9.11.2004
Upovedovanje |
objavil: Hermina Dolinar, Barbara Drumlič
Število ogledov: 2196 |
|
 |
UPOVEDOVANJE
Upovedovanje1 (dov. upovedenje) je potek, pri katerem pomenska podstava povedi dobi izrazno obliko. Pomenska podstava povedi je to, kar s prevzeto besedo imenujemo propozicija. Slednja je sestavljena iz:
" povedja (predikat)
" udeležencev (participanti), ti pa lahko imajo ob sebi: " delovalnike (aktanti)
" okoliščine (cirkumstanti).
Primer:
Podstava povedi so naslednje besede: riba, Andrej, ujeti, včeraj.
- povedje je ujeti
- 1. delovalnik je Andrej
- 2. delovalnik je riba
- okoliščina je včeraj.
Sestavine pomenske podstave povedi tvorijo podstavno oz. propozicijsko jedro.
Primer:
Tone pove novico bratu. ==> jedrni stavek
Tone pove novico. ==> redukcija (ko neko stvar zamolčimo)
Tone pove novico bratu. ==> adjunkcija (ko neko stvar dodamo)
Pomenski podstavi povedi dajemo dokončno obliko s upovedovalnimi določitvami oz. modifikacijami, katerih je trinajst vrst. Najlažje jih bomo razumeli ob konkretnem primeru s sestavinami: Rdeča kapica (1. delovalnik), iti in gozd (okoliščina).
1. KOLIKOSTNA oz. KVANTITATIVNA DOLOČITEV
Rdeča kapica je šla skozi gozd.
Kolikostna določitev zadeva vse udeležence in povedje, saj lahko rečemo:
" Zidar zida hiše.
" Zidarji zidajo hišo.
Količino najbolj izražajo naslednji števniki: glavni, ločilni dveh vrst, množilni in nedoločni.
" Bili smo le trije bratje.
" Kaj si delate dvojno delo?
" Nobenega prijatelja nimam.
1 Izraz je J. Toporišič uvedel (JiS 1975/76, str. 213 - 222) v članku Pomenski ustroj stavka, ki ga je zaradi njegove odsotnosti že 1975 na postojnskem zborovanju predstavil slovenski slovenistični javnosti T. Korošec.
Kolikostno se določa tudi mera ali obseg.
" kilogram krompirja,
" 4 km poti,
" naročje drv.
Posebne vrste kolikostnih določil imajo glagoli in pridevniki ter povedkovniki.
" stokrat povedati,
" biti zelo všeč,
" na pol nor.
Kolikostna določitev je tudi s faznimi glagoli:
" začeti plavati,
" nadaljevati z igranjem.
Posebnosti
Povedkova določila v katerih nastopajo samo množilni samostalniki.
" To mesto so Brežice.
" Ta vas so Sela.
Nekateri glagoli zahtevajo delovalnike absolutno v množini.
" Jabolka so popadala.
" Fantje so poskakali z vozov.
Nedovršni ponavljalni glagoli izražajo količino.
" Veliko kupuješ na trgu.
2. ISTOVETNOSTNA oz. IDENTIFIKACIJSKA DOLOČITEV
Ta Rdeča kapica je šla skozi oni gozd.
Istovetnostna določitev se pogosto pojavlja ob samostalnikih, in sicer se izraža s kazalnimi zaimki: ta, tisti, oni, tak, itd.
" Tisti čas je bilo lepo vreme.
V to določitev spadajo tudi določni pridevniki.
" mali srpan,
" beli kruh,
" veliki vezir.
Mera istovetnosti se izraža tudi z zaimki tipa:
" nekdo - kdo,
" nekakšen - kakšen.
Ob posamostaljeni pridevniški besedi uporabimo kazalni zaimek ta.
" ta mlada,
" ta stara.
Pri glagolu se lahko izraža določnost z determiniranimi nasproti nedeterminiranimi glagoli.
" peljati - voziti se,
" iti - hoditi.
Namesto pridevniške besede se v nekaterih primerih za eno in drugo določitev rabi samostalniška beseda, namesto zveze pet ljudi zveza peterica ljudi.
3. HOTENJSKA oz. VOLUTATIVNA DOLOČITEV
Rdeča kapica je hotela skozi gozd.
