|
|
 |
9.11.2004
Stanko Majcen: KRATKA PROZA |
objavil: Jasmina Kebic
Število ogledov: 134 |
|
 |
UVOD
Moja seminarska naloga bo poskušala vsaj rahlo odstreti pogled na kratko prozo Stanka Majcna. Za raziskovanje sem si izbrala knjige Izbrano delo I in II, Povestice ter Bogar Meho. Zaradi številcnosti del pa sem se odlocila, da podrobneje predstavim le eno izmed crtic in sicer Trenutek življenja, ki je nastala v prvi ustvarjalni dobi Stanka Majcna, ko je nanj vplival ekspresionizem in, ki ji Franc Zadravec pripisuje posebno mesto v zacetkih ekspresionisticne proze pri nas; ter cikel umetnih legend zbranih v knjigi Bogar Meho, ki jo je Stanko Majcen ustvaril v casu 2. svetovne vojne, ko se je koncalo njegovo nepisateljevanje oz. umetniško neustvarjanje.
EKSPRESIONIZEM - OBDOBJE, KI JE ZAZNAMOVALO KRATKO PROZO STANKA MAJCNA
Zaceteke slovenske ekspresionisticne literature je najti že v letih pred prvo svetovno vojno, v delih Josipa Murna, Otona Župancica in Ivana Cankarja. Vendar najvec del z lastnostmi ekspresionizma na Slovenskem spada v dvajseta leta minulega stoletja. Slovensko ekspresionisticno literaturo predstavlja okrog deset pesnikov (sredice je v Kosovelovih pesmih), sedem dramatikov (središce je dramatika Gruma) in štirje pripovedniki (središce je Pregljeva proza). Jarc in Majcen pišete vse troje zvrsti, Pregelj in Grum po dvoje. Izrazitejši estetski in poetiški misleci te smeri pri nas pa so bili: Majcen, Anton in France Vodnik, Pregelj, Jarc in Kosovel. Nihce med njimi ni ekspresionist v vsej svoji praksi in literarni ideologiji; dokaj enoten je le Grum. Najvec objavljajo v Domu in svetu ter Ljubljanskem zvonu.
Ekspresionizem se kot umetniški slog in obcutje življenja pojavlja v napetih, prelomnih dobah. Zato izbruhne tudi v desetletju 1. svetovne vojne. Najprej se termin uporabi v slikarstvu, nakar se razširi še na pesništvo. Umetniki hocejo velika dejanja v casu, ko se podirajo eticni temelji evropskega cloveka, ki ga je vojna pahnila v moralni prepad; z notranjo ekspresijo ustvarjajo umetnine, ki bodo preporodile. Že njihovi naslovi izražajo obcutje popolne katastrofe npr.: Konec sveta, Kaos, Demoni mest, Sodni dan … Umetnost tematizira clovekov prastrah. Obcutju o koncu sveta se ekspresionist upira s preroškim napovedovanjem nove, visoke clovecnosti. Ekspresionist se pogreza v nevarnosti svojega dna, da iz njih vsaja kot dejaven humanist. Za razgibanje plemenitosti v bralcu uporabljajo ekspresionisti pojma brat in sestra kot najvišji vrednoti-bog je brat, proletarec je brat, ljubica je sestra.
In kakšen je ekspresionisticni pripovedovalec? Pesnika in dramatika ne bom predstavljala, kajti moje raziskovanje je posveceno kratki prozi in ne drami ali pesmi.
Zanima ga predvsem duševni dogodek, oseba, ki jo ali ogroža zgodovinski trenutek ali pa v njej trcita duhovno in snovno. Subjek kot nosilec dogodka je ujet v nepregledno, skorajda nadrealisticno dogajanje, kjer se živi srecuje tudi z mrtvim, zato pripovedovalec rabi sanjske prizore in privide, poljubno menjava dogajalni cas in prostor, vendar dogodka ne pripoveduje na široko, temvec hlastavo, celo krcevito. V vojnem desetletju so nastajale predvsem ekspresionisticne crtice, (cetudi obstajajo ekspresionisticne novele in celo romani), ki so jih pri nas pisali Marija Kmet, Juš in Ferdo Kozak, Stanko Majcen …
Zacetna slovenska kratka ekspresionisticna proza je najveckrat v znamenju duševnega dogodka in moralne krize, kakor jih je izzvala 1. svetovna vojna. Dramaticna vsebina odpravlja lagodnega pripovedovalca, zamenja ga vznemirjeni in burni refleksivni in monološki iskalec, tolažitelj in oznanjevalec, ki za svoje sporocilo rabi celo pisemsko obliko monološkosti. Monološkost uveljavlja hkrati kratek stavek, ki skoraj vedno prinese tudi nov snovni motiv ter hiperbolicno metaforiko. Pripovedovalcev pogled pa preskakuje z drobca na drobec, dokler ne dobimo spoznavne poante.
