VLADIMIR BARTOL (1903 - 1968)
O življenju in delu
Vladimir Bartol se je rodil v meščanski družini 24. 2. 1903 pri Svetem Ivanu pri Trstu. Njegova mati je bila Marica Nadlišek Bartol, pisateljica in urednica prvega slovenskega ženskega časopisa Slovenka. Oče Gregor pa poštni uradnik. Glede nazorov sta bila izredno tolerantna, posledično liberalna; mati je bila sicer verna, toda nikoli pobožnjakarska, oče pa je bil nasprotnik sleherne veroizpovedi. Bartol je bil tretji izmed sedmih otrok, katerim sta nudila široko izobrazbo. Mati ga je uvajala v slikarstvo, oče v prirodoslovje, s tem pa si je kasnejši pisatelj širil obzorja o znanosti in umetnosti. Sam se v svojih avtobiografskih spisih opisuje kot malce čudaškega otroka s silno občutljivostjo in bujno domišljijo.
Osnovno šolo in šest razredov gimnazije je obiskoval v Trstu, v začetku dvajsetih let pa se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Bartol maturiral. Študiral je biologijo, geografijo in filozofijo. S svojimi spoznanji je nanj močno uplival psihoanalitik Sigmund Freud. Tako je Bartol že kot študent začenjal z literarnimi poskusi, ki sicer niso doživeli objave: roman Tretji cesar in drame Dr. Mesmer, Cortes in Montesuma, Grof Caglistro ter Cesare Borgia. Ti literarni poskusi nam tako že nakažejo vrsto snovi, ki je Bartola zanimala, v prioriteti mu je torej zgodovinska snov in zgodovinske osebnosti.
Leta 1925 je diplomiral na ljubljanski univerzi, kasneje pa je na pariški Sorboni študiral biologijo, psihologijo in psihiatrijo. Tam je spoznal Josipa Vidmarja, okrog katerega so se zbirali slovenski literati živeči v Parizu.
Tako je Vladimir Bartol prrvič opozoril na snov, in sicer na potopise Marca Pola, ki med drugim pripoveduje tudi o nekem orientalskem mogotcu. Ta je, da bi iz mladih vernikov naredil slepo orodje za svoje oblastniške načrte, v neki dolini zasadil vrt, ga okrasil, potem pa vanj naselil lepe deklice, ki so znale raznorodne "veščine", kot so ples, petje, zapeljevanje in nudenje ljubezenskih naslad. V tako imenovani rajski vrt je potem preselil z opijem omamljene mladeniče in jih prepričal, da jih po smrti čakajo takšni užitki, v primeru če bodo izvrševali njegove ukaze. Vidmar je Bartola spodbudil za njegovo življenjsko delo Alamut.
Leta 1932 napiše dramo Lopez, tej sledijo leta 1935 novele Al Araf. Zanje je Bartol v svojih zapiskih poudarjal, da so tesno povezane z Alamutom, češ da so te njegov "duhovni zarodek". Leta 1936 izide novela Konec pustolovstva, nato pa se še istega leta Bartol z okoli stotimi knjigami odpravi v Kamnik, kjer prične pisati svoje najpomembnejše življenjsko delo - Alamut.
Kasneje je zapisal, da je najprej poskušal ustvariti kar najbolj točno in realistično sliko nekega zgodovinskega dogajanja in določene zgodovinske osebnosti, nato pa je snov poglobil, tako da je nastal psihološki, idejni in celo filozofski roman.
Almut izide leta 1938 pri založbi Modra Ptica.
Kritični vpogled k Alamutu
Filozofski roman, v katerem je osrednji junak Hasan prikazan kot popolni karizmat in diktator, čigar politika sloni na nasilju in manipulaciji z naivnimi mladeniči, med ocenjevalci romana ni našel niti enega navdušenega zagovornika. Roman je izšel v času, ko je v slovenski književnosti prevladoval socialni realizem, zato Bartolovo delo zaradi svojevrstne drugačnosti in distance ni moralo doživeti pristnejšega sprejema. Ker se je pisatelju zdelo, da ga je tedanja kritika krivično ocenila, je pričel vestno shranjevati vse odmeve na svoje delo, jim dodal lastna opažanja in tolmačenja ter jih zbiral v posebni mapi z naslovom Alamutiana. Takoj po izidu je ponudil roman za scenarij ameriški filmski družbi Metro Goldwyn Mayer, a ga je ta zavrnila.
