan Inšpektor. Tudi on je opisan v didaskalijah.
˝… je malo nesnažen možiček, v mastni obleki s polcilindrom. Komolce ima zavarovane s sivimi natikači, na notranji strani zavihka je bleščeča reč, policijski znak… ˝
V monologu ga razkrije Inšpektorica, ki ga na začetku kuje v zvezde, v neustrašnega inšpektorja. Vendar nato v svoji izpovedi prizna, da je le upokojeni policijski inšpektor, ki nikoli ni bil strah in trepet tega mesta, in da so mu vsi kriminalci zmeraj ušli.
GOSPODAR
Je človek, ki ima svoj lokal in svoj red. Ves čas se samo pritožuje nad vrabci. Njegova žena pa ves čas ponavlja, da je vse urejeno oz. se bo vse uredilo. Nato prizna, da le ni tako, še posebej ne z Gospodarjem. Pravi, da je moški, ki se ves čas pritožuje, vendar pa ni mož saj jo začne nadlegovati le ob zori.
3. DRAMSKI GOVOR
V drami je dialogov manj kot monologov, ki izstopajo. Osebe večinoma govorijo druga mimo druge. Monologi junakov izpovedujejo stisko, ki se pojavi s prihodom Tujca. Bojijo se, da njegov prihod lahko povzroči, da bi se v gostilno naselila posebnost ali nepravilnost ter tako ogrozila red in mir v njej.
Razlika med posameznimi dialogi je samo v jeziku. Ta razlika izvira iz različnih vlog, ki jih posamezniki opravljajo v svetu.
V drami je izredno veliko didaskalij, ki natančno opišejo prostor, v katerem se drama odvija. Didaskalije tudi podrobno opisujejo gibe nastopajočih, njihovo mimiko in tudi njihovo razpoloženje.
4. TEHNIKA DRAME
a) Analitična in sintetična tehnika drame
Drama je zgrajena sintetično. Vsi dogodki se odvijajo pred nami in v preteklost ni nobenih posegov.
Drama je situacijska enodejanka.
b) Gradnja dejanja
RAZPOSTAVA ali EKSPOZICIJA
Razpostava zajema začetek, kjer se na prizorišču pojavijo morilci, Duhovnik in Dekle. Drama se začne in media res in smo takoj po treh straneh vključeni v samo dogajanje igre.
SPROŽILNI ELEMENT ali ZAČETNI KONFLIKT
Začetni konflikt je dogodek, ki sproži zaplet dejanja, ki pa ni nujno fizični dogodek ampak je lahko tudi duševni dogodek ali naravni pojav. V Veseloigri v temnem pa začetni konflikt predstavlja čisto fizični dogodek: prihod Tujca v gostilno in predmet, ki ga nosi s seboj.
VRH DEJANJA
V Veseloigri sta vrhova dva.. Prvi je trenutek, ko druščina izžene Tujca iz gostilne, ker ga noče sprejeti medse. Drugi pa je, ko izgine muc in ga odidejo iskat.
PERIPETIJA in RAZPLET DEJANJA
Končni razplet drame se začne v trenutku, ko druščina pride nazaj v gostilno in najde Tujca in mačka v njegovih rokah.
KATASTROFA ali IZTEK DEJANJA
Katastrofa je na smem koncu drame, ko se morilci vstanejo in ubijejo Tujca.
ZLATA ČEVELJČKA
Igra Zlata čeveljčka je dobila različna poimenovanja. Dominik Smole jo je poimenoval zgolj igro, Andrej Inkret pa kot grozljivo komedijo, strašno novo veseloigro v temnem po Veseloigri iz temnem iz leta 1965. Mile Korun jo je kot režiser ob prvi uprizoritvi imenoval kot igro, ki se dogaja na meji tragičnega in komičnega. Ravno zaradi teh dveh elementov, tragičnosti in komičnosti, igra ni samo groteska.
1. DRAMSKO DEJANJE
a) Fabula drame
Igra prikazuje sodno obravnavo, v kateri je na sodišče postavljen obujeni samomorilec, nekdanji gledališki igralec. Na sodišču zasedajo dr. Predsednik senata, dr. Prisednik senata, dr. Poročevalec, ob njih pa so na sodišču še Obtoženi, Odvetnica, Tožilec, Administratorka in Sodni sluga, katerega naloga je, da mrtvim dahne življenje in jim ga po procesu spet odvzame. Vendar to ni navaden sodni proces, v katerem bi bile vloge razporejene jasno in zakonito. Na koncu so pred sodišče postavljeni vsi. Tako postane to proces vseh proti vsem in brez prave razsodbe, saj sodijo samomorilcu, ki si je že sodil sam. Nad samomorilčevo smrtjo nima nihče oblasti, ampak ima smrt oblast nad vsemi.