Zadravec (po katerm sem zgornje vrstice tudi povzela) pravi, da vzdržijo estetsko kritiko pesmi: Levstikova Triera, Majcnovi Predmestje in Smrt na polju I, IV, Debeljakov Vecer (1910), Lovrenciceve V velikomestnem jutru, Pesem v molu in Naša zemlja je crna, crna, Albrehtov Rekviem, Župancicevi Dies irae in Razgovor, Remceva clovek ter Jarceva Trhlo drevo; prozna besedila Kozakovo Življenje in smrt, Majcnova Pisma iz samote in Trenutek življenja, - ter Pregljeva enodejanka Beraci.
PREGLED ŽIVLJENJA IN DELA STANKA MAJCNA
Stanko Majcen se je rodil 29. oktobra 1888 v Mariboru, ocetu Gabrijelu Majcnu, ki je bil profesor, pisatelj slovenske ljudske šole, javni delavec ter priznan kmetijski strokovnjak, ter materi, ki je bila potomka stare plemiške družine. Majcnovi so imeli poleg hiše v Mariboru tudi posestvo pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah, kjer je mladi Majcen tudi odrašcal. Stanko Majcen je torej izhajal iz ustaljene mešcanske družine. Maturiral je leta 1908 v Mariboru, nakar je odšel študirat pravo na Dunaj, vendar je leta 1913 moral k vojakom. Ko se je leta 1914 pricela 1. svetovna vojna, je bil Majcen že prvi dan vpoklican. Boril se je na ruski fronti, kjer je bil tudi ranjen. Navkljub vojni je doktoriral iz prava in bil zato dodeljen avstrijski okupacijski upravi v Beogradu, kjer je docakal tudi konec vojne. Po koncu vojne se je vrnil v Ljubljano in Maribor, leta 1923 pa je bil znova poklican v Beograd. Tam je leta 1927 prevzel službo šefa kabineta notranjega ministra dr. Korošca. V Beogradu je ostal vse do leta 19
35, ko so ga vpoklicali nazaj v Ljubljano kot podbana ob banu dr. Natlacenu. Na tem delovnem mestu je docakal 2. svetovno vojno, leta 1945 pa je bil upokojen. Preselil se je na svoje posestvo v Slovenskih goricah, kjer je živel dokaj samotno. Umrl je leta 1970.
Majcna je malokdo poznal kot pisatelja in tudi njegova dela so bila znana malo komu. Pa vendar je bil eden najresnejših slovenskih leposlovcev. Umetnosti je služil z notranjo vdanostjo in spoštljivostjo. Preko nje je razkrival skrivnosti z dna duš ljudi; skrivnosti, ko so bile majhne, toda globoke; skrivnosti, ki so pretresale dušo in preurejale svet.
Njegova mladostna dela, ki jih je Majcen pisal v starosti od 25 do 35 let, je zbral v knjigo Povestice (1962) Tine Debeljak. Izbor je sicer naredil Majcen sam po objavah v reviji Dom in svet, kjer je veljal za enega izmed najboljših. Te crtice, zbrane v Povesticah, veljajo za najznacilnejše pojave slovenskega eksistencializma pocankarske dobe. Crtice so izhajale med leti 1913 in 1923 v Domu in svetu; so torej plod prelomnega desetletja ob 1. svetovni vojni, zacete v casu, ko je bil Cankar na višku svojega priznanja. In tudi Majcen si je jemal zglede pri njem. Že prva med njimi, Novi ljudje (1913), nam razkriva podobno tematiko kot Cankarjev Hlapec Jernej. V preostalih crticah v Povesticah pa se Majcen loteva motivike velemesta in nezadovoljstva proletarskega sveta, vojne (kaže še globji socialni prepad družbe, razkriva vojaško casniško okolje, odkriva cinizem) ter predvsem toplo slika veliko duševno trpljenje malih ljudi, zlasti žensk, ki so žrtve ljubezni in družbe. Vcasih se vsebine crtice niti ne da poved
ati-potrebno jo je zacutiti, npr.: V vlaku (1914) ali Skok v globocino (1915), ali pa vzeti kot lirsko pesem, npr. Iskre (1914). Edina daljša pripoved v tej zbirki je Detinstvo (1922), ki nazorno opisuje okolje v katerem je Majcen odrašcal, vendar pa žal njenega konca ne poznamo, saj je urednik Doma in Sveta izgubil rokopise, Majcen pa dela nikoli vec ni dopolnil. Leta 1943 se je Majcen po pisateljskem premoru znova vrnil in sicer je naslednje leto izdal zbirko legend Bogar Meho (1944). V knjigi je zbranih enajst že objavljenih legend in enajst še neobjavljenih (do tedaj seveda), vendar knjiga ne upošteva kronologije že objavljenih legend. Upošteva pa kronologijo novozavezne zgodbe Jezusa Kristusa od moderne metafore rojstva na zacetku do vstajenja na koncu knjige.