Leta 1939 napiše roman Čudež na vasi, a izid prepreči vojna. Udeleži se narodnoosvobodilnega boja, v vojnih letih pa napiše Empedokles. Ko mu leta 1964 tragično premine starejši sin, ga to zelo potre. Dve leti pozneje zboli za rakom in septembra 1967 umre v Ljubljani, kjer je tudi pokopan.
Bartol je bil za čas svojega življenja precej prezrt, šele v zadnji četrtini 20. stoletja, ko se je tudi pri nas uveljavila post modernistična proza, so nekateri literati v njem odkrivali predhodnika modernih umetnostnih zvrsti. Tako se je povečalo zanimanje za vsa njegova dela, prioritetno pa seveda za Almuta.
Trenutno je Alamut ena izmed najbolj popularnih knjig na slovenskem in tujem tržišču, predvsem pa v Franciji, Nemčiji in v Iranu.
Kritiki Bartolu očitajo predvsem slabo uporabo jezikovnega izražanja, česar pa se je zavedal tudi sam. Da bi odpravil pomankljivost je roman štirikrat predelal. Po četrtem prepisu v Ljubljani, je zapisal:
V nedeljo 24. VII. 1938. Ob ? 6 h dovršil "Almut". Zadovoljen. Zadnje dneve neprestano trepetal, da bi mi ga kdo ne ukradel, da ne bi nastal požar ali prišlo kaj drugega vmes. Proti koncu mislil, da me že lahko kdo ubije, ali da se ponesrečim, Alamut je le v glavnem dovršen. Toda čisto oddahnil sem si šele, ko sem napisal zadnjo črko. Naj me le kdo ubije. V Almutu bom nesmrten.
2. FABULATIVNI POVZETEK DELA
Po poti, ki vodi iz Samarkanda in Bohare skozi severni Horosan in se potem vije ob vznožju elburškega gorovja, se je leta tisoč dvaindevedeset vlekla vojska in precejšnja karavana. Tako so v dolgi vrsti drug za drugim stopali velblodi, mezgi in turkestanske dvogrbe kamele.
S to karavano kot sužnjo pripeljejo plaho, neurejeno deklico Halimo v rajske vrtove za grad Alamut. Tam jo sprejmejo rajske deklice, katerim poveljujeta mlada Mirjam in stara Apama. Za vzdrževanje vrtov skrbijo črni sklopljenci, katere nadzoruje črnec Adi, ta pa mlade deklice poučuje versko dogmatiko in pesnenje. Med dekleti, ki bodo nekoč postale hurije, si Halima najde kar nekaj dobrih prijateljic, Mirjam, Saro in Zajnab. Med seboj si pripovedujejo zgodbe o svojih preteklih življenjih. V Halimo se zaljubi Sara, lepa črnka, ki si z njo želi spolnosti. Halimi sprva ugaja pozornost, a Saro kmalu zavrne.
Istočasno prijezdi na trdnjavo tudi mladenič iz mesta Save, imenuje se Avani ibn Tahir. Oče ga je namreč poslal k Seiduni, da bi služil izmailskemu nauku in maščeval smrt svojega starega očeta, ki je bil velik borec za izmailsko stvar. Usmrtiti ga je dal veliki vezir Nizam al Mulk. Življenje na Alamutu je zanj in za njegove součence trdo. Misli o ženskah, zabavi in vinu so na gradu najstrožje prepovedane. Urijo se v raznih spretnostih in učenosti, po končanem urjenju pa bodo postali fedaiji, goreči borci za izmailstvo, ki bodo na ukaz Seidune pripravljeni iti tudi v smrt. Poleg učenja zunanjega izmailskega nauka se učijo nadzirati tudi svoje telo in misli. Pri sošolcih si je Ibn Tahir pridobil veliko zaupanja in spoštovanja, dober glas o njegovi bistrosti pa je dosegel tudi Seiduno, kateremu naj bi bil zaradi povezave z Alahom dan ključ rajskih vrat. Ibn Tahir je pisal lepe verske pesmi o Seiduni in izmailstvu, tako da se je vrhovnemu poglavarju nadebudni mladenič iz Save globoko vtisnil v spomin. Seiduna se
