Uvod
Nekaj o Slavku Grumu
Živel je od leta 1901 do 1949 in medtem napisal več dramskih in drugih besedil. Med najpomembnejše drame sodijo: Pierrot in Pierrete (1921. Lansko leto je bila po dolgih letih uprizorjena v Mariboru.), Trudni zastori (1924), Upornik (1927) ter Dogodek v mestu Gogi, ki je bila napisana leta 1930. Napisal je tudi nekaj nastavkov za druga dramska besedila, ni pa jih nikoli dokončal, saj je mnogokrat pisal na mah. Ko je dobil idejo, jo je hotel takoj udejanjiti, zato je nepretrgoma pisal, nato pa je končni izdelek korenito korigiral. Grum je tudi dejal, da je imel mnogokrat težave z navdihom, ker ga večino časa ni imel, a ko mu je misli prešinila ideja, ga je okupirala do popolnosti. Pisal je tudi črtice, ki so delovale kot drobne študijske skice. Naj omenim le: Podgane, Mansardo in Zločin v predmestju. V njih je zaslediti atmosfero, ki je kasneje dograjena v Dogodku v mestu Gogi.
Med študijem medicine na Dunaju, se je v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja seznanil s Freudovo teorijo osebnosti in s psihoanalizo, ki naj bi po njegovi presoji odpravila vse utvare o človekovi veličini in sreči. Grum priznava splošno krizo zavesti povojne Evrope, zato ima psihoanalizo sicer za znanstveno odkritje, ki pomaga pojasniti mnoga na videz nerazumljiva človekova dejanja, ni pa bil slep pristaš Freuda.
Umestitev v literarno obdobje in teme ekspresionistične dramatike
V roku dvajsetih let je na slovenskem nastalo okrog trideset dramskih besedil, ki vsebujejo značilnosti ekspresionizma. Avtorji, ki sodijo v to kategorijo so: Stanko Majcen, Ivan Pregelj, Miran Jarc, Slavko Grum, Angelo Cerkvenik, Alojzij Cemec, Anton Leskovec, Fran Lipah, France Bevk, Milan Fabjančič. Bartol Štante, Bratko Kreft, Rudolf Golouh, Ivan Mrak in Makso Šnuderl.
Besedila, ki so jih napisali omenjeni avtorji, se delijo v šest skupin, ločujejo pa se po zasnovi tragike.
1. V vojni nravno travmatiziran človek (protivojna drama)
2. Intelektualec, razpet med etično/emocionalno in pragmatično/racionalno. (razdvojeni humanist)
3. Posameznik hoče določiti svoj jaz nasproti skupnosti. (nepomirljiva bregova)
4. Drama bogo-človeka in človeka-boga. (eros in religija)
5. Boj med spoloma.
6. Freudistična zasnova tragične bitnosti. (trn podzavestnega)
Slavko Grum spada v zadnjo kategorijo, ki se ukvarja s podzavestnim, z vprašanjem človeka in z vprašanjem spolnosti in spolno zavrtih frustracij, ki izhajajo iz človekove podzavesti.
Dogodek
Kratek povzetek zgodbe
Hana se po nekaj letih vrne v domači kraj, na katerega pa ima slabe spomine, saj je bila v mladosti posiljena s strani Preliha, hišnega pomočnika. Podobno spolno izkušnjo je imelo še nekaj ženskih likov, nihče pa o tem odkrito ne govori.
Ko se Hana končno prikaže v domačem kraju in se pripravlja na slavje, jo vseskozi kljuva podzavest, ki jo opominja, da se bo nekdanji posiljevalec gotovo vrnil. Svoje težave si ne upa povedati nikomur. O tem sicer govori s Terezo, a na tak način, kot da se je to zgodilo neki drugi ženski, in o tem tako razpravljata posredno o Hani, čeprav se Tereza tega ne zaveda. Kot je Hana pričakovala, se nekdanji posiljevalec, Prelih, res vrne in jo zopet hoče posiliti, vendar se Hana upre in ga trešči po glavi s trdim predmetom, svečnikom. Misli, da ga je ubila, vendar je Prelih živ, kar se izkaže pozneje. Prekiha odstrani iz hiše Hanin oboževalec Klikot. Zjutraj se na mesten hribu kadi, zato Gogovci mislijo, da se je končno zgodil dogodek, gre pa le za imitacijo velikega požara, zgorelo je namreč le nekaj desk.
