1. UVOD
V seminarski nalogi vam bom predstavila novelo Poslednji dnevi Štefana Poljanca, ki je delo našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Kasneje bom obdelala temo, motive, snov, zunanjo in notranjo formo ter še vprašanje opredelitve dela med povestjo in novelo.
2. POVEST POSLEDNJI DNEVI ŠTEFANA POLJANCA
2.1. NASTANEK IN PRVA OBJAVA
Ta "literarna povest", kot je bila označena v prvi objavi, ali "satiričen essay", kot jo je Cankar v enem izmed pisem poimenoval sam, je nastajal s presledki, nekaj več kot leto dni.
Prva štiri poglavja so bila v uredništvu "Ljubljanskega zvona" že v začetku junija 1905, konec pa je Cankar odposlal zadnje dni junija 1906.
Urednik je začel povest objavljati, četudi še ni imel vsega rokopisa v prvem zvezku novega letnika (1906) in tam je zdržema izhajala do avgusta, ko sta bili natisnjeni zadnji poglavji.
Okrog Štefana Poljanca je bilo veliko zapletov, ne toliko v uredništvu samem kakor pri lastnikih in sodelavcih revije. Povest ima kakor je avtor nekajkrat priznal in tudi poudarjal avtobiografske osnove, četudi zelo svobodno oblikovane, in tako je marsikdo iz kroga njegovih znancev iskal tudi svoj portret v tem delu, ki je na mnoge znane ljudi res skorajda s prstom pokazalo.
Že v prvem pismu uredniku, s katerim je avtor pospremil začetna štiri poglavja je obljubil še šest nadaljnjih poglavij. Ta poglavja je kasneje obljubil tudi v junijskem pismu, v katerem pravi, da jih bo poslal do konca meseca. Vendar je napisal le pet nadaljnjih poglavij in šele konec oktobra poslal nadaljevanje, ne pa še zaključnih delov povesti. Želel si je tudi slišati Zabašnikovo sodbo o povesti.
Tako je v začetku decembra poslal nadaljnja štiri poglavja, manjkal je še samo zaključek, ki ga je obljubil po novem letu.
Decembra je Zabašnik ustregel avtorjevi želji in odposlal mnenje o povesti. "Narodne tiskarje" je najbolj motil del, ki je kazal na Aškerca, zato ga je Zabašnik skušal popraviti, tako, da je dejstva postavil v preteklost, toda tudi to ni bilo dovolj za tiskarje. Prvi del povesti je izšel brez tehle stavkov:
"Poznam politika, ki je drugače spodoben človek in ki je ljubil svoj narod - zdaj pa je premožen in sedi na svojem nekdanjem požrtvovalnem rodoljubu, kakor bolnik na stranišču.
Tudi poznam gospoda, ki je bil nekoč pesnik - danes hodi po Ljubljani, navdušen je in brada mu raste."
Ko je Cankar prebral januarski zvezek Ljubljanskega zvona je menil, da je povest "spakedrana" in je bil močno užaljen. Tako so še sledila razna nasprotja in dileme. Zaključek povesti je Cankar poslal 29. junija 1906, z željo, da bi bila natisnjena avgusta.
Urednik je ravnal proti pisateljevi volji edino pri začetku povesti in to iz upravičenih razlogov, ki jih je tudi razložil, vse naprej pa je delo izhajalo po pisateljevih željah in po poglavjih:
˘ 1. zvezek januarja ( 1. poglavje in del drugega)
˘ 2. zvezek februarja (konec 2. poglavja)
˘ 3. zvezek marca (3. poglavje)
˘ 4. zvezek aprila (4. poglavje)
˘ 5. zvezek maja ( 5. poglavje)
˘ 6. zvezek junija ( 6. poglavje)
˘ 7. zvezek julija (7. poglavje)
˘ 8. zvezek avgusta (8. in 9. poglavje)
Med besedilom povesti Poslednji dnevi Štefana Poljanca v Ljubljanskem zvonu in med ponatisom v Krpanovi kobili (1907) je ena sama bistvena razlika, gre za dva stavka, ki sta bila v "Zvonu" črtana v knjigi pa zopet dopisana.
( povzeto po opombah Dušana Moravca, v Zbranem delu 15.).
2.2. JE DELO POVEST ALI NOVELA
Za Poslednje dneve Štefana Poljanca se pojavlja več poimenovanj, ta pa so literarna povest, satirični essay in novela.