na Alamutu niti enkrat ni prikazal svojim vernikom, saj je vseskozi čepel v enem izmed štirih gradov. Do njega je smelo le nekaj izbranih ljudi, kot sta veliki dai Abu Ali in Buzruk Umid, s katerima je sprejemal najpomembnejše odločitve. Njegov stolp je bil zastražen z mogočnimi črnimi skopljenci.Ta stolp je bila tudi pregrada med Alamutom kot vojaško in versko ustanovo ter rajskimi vrtovi na drugi strani. Ti vrtovi niso bili nikoli videni od ljudi izza te pregrade (predstavlja Al Araf - zid ki po Koranu razmejuje stvarnost od raja).Da bi razumeli zgodbo, moramo poznati življenje Seidune od samega začetka. Privekal je na svet v Perziji, v času razpada velikega imperija, ki so si ga podredili Turki. Turki so suniti, sedež sune pa je v Bagdadu. Njegovi predniki so bili alijevci, oz. Šiiti, tako da ga je že od rane mladosti zanimal spor okoli Mohamedovega nasledstva.Pri dvanajstih letih sliši zunanji nauk izmailstva:
Ali da je bil edini pravnomočni Prerokov naslednik in da se bo Izmailov sin Mohamed, osmi iz Alijevega rodu, nekoč povrnil na svet kot Al Mahdi. S tem naukom ni zadovoljen, a s svojo radovednostjo in trmo doseže, da pozneje izve notranji nauk izmailske vere: Nič ni resnično, vse je dovoljeno, je vrhovni izrek Izmailcev.Ta stavek mu je spremenil življenje. Izmailstvo je imelo en sam cilj - množice uperiti proti Turkom in Iran osvoboditi izpod nad oblasti
Kmalu je spoznal, da je množico nemogoče naščuvati proti njeni lastni veri. Zatekel se je k Omarju Hajamu, ki mu je dal novo življenjsko misel - če želi, da ga bodo verniki goreče ubogali, naj jim odpre vrata v raj. Uresničitev te ideje je od tedaj bil Hasanov edini cilj. Za pomoč je prosil tudi Nizama al Mulka, ki ju je povezovala mladostna zaobljuba. Njegov nori načrt in numero et mensura ( v številu in meri) je začel delovati.
Sultan se odloči da bo dokončno obračunal z neverniki to nalogo prepusti velikemu vezirju. Tako se emir Arslan Taš s sultanovim in vezirjevim ukazom odpravi obračunati s komaj tisočglavo Alamutsko vojsko. Na voljo ima 30000 mož. Medtem so Ibn Tahir in njegovi sošolci že posvečeni v fedaie. Žene in otroci pomembnih izmailcev se iz Alamuta in okoliških zavezniških trdnjav preselijo na varno v mesto Rai. Kmalu turške predstraže prispejo do Alamuta in tam doživijo hud poraz. Veliko vlogo pri zmagi igrajo novopečeni fedaiji z Ibn Tahirjem, Sulejmanom in Jusufom na čelu, zato tem trem Seiduna za nagrado odpre vrata v raj. Hasan pride v vrtove in razloži hurijam da morajo resnično dajati vtis rajskih deklet.
Trije junaki so: Jusuf, strašen za sovraga, dober za prijatelja. Sulejman, lep kot Suhrab, hraber kot lev. Ibn Tahir, umen kot Ferhad, trden kot bron. In še pesnik povrhu. Ti trije so davi sovražniku iztrgali zastavo.
Dekleta se razdelijo v tri skupine, ki so ločene med seboj. Skopljenci jim prinesejo speče mladeniče, ki jih je Hasan prej uspaval in omamil s kroglico hašiša. Ko se zbudijo se prične naslada, pijančevanje in omamljanje mladeničev. Deklice, le Ibn Tahirja, težko prepričajo, da je res v raju, vsi trije pa se močno zaljubijo v dekleta iz skupin - Jusuf v Sulejko, Sulejman v Halimo in Ibn Tahir v Mirjam.
Mladeniči se zopet zbudijo na Alamutu. Sedaj so prepričani, da Seiduna nosi ključ rajskih vrat. Še vedno so pod vplivom droge in nenadejane ljubezni, želijo si hašiševih kroglic in svojih ljubic. O svojih doživetjih pripovedujejo ostalim fedaijem. Le - ti so prevzeti in si tako še bolj utrdijo svoj fanatičen verski zanos. Vest o zmagi na Alamutu in o nadnaravnih sposobnostih Seidune je zajela celotno Rudbarsko okrožje.