Obstaja več načinov kako izražamo hotenje. Hotenjska določitev se pojavlja ob naklonskih glagolih, ki ob sebi zahtevajo nedoločnik. Hotenjskih izrazov je več vrst, to so izrazi:
" želenja: želeti si, truditi se, imeti koga …
" volje: hoteti, želeti, volja biti koga …
" namere: nameravati, kaniti, imeti namen/namero …
" odločitve: odločiti se, skleniti, napraviti sklep …
" moranja: morati, imeti, biti komu …
" siljenja: siliti, prisiliti, primorati …
" nujnosti: nujno biti, biti komu nuja
" drznjenja: upati si, drzniti, si, dovoljevati si …
" naročanja: naročiti, odsvetovati
" dovolitve: dovoliti, pustiti, dati
" zapovedovanja: zapovedati, ukazati, veleti …
" dopustitev: smeti, lahko
" spodbujanje: dati
Vsi ti izrazi so nepredmetnopomenski in imajo v povedku ob sebi predmetnopomensko nedoločniško povedkovo določilo:
" Moram oditi.
Hotenjski glagoli imajo besednovrstni premenilni vzorec, ki omogoča spreminjanje delovalnikov:
" Smeš oditi - Dovoljeno ti je oditi
4. MOŽNOSTNA oz. POTENCIALNA DOLOČITEV
Rdeča kapica je mogla/ni mogla skozi gozd.
Za možnostno določitev pomenske podstave je manj sredstev. Od glagolskih je na prvem mestu glagol morem, njegove sopomenke so utegnem in znam, ni s samostalnikom v dajalniku, ne imeti kaj. Vežejo se z nedoločniškim povedkovim določilom:
" Mogli bi reči.
" Zna še priti.
Namesto morem se navadno rabi lahko:
" Lahko še pride proti Ne more več priti
Tudi verjetnost je obarvana možnostno.
" Tone verjetno še pride.
Možnost izražajo tudi nekatere časovne oblike:
- pogojnik
- dovršni in nedovršni sedanjik.
Pomen moči se skriva še v izrazih posrečiti se, uspeti, odpovedati, propasti, umreti, zboleti.
5. NIKALNA oz. NEGACIJSKA DOLOČITEV
Rdeča kapica ni šla skozi gozd.
Zanikanje je taka določitev podstave, ki ukinja trdilno veljavo stvari.
" delati - ne delati,
" biti - ne biti,
" imam - nimam.
V stavku pod določenimi pogoji lahko zanikamo kateri koli stavčni člen (povedijski, udeleženski in razširjevalni).
Naša mati sedi na vrtu.
Ne naša mati sedi na vrtu.
Naša ne mati sedi na vrtu.
Naša mati ne sedi na vrtu.
Naša mati sedi ne na vrtu.
Obstaja možnost dvojnega ali večkratnega zanikanja. Kadar pa se v povedi pojavljata dve nikalnici, ena v vezi in druga v njegovem povedkovem določilu, se med seboj izničujeta, pomenita nasprotno od zanikanega.
" Ne morem vas ne poslušati = Prisiljen sem vas poslušati.
Za slovenski jezik je značilno stavčno zanikanje povedka. Tako raje rečemo:
" To se no zgodilo po moji volji kot To se je zgodilo ne po moji volji.
Obilnostno zanikanje povedka ob nikalnih zaimkih vseh vrst (samostalniških, pridevniških, prislovnih, povedkovnih).
" Nikogar te ni treba biti sram.
" Nikjer ni doma.
Namesto nikalnega zaimka se za poudarjanje rabi nikalnica ne in števniški zaimek en.
" Nobeden ti tega ne bo verjel = Ne/Niti eden ti tega ne bo verjel.
V odvisnikih glagolov zavračanja zanikanje nima prave moči (glagoli zavračanja, kjer se pomensko izenačita nikalna in nenikalna oblika).
" Bal se je, da mu vlak ne bi ušel pomeni enako kot Bal se je, da bi mu vlak ušel.
Podobno je pri odločevalnih vprašalnih stavkih, kjer sta zanikani in nezanikani stavek pomensko enaka.
" Si kaj lačen? = Nisi nič lačen?