Veliko literarnih teoretikov uporablja izraz povest, toda če delo primerjamo z značilnostmi povesti in značilnostmi novele, ugotovimo da ima delo več značilnosti zadnje in da je delo dolga novela, v njej je viden dramski trikotnik z zasnovo (predstavitev Poljanca in njegovih družinskih razmer), zaplet v stopnjah (odločitev za svojo življenjsko pot, odhod od doma, spoznanje da ga dogodki in čas prehitevata), vrh (odločitev, da bo postal nov človek), razplet (Valentinova smrt, neuspešnost spreobrnitve v novega človeka in samomor) ter zaključek ali sklep, ki je presenetljiv ( njegova zapuščina je "razprava o impresionizmu v noveli"), po notranjem stilu je dramatična, motivika je strnjena, kakor tudi notranji ritem.
Motivika je v noveli lahko pretekla ali sodobna, zgodovinska ali vsakdanje človeška, ne pa izmišljena, kakor pri povesti. Novela je avtobiografska, kar pa zagotovo dokazuje, da je motivika realna. Povest je tudi zelo preprosta, dogodki so jasno pregledni, v noveli pa so prepleteni in tudi težje razumljivi.
3.POVZETEK ZGODBE ALI FABULA
V noveli nam Cankar v uvodnem poglavju razloži, da bo opisoval zadnje dneve Štefana Poljanca. Opisuje tudi takratno dobo, nekatere ljudi, za katere meni, da ponavljajo svoje življenje, pravi pa tudi, da njemu ni do opisovanje ljudi, ki so bili pomembni za zgodovino temveč, da lahko tudi nepomembnim ljudem zapiše nekakšen spomenik in da je njegova naloga opisati življenje Štefana Poljanca.
Nato razglablja o pisateljskem opisovanju junakov svojih del. On ne opisuje ljudi, kako izgledajo na zunaj, njemu to ni pomembno, saj opisuje "senco" teh ljudi, njihov značaj in navade. Včasih opiše tudi obleko, če ni preveč nova ali če si jo je človek dal narediti po svojem okusu, kajti tudi ona razodeva človeško dušo. Tako lahko Poljanca v vsaki dobi in tudi na ulici ljudje prepoznajo.
Poljanca opisuje zato, ker je bil med vsemi vrstniki najneznatnejši. Poljanec na svojo dobo nima ne pozitivnega niti negativnega vpliva. Včasih je bil pesnik, toda verzov že dolgo ne piše več.
V drugem poglavju se začne opis njegovih zadnjih dni.
Štefan se s svojo mamo, bratom Jakobom in očetom na vozu pelje po nasuti cesti proti domu. Toda pred mestom mora izstopiti in se po bližnjici odpraviti domov. Družina se ga sramuje saj je njegov brat duhovnik on pa je zanemarjen in brez službe, zato nočejo da se z njimi pelje skozi mesto.
Ko vsi prispejo domov, pogrnejo mizo, se odpravijo h kosilu in v sobi zavlada tišina, saj jih moti, Štefanova prisotnost. Zato se hitro naje in odide. Bratu pošlje pošto v kateri ga prosi za denar, ko pa ga dobi odide s splavarji iz mesta.
Ko prispe v Ljubljano, sreča veliko znancev. Med njimi tudi Kositarja, ki mu pove, da bo tega dne manifest za univerzo in da bo imel doktor Petrin govor. Manifesta se udeleži tudi Poljanec in spoznal je, da pesniki v tej dobi nimajo prihodnosti, zato je stopil na realna tla in se odloči, da bo začel uvažati "praktične razmere",saj to je nova doba, novo življenje in tudi on bo postal nov človek. Obišče tudi svojega prijatelja Valentina in med njima se razvije pogovor o tem, da je včasih bil pesniški poklic spoštovan, danes pa ne pomeni več nič, pomembna so samo trenutna dogajanja, le ta lahko človeka zapišejo v zgodovino. Valentin obžaluje zakaj ni umrl v tistem času, saj bi bil danes spoštovan in zapisan v zgodovini, sedaj pa je nepomemben in to je spoznal v tem času, ko je bolan, in spoznanje je zanj prvo poglavje smrti.