Hasan pa ima s prišleki iz raja prav posebne načrte: tako pošlje Ibn Tahirja iz Alamuta, da bi se ta z zastrupljenim bodalom in ukradenimi listinami prebil do velikega vezirja in ga ubil. Ibn Tahir tako nerazsoden, zaslepljen zaradi fanatizma in zaužitih drog, postane `ašašin` (beseda pride iz hašiš). Smrti se dobesedno veseli, saj se bo zopet preselil v raj, tokrat bo večno deležen ljubezni hurije Mirjam. Res mu uspe ubiti velikega vezirja in tako maščuje svojega deda, hkrati pa izpolni nalogo vrhovnega poglavarja. Z veseljem čaka na smrtno kazen, a mu tik pred smrtjo vezir razodane pravi izmaelski nauk in Hasanovo skrivnost o rajskih vrtovih. Ibn Tahir se zave, da je bil le igračka v rokah iztirjenca, Mirjam pa je sedaj v njegovih postala le umazana priležnica. Pograbi ga bes in sla po maščevanju. Vezir umre, že prej pa je Tahir spuščen na prostost, s pogojem, da tokrat ubije Hasana.
Sulejman in Jusuf se z veseljem žrtvujeta za svojega poglavarja.
Kmalu po tistem za Hasana nastopi manjša kriza, saj v svojem načrtu ni upošteval nepotrebnih in nedolžnih žrtev. Da ne bi delal izjem, obglavi celo lastnega sina Hoseina, ker se je ta uprl zoper svojega nadrejenega in tako kršil prvi izmaelski zakon. Halima se vrže v reko šah Rud, ko spozna, da ljubljenega Sulejmana nikoli več ne bo videla v rajskih vrtovih. Mirjam si prereže žile, saj ji Hasan pove da je bil Ibn Tahirja poslal k vezirju, da bi ga ubil. Seiduna tako postane prerok smrti. Smrt je po njegovem najvišja resnica.
Ibn Tahir se vrne na Alamut, kjer so ga že poimenovali za najsvetejšega mučenika izmailstva. Hasana spreleti slutnja, da ga je Ibn Tahir prišel ubiti. Ko Tahir že stoji pred Seiduno s svojim bodalom, ga na tla potolče straža, ki se je skrila za zaveso. Hasan mu izpolni zadnjo željo in mu odgovori na vprašanje o pomenu teh krutih dejanj. Razloži mu notranji nauk izmailstva, in prikriti cilj te vere pregnati turške oblastnike iz Perzije. Tahir je spoznal, da ta vera le ni napačna in da so vsa Hasanova dejanja uresničljiva. Hasan v Ibn Tahirju tako najde izgubljenega sina, ki ga spominja na sebe iz mladih let, zato ga izpusti na prostost.
Ibn Tahir tako z novo identiteto odide v svet, Hasan pa počasi zaključuje svoj nori načrt. V rajske vrtove odhajajo novi verniki, ki se vrnejo kot najmočnejše orožje izmailcev. Enemu izmed njih, Džafarju se posreči ubiti samega velikega sultana Maleka šaha, saj se po zunanjosti popolnoma prelevi v enega izmed sultanovih slov. Vname se hud boj za prestol, ki je posledica dvorskih spletk, Alamut pa se s Hasanovo dobro politiko povzpne v sam iranski vrh. Poveže se namreč z Barkiokom, ki postane najmočnejši vladar Perzije, tako se izmailstvo vztrajno širi po državi. Seldžuški imperij se je znašel v razsulu. Hasan še zadnjič nagovori svoje vernike in jim pove, da je Al Mahdi že prišel, zato ga ni potrebno pričakovati. Sebe je tako oklical za preroka, nasledstvo pa je razdelil med Buzruk Umida in Abu Alija. Prvemu je dodelil notranje, drugemu zunanje vodstvo.S svojim dvigalom se je zadnjič spustil v rajske vrtove. Odločil se je, da bo do konca življenja pisal verske knjige, ki bodo potrjevale pravilnost izmailstva.