Sodni proces se obrne tako, da vsak sodi sebi skoraj tako, kot si je sodil Obtoženi. Skoraj zato, ker nihče ne upa narediti končnega dejanja. Le mlada lepa Administratorka si nazadnje upa za Obtoženim na drugo stran. Vsi drugi ostanejo prestrašeni in zdvomljeni v življenju ob vprašanju, ki jim ga postavi nova samomorilka:
˝… človek začne tako sveže in jasno … kako, da se vse tako neizogibno in pri vsakem prav pri vsakem … spusti dol?˝
Tako po izpovedih vseh prisotnih Sluga odvzame sapo Obtoženemu in kot zmikavt ukrade Administratorki zlata čeveljčka z besedami:
˝Oprosti, punčka. Vsi smo v vrsti. Brez vrste ni nič.˝
b) Zunanje in notranje dejanje
Zunanjega dejanja je malo. Predstavlja ga proces sestavljen iz mnogih absurdov resničnosti. Proces se odvija v sodnem prostoru zaprtem med visoko zidovje s slepimi okni, kakor da bi bila postavljena v atrij jetnišnice. Na sredini prostora je luč, obešena na dolgi trdni vrvici, ki na koncu postane luč, na katero se obesi Administratorka. Ta luč daje temno mračno svetlobo prostoru in le kadar se odprejo vrata, vdrejo v prostor slepeči reflektorji. Proces je sestavljen je iz nesmiselnih naštevanj členov Kazenskega zakonika in iz branja sodnomedicinskega zapisnika.
Notranje dejanje je povezano z zunanjim dejanjem, saj se osebe ob procesu obujenemu mrtvecu sprašujejo o smiselnosti sodnega procesa in smiselnosti življenja.
c) Horizontalni, akcijski red v drami
O horizontalnem redu v tej igri ne moremo govoriti. Igra ne vsebuje protagonista, ki vodi dejanje igre in prav tako ne antagonista, ki bi glavnemu junaku nasprotoval. Morda bi lahko Obtoženega poimenovali za junaka, protagonista drame. Vendar to ni pravi protagonist, ki bi vodil igro.
2. DRAMSKA MOTIVIKA
a) Motivni sestav dramskega dejanja
Glavni motiv sta v drami zlata čeveljčka. Zlata čeveljčka hkrati predstavljata simbol smrti, saj se na Administratorki zasvetita v tistem hipu, ko naredi samomor. Ukradena zlata čeveljčka predstavljata tudi simbol srednjega razreda. Dane Zajc pravi, da je srednji razred nevaren, saj so njegovi cilji nizkotni in jih vedno doseže ne glede na ceno. V igri je predstavnik srednjega razreda Sodni sluga. Sodni sluga dosega svoje cilje res na nizkoten način, z grozljivo službo.
V igri se kot motiv pojavi tudi vrvica, katere se krčevito oprijema Obtoženec. Skozi vso igro trdi, da je bila vrvica njegova, da je ni ukradel in zato s samomorom ni storil nobenega zločina. Tudi motiv vrvice ima v igri simbolični pomen. Pomeni, da ima vsak svoj košček, katerega se lahko oprime in vztraja tam, kjer je in pri tistem v kar verjame.
Ideja igre se skriva v eksistenci človekovega bivanja oziroma v razkroju te eksistence in v vprašanjih o razliki med smrtjo in življenjem.
3. DRAMSKI KARAKTER
a) Dramsko dejanje in dramski karakter
Dramske osebe v igri niso karakterizirane in tudi ne opisane po svoji zunanjosti. Ne opisujejo jih niti didaskalije niti druge osebe. Izražena je samo njihova notranja stiska. Izražajo jo sami v monologih.
Vsi člani sodišča razen Odvetnica, ki pove samo pesem o zlatih čeveljčkih, se spovejo. Njihove težave in tesnoba niso povezani med seboj in ne z delom sodišča.
POROČEVALEC
Poročevalec govori o tem, da mu na poti do sodišča velikokrat sledi neka gospa neznane starosti, a labodjega vratu. Ta temna žena, kot jo poimenuje sam, vstopi z njegovim pripovedovanjem v igro in ostane v njej do konca. Zaradi te temne žene, ki predstavlja smrt, dobimo občutek, da bo smrt kot naslednjega obiskala prav njega.
DR. PREDSEDNIK SENATA
Dr. Predsednik senata v svojih mislih večkrat odtava k smrti. O njej razmišlja na poseben način, saj ne živi tukaj, ampak kot pravi sam gori na Gori. Dr. Predsednik je lovec in pred seboj vidi prizor, ko ustreli žival, se ji nato približa, jo vonja, gleda kri in se skloni z nožem nad njo in v tistem trenutku si zamišlja, da je sam ta mrtva žival. Tako odtava večkrat med samo obravnavo.