Pelih in Hana se ponovno srečata, a gre za drugačne okoliščine, v mestu ni nič novega, življenje teče dalje.
Vzrok za nastanek drame
O samem nastanku ni veliko podatkov, je pa Grum navedel nekaj okoliščin, ki so vplivale na rojevanje ideje in končni produkt.
Kot prvi navdih mu je služilo vprašanje nekega dekleta: "Ali vas ne bi moglo biti sedaj groza, če bi zdajle naenkrat doli na ulici vzniknil šepajoč korak, ki bi potem obstajal in se ne hotel prenesti dalje?" Prva pobuda je bil torej šepajoči korak, nekakšen zvočni učinek popačenega in patološkega elementa na umetnikovo zavest. Šepajoči korak je porodil nadaljnje asociacije o duševni zgradbi mestnih ljudi, postal je odskočna deska za prikaz določenega življenjskega tipa ljudi. Šepavec je prerasel v simbol za duševno stanje mestnih ljudi.
Omenim naj še, da je bil Grum do smrti zasvojen z morfijem, delal pa je v psihiatrični bolnišnici, in v nekem intervjuju je dejal, da mu je največji užitek strmeti v bolnikove blodne oči in grebsti po njegovi zavesti. To naj bo še en dokaz, kako rad se je Grum ukvarjal s psihologijo človeka, če nam je znan ljudski rek, da se oči ogledalo človekove duše.
Na nastanek je vplivalo še eno pomembnejše doživetje. Herbert Grün navaja: Bežen pogled na nepomembno, spakljivo smešno risbo, ki prikazuje v neizvirnih potezah, kakršne so značilne za slikarje družinskih mesečnikov, neko večnadstropno stanovanjsko hišo v prerezu, da se vidijo prizori po raznih sobah - pogled na to risbo je zbudil spomine na deško oprezovanje pod malomestnimi okni. Morda je bil to le preblisk za konstruiranje dogajanja na odru. Ta bežen pogled na risbo je torej najverjetneje prebudil idejo za primeren dramski prostor.
Poleg vseh omenjenih dražljajev, ki so vplivali na nastanek Goge, naj omenim še Ibsenove Strahove, iz katerih je povzemal Grum. Teh "kopij" se Grum nikakor ni sramoval, saj je jasno poudaril, da si je del drame celo izposodil iz neke Zolajeve novele. To je bila inkriminirana novela Za noč ljubezni, kjer pa tudi Zola ni fabulativno izviren, saj je zgodbo povzel po Casanovi. Grum je pripomnil, da v besedni umetnini ne odloča motiv, ampak umetniška obdelava motiva, kar kaže na poznavanje Aristotelove Ars Poietice, kjer Aristotel zagovarja rek, da ni pomembno kaj, temveč kako je obdelana snov.
Natančnejša primerjava z Zolajem je sicer pokazala, da ne gre le za drobec motiva, temveč da gre za izposojo kar precejšnjega dela njegove novele, tako motivno kot karakterno, spremenjeni so le nekateri zaključki ter umeščenost v okolje. Grum tu vsekakor zagovarja Aristotelovo trditev.
Karakterizacija izbranih dramskih oseb
V drami se pojavi triindvajset dramskih oseb, od katerih imajo ene večjo, druge manjšo vlogo. Pojavijo se tudi haluciniran glas, glas moškega in mrtvec, ki ne predstavljajo na zemlji fizično živečih bitij, temveč neke vrste zavest v ljudeh, notranji glas, če se omejim le na glas moškega in haluciniran glas.
Konkretneje pa izstopajo naslednje osebe, ki se jim bom v nadaljevanju bolj posvetil: sestri Tarbula in Afra, Elza, uradnik Gapit, grbavec Teobald, pesnik Klikot ter Hana.