3. OKARAKTERIZACIJA GLAVNIH OSEB
Seiduna: svojevrsten diktator, vrhovni poglavar. Njegovo ime je Hasan, politika, ki jo izvaja sloni na nasilju in manipulaciji. Star je okoli 60 let, bil je srednje rasti in ne debel. Alah pa naj bi mu podaril grad Alamut.
Mirjam: je vsestransko skladna, "rajske" deklice pa nadzoruje in uči vezenja. Je dobra prijateljica in zaupnica Hasanu. Poleg tega sklene prijateljstvo s Halimo in ji zaupa svoje življenje. V raju se zaljubi v Ibn Tahirja, do njega pa goji tudi materinsko ljubezen.
Apama: najprej je bila v Seidunovem haremu, v času dogajanja pa je ostarela, skrbi za deklice in jih poučuje o spolnosti. Zaradi lastne preminule lepote je na deklice ljubosumna, zato nad njimi izvaja verbalno nasilje.
Ibn Tahir: služi izmailskemu nauku, da bi maščeval smrt svojega starega očeta..Uri se v raznih sposobnostih, pri sošolcih je izredno spoštovan. Ko je posvečen v fedaija, ga poglavar pošlje v "raj", kjer se zaljubi v Mirjam, ji piše pesmi. Je edini, ki spozna Seidunov nauk v celoti, zato ga poglavar sprejme kot sina.
Halima: kot sužnjo jo pripeljejo v rajske vrtove, kjer se s preostalimi deklicami uči veščin, umetnosti zapeljevanja, da bo nekoč postala hurija. Sara se zaljubi vanjo, kar Halimi sprva ugaja, kasneje pa se sprevrže v nekako sovraštvo. Ko fedai Sulejman pride v raj se Halima vanj zaljubi, in zaradi neuslišane ljubezni na koncu naredi samomor.
Abu Ali, Buzruk Umid, Husein Alkeini: veliki daiji.
Adi in Asad: v raju poučujeta pesništvo, koran, govorništvo in ples.
Sulejka, Sara, Zajnab, Fatima: rajske deklice, hurije.
Jusuf, Sulejman, Džafar, Obeida, Naimi: učenci izmailskega nauka, ki so kasneje posvečeni v fedaije. Justuf in Sulejman se prostovoljno vržeta v smrt zaradi obljube raja.
Stotnik Minučeher, Abdul Malik, dai Ibrahim, dai Abu Soraka, Al Hakim: učitelji mladeničev, ki jih bodo posvetili v fedaie. Učijo jih spopadanja s konji, utrjevanje volje in duha, arabsko slovnico, izmailsko dogmatiko, pesništvo, zemljepis, ustroj in delovanje človeškega telesa.
4. SESTAVA LITERARNEGA DELA
SNOV
Alamut je zgodovinski, psihološki, idejni in tudi filozofski roman. Snov za roman je avtor dobil po potopisih Marca Pola. Ti potopisi govorijo med drugim tudi o orientalskem mogotcu, ki je zasadil vrt, ga okrasil in vanj naselil lepe deklice, ki so znale plesati, peti in bile vešče v nudenju ljubezenskih naslad. S hašišem omamljeni mladeniči, ki so v rajski vrt prišli, so do smrti izpolnjevali ukaze, saj so bili prepričani da bodo nekoč prišli nazaj.
MOTIVI
- Prihod Halime v rajske vrtove
- Ibn Tahir na Alamutu
- Srečanje daijev
- Priprave na vojno
- Prijateljstvo med Mirjam in Seiduno
- Posvečenje gojencev v fedaije
- Ibn Tahir, Sulejman in Justuf v raju
- Seidunov odstop
TEME
So zgodovinske (leto 1092), psihološke (Seidunov nauk, izkoriščanje gojencev za dosego cilja, prijateljstvo med rajskimi deklicami, prijateljstvo med gojenci, neuresničene ljubezni…), idejne (nič ni resnično, vse je dovoljeno)…
IDEJA
Vrhovni izrek izmailstva: Nič ni resnično, vse je dovoljeno.
5. ZUNANJA FORMA
Zunanja zgradba
Roman je razdeljen na 21 poglavij.