Tudi Poljanec je prišel do spoznanja in prepričan je bil, da je zapisan smrti. Nato je odšel od gospoda Valentina in se je napotil k Matildi s katero je želel preživeti zadnje dni življenja. Ko je odšel je razmišljal o razvoju literature in vesolja. Prenočil je v gostilni. Drugi dan si je poiskal dom in delo ter se odločil, da pojde naslednje leto študirat na Dunaj. Nato sledi pogovor s sostanovalcem in študentom Petrom, v katerem Poljanec vidi svojega naslednika. Temu sledi Valentinova smrt in pogreb, kateri pa je bil proti Poljančevim pričakovanjem velik in bogat. Petrin pa je imel poslovilni govor.
Štefan začne razmišljati o svojem življenju, uvidi, da je izgubil Matildo, ki je sedaj postala Petrovo dekle. Poljanec vse bolj spoznava, da ne bo mogel spremenit sebe in zaživeti kot nov človek. V Petru, ki je opeva Matildino lepoto v svojih verzih vidi svojega naslednik. Zopet sledi pogovor s Petrom, nato pa Poljančev samomor.
Svojo zapuščino zapusti Petru, to je "dolga in dolgočasna razprava o impresionizmu v noveli", ta pa spozna, da mu je s tem zapustil samo žalost.
Na koncu tudi on "uvaža praktične razmere" in napiše razpravo "o muziki v modernih verzih".
3.1. OZNAKA GLAVNE OSEBE
Štefan Poljanec je bil poet, ki se je odločil za individualno, na svetovni nazor staršev nevezano življenje. Zaradi tega je bil zaničevan pri svoji družini in nezaželjen pri vseh takratnih veljakih, kot so Kositar in Petrin.
Ko spozna, da ga doma nimajo radi, da ga je zavrgla celo mati, ki ji je pobožnost edino merilo človekove vrednosti, se napoti v Ljubljano, kjer se po manifestu in pogovoru s svojim prijateljem Valentinom zave realnega življenja in spozna, da je ostal zadaj, v preteklosti, da živi v svetu, ki ni več njegov svet, medtem ko se je dr. Petrin rešil vrtenja v krogu in stopil v "resno življenje" in začel "uvažati praktične razmere". To spoznanje v Poljancu spodbudi težnjo, da spremeni svojo identiteto. "Nova doba, novo življenje, nov človek". Tak je njegov cilj in njegovo prizadevanje. Čimbolj pa se Poljanec podaja v spremembo svoje osebnosti, tembolj spoznav, da ne bo mogel spremeniti samega sebe. Premočna je v njem preteklost, preveč mu je tuj slog dobe, ki človeka navaja k dvojnemu prepričanju, dvojni vesti.
Njegov poskus samoprenovitve propade v obeh smereh, tako v območju odnosov do ljudi (spre s svojo ljubico Matildo), kot do družbe. Poljanec ve, da za njega ni rešitve in življenja. Vidi pa svojega naslednika, mladega študenta Petra, kateri mu prevzame Matildo, toda zaradi tega ni jezen nanj, temveč mu hoče dopovedati, da njegovi verzi nimajo prihodnosti, ker ne živi v dobi, ki ceni pesnike, temveč da so ti prezirani in nepomembni. Zato je bolje zanj, da začne uvažati praktične razmere, če hoče spodobno živeti in ne želi končati tako kot je končal gospod Valentin in tako kot bo končal on.
Poljancu ne preostane drugega kot smrt. Zato naredi samomor.
Štefana Poljanca je pisatelj opisal takole:
"narisal sem podobo Štefana Poljanca že tolikokrat, da ga spozna vsak otrok, če ga sreča na cesti ali v dolgočasnem feljtono. Odkar mi je bil poginil poslednji krat pod neusmiljenimi rokami, se ni čisto nič izpremenil, tudi postaral se ni. Prav tako nemarna, preohlapna in posvaljkana je njegova obleka, prav tako kocinast in splahnel je njegov obraz in njegove oči gledajo prav tako motno in izgubljeno. Čisto tak, kakor sem ga bil predstavil prvi krat nevednemu in nezadovoljnemu občinstvu in kakor je bil v tistih časih, ko je bril iz njega norce rajni Kette."
