Avtorjev portret
Dane Zajc je bil rojen leta 1929 v Zgornji Javorščici pri Moravčah. Šolal se je v več ustanovah, ker ga je k temu prisilila vojna. Med drugim je šolanje moral celo nekajkrat prekiniti prav zaradi vojnih razmer. Ko je obiskoval Poljansko gimnazijo je med drugimi spoznal tudi Lojzeta Kovačiča in Janeza Menarta, s katerima je sodeloval pri izdajanju domskega glasila.
Po šolanju je šel v vojsko, nato je nekaj let presedel po raznih zaporih doma in v tujini zaradi ideoloških razhajanj z oblastjo, leta 1955 je nastopil službo v Pionirski knjižnici, kjer je ostal do upokojitve.
Bil je dejaven na kulturnem področju od srednješolskih let dalje, tako je bil urednik Revije 57, nato je bil nekaj časa v uredniškem odboru Perspektiv in s Tarasom Kermaunerjem urednik iste revije v letu, ko so bile Perspektive ukinjene.
Za svoje delo je prejel mnogo nagrad. Omenil bom le nekatere: nagrada mesta Ljubljana, nagrada Prešernovega sklada, prejel je tudi Prešernovo nagrado in dve Grumovi nagradi, Jenkovo nagrado, Goranov venec in tako dalje. Leta 1981 je bil tudi Fulbrightov štipendist in je tako študijsko preživel pol leta v ZDA.
Kolo je obvladal z desetimi leti, splaval s petindvajsetimi, "shodil" na smučeh z oseminštiridesetimi, vseskozi pa je bil zagrizen hribolazec.
Bibliografija
Poezija
1958. Požgana trava. Ljubljana: Emonica 1988. 63 str.
1961. Jezik iz zemlje. Ljubljana: Emonica 1990. 364 str.
1968. Ubijavci kač. Maribor: Obzorja. 73 str.
1971. Glava sejavka. Maribor: Obzorja. 153 str.
1974. Rožengruntar. Maribor: Obzorja. 58str.
1976. Pesmi : izbrane pesmi Koviča, Zajca in Strniše. Ljubljana: Mladinska knjiga. 175 str.
1979. Si videl. Ljubljana: Partizanska knjiga. 112 str.
1984. Kepa pepela. Ljubljana: Mladinska knjiga. 156 str.
1985. Zarotitve. Ljubljana: Mladinska knjiga. 89 str.
1997. Krokar. Ljubljana: Edina. 188 str.
1998. Dol dol. Ljubljana: Nova revija. 87 str.
Dramatika
1963. Otroka reke: igre. Ljubljana: Cankarjeva založba. 87 str.
1971. Potohodec. Ljubljana: Cankarjeva založba. 93 str.
1978. Voranc. Maribor: Obzorja. 55 str.
1989. Igre. Ljubljana : Mladinska knjiga. 335 str.
1989. Igre : zbirka dram: Otroka reke, Potohodec, Voranc, Kalevala, Medeja. Ljubljana : Mladinska knjiga. 335 str.
1995. Grmače. Ljubljana: Mihelač. 60 str. (Prvič izšla leta 1993 v Novi reviji, št. 136/137, str. 1000-1034)
Esejistika
1978. 'Igra besed in tišin'. V: Pibernik, Franc. Med tradicijo in modernizmom : pričevanja o sodobni poeziji. Ljubljana : Slovenska matica.
1979. 'Bližine in razdalje med sliko in besedo'. V: Naši razgledi, 12.1.1979, št.1
1983. 'Lastne podobe' : ob slikarstvu Gabrijela Stupice. V: Nova revija, št. 10-11
1997. Krokar : ob slikarstvu Jožeta Tisnikarja. Ljubljana : Edina. 188 str.
1998. Lojze Kovačič. Ljubljana : Nova revija. 296 str.
Literatura za otroke in mladino
1968. Bela mačica : poezija za otroke. Ljubljana : Mladinska knjiga. 20 str.
1975. Abecedarija : poezija za otroke. Ljubljana : Mladinska knjiga. 44 str.
1975. Živali na dvorišču : poezija za otroke. Bratislava : Mladé letá, Ljubljana : Mladinska