Zunanji stil
Ker je Alamut izšel v času, ko je v književnosti prevladoval socialni realizem, so ga tedanji kritiki precej spodbijali. Tudi kasneje se Bartolu očita precejšnje jezikovne in slogovne pomanjkljivosti. Tega se je pisatelj zavedal, zato je roman predelal kar štirikrat.
V romanu se pojavlja tako miselna (iz podredij), racionalna (kopičenje vzročnih, posledičnih, pogojnih in dopustnih odvisnikov) kot tudi čustvena (asindeton, polisindeton) sintaksa. Te sestavine so med seboj dokaj enakomerno zastopane, zato lahko govorimo o klasičnem slogu jezika.
Ker gre za prozno besedilo, govorimo o neenakomernem, napravilnem in nerednem ritmičnem gibanju (prozni ritem).
6. NOTRANJA FORMA
Pripovedovalec je vsevedni, saj se dviga nad dogajanje, pozna podrobnosti, prodira pa tudi v notranjost junakov, v njihove misli in čustva.
Bralec je samo priča pripovedi pripovedovalca.
Čas in kraj dogajanja
Zgodba se prične na Bližnjem vzhodu (Iranu) spomladi leta 1092. Nadaljuje se na gradu Alamut in v rajskih vrtovih.
Izvor govora
- zgodovinska stvarnost (Bartol si je za pomoč pri pisanju Almuta vzel okoli sto knjig, ki jih je preučil)
- pripovedna tradicija
- osebne izkušnje, predstave in zaznave
- tudi domišljija
Perspektiva pripovedovalca je notranja, saj se propovedovalec poglobi v notranjost katerega od junakov pripovedi, v junakove doživljaje, zaznave, predstave. Poleg tega zasledimo tudi zunanjo perspektivo, propovedovalec gleda na dogajanje od zunaj, ga tudi jasno zaznava. Natančno opisuje in razlikuje posamezne osebe, dejanja in okolje.
V romanu Alamut se panoramska in scenska pripoved prepletata. Pripovedovalec sicer vidi dogajanje nazorno pred seboj, kjub temu pa je od dogajanja oddaljen. Dogajanje namreč opisuje v dokaj širokih potezah. Poleg tega pa nazorno opiše prostor, osebe in njihova doživetja.
7. OMNIA IN NUMERO ET MENSURA
Nič ni resnično, vse je dovoljeno… vrhovni izrek izmailcev.
Tako nam Bartol predstavi, danes enega najbolj cenjenih del v slovenski pa tudi tuji literaturi, s čimer je pisatelj postal "nesmrten", kot so nesmrtni njegovi junaki.
Rajske deklice so si sicer predstavljale, da so namenjene Seidunovemu harmu, kar jih je popolnoma zadovoljevalo… in gojenci, kasneje posvečeni v Fedaije, izučene morilce, "služabnike" izvirnemu miselnemu kontekstu vere, seveda jim je to zadostovalo, bili so posvečeni, naivni mladeniči, ki so se zavoljo "kroglice hašiša" pehali v smrt, saj so okusili "sladki" med rajskega vrta.
Da, tam je zasnova, v takem vrtu, tja nas Bartol pripelje v samem začetku zgodbe, in tja se želimo vračati… kot Fedaiji, tam jih čakajo hurije, tam se zgodijo ljubezni in navsezadnje strašne smrti, v kar pahne bodisi ljubezen bodisi izpiljen Seidunov nauk, izčiščena vera.
Smrt in diktatorska politika, nasilje in brezobzirna manipulacija, naivnost ljudi - gojencev, vedno ponavljajoča se dogajanja. In tu, ravno na tem mestu, slišim brutalno aktualnost s sedanjostjo, ki pa navsezadnje sprejme v svoje okrilje še kakega "Ibn Tahirja" in si ga vzame za sina, če vendar mora ta isti izluščiti pravilnost in resnico vsakršnega nauka.
VIRI IN LITERATURA
- Vladimir Bartol: Alamut, Založba Sanje, 2002.
- Študentski utrip, maj 2002. (Članek: Kaj se zgodi, če ni nič resnično in je vse dovoljeno.)
- Dr. Silva Trdina: Besedna umetnost, Založba Obzorja Maribor, 1986.
- Janko Kos: Učbenik literarne teorije in zgodovine, Založba Obzorja Maribor, 1994.
- Janko Kos: Očrt literarne teorije, DZS, Ljubljana, 1996.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