Toda Stanko Majcen ni bil le pisatelj; bil je tudi dramatik. Napisal je dramo Kasija (1919), enodejanke Za novi rod: Profesor Gradnik, Knjigovodja Hostnik in Zamorka (1922), dramski prizor Apokalipsa (1923) ter drami Prekop (1935) in Matere (1945). Poleg tega pa je bil Majcen tudi pesnik mocnih ekspresionisticnih pesmi, ki so znane pod imenom Zemlja.
(povzeto po spremni besedi Tineta Debeljaka v Povesticah)
TRENUTEK ŽIVLJENJA ALI "ZAPISKI ZASUTEGA RUDARJA" (Dom in svet, 1917)
~ POVZETEK ZGODBE ~
Ta crtica ima posebno mesto v zacetkih slovenske ekspresionisticne proze. Napoveduje nam sporocilo nekoga, ki mu preostajajo poslednji trenutki življenja, napoveduje rudarjev pogled s predsmrtne tocke, ko je med njim in zunanjim svetom le še svetleca žarnica.
Rudar je postal ujetnik rudnika, ko se je usul dohodni rov in še dve nadstropji. Njegov življenski prostor se je zožil na jamo dolgo 6 metrov, široko 4 metre in visoko 3 metre. Njegova edina povezava z zunanjim svetom je ostala svetleca žarnica. Rudar nam pripoveduje o obcutkih, ki so ga prevzemali. Prvi dan zasutja je jemal to kot zadetek na loteriji, kot življensko sreco, ki ti je drugi še ne zavidajo, ko si jim še vedno enak. Spominjal se je svojega soseda kavarnarja, za katerega pravi, da je clovek, ki ve ali vse ali pa nic. Predstavi nam ga kot zdolgocasenega možaka, ki se ne posveca nobeni misli, ki vse sprejema enako ravnodušno. V razmišljanje o smrti vplete še drugega soseda in sicer hišnika, ki vsak dan razpravlja le o ceni slanine, ki je zaradi slanine spregledal celo ženino smrt in zaradi cesar se mu je tudi zmešalo. In kot zadnjo v nizu spominov nam predstavi prodajalko sadja in zelenjave, v katero je zaljubljen. Vse tri sosede povezuje z smrtjo, v mislih jih sprašuje za mnenje o njej: kavarnar mu
o smrti ne zna povedati nic, le skomigne z rameni, hišnik gleda na smrt preko slanine in mrtve žene, prodajlaka pa bi mu ob razlicnih urah dneva podajala razlicne odgovore. Ob teh zadnjih trenutkih se je rudar uzrl vase in na svoje skorajda že minulo življenje. Postavil si je vprašanje ali je vredno živeti brez strahu, brez ljubezni in skoraj ravnodušno. Odgovora ne izvemo.
~ OZNAKA GLAVNIH OSEB ~
Rudar se zaradi zasutja postavi na distanco do življenja. Dogodek mu zagotavlja stvarno presojo vrednot; od življenja je odmaknjen ravno dovolj, da se lahko objektivno vpraša ali ima življenje sploh kakšen namen, ali je popoln absurd. Omejen je popolnoma nase in zato si obudi življenjsko "filozofijo znancev", ki so "zunaj" in ki si ne znajo nicesar povedati o svoji bivanjski tematiki. Preko teh treh zunanjih obrazov si na hitro, kajti premanjkuje mu casa, pomodruje njihov in svoj bivanjski smisel. In spozna, da je to le potrojitev dejstva, da je cloveštvo ujeto v absurd, ki muci njega: "Do mozga se gledam in ne morem izraziti poslednjega." Rudar mora v tem trenutku kopati vase in izraziti kar cuti in to je: "Nag in gol stojim pred zrcalom svoje duše in se gledam v njem. Do mozga se vidim … to … to sem jaz!" Vidi pa se tudi v treh obrazih.