3.1.1. JE POLJANEC AVTOBIOGRAFSKI LIK
Da ima Poljanec v noveli funkcijo avtobiografskega lika, je nesporno. Za tako njegovo razumevanje govori že prizadevanje, ki umetnika v celoti zaposljuje v zadnjih dneh njegovega življenja, težnja, da spremeni svoje razmerje do najbližje okolice in do socialnega dogajanja v domovini. Na dveh , treh mestih pripovedovalec celo sam pokaže na avtobiografski značaj junaka, npr; v šestem poglavju, kjer pravi, da mu je Poljanec "izmed vseh ljudi na svetu najbližji človek" in v devetem ali zadnjem poglavju, kjer drugače pove podobno misel, ko prizna, da je Poljanec "lupina" in manj kot "lupina", zgolj "ime", ime za nekoga drugega, če ne kar za pripovedovalca oz. pisatelja samega. Poljanec v noveli sicer ne obnavlja empiričnega življenja pisatelja, posreduje pa njegov pogled na vlogo umetnika v družbi in v odnosih do sočloveka. Pripovedovalec v noveli trdi, da gre za "dokument tiste zelo kratke dobe, v kateri je živel med mnogimi drugimi tudi Štefan Poljanec", za dokument časa, "ko je začela temneti zvezda nacionalne
in liberalne romantike", zdaj je ta doba za zmeraj pri kraju.
V korespondenci pa lahko zasledimo, da Cankar novelo označuje skoraj z istimi besedami, ko pravi, da je z novelo in z njenim glavnim junakom "zaključil dobo, ki mi je dala toliko opravila v vseh mojih delih".
(povzeto po Bernikovi Tipologiji Cankarjeve proze
3.2.. OZNAKA OSREDNJIH MOŠKIH LIKOV
˘ Poljančev brat Jakob
Bil je zgled za družino in takratno družbo, saj je bil duhovnik, mama je bila nanj zelo ponosna in tudi drugim družinskim članom je bil v velik ponos. Moti me njegovo obnašanje do Poljanca, katerega je zelo zaničeval in preziral, kar se za duhovnika ne spodobi, saj bi moral pomagati obubožanemu bratu, ne pa ga zaničevati in črniti pred drugimi ljudmi. Jakob je bil tudi zelo zvišan in nase zelo ponosen.
˘ gospod Valentin
Poljančev prijatelj in vzornik ter tudi Poljančev duhovni brat, ki je bil nekoč mučenik in poet, toda njegova knjiga se ni prodajala, samo stala ga je veliko denarja. Ko je bil mlad je imel veliko pomembnih prijateljev, ko pa je zbolel je ostal sam, obiskal ga je samo Poljanec, kateremu je velikokrat pripovedoval o svojem nesrečnem življenju. Želel si je, da bi umrl v dobi, ko so bili še mučeniki in poeti cenjeni, ne pa sedaj, ko je postal tako nepomemben za zgodovino.
˘ Peter Novljan
V njem je Poljanec videl svojega naslednika v tem zmotnem življenju. Bil je njegov sostanovalec, kasneje pa mu je prevzel ljubico. Bil je Poljančev zaupnik v zadnjih dneh, zato mu je Poljanec zapustil svojo zapuščino. Z njim se je pogovarjal tudi usodnega dne, ko je naredil samomor. Peter je bil pesnik in je pesnil verze o Matildini lepoti kakor mnogi drugi pred njim, med njimi tudi Poljanec. Bil je trmast in Poljančevih predlogov ni poslušal ter je vztrajal pri svojem ter tako resnično postal Poljančev naslednik.
3.3. OZNAKA OSREDNJIH ŽENSKIH LIKOV
˘ Matilda
Bila je Poljančeva ljubica in zaradi nje je Poljanec prelil veliko solza. Toda, ko se je vrnil v Ljubljano in je hotel zaživeti drugačno življenje z njo ter ji ni več zlagal verzov in izpovedoval ljubezni je bila zalo razočarana ter se je podala v naročje Petru.
˘ Poljančeva mati
Sramovala se je lastnega sina, sama je pravila, da ima pol sramote, to je Poljanec in pol časti, ki pa jo je njej predstavlja sin Jakob, kateri je bil duhovnik in ji je predstavljal njeno edino merilo človekove vrednosti - pobožnost.
4. SNOV, TEMA, MOTIVI
˘ SNOV: vzeta iz realnega življenja (Poljančevo življenje)
˘ TEMA: problem pesnikov in poezije,
˘ MOTIVI: nepomembnost pesniškega dela (Valentin je bil pesnikin ni pomemben za zgodovino ter ostane sam, Poljanec je pesnik in ostane nepomemben, tudi Peter Novljan je pesnik ,ki ni pomemben za zgodovino), motiv minljivosti človeškega življenja in pesništva, motiv ljubezni, trubadurstva, družinskih odnosov, propadlosti, smrti.