Sestri Tarbula in Afra, predstavljata poseben tip ljudi, ki bivajo v mestu, pa ne le v mestu, kjerkoli v bivanjskem prostoru. Njuno poslanstvo je čuječe spremljanje dogodkov vseh vrst, ki se godijo v mestu noč in dan. Sta tako rekoč nepogrešljivi, s svojega gledišča, ker urejujeta obrat v mestu. Spremljata pregrehe in napake vseh meščanov in ob tem neznansko uživata. Gre za neke vrste naslado ob gledanju usod sobivajočih, ki jih njihove usode phejo v razne situacije, lepe in ne lepe, absurdne in groteskne, neizmikljive in zamolčane. Vendar kakor ob spremljanju in fetišističnem naslajanju uživata, prav tako tudi trpita, saj imata obe ob sebi usodo iz enake materije kot ostali someščani. Le vsebina je druga. Obe sta ostali življenjsko neuporabljeni. Nista se reproducirali in pripomogli k ohranjanju vrste in to je njuna fatalnost. Pravzaprav trpi za tem simptomom le Afra, ki pravi: "Dvaintrideset let bo že!" Toliko časa že goji utvaro, da jo on vendarle ljubi in da si je njeno sovražnico Elzo samo nagonsko prila
ščal v pijanosti. Moški, ki ga ljubi, se je ne dotakne. Lahko bi rekel, da si večina ženskih likov v Gogi želi takšnega asketstva, brez želje po moškem, da bi bili zadovoljni s tem, a ker je usoda večine ostalih ženskih likov ravno nasprotna, polastijo se jih moški, ki si jih one ne želijo, predstavlja Afra potencirano utelešenje želje. Toda če je Eros Afro prizadel tako, da je izločena iz generične kontinuitete, je Elzo obremenil z materinsko krivdo. Zavrgla je sina Teobalda, zakrivila, da se mu je naredila grba in ga tako življenjsko zaznamovala za manjvrednega, ki je že tako ali tako, zaradi zavrženosti. S tem je zanetila njegovo tragiko ter neutešljivo hrepenenje po odrešitvi. Tako Elza že leta notranje razpada in brezupno hrepeni po smrti.
Pisarniški uradnik Gapit, katerega krik "Svinje, svinje, svinje!" obtožujoče odmeva v območje Haninega erotičnega gnusa. V dramski zgradbi ima občutljivo mesto, saj končuje prvo dajanje, kar pomeni, da ga končuje živčno razrvani, halucinatorični človek, ki sta ga strla civilizacija in Eros. Podlegel je pred samim seboj, ne more se soočiti z družbo, ki od njega zahteva, da postane stroj, zato se umakne v svoj svet, kjer se res spremeni v mehanski aparat. Za svoje življenje ne potrebuje ničesar več, kot le rutino, zanesljivo delovanje le-te, kajti hitrega dogajanja ne prenaša več. Njegova usoda s tem poudarja še eno stran odtujenosti, ki se navezuje na prej omenjen aparat. Gapit je čudaški ljubimec, ki si je žensko nadomestil z lutko. Živega človeka je sposoben zamenjati z mrtvo lutko. Redukcija njegovih človeških razmerij na snovna razmerja aludira na človekov pobeg iz lastne narave v naravo stvari, kar je skrajna logična posledica tematike tistih pisateljev, ki dokazujejo, da so se erotična razmerja v meščans
tvu omejila na snov, na stvar, na predmet brez zavesti in zavedanja. Eden tipičnih predstavnikov reizma, ki je literarna smer v drugi polovici 20. stoletja, in z natančnimi opisi človeškega telesa, gibov prikazuje človeka kot stvar med stvarmi, je Franz Kafka. Gregor Samsa se spremeni v navadnega gnusnega hrošča, ki ga nihče več ne potrebuje, postane tujek v družbi. Iz pridnega človeka se je spremenil v stvar, za okolico predmet brez zavesti in duha.
Tako simbolizira umetna ženska, ki se po navodilih za režiserja ne loči od drugih oseb-lutk, dehumanizacijo erotičnih, razčlovečenje človeških stvari v mestni sredini, ki po mnenju Gruma maliči naravo in duha.