knjiga. 1 zgibanka
1976. V cirkusu : pobarvanka. Ljubljana : Mladinska knjiga. 16 str.
1978. Na papirnatih letalih : poezija za otroke. Ljubljana : Mladinska knjiga. 32 str.
1978. Mlada Breda : pravljica. Ljubljana : Mladinska knjiga. 16 str.
1980. Lokomotiva. Ljubljana : Mladinska knjiga. 1 zgibanka (8 str.)
1981. Leteča hišica : pravljica. Ljubljana : Mladinska knjiga. 28 str.
1981. Ta roža je zate. Ljubljana : Mladinska knjiga. 73 str.
1982. Kočija. Ljubljana : Mladinska knjiga. 1 zgibanka (8 str.)
1985. Bridka Ludvikova bitka. Ljubljana : Mladinska knjiga. 32 str.
1990. Hiša. Ljubljana : Domus. 36. str.
1990. Pesmi, pravljice in igre za otroke. Ljubljana : Emonica. 207 str.
1991. Zakaj in vprašaj. Lenča flenča / Zveza diamantnega čuka. Prizori iz življenja stvar. Ljubljana : Mladinska knjiga. 118 str.
1991. Modrost kralja Salamona. Ljubljana : Mladinska knjiga. 20 str.
Razno
1999. Eseji, spomini in polemike. Zbirka Dane Zajc v petih knjigah. Ljubljana : Emonica. 186 str.
1999. Intervjuji. Zbirka Dane Zajc v petih knjigah. Ljubljana : Emonica. 167 str.
1999. Argonavti. Ljubljana : Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov. 26 str.
Umestitev drame Voranc v ustrezno obdobje
Dane Zajc, avtor drame Voranc, v svojih intervjujih vseskozi poudarja nesmiselnost kritike in predalčkanja literarnih del. Strogo je tudi proti ustaljenemu prezentiranju literarnih del v šoli, kjer gre za obnavljanje del na sto in en način, čeprav se to v zadnjih letih v učnem načrtu spreminja. Pravi, da se mu zdi nemogoče, da morajo otroci delati obnove njegovih pesmi in iger, ker kaj takega niti sam ne bi mogel narediti, trdi Zajc. Je proti temu, da bi njihove glave posiljevali s tistim, kar je bilo namenjeno prebujanju prostosti, kar je bila njegova nevsiljiva poslanica človeštvu.
S tem se razkriva njegov odnos do literature in do tega, čemu je literatura namenjena, najsi gre za poezijo, prozo ali dramatiko. Posledično tudi o kritiki nima najboljšega mnenja, saj meni, da kritiki pišejo skozi dela, ki jih obravnavajo, predvsem o lastnih težavah in razmišljanjih, ki pa so največkrat ideološke narave. Proces se tako nadaljuje in kritiki obravnavajo dela v luči ideologije, ki je takrat prisotna in jih je obsedla, vemo pa, da so ideologije muhe enodnevnice in ne morejo zaobsegati življenja tako kompleksno, kot ga lahko zaobsega umetnost.
To je Zajčeva ponosna drža, ki se ji ne ukloni, kar se gotovo odraža v njegovem brezkompromisnem življenju in delu.
Pri naši obravnavi pa se težko izognemo literarno-teoretskim pojmom, zato bomo dramo vseeno postavili v prostor. Najprej stoji gotovo oznaka, da je to poetična drama, tej oznaki pa Zajc strogo nasprotuje in pravi: "… ponesrečeni izraz, ki je dokončno mahnil mimo takega dramskega pisanja. Poetična drama je namreč nesmisel." (Zajc, 1990, str. 39)
Voranca umešča literarna zgodovina v perspektivovsko dramatiko. Izraz izhaja iz imena revije Perspektive, kjer je uredniška politika težila k objavljanju dramskih del, usmerjenih v drugačne sfere, kot je bila javnost tega vajena do tistega časa. Perspektivovska dramatika se je pričela po letu 1960, v ta krog pa spadajo še naslednji avtorji: Peter Božič, Primož Kozak, Marjan Rožanc, Vitomil Zupan, Dušan Jovanović (Predstave ne bo) in Dominik Smole (Antiona). Znotraj tega pojma pa se pojavi že prej omenjen in od Zajca zanikan pojem poetična drama. Osnovna karakteristika za poetično dramo je verzna struktura dramskega besedila, ni pa nujno, da je verz sinonim za poetično. Tudi drame v prozi so lahko poetične in prenekatera drama v verzih je nepoetična.