˘
5. ZUNANJA FORMA
" Zunanja zgradba:
Novela je sestavljena iz devetih poglavij, kompozicijsko pa zgradba razpade v štiri dele:
-prvi del (1. poglavje) avtor nam razodeva o čem bo pisal in opisuje dobo, ter kako literati izbirajo junake za svoja dela.
-drugi del (2. poglavje) opisuje njegovo družino in odhod od doma
-tretji del (od 3. do 8. poglavja) prikazuje življenje v Ljubljani ter njegovo spoznanje in smrt Valentina
-četrti del (9. poglavje) opisuje njegov obup, ki ga pahne v smrt.
" Zunanji stil ali jezikovni slog in jezik
Cankarjev slog v pripovedni prozi je novost v primerjavi s slogom v slovenskem slovstvu prejšnjih obdobij. Cankar je v skladu s poetiko nove romantike dal slogu izrazito subjektivno barvo s tem ,da je vanj uvedel močne čustvene sestavine. To je dosegel tako, da je v prozo uvajal sredstva pesniškega jezika; pridevnike, metaforiko in ritem. Med tem, ko je v realistični prozi uporabljal samo razumske ali nazorne pridevnike, ki so označevali lastnosti stvarnih pojavov, ki označujejo predvsem čustveno in razpoloženjsko ozračje, ki ga zbujajo v človeku. Metaforike se je realistična proza izogibala. Cankar jo je uvedel v prozni jezik v oblikah komparacije, personifikacije ali metaforičnih pridevnikov. V delu opazimo imresionistični tip tega stila saj je delo oprto na stvarno snov, ta pa je podana v impresionističnih podobah, ima zelo malo razumskih prvin, prevladujejo nazorne predstave s številnimi pridevniki, spremlja jih močen čustveni ton. Ta je predvsem razpoloženjski. Metaforike je v tem slogu razmeroma malo.
" Retorične figure
-arhaizmi (bolest, raka, čep, …)
-primer ali komparacija (videl je v njem obraz, kakor v veliki daljavi)
-okrasni pridevki (genljive stvari, velika radovednost, zguban obraz…)
-poosebitev (žalostinko zapelo njegovo srce, življenje pojde…)
6. NOTRANJA FORMA
" Literarna zvrst: novela
" Pripovedovalec je avktorijalni, saj dogajanje in usode junakov spremlja z razlagami in komentarji, se obrača na bralca, pri tem pa ima nad dogodki ves čas pregled. Zgodbo pripoveduje iz izkustva oziroma iz osebnega življenja.
Toda, ko se Poljanec odloči za spremenitev lastne osebnosti, se pripovedovalec oddalji od njega. Zlitje z likom umetnika in hkratno oddaljevanje od njega je nasploh najbolj opazna struktura posebnosti novele.
Ko na primer pripovedovalec predstavi Valentina in ga označi kot narodnega mučenika, ker je nekoč trpel za narod in svoje prepričanje, skeptično pristavlja: "Jaz ne vem in tudi Štefan Poljanec ni vedel, če je bilo takrat res toliko mučenikov na svetu in če je bil gospod Valentin med njimi". Pripovedovalec se v tem prizoru ne istoveti s Poljancem, saj ne govori v imenu obeh hkrati, temveč imenuje ločeno enega in drugega, čeprav se oba strinjata, ko dvomita o narodnih mučenikih.
Ali, ko Poljanec obišče svoje dekle in pripovedovalec s kretnjo suverenega ustvarjalca za kratek čas zadrži junaka pred vrati njenega stanovanja, saj bi bilo za zgodbo "škodljivo", kakor pravi, če bi brez "nadaljnjih besed odprl duri in sunil Poljanca v izbo".
" Dogajalni kraj: začetek novele se dogaja v Poljančevem rojstnem kraju, kasneje pa v Ljubljani, v Cukrarni.
" Dogajalni čas: ni natančno določen, vemo pa, da je to v času, ko so se v Ljubljani pojavile zahteve po svoji univerzi.
" Notranji stil: v noveli zasledimo dva različna stila in sicer epičnost in liričnost. Prevladuje epičnost, liričnost zaznamo pri Valentinovi izpovedi in kasneje pri Poljančevi.
7. LITERATURA
Franc Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva V, 1970
France Bernik,Tipologija Cankarjeve proze, 1982
Janko Kos, Očrt literarne teorije, 1994
Janko Kos, Pregled slovenskega slovstva
Zadravec, Slovenska Književnost
Cankar, Zbrano delo 15, 1972
Ivan Cankar, Krpanova kobila, 1907
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