Grbavi potencialni igralec Teobald, zavrženo dete, se funkcionalno uvršča v red osrednje, Hanine zgodbe, torej v samo zasnovo Erosa in njegovega gospostva v Gogi. Hkrati pa pomnožuje hrepenenjski motiv Gogovcev: kakorkoli premagati Gogo, četudi samo z neresničnim dogodkom in navideznim dejanjem. Upira se dvojnemu nasilju, ki mu je fatalno nastavljeno v življenju: neetični materi, ki ga je brutalno zavrgla, in nagonskemu nasilju v zgodbi Hana - Prelih. Razpoloženje Goge nam uprizori z naslednjimi besedami, ki so lahko odraz samote modernega meščanskega človeka, vseobsegajoča usoda in neizbežna past: "Ali se tudi vi kdaj sestrašite sredi noči, da so vsi pobegnili in vas pustili samo? Da boste zjutraj stopili k oknu in ne bo nikogar več?" To vprašanje, ki v podzavest kljuje in razdira človekovo avtohtonost, je bistvenega pomena za razumevanje strahu in bolečine. Predstavljajte si torej, da se res zbudite nekega jutra in nikjer ni moč nikogar najti. Telefoni zvonijo v prazno, vsa sredstva so vam na voljo, cesta,
gorivo, avtomobili, letala, vse, a nikjer ni živih bitij. Niti psa, niti nadležnih mušic. Kakšna groza, biti in ostati sam. Strašno vprašanje, ki preganja človeka. Tako je Teobald v Gogi humana protiutež nagonskim zablodam in proti krizam, ki nastajajo zaradi atomiziranega življenja. On ve, da se v Gogi ne more nič zgoditi, da ne bo dogodka in da se v njej ne more zdravo živeti. Zato skuša svoje prazno življenje napolniti in si ga osmisliti, četudi le z igranjem in imaginarnim svetom umetnosti. Tudi on sicer čaka na dogodek, ki bi Gogo prepihal in bil prehod iz tesnobne v sproščeno vzdušje. Prebiti se hoče v jasnino, in biti - biti predvsem igralec, nastopati v gledališču, nikakor pa noče biti le mehanična stvar v Goginem labirintu brezizhodnosti.
Klikot je slikar, in je Grumova standardna oseba, saj se pojavlja Grumov stalni motiv umetnik in ženska. Seveda je Klikot nastavljen tudi zato, da Grum ironizira moderne smeri upodabljajoče umetnosti. Oba motiva sta le metafora za željo po begu iz Goge, iz njenega erotičnega nereda. Toda pomembno je dejstvo, da odrešilna beseda "jutri", ki si jo vseskozi ponavljajo Gogovci, pomeni "nikoli". Umetnik Gogi ne more ubežati.
Poslednja oseba, ki jo omenjam, je Hana, ki je usodno zapletena s posiljevalcem Prelihom, in je tudi edina, ki se zaveda usodnega razkrajanja prostora, kot je Goga. Zaveda se, da tak način življenja človeka uspava in ga phe v brezčutje. Ne more se več iztrgati dolgočasju, obrekljivosti in poniglavemu stikanju za usodami drugih. Njena erotična zgodba je najobsežneje opisana, a nič manj patološka, kakor so zgodbe Elze, Afre in Tarbule. Hana je frigidna ženska, ker je imela zgodnjo spolno izkušnjo, a ne po svoji volji. To jo je usodno zaznamovalo za vse življenje. Tedaj se ji je moški kot subjekt zagnusil, zato je pričela svoj nikoli dokončani beg po svetu, da bi ubežala njemu, da bi ga odrinila v "mrtvo podzavest". Ko se končno vrne v Gogo, je trdno odločena, da bo končala s preteklostjo, ve sicer, da se bo moralo nekaj zgoditi, da se bo posiljevalec vrnil, boji se ga, a podzavest ji pravi, da je sedaj tisti pravi čas, ko se lahko reši neodrešljivega.
Med njo in ostalimi Grumovimi liki je edino ta razloček, ki pa je zelo pomemben, da ostale osebe trpijo zaradi neizpolnjene spolnosti, hrepenijo po nedoživetem in to jih usodno zaznamuje z njihovim beganjem in razrvano podzavestjo. Hani pa se je zgodilo ravno nasprotno. Preganja jo motiv prezgodaj doživete spolnosti, a ne le to, ta spolnost niti ni bila po njeni volji. Hana doživi katarzo, a na silno nenavaden način, morda celo edini možni. Svojega posiljevalca umori, s tem se znebi občutka "biti večno njegova", morilski udarec pa je sproščajoče, katarzično dejanje.