Pomembno je vedeti, da verz ni nujno vklenjen v metrične sheme, Zajc se opira na ritmični princip poezije Bližnjega vzhoda.
Za vse avtorje poetičnih dram je značilno, da so posvetili precejšnjo pozornost besedilu, medtem ko je zanimanje za mizsnsceno skoraj popolnoma nično. Mizanscena je gledališki izraz, ki pomeni razporeditev igralcev v prostoru in podrobno določitev gibanja, govorjenja glede na vsebino in idejo dela. Mizanscene Zajc v Vorancu ne določa konkretno. Vse je bolj ali manj prepuščeno bralcu in predvsem režiserju, ki postavlja dramo na oder. Didaskalije so omejene na najnujnejše, drame pa nimajo izrazitega zunanjega dogajanja. Tako postane odrski prostor povsem brez pomena. "V svojih igrah ne predpisujem prostorov, časov, kostumov, pohištva. Didaskalije sem položil v tekst, če se mi jih zdi potrebno omenjati. Tudi ne zapišem 'se mu približa', ker se mi zdi da igralec sam natančno ve, kdaj so potrebna približevanja in oddaljevanja. Je pa seveda samo po sebi razumljivo, da pristajam na uprizoritvah na drugačne načine, kot sem si jih sam zamislil, čeprav je včasih nekoliko huda, včasih pa je tudi zmagoslavna ta drugačnos
t." (Zajc, 1990, str. 160-161)
Dramsko dejanje
Dramska fabula
Gre za mračno pripoved o slovenskem kmetstvu; Kmet Voranc brani svojo kmetijo pred raznovrstnim zlom in nesrečami; najhujše pa je tisto, kar prihaja nadenj kot strašne nevihte in je povezano z vojno; vojno na umiranje in izumiranje, ki se pokriva z izginjanjem Vorančevega rodu; nerazumevanje s sinom Jernejem ima tragične razsežnosti. Jernej je švercer, skrivač in dela za vse strani, krade. Sosedu Žagarju je ukradel konja; glavnina drame se odvija kot sledenje obeh moških konjskemu tatu; ko se izkaže, da je tat Jernej, ga oče ovadi Nemcem. Voranc zelo trpi, trpljenje pa se kaže v njegovi govorici.
Ko Voranc in sosed Žagar iščeta sledi za ukradenim konjem, se v Vorančevi zavesti, kot retropektiva, ponavljajo dogodki iz njegovega življenja; gre za eno samo dolgo vrsto mučnih in žalostnih pripetljajev. Najbolj dramatičen del se zgodi v tretjem dejanju, ko se Žagar in Voranc prepirata, kdo bo šel po Nemce, v hiši, kjer sta našla konja, pa se Jernej ljubi z žensko. Zgodi se najava, Voranc se vrne domov, pove ženi, kaj se je zgodilo, ta ga prekolne, Voranc pa je vdan v usodo.
Dogaja se v času, ko se stare vrednote (delo, poštenje, čast) sesedajo, nove pa še niso izoblikovane. Življenje poteka od žetve do žetve, skorajda od danes do jutri, obenem pa je to še čas vojne, ko se sprejemajo usodne odločitve, od katerih mnoge prinašajo smrt.
Edinole privezanost na zemljo ohranja ljudi statične in vdane v usodo.
Igra je sicer časovno in krajevno precej natančno opredeljena, kar je svojevrstna Zajčeva posebnost (glej o pomenu didaskalij v prvem poglavju), vendar igra svoje realno okolje zapušča, tako da se baladna pripoved o žalostnih dogodkih na hribovski kmetiji med drugo svetovno vojno razširi na vseobsegajočo podobo sveta. S tem je v Vorancu upodobljena stiska človeka med in po vojni, njegova razklanost med notranjim in zunanjim, spregovorjeno je o slehrnikovi identiteti, izvoru, tujstvu, o strganih popkovinah, povezanosti družine in njene razklanosti, spregovori o samoti in sovraštvu.