DR. PRISEDNIK SENATA
Dr. Prisednik senata ne pozna dileme med življenjem in smrtjo. V veselje mu je videti smrt drugih ljudi in preživetje sebe. Njegovi življenjski uspehi in smrt drugih so mu kot hrana, kot poživilo.
TOŽILEC
Tožilec ne govori o smrti. Vznemirjajo ga druge stvari. Sit je namreč svojih tožb. Ob sojenju obtoženemu samomorilcu ugotavlja, da ni prav nobene vere več v zločin in pravo. Tako na tem procesu ne opravlja svoje vloge, tako kot bi jo moral. Namesto, da bi se trudil obtožita samomorilca, ga v njegovem dejanju zagovarja in mu pomaga iskati olajševalne okoliščine. Na koncu sojenja Obtoženega pomilosti.
SODNI SLUGA
Sodni sluga je delavec nižjega sloja, ki se vzpenja v srednji razred. Opravlja delo, ki je čudno in grozljivo: obtoženim samomorilcem posoja svojo sapo in jih na ta način oživi, da lahko nastopijo pred sodiščem. Po končanem procesu jih odpelje, da jim vzame svojo sapo nazaj.
Glede na to, kar počne, bi bil lahko božanska oseba, posrednik med življenjem in smrtjo. Pa ni bil, saj je njegovo ukvarjanje s trupli prej mrhovinarsko delo kot pa vzvišeno početje. Opravljal je delo, s katerim si je lahko postavil nadstropno hišo z dvema straniščema in dvema bidejema v njej.
Sluga je edina povezava med prostorom dogajanja in zunanjim svetom. Je edini, ki odide iz sodne dvorane in se sredi procesa ponovno vrne.
Posebno pozornost vzbudi začetni odnos med Slugo in Administratorko. Ko Sluga vstopi, ga Administratorka pozdravi z ˝mili˝. Ta nagovor nakazuje, da imata morda tudi odnos zunaj sodišča. Vendar lahko pozdrav razumemo tudi drugače. Administratorkin pozdrav morda tudi nakazuje konec drame in bodočo povezanost med Slugo in novo samomorilko.
4. DRAMSKI GOVOR
a) Govor v drami
V igri Zlata čeveljčka je didaskalij mnogo manj kot v Veseloigri v temnem. Kljub temu jih je dovolj. Opišejo nam prostor, v katerem se odvija igra. Opišejo pa tudi razpoloženja oseb in kako reagirajo na besede drugih.
V igri se izmenjujejo dialogi in monologi. Dialogov je več, saj gre za sodni proces, kje sodijo samomorilcu. Tudi monologi najprej izzvenijo kot dialogi. Vendar ti dialogi so v bistvu izpoved posameznih oseb in so bolj kot drugim, namenjeni le tistim, ki jih izgovarjajo.
Drama je napisana v knjižnem jeziku, v katerega pa tu in tam vdrejo kakšni neknjižne ali celo vulgarne besede.
5. TEHNIKA DRAME
a) Analitična in sintetična tehnika drame
Drama je zgrajena sintetično- analitično. Celotna igra se odvija pred nami in scensko ni preskokov v preteklost. V preteklost se vnemo skozi proces na sodišču, ko prebirajo zapisnik, ki je bil zapisan ob samomoru. Tako skozi proces izvemo preteklost Obtoženega.
b) Gradnja dejanja
Igro zlata čeveljčka ne moremo na klasično petstopenjsko zgradbo, ki vsebuje razpostava, začetni konflikt, vrh dejanja, razplet dejanja in iztek dejanja.
LJUBEZNI
Ljubezni je miniatura, v kateri so prikazana čustvena in spolna razmerja štirih oseb, dveh moških in dveh žensk. Zakonolomec in Zakonolomka odideta potešit svojo strast v neko termalno kopališče. Tu srečata mlado ženo in njenega moža. Med njimi se razvijejo čisto novi erotični, homoseksualni in lezbični, odnosi, ki relativizirajo že tako prazno življenje obeh zakonolomcev, a bistveno vplivajo na razumevanje sveta pri obeh mladih zakoncih.
IGRA ZA IGRO
Igra za igro je posmehljiva cinična komedija, ki ji je Lizistrata zgolj izhodišče. Sestavljena je iz treh prizorov. Vsak prizor pa ima osem dejanj.
V igri pride do izraza samodestruktivni aktivizem, ki ne more ničesar spremeniti.
Literatura:
Dominik Smole: Igre in igrice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1986.
Dušan Jovanović: Dominik Smole. Interpretacije. Ljubljana: Nova revija, 1996.
Andrej Inkret: Esej o dramah Dominika Smoleta. Maribor: Založba obzorja, 1968.
Jože Pogačnik,…: Slovenska književnost III. Ljubljana: DZS, 2001.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