Varianta z zanikanjem je krepkejša.
Poseben lik dobimo, če namesto zanikane besede vstavimo protipomensko sopomenko.
" Nočem govoriti neresnice/laži = Želim govoriti resnico.
Ta določitev pozna še neizrecno (implicitno) zanikanje, zraven izrecnega (eksplicitnega) zanikanja.
Posebno mesto pri zanikanju imajo vzklični vprašalni stavki, katerih zanikana oblika potrjuje, nezanikana pa celostno zanika.
" A ti ne gre ta zlomek prav na češnjo = Zlomek ti gre prav na češnjo proti Kdo pozna tega človeka = Nihče ne pozna tega človeka.
Tako zanikanje je močno čustveno.
Pri ironičnem zanikanju2 se navajajo pozitivne oz. negativne lastnosti, mišljene pa so vsakokrat ravno nasprotne, kar se vidi iz besedila ali iz sopoložaja.
" Ti si mi pa res junak! Ti pa res nisi junak (ampak velika reva).
Včasih se da neizrecno zanikati z negativno protipomenko.
" Ti si mi en pacar! = Nisi pacar, nasprotno: si vrhunski!
Zanika se neizrecno tudi z izrazi za negativno ob nezanikanem povedku.
" Ste se kaj zabavali? Hudiča smo se zabavali!
Zanikanje se lahko okrepi z nikar.
" Nikar mi ne hodi tja.
Slovenščina ima tudi nikalni stopnjevalni veznik ne - ne. Daljša oblika tega veznika je niti.
" Ne hčere ne sina po meni ne bo.
Vezniški ne v zvezi z ampak/temveč/ marveč izraža nasprotje:
" Tega nisem kriv ne jaz ne ti, ampak pijanost.
Nikalni pastavek je z ne.
" Si ti že bil na Norveškem? - Ne.
Ta ne je členek, ki se lahko rabi pastavčno v primerih:
" Ne, tega ti ne verjamem.
Nikalnica ne ob glagolu premenilno vpliva na skladenjsko izraženost vršilca dejanja, če je glagol biti, oz. ne od dejanja prizadeto:
" Pravica je/obstaja. Pravice ni/Pravica ne obstaja.
Glagoli, ki imajo sicer predmet v tožilniku, ga ob zanikanosti prestavljajo v rodilnik.
" Srečal sem sosedo. Ne, nisem je srečal.
Nikalnica vpliva tudi na izbiro vidskega para. Namesto dovršnega ali določnega glagola se ob nikalnici uporablja nedovršni oz. nedoločni.
" Pojdi k sosedi - Ne hodi k sosedi.
6. HIERARHIZACIJSKA oz. POMEMBNOSTNA DOLOČITEV
Šlo se je skozi gozd.
Pomensko podstavo v upovedenju oblikujemo tako, da udeležence in povedje postavljamo na bolj ali manj ugledna mesta.
Prvega delovalnika lahko potisnemo iz vloge osebka v vlogo prislovnega določila izvora glagolskega dejanja. To se dogaja v trpniški pretvorbi.
" Oče je pohvalil sina Sin je bil pohvaljen od očeta.
2 Tega pojma nima niti Breznik, navajajo pa ga stilistike.
Hierarhizacija s splošnim vršilcem dejanja je drugi način potiskanja 1. delovalnika v ozadje. Izražamo ga na več načinov:
a) s 3. os. množine: Pravijo nam, da je včasih v Tomaškovem grabnu strašilo.
b) z zaimenskim človek kot osebkom: Človek res ne ve, kaj naj reče.
c) namesto človek ali oni se rabi se: Tako se ne govori.
d) s trpno obliko z -n/-t (dvoumna).
e) s 1. os. množine, v receptih in podobno: Vzamemo/Vzamete 1 kg bele moke…
f) z 2. os. ednine
g) z (za)menjavo povedij na podlagi sopomenskosti besed in oblik: To stvar poznam lahko rečemo tudi Ta stvar mi je poznana.
h) z izbiro glagolov nasprotnega pomena, kakršna sta dati in dobiti: Tomaž je knjigo dal Andreju - Andrej je knjigo dobil od Tomaža.
i) tako, da dejanje zamenjamo s stanjem, ki pa ima časovni premik: Si okna pozaprla in plin odvila? - Okna so zaprta in plin je odvit.
j) tako, da se namesto glagolskega povedka rabi glagolskosamostalniški: Izložbo pripravljamo - Izložba je v pripravi.
k) tako, da se delovalnik preustroji v 1. delovalnik: Skrbi me - Sem zaskrbljen.
l) namesto 1. delovalnika ima povedje lahko ob sebi tretjega: Jurij blede - Juriju se blede.