Tako na kmečkem ozadju zasije tragedija.
Pripovedljivo in nepripovedljivo; zunanje in notranje dejanje v drami
Kot sem zapisal že v poglavju Umestitev drame Voranc v ustrezno obdbje, je zunanjega dogajanja bore malo. Zunanje in pripovedljivo je zgolj sledenje konjskemu tatu, kot zunanje dogajanje lahko navedem tudi vložke v drami, ki nam kažejo dejanja oseb, ki niso prisotne na odru, temveč so se dogodki že zgodili v neki nedefinirani preteklosti. To so dejanja Murovčana, prepiri med Vorancem in ženo Nežo, družinski pripetljaji iz preteklosti, Murovčanovi pogovori s Simonom, Murovčanov spolni stik s Katro, delno razkritje njegove preteklosti in njegovo kasnejše življenjsko spoznanje o smislu in nesmislu bivanja.
Horizontalni akcijski red v drami
Glavni protagonist v drami je Voranc, ki je lahko hkrati antagonist, saj se bojuje s samim seboj odkar se je poročil z Nežo, ki mu posledično predstavlja družino v širšem smislu. Oklepa se starih vrednot, hkrati ne posluša žene, ki mu hoče dobro ali pa vsaj teži k spremembi, hoče, da bi se odlepil od navezanosti na zemljo in na starše, s katerimi je sicer v sporu. Zunanje dogajanje je lahko odraz notranjega. Glavni predstavnik novega pa ni le Neža, temveč sin Jernej, ki radikalno zanika obstoječ vrednotni sistem in se poslužuje svojih prepričanj.
Osnovne lastnosti dramskega dejanja
Enotnost dejanja
Konflikt in problem drame izhajata iz iste ideje drame: kako rešiti notranji problem, kako eksistirati v novem svetu, kako najti novo pot. Dejanje poteka v dveh linijah. Prva je Vorančeva; iskanje poti in smisla ter ustvarjanje in sprejemanje novih vrednot, drugo linijo ustvarjajo stranske osebe, ki predstavljajo realnost, živijo nov svet in se ga zavedajo.
Verjetnost dejanja in motiviranje dramskega dejanja
Logično vezánje dogodkov v dramskem dejanju poteka v dveh smereh, v smeri nazaj, kar imenujemo motiviranje - vsak dogodek v drami mora imeti nek vzrok, mora biti motiviran; in v smeri naprej - vsak dogodek v drami mora imeti nek namen, smoter. Verjetnost dejanja in pripravljanje dejanja, kjer gre za neke vrste predhodno motiviranje dejanja, ki se bo šele zgodilo. Vsak bodoči dogodek v drami je treba namreč pripraviti tako, da se ne bo zdel samo verjeten, marveč tudi pričakovan.
Drama Voranc je zgrajena tako, da si dogodki posledično sledijo; dogajanje se razvija naprej, torej dogajanje teži h končnemu smotru, čeprav je dogajanje bolj nótranje kot zunánje. To pomeni, da se notranji napredek kaže tudi v zunanjem dogajanju in v končni rešitvi. Dejstvo je tudi, da so dogodki glede na zgradbo skorajda pričakovani, ne samo verjetni, kar dramo le še bolj približa občinstvu ali pa bralcu.
Nasprotnost in protislovje dejanja
Kontrast ima pomembno vlogo, saj tvori problem drame - iskanje novega vrednotnega sistema, eksistenca posameznika v množici. Kontrasti so opazni na vseh ravneh, tako med notranjim kot med zunanjim bojem v Vorancu, prav tako med dejanji in razmišljanji. Kriza v eksistenci je tako pričakovana in nujna, saj le s popolno združitvijo notranjega sveta lahko junak prične graditi nov svet, tega je vsekakor sposoben, je dovolj močan in ima v sebi dovolj življenjske energije. Junak se je torej sposoben spopasti z ontološkim problemom.
Dramska motivika
Glavni motivi
Glavni motivi so: bivanjska stiska, neskladja notranjega z zunanjim, ideološki preobrat, motiv odločanja in določanja ontoloških okvirov Voranca.