Kavarnarja nam rudar predstavi kot obešnjaškega šaljivca, ki vse pretuhta in cigar kretnja ne pomeni nic. Komicen je tudi zaradi svoje nevednosti, ceprav se pretvarja, da ve vse. Edini stvaren podatek, še pomemben za zgodbo, je njegovo skomiganje z rameni.
Hišnika nam predstavi kot obsedenega možaka, ki strastno išce slanino in pri tem zamudi ženino smrt. Ves cas ga zasleduje ironicna groteskna simbolika smrti, ki stoji ob tehtnici in tehta slanino.
Prodajalaka je predstavljena kot spreminjevalaka. Njeno razlicnost in minljivost predstavljajo že njene oci, njene razlicne razvojne oblike in vecna menjava med vceraj, danes in jutri. Prodajalka je "knjiga male življenjske modrosti in zabave".
~ NOTRANJA FORMA ~
LITERARNA VRSTA
Trenutek življenja sodi v kratko pripovedno prozo, natancneje med crtice. Crtica, poimenovana tudi skica, arabeska in silhueta, ujame vase nazor, da je trenutek edina resnicnost; s psihološkega stališca je izraz razdrobljene zavesti, s sociološkega pa prizor podi prizor. Prelomen dogodek ter razpršena zavest sta torej v zgodbi odrinila vzrocno povezavo in razvejano zgodbo ter zgradbo, ki pregledno razpostavi problem, ga obširno duševno, moralno, socialno razcleni, v sklepnem delu pa logicno konca usode epskih oseb. Velika epska žila se v crtici umakne utripu, velicini trenutka.
PRIPOVEDOVALEC
V crtici Trenutek življenja naletimo na prvoosebnega pripovedovalca, ki mu epska tocka, se pravi popolna osamljenost podarja "nov nacin" življenjske presoje; postavi se "na okno izven sveta" in s tem na "objektivno tocko", s katere se poslednjic ozre na "njegov smešni direndaj" in s katere si upa spoznati "objektivno vrednost sveta in življenja".
DOGAJALNI PROSTOR IN CAS
Crtica se dogaja pod zemljo, v zasutem rudniku, kjer sta se sesedli dve nadstropji ter dohodni rov. Rudarjev življenjski prostor je omejen na jamo dolgo šet metrov, visoko tri metre ter široko štiri metre. Casa nam rudar ne izda, vemo le, da preživlja poslednje trenutke življenja.
NOTRANJI STIL IN RITEM DOGAJANJA
Trenutek življenja je psihološka crtica, ki jo sprejemamo na podlagi umetniškega ekspresionizma. Njen notranji stil je pateticen (ceprav o cistem pateticnem stilu ne moremo govoriti), kajti crtico gradijo doživljajsko-custvene prvine, ki nam vzbujajo obcutek napetosti, a vendar je ritem in ton crtice ves cas enakomerno privzdignjen, ceprav samovoljen in tipicen, kajti rudarju se pred zadnjim trenutkom mudi, rad bi povedal vse. Kopati mora sam vase, izrezati mora, kar cuti. Preko objektivne pogledne tocke nam pripoveduje subjektivno osebno tragiko, saj je v tistem hipu rudar omejen le sam nase, kar se še izraziteje izraža z uporabo monologa.
~ ZUNANJA FORMA ~
ZUNANJA ZGRADBA
Zunanje crtica ni deljena drugace kot na odstavke.
ZUNANJI STIL ALI JEZIKOVNI SLOG IN JEZIK
Povedala sem že, da je pripovedovanje monološko in da se rudarju mudi povedati vse, zato uporablja veliko enodelnih kratkih stavkov: "O smrti kajpak nisva govorila. … Njen obraz je umrl. … ", veliko kratkih priredij in podredij: "Planil je na trg in pozno na noc prinesel cekar dragocenega blaga. … Ni mi žal, da sem jo pozabil vprašati.", izogiba pa se poeticnih ozaljskov, saj želi biti vsaka beseda nujna, nezamenljiva celica poslednjega sporocila. Rudar uporablja tudi vzklicne povedi: "Smrt, o kolika prevara!"