Poseben način hierarhizacije je tudi posamostaljenje oz. popovedenje.
" Pojdimo/Pojdite - Odhod
Namesto osebne glagolske oblike se ponekod rabi nedoločnik.
" Sedeti pri morju in gledati večno valovanje!
Hierarhizira se lahko tudi z jedrnim položajem pri poimenjenju stavka.
Hierarhizacija je na nek način vsebovana tudi v določnosti delovalnikov ob količinskih izrazih.
Hierarhizira se lahko tudi s številom in tudi z osebo.
7. DOLOČITEV glede na UDELEŽENCE SPOROČANJA
Rdeča kapica (Ona) je šla skozi gozd.
Pri sporočanju se vsa predmetnost deli na dva dela: na udeležence pogovora in na vse preostalo. Udeleženca sta govoreči in ogovorjeni. Govoreči se imenuje jaz, ogovorjeni pa mu je ti.
Preneseno rabo oseb imamo pri on(i)kanju:
" Kako pa se imenuje(jo)?
Zanimive so stilistične zamenjave oseb. Tu se namesto 2. os. uporablja prva.
" otroku lahko rečemo Kako sem priden danes v pomenu 'si priden'
8. DOLOČITEV DO TRENUTKA GOVORJENJA (ČASOVNOSTNA)
Rdeča kapica bo šla skozi gozd.
Pomenska podstava povedi dobi v povedku različno podobo tudi glede na (ne)sovpadanje upovedanega s trenutkom govorjenja. Kar s tem trenutkom sovpada, dobi izraz sedanjosti, kar je pred njim - preteklosti, kar šele bo - prihodnosti: Kaj pa to delaš?, Kaj si delal?, Kaj boš delal?
Specializiranim glagolskim oblikam za čas (sedanjik, preteklik/predpreteklok, prihodnjik) nekako ustrezajo prislovi, okoliščine torej, ki pravzaprav določajo izbiro časovnih oblik: včeraj zahteva preteklost, jutri prihodnost, sedaj pa lahko tudi sedanjost: Včeraj je deževalo, Jutri bo verjetno deževalo, Danes dežuje/je deževalo/bo deževalo. Take prislovne trojice se dajo smiselno razporediti v zaporedje včeraj - danes - jutri; tako še davi - sedaj - drevi, lani - letos - drugo leto.
Zanimivi so še prislovi tipa zjutraj, zvečer , po večerih, spomladi, ki nekateri zahtevajo, drugi pa dopuščajo brezčasnost namesto sedanjosti: Zvečer sem hodil na sprehod - Zvečer bom hodil na sprehod - Zvečer hodim na sprehod.
Poleg sedanjosti, preteklosti in prihodnosti je še nerazdeljena časovnost, ki se izraža s sedanjikom: Vrana vrani ne izkljuje oči ( nikoli: ne sedaj, ne prej in jih pač tudi poslej ne bo). Časi niso v vseh naklonih enako razviti: za velelni naklon imamo samo eno obliko, za pogojnega samo dve ( za pomožnik biti celo samo eno): Povej mi vendar. Povedal bi ti, pa ne smem / bi ti bil, pa nisem smel. Povem ti /Povedal sem ti/Povedal sem ti bil/Povedal ti bom.
Sosledje časov: Povedal bi ti bil, pa ne smem ni mogoče, pač pa Povedal bi ti, pa ne smem.
Za velelnik: Povej mi sedaj; v strogi zapovedi: Sedaj mi boš povedal. Rabi se tudi z določilom za zadobnost: Jutri mu povej, in za brezčasnost: Nikoli mu tega ne povej. Ker se velelnik rabi za vsa časovna obdobja, tako kot sedanjik, je torej res sedanji. Pogojnik nima prihodnjiške oblike, za prihodnost ne gre niti v primerih kot Pa bi vendar šel in mu pomagal (= pojdi vendar in mu pomagaj, tj. želim, da bi ti šel in mu pomagal).