Stranski motivi
Stranski motivi dopolnjujejo glavni motiv in pomagajo zapletati in razpletati dogajanje. Tu gre predvsem za motive dejanj stranskih oseb in preteklih dogajanj; spori s starši, Murovčanov pobeg, njegovo srečanje s Katro in razkritje zavrte spolnosti ter poskus samomora; nadalje so tu še dejanja iz preteklosti, ki so vplivala na sedanje dogodke: pogovor v družini, Jernejev govor, prepir med Vorancem in Nežo.
Situacijski motivi
Neskladje med Vorancen in zunanjim svetom, razhajanje med očetom in sinom, neskladja med notranjim in zunanjim, med družino in posameznikom, med ideologijo in vrednotami.
Smerni motivi
Dogajanje močno pospeši Žagarjev prihod in pobuda Vorancu naj se pridruži pri iskanju tatu. Če ne bi bilo te vzpodbude, bi Voranc verjetno še naprej živel vsakdan brez hujših pretresov, s stalnim bremenom, pa vendar brez razrešitve. Zaviralno delujejo na potek drame Murovčanova vmešavanja in zgodbe.
Dramski karakter
Dramska oseba ali karakter v drami ter odzivnost karakterja na okolico in na samega sebe
Po Aristotelu mora imeti junak tragedije dober srednji značaj, se pravi, ne sme biti povsem kreposten, povsem popoln, ker bi tak ne mogel povzročiti svoje nesreče, imeti mora neko značajsko pomanjkljivost, ki mu v odločilnem trenutku zatemni razsodnost. Toda junak ne sme biti namerno hudoben, ker bi tak ne mogel v bralcu, gledalcu, zbuditi sočutja in strahu.
Osebe so sicer karakterizirane, vendar jih ne smemo gledati le kot človeške individuume, temveč kot tipične nosilce posebnih pogledov na svet oziroma odnosov do okolja, družbe, narave. Človek je tako še vedno odvisen od družbenih dogajanj, vendar je po eni strani individualiziran, po drugi pa nemočna igrača naključij in usodnosti. Nosilci dramskega dejanja tudi niso več izjemni ljudje niti tipični predstavniki družbenih razredov, temveč povprečni mali ljudje.
Glavna oseba oz. karakter v drami je Voranc. Opisoval sem ga že v prejšnjih poglavjih, tako da širši opis ni potreben. Je torej človek na razpotju, človek v precepu zaradi postavljanja novih vrednot in idealov v drugem planu.
Njegova žena Neža je že prešla fazo iskanja in je uverjena kaj si želi in kaj bi bilo potrebno storiti, sin Jernej je tudi že sprejel svoj modus vivendi in se je predal uživaškemu življenju na robu zakona. Sosed Žagar je klen gospodar, ki mu je mar pravica in se ne ukvarja z ideološkimi preprekami.
Murvčan je opisovan kot asket, ki je sprejel svojo usodo. V resnici pa beži pred samim seboj in pred družbo, ki ji ni kos. Pravijo, da je kriv uboja matere in da je hotel postati duhovnik, vendar ostaja njegovo življenje zavito v skrivnost. Kasneje, ko ga radoživa Katra pripravi do uživanja v spolnosti, katero je striktno odklanjal oziroma se je bal biti sam z žensko, pa spozna, da življenje le ni tako pusto in sivo in se mu povrne smisel v življenje, čeprav je bil še prej potreben poskus samomora. Spoznal je torej, da smisel je.
Dramski govor
Dramski govor je v Vorancu zelo pomemben dejavnik, saj prek dialogov in mnogih monologov, ki imajo funkcijo notranjega poglobljenega razmišljanja ali pa služijo kot retrospekcija in so izrazit element notranjega dogajanja, na katerem celotna drama temelji, ker zunanjega dogajanja je namreč izjemno malo; tako spoznavamo osebe in njihove značajske poteze, ki jih lahko prenesemo na širšo javnost.
Prevladuje pogovorni dialog, v nekem dialogu se celo zgodi, da osebi govorita ena mimo druge, brez da bi se tega zavedali. Vsaj tako se zdi, globlje pa se skriva namerno prikrivanje sumljive tematike in prikrivanje preteklosti.
Bojni dialog se pojavi le v vrhu drame, ko se Voranc in Žagar pregovarjata, kdo bo šel po Nemce, drugače ni veliko uporabljan.