Problematika podzavesti in vpliv Freudove psihoanalize
Značilne poteze dramskih oseb bi lahko označili z naslednjimi pridevniki: duševni bolniki, histeriki, nevrotiki, shizofreniki, sadisti, mazohisti, ... Njihove bolestne lastnosti naj bi imele razlog v tem, da trpijo zaradi potlačenih erotičnih želj, ta potlačitev jih deformira in jim daje groteskne poteze. Takšna razlaga ustreza načelom Freudove psihoanalize, vendar ji Grum ne sledi dosledno, temveč kreira značaje oseb bolj svobodno, po lastnih predstavah in izkušnjah. Nenazadnje je le imel veliko stika z duševno bolnimi ljudmi zaradi narave njegovega dela.
Dejstvo, da je Freud govoril o znanstvenem in umetniškem ustvarjanju kot o "cenzurirani želji sanj", je vplivalo na način razmišljanja Gruma, ki je trdil, da je umetnost možnost za beg pred družbo, beg pred superegom. Umetnik zato ne more biti družbeni bojevnik, niti se ne more ukvarjati z zgodovinsko tematiko, temveč mora obračunati predvsem s samim seboj. Tako postane umetnost dejavnost, ki sublimira, oz. postavi določena nagnjenja na višjo, pozitivnejšo stopnjo dojemanja, gre pa običajno za seksualne motive, ki se ne morejo ali pa se niso mogli izživeti v neposredni obliki.
Tako se je Grum ukvarjal z obstojem mesta in mestnega človeka, ki postaja čedalje večji ujetnik družbenih norm in zahtev. A kar je najabsurdnejše - vse te družbene norme so postavljene s strani človeka samega, ki sicer deluje kolektivno, atomično, vpliv pa je vsesplošni. Grum je prišel do spoznanja, da višja ko je kulturna zavest in stopnja izobraženosti v nekem okolju, večja je stopnja samomorilnosti, psihičnih neravnovesij in posledično neizživetih potreb. To je utemeljil tako, da je človekovo življenje uteševanje gonov, težen in hrepenenj. Na poti uteševanja pa je postavljeno veliko število raznih ovir, ki nas utesnjujejo. In pomembno je, da ovire, ki se postavljajo na pot pri uteševanju teh gonov, postajajo z razvojem človeštva, z njegovo omiko in kopičenjem ljudi v mestih, čedalje bolj neznosne. Sodoben človek je ujet v mrežo socialno-družbenih uredb ter družbenih predsodkov. Z vseh strani mu preti nevarnost, da zaide z začrtane poti. In te utesnitve so ustvarile milijonsko armado spolnih nevrotikov in
izgubljenih bitij.
In kako rešiti samega sebe, posledično pa, če rečem nekoliko iluzorno, celotno družbo? Smatram namreč, da je človek le atom molekule, torej družbe. Grum trdi, da se to lahko zgodi s pomočjo umetnosti, ki mora delovati katarzično. Drama brez katarze je nevredna uprizoritve, ker ne deluje v smeri odrešitve družbe, tu pa že zasledimo problem namembnosti umetnosti. Ali je umetnost še prava umetnost, če je njen namen vzgajati in izobraževati?
Motivacija, dramska ideja in dramski prostor
Kot sem omenjal v prejšnjih odstavkih, je Grum aktualiziral psihološke profile oseb, predvsem družbeno in socialno zavrtega meščana. Dogajanje je koncentrirano na stanovanjsko hišo v prerezu, zato celotna odrska postavitev aludira na gledanje filma na velikem platnu, kjer se prizori le dodajajo ali odvzemajo, osebe so vseskozi prisotne, le dogajanje se premika z enega konca vseobsegajočega prizorišča na drugega. Takšna velikopotezna rešitev dramskega prostora je prinesla dve ugodni posledici: v drami ni bilo potrebno pripravljati in načrtovati vsakega naslednjega dejanja, ki se povezuje s prejšnjim, ni potrebno skrbeti za logiko prehodov iz prizora v prizor, saj vse osebe ustrezajo dvema motivacijama in s tem ustvarjajo enotno dejanje. Osebe živijo v enem dejanju in v enem prostoru, s tem pa je zadoščeno dramski enotnosti kraja časa in prostora.