9. SKLADENJSKONAKLONSKA DOLOČITEV POVEDI
Ti, Rdeča kapica, pojdi skozi gozd.
Pomenska podstava povedi se različno upoveduje glede na to, ali se ta predmetnost samo ugotavlja, ali se po njej vprašuje, ali se podaja s stališča ukaza in končno s stališča želje. Na podlagi tega govorimo o pripovednih, vprašalnih, velelnih in želelnih povedih, v okviri le-teh pa tudi o stavkih.
Skladenjski naklon se deloma prekriva z glagolskim. Pri glagolu ločimo povedni, velelni in pogojni naklon, pravzaprav naklonske oblike: delam, delal sem (bil), delal bom - delaj - delal bi (bil).
PRIPOVEDNE POVEDI
Pripovedne so tiste povedi ki dejanje, stanje itd. ugotavljajo a) kot obstoječe (neobstoječe) ali pa b) kot umišljeno, npr. Včeraj popoldne je bil v Ljubljani hud naliv, v Kranju pa ni padla niti kapljica dežja. Ko bi znal držati jezik za zobmi, bi si bil prihranil marsikatero nevšečnost.
V takih povedih se uporabljajo glagolske oblike povednega in pogojnega naklona (pogojni naklon tu izraža umišljeno dejanje). Velelnik v tej vlogi je redek, rabi pa se v pogojnih in dopustnih povedih: Reci človeku, da je pameten in možat, pa ti bo verjel (=če rečeš človeku, da je…). Tudi neglagolski stavki so lahko pripovedni: Polja. /Podrtija ob cesti./ Tema. Povedi so pripovedne tudi tedaj, če imajo kak velelni ali vprašalni odvisnik, npr. Rekel je, da pojdi domov.- Vprašal si ga, kod je hodil tako dolgo. Pripovedne povedi v pisavi zaznamujemo s piko na koncu, v govoru pa s povedno stavčno intonacijo in kadenco.3
VPRAŠALNE POVEDI
Vprašalne so tiste povedi, ki izražajo nejasnost ali negotovost glede kakšne prvine v podstavi povedi ali glede celotne podstave, in stremijo za tem, da se ta nejasnost v odgovoru odpravi: Kdo je ta človek? Odgovor: Peter Križan. Na koncu vseh vprašalnih povedi se postavlja vprašaj: Kje si bil? Vprašalnih povedi je več vrst in skupin. Po enem načelu ločimo dopolnjevalna in odločevalna vprašanja.
Dopolnjevalna vprašanja so tista, ki v odgovoru zahtevajo preubeseditev zaimenske vprašalnice: 1. za osebo- kdo, za drugo predmetnost-kaj, 2. za lastnost- kakšen (kolikšen),kateri, čigav, koliko,3. za okoliščine- kam,kje, kdaj, od kdaj,…
Odločevalna vprašanja so tista , v katerih gre za negotovost celotne povedi ali njenega dela, od odgovarjajočega pa se pričakuje odločitev v smislu členkov da, ne, morda, verjetno, pač itd.
Druga delitev vprašalnih povedi je na deliberativne (razmišljalne) in nedeliberativne (nerazmišljalne). Deliberativne so npr. naslednje: Kam naj grem? Mu povedati resnico? Kaj mi je storiti? Vsa druga vprašanja so nedeliberativna; pri njih nikalnica nima nobene moči: Si lačen? = Nisi lačen?
Tretja delitev vprašalnih povedi je na prave in neprave. Prava vprašalna poved je npr. Kdo gre z menoj na sprehod?, neprava Kdo bi hodil s teboj na sprehod! Pri pravi vprašalni povedi zares vprašujemo in pričakujemo odgovor, pri nepravi pa ne računamo na odgovor od navidezno vprašanega, temveč si odgovarjamo sami. Ena skupina nepravih vprašalnih povedi so t.i. retorična ali govorniška vprašanja, druga so vprašanja čudenja. Govorniška vprašanja niso zastavljena naslovniku, ampak si jih govoreči zastavlja nekako samemu sebi, npr. A sem jaz kriv, da že tri dni dežuje? Vprašanja čudenja4 se izražajo s protikadenčno intonacijsko glavo, redoma so tudi vzklična: On je bil tam?!