Tehnika drame
Drama je grajena sintetično, za to dramsko tehniko je značilno, ni odveč, če ponovim, da se dramsko dejanje skoraj v celoti razvija pred gledalci oziroma bralci. Le malo dogodkov je, ki povzročajo potek dejanja in se o njih samo pripoveduje. Sintetična tehnika je torej že v osnovi bližja sodobni poetični drami.
Gradnja dejanja v drami
Drama je zgrajena iz treh dejanj, v vsakem se nadaljuje rdeča nit, poleg te pa se vedno pojavi še nova stranska oseba in njena zgodba ali pa se zgodba nadaljuje iz prejšnjega dejanja na novem nivoju.
Razpostava ali ekpozicija: bežen opis prizorišča in takojšen dramatičen vstop s prepirom med Vorancem in Nežo ter prihod Žagarja. Vmes je vpletena še Murovčanova zgodba, tako preidemo in medias res.
Sprožilni element ali začetni konflikt: odločitev Voranca, da bo šel z Žagarjem po sledeh tatu.
Vrh dejanja: odločanje Žagarja in Voranca o tem, kdo bo najavil Jerneja Nemcem.
Peripetija in glavni preobrat: Vrnitev Voranca domov in še zadnji pregovori z ženo Nežo o smisli in nesmislu dejanja.
Katastrofa ali iztek dejanja: Voranc se vda v usodo in se zlije z okolico.
Enotnost dejanja, kraja in časa
Dramski prostor je dokaj skop in ni razgiban, saj je že sama zasnova dogajanja dokaj minimalistična in stacionarna, zunanjega dogajanja je malo in zato dramski prostor kot tak nima posebnega pomena, čeprav znatno prispeva k samemu vzdušju. Drama je bila premierno uprizorjena 16. 1. 1980 in je postala gledališki dogodek leta, predstavo je režiral Mile Korun. Zanimiv je pristop k scenografiji v tedanji uprizoritvi, ker je na enem samem prostoru upodobljen tako gozd kot soba, dva prostora, kjer se drama odvija, vse je bilo pospremljeno s svetlobnimi efekti, osebe pa se bile dokaj statične in so se pogovarjale enkrat z levim, drugič z desnim sogovornikom, kot pač zahteva besedilo, tako ni bilo več pomembno, kaj je zgoraj, kaj spodaj, kaj je bilo prej in kaj kasneje.
Dramski jezik in slog
Jezik drame je zelo zanimiv, saj strogemu knjižnemu jeziku tu in tam Zajc pridane neknjižne pogovorne izraze, mnogokrat gre tudi za vulgarno izražanje.
Sicer je jezik čustveno notranje nabit, odraža stanje oseb, stavki so dolgi in se prelivajo v pesemske ritme. Tako je jezik v funkciji razpoloženjskih stanj oseb. Murovčan, naprimer, izreče vprašanje za vse ljudi: "Ja, le kje, le kam, le kako, krvav križan duš?" Tako jezik na trdi realni pogovorni osnovi ostaja kratek, odrezav in zasopel, poln hlastanja in prehitevanja misli, v pesemski dikciji pa je razvezan, močno privzdignjen tudi v arhaizirano besedišče. Daljši samogovori dobivajo funkcijo vloženih pesmi. Zajčeve osebe izhajajo iz vsakdanje govorice, ki jih gradi kot vsakdanje osebe iz mesa in krvi. Jezik je tako razplasten in poetično sugestiven.
Literatura
" T. Kermauner: Trojni ples smrti. Ljubljana: DZS, 1968.
" J. Koruza: Slovenska dramatika od začetkov do sodobnosti. Ljubljana: Mihelač, 1997.
" V. Kralj: Dramaturški vademekum. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984.
" D. Zajc: Intervjuji z Danetom Zajcem. Ljubljana, Emonica, 1990.
" D. Zajc: Igre. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1989.
" J. Pogačnik …[et al.]: Slovenska književnost III. Ljubljana, DZS, 2001.
" http://www.ned.univie.ac.at/html/lic/Slovenscina/Knjizevnost_Slovenscina/Avtorji/Zajc,_Dane/Primarna_bibliografija.html
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