RETORICNE FIGURE
Izmed tropov uporablja Majcen v tej crtici personifikacijo, saj dodeli smrti cloveske lastnosti: "Smrt stoji za vago in tehta slanino." Poleg tega pa uporabi še figuro kot je retoricno vprašanjo:"Kaj bi neki videlo oko? … Ali je vredno živeti? … Brez strahu, brez ljubezni, skoro ravnodušno?"
BOGAR MEHO (1944)
Po sedemnajstih letih premolka se je Stanko Majcen sredi vojne vihre leta 1942 odlocil in pricel znova pisati. Ustvaril je zbirko zgodb in legend, ki nosijo skupni naslov Bogar Meho.
Legenda je besedilo, ki govori o dogodkih iz življenja svetnika. Menihi so jih v srednjeveškem casu prebirali pred zaužitjem hrane na dan, ko so obhajali obletnico svetnikove, navadno muceniške smrti. Z utrjevanjem kršcanstva so ta besedila postopoma prešla iz cerkve med ljudi, ki so jih spremenili v domišljiske pripovedi, v katerih so ohranjali biblijske prvine in prosto dodeljevali krajevna izrocila o izjemnih dogodkih. Glavna oseba je še vedno ostajal svetnik, ki je že ali pa postane poosebljena krepkost. Svojo povezanost z Bogom dokaže s cudežem, s katerim pridobi nove vernike. Namesto svetnika ali ob njem lahko nastopa tudi Kristus, ki se navadno ne da spoznati svoji oklici, kar je vir dogajalnih zapletov. Umetna legenda se je pojavila tudi v slovenski literaturi, pri Cankarju, Preglju, Bevku … in seveda pri Stanku Majcnu z knjigo Bogar Meho, kjer je polovica zgodb legend.
Zakaj se je Majcen odlocil ravno za legendo? Ker je lahko preko nje izpovedal svoje videnje medvojne stiske in ostal zvest svojemu razumevanju umetnosti, kajti v preteklosti je poiskal motivne vzporednice z aktualnim dogajanjem. Preteklost je ali realna ali pa fikcionalna, idejnost pa sodobna. Realno preteklost je našel Majcen v avtobiografskem doživetju 1. svetovne vojne, deloma v svojem otroštvu. To so v knjigi Bogar Meho t.i. zgodbe. Fikcionalno preteklost pa je uzrl v evangelijih, ki so se mu zdeli primerna snov za njegove legende, ki so navzven blizu takratni oblastniški ideologiji, navznoter pa so ravno tako gibcne in izmuzljive, da je v njih moc skriti marsikaj. Legenda je torej primerna pripovedna vrsta za represivne in vojne sisteme.
POSEBNOST MAJCNOVIH LEGEND
Prva posebnost Majcnovih legend je njihova glavna oseba, ki ni svetnik, temvec Jezus Kristus, takšen kot ga poznamo iz evangelijev nove zaveze. Majcnove legende korespondirajo z njimi, zato so evangeliji izhodišcno besedilo ali prototekst, Majcnove legende metatekst, bralceva recepcija pa niha med obema. Vsaka legenda pripoveduje odsek iz Kristusovega življenja, tako da cikel dosledno upošteva linearni biografski cas, ceprav si na nekaterih mestih Majcen privošci domiselno združevanje biblijskega in sodobnega casa. Npr. dogajalni cas prve legende cikla V tocilnici je medvojni božicni vecer, ko se v krcmi, polni ovaduhov, prikaže neznana nosecnica s spremljevalcem, ki prosi za prenocišce. Šele po njunem odhodu v mrzlo noc prešine dva gosta, kdo bi utegnila biti iskalca. Toda ker svojega spoznanja ne izgovorita, je eticni ocitek v bralcevih oceh mocnejši, kot ce bi ga pripovedovalec ponudil v komentarju. In komentarjev v Majcnovih legendah ni. Bralec se mora sam opredeljevati, besedila mu dajejo za to velike mo
žnosti. A nobena izmed legend ni le obnova evangeljia. Vedno je poskrbljeno za koncni dogajalni preobrat ali paradoks, ki vrže bralca iz lagodne domneve, ceš da ve za razplet. Bralec pricakuje ves cas sakralizirano glavno osebo, toda njegovo pricakovanje Majcen iznicuje iz legende v legendo. Glavna oseba je res božji sin, ki je poslan na zemljo, da bi s smrtjo odrešil cloveški rod, toda Majcen ga dosledno upodablja kot cloveka, ki je zelo pogosto zmeden, negotov, v zadregi, neveden v vsakdanjih opravili in preteklih dogodkih posameznikov, ki jih srecuje. Vedno je pripravljen pomagati socloveku, toda ta pogosto ne razume njegovega poslanstva ali pa si njegove nauke napacno razlaga ali pa jim ostro oporeka, da se mora Kristus vcasih njegovemu besu celo umakniti, npr. legenda Mati svojih sinov.