Vse dramske osebe so nepogrešljive in tvorijo gogovsko atmosfero. Zgradba drame povezuje vse osebe v skupnost ljudi, ki komajda vedo drug za drugega, čeprav so naravnost usodno navzoči v življenju drug drugega.
Če odštejemo Hanino zgodbo, v Gogi ne prihaja do večjih konfliktov. Prvič zato, ker se osebe spopadajo med seboj tako, da bežijo druga pred drugo, drugič pa zato, ker zaradi premočne biološke in družbene določenosti niso tako svobodne, da bi odločno izbrale svoj značaj. Niso se sposobne upreti.
In kaj bi lahko rešilo Gogovce? Najverjetneje dogodek, ampak samo res velik dogodek, ki bi prevetril vladajoče razmere do temeljev, ki bi ljudi vrnil iz pretirane civiliziranosti v prvotnejše in naravnejše stanje in jih tako posledično odtegnil od razrvanosti, ki so jim podlegali do sedaj. A takšnega dogodka najbrž ne bo, zato bi ga bilo tudi iluzorno pričakovati, torej je vse dogajanje že v naprej brezperspektivno.
Upodobitev človeka je pesimistična. Zaman iščemo v Gogi idealizem, heroizem in boj za velike ideale. A čeprav je Grumov pesimizem radikalen, človeka vseeno ne zapusti do kraja. Svetla točka je namreč Hana, ki z udarcem v drugem dejanju poda znak prebujenja, iskro, da se človek vendarle lahko upre in ni le igrača podzavestnih moči. Hanin udarec izstopa kot pomembna etična ideja drame, saj je nakazana možnost za izhod, za osvobojenje.
Ko se Hana z uporom osvobodi, pravi: "Tak čudoviti mir je, mir veje v prostorih. Ali moreš misliti Reza, da se mir čuje? Prav sliši se. Takole prisluhnem in pravim: mir zveni."
Kljub vsej zadušnosti in brezizhodnosti je konec vendarle svetel. Harmonija nastopi, ko se Hana upre, ko prestopi meje do sedaj imaginarnega, nepremostljivega. Etična resnoba drame se pokaže v vsej svoji razsežnosti, pa čeprav le v eni svetli točki dramskega mita.
Prenos v sedanjost
Skozi celotno dramo se pojavlja problem, ali storiti kaj proti usodni zaznamovanosti, ali se upreti, ali pa se prepustiti fatalnosti, ki lahko z nami pometa po mili volji. Odgovora kajpak ne dobimo na prvi mah, na koncu pa nam je vseeno ponujena izbira, ki ne determinira jasno posledic našega morebitnega dejanja, izbira pa vseeno ostaja. In to je pomembno. Čeprav je še vedno celotno breme na plečih atoma, človeka, ki je usodno zaznamovan z okoljem, gensko predispozicijo, vzgojo in lastno drznostjo. Vsekakor je jasno, da čakanje na zunanji dražljaj, ki bi pomenil znak za napad, ni smotrno, ker ga lahko čakamo na podoben način kot Godot. Jasno nam je nakazana smer rešitve. Premagati družbene norme, čeprav za ceno življenja, saj se često dogaja, da ljudje, ki so premagali družbeni kalup, zaidejo v umobolnico, ker so škodljivi za sistem in druge ljudi. Kar seveda ni prav, ker edino odklonskost je napredna sila človeštva. Če ne bi bilo odklonskih ljudi v zgodovini, bi bila vprašljiva stopnja našega razvoja. Ampak
smešno je, da nam naša stopnja razvoja sploh ne zagotavlja nikakršne kvalitete bivanja. Sam razvoj še ni garancija za kvaliteto, kar nas pahne v začaran krog, kje so meje sprejemljivega. Možnost nam je torej ponujena, izbor pa ostaja nam. Vprašanje je, ali bomo izbirali.
Viri in literatura
S. Grum: Dogodek v mestu Gogi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968.
J. Kos: Književnost : učbenik literarne zgodovine in teorije. Maribor: Založba Obzorja, 1995.
F. Zadravec: Elementi slovenske moderne književnosti. Murska Sobota: Pomurska založba, 1980.
F. Zadravec: Slovenska ekspresionistična literatura. Murska Sobota: Pomurska založba, 1993.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