Cudeži se sicer dogajajo tudi v Majcnovih legendah, vendar so to manj opazna dejanja; nikoli niso pripovedovani kot izjemni spektakli. Ce se nato posameznik zaradi cudeža spremeni, pa svet ostaja nespremenjen, poln razlicnih krivic. Tudi apostoli Jezusa Kristusa niso idealizirani-zelo so pocloveceni, polni napak. Hitro se zavejo, da bo njihov nauk institucioniran, zato se ob apostolu Petru že kažejo zanmenja voditeljskih spopadov. Vcasih se zaradi nezmožnosti slediti Jezusovim naukom poistovetijo z množico, ki se potika za njim in prireja zborovanja na javnih mestih-popolnoma samovoljno-ceprav to Jezusa jezi. Množico podpihujejo oblastniki, ki se pocutijo ogrožene ob Jezusovih naukih, ceprav ti nauki poudarjajo le odpoved nasilju, ubijanju v imenu absolutne ideje, zagovor posameznikove svobode …
Velik odmik od tradicionalne legende najprej nastane v besedilu Stanka Majcna Jezus in slepec ter Juda Iškarijot, ki nista sprejeti v knjižno izdajo Bogar Meho, zaradi radikalne ideje. Religioznega bralca pa znajo pretresti tudi legende: Marija pripoveduje, Nevesta in Noc, ki pa so objavljene v knjigi. V prvi Jezusova mati mirno pripoveduje, kako so iskali sinu pri osemnajstih letih primerno nevesto; v drugi je biblijski javnosti znano-bralcu pa ne-, da je nesojena nevesta Marija Magadalena; v tretji pa se po njegovi smrti mati, nesojena nevesta in apostol Janez skoraj spopadejo, ko se pricno prerekati, kdo je kriv njegove smrti. Zadnji pretres pa doživi bralec, ko prebere zaupno informacijo o tem, kako se je Jezus rodil.
V knjigi pa lahko zasledimo tudi aktualno družbeno kritiko, saj je Majcna okupacija prevec bolelea, da je v legendah nebi omenil. Najvec aluzij najdemo na temo nacionalne katastrofe. V legendi Nevesta židovski oce neverno izjavi: "Ni se culo in se ne bo, da bi Rimljani bicali žensko. Kdor trdi, da je to videl, je iz uma ali laže.", kar opozarja na italijanske okupatorje, ki so Slovenke v ujetništvu bicali.
Majcen je dodobra izrabil notranjo odprtost sodobne umetne legende in zato ni pretirano trditi, da je napisal doslej najboljši cikel legend v slovenskem pripovedništvu.
LITERATURA:
~ Stanko Majcen: Bogar Meho (zgodbe in legende). Uredil Goran Schmidt. Založba Obzorja, Maribor 1994.
~ Stanko Majcen: Povestice. Zbral in uredil Tine Debeljak. Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires 1962.
~ Stanko Majcen: Izbrano delo I in II. Uredila Marja Boršnik. Založba Obzorja, Maribor 1967.
~ Marjan Dolgan: Utelešenje skrivnosti ali Majcnove legende. Majcnov zbornik, Založba Obzorja, Maribor 1990.
~ Gregor Kocijan: Majcnova kratka pripovedna proza. Majcnov zbornik, Založba Obzorja, Maribor 1990.
~ Franc Zadravec: Slovenska ekspresionisticna literatura. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Ljubljana; Pomurska založba Murska Sobota, Murska Sobota 1993.
~ Franc Zadravec: Slovenska književnost II. Državna založba Slovenije, Ljubljana 1999.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