VELELNE POVEDI
Velelne povedi izražajo voljo govorečega, da bi kdo drug, tj. ogovorjeni (lahko tudi on skupaj z njimi), kaj storil.To pozivanje k določenemu dejanju, dogajanju, stanju ipd. je večvrstno, tj. kaže se kot:
" prošnja: Peter, stopi no k sosedu in ga povprašaj po tem.(= prosim)
" želja: Kilo mastnega. (= želim)
" nasvet: Poizkusite z našim pralnim praškom, ne bo vam žal (= priporočamo vam,..)
" poziv in spodbuda: Vozite previdno. (= pozivamo vas, da…)
" zapoved: Vstran od mene! (= ukazujem ti, da…)
" povelje: Na levo! (= povelje se glasi…)
" predpis: Trikrat na dan po eno tableto pred jedjo. (= določam, da vzamete…)
" prepoved: Ne hodite po travi. (= prepovedano je hoditi …)
" dovoljenje: Pa pojdi, če ti je toliko do tega. (= dovoljujem ti oditi)
" grožnja: Reci to še enkrat, če si upaš! (= ne reci tega še …)
" ironična spodbuda: Le še bolj vpij, da bodo vsi slišali! (= upam, da boš uvidel, da ni prav, kar delaš).
" Opozorilo: Ne klepetajte! (= opominjam vas, da ne prepisujete)
3 Toporišič: Skj 1, 1965, str. 78.
4 Toporišič: Slovenski jezik, 1961, str. 57.
Veleva se tudi:
1. z golim nedoločnikom: Tiho biti, ne govoriti!
2. pogovorno se veleva tudi z zvezo daj/dej + nedoločnik: Daj že povedati, Dej ga kronat!
3. že dolgo je v razvidu tudi velevanje s pogojnikom in prihodnjikom
4. veleva se tudi z velelnicami, tj. z medmeti, ki so morebiti okrnjeni velelni povedkovniki.
ŽELELNE POVEDI
Želelne povedi izražajo željo govorečega, da bi se (bilo), kaj uresničilo. V nasprotju z velelnimi povedmi pa k uresničitvi zaželenega ne pozivajo določene osebe. Želelne povedi izražamo s povedno intonacijo; če so čustveno obarvane, kar je dokaj redko, pa z vzklično. Temu primerno postavljamo za njimi v pisavi piko ali klicaj; klicaj stavimo tudi takrat, ko ne gre za vzkličnost, pa je želelnost treba ločiti pripovednosti.
10. GOTOVOSTNA DOLOČITEV POVEDI
Rdeča kapica je gotovo šla skozi gozd.
Pomensko podstavo povedi različno upovedujemo tudi glede na predmetno resničnost, objektivnost, stvarnost. Navadno se jemlje, da je tisto, kar povemo, res tako, zato tega nič ne komentiramo, kot npr. v povedi Triglav je naša najvišja gora. Kakor hitro pa glede predmetne objektivnosti nismo čisto gotovi, ali pa menimo, na naslovniki povedanega ne jemljejo za čisto zlato, svoje podajanje niansiramo, bodisi tako, da poudarjamo objektivnost povedanega, ali pa se varujemo z izrazi, v katerih so podani naši pridržki glede tega. Ta tri stališča bi lahko ponazorili z besedami: Samoumevno/vsak vidi/Kot vsi vemo: Triglav je naša najvišja gora, Triglav je res naša najvišja gora, Triglav je pač naša najvišja gora.
Sredstva, s katerimi gotovost izražamo, so različna, in sicer:
" členki: Kje neki je ta človek? Da ni ti tisti znani igralec?
" členkovi izrazi (besedne zveze): Po splošnem mnenju to ni bilo tako.
" glagoli in povedkovni izrazi, iz katerih so členki pravzaprav nastali. V glavnem gre za glagole rekanja in mišljenja, zaznavanja ipd.
" prihodnjik: To bo soseda, nihče drug.
" pogojnik: 5 To bi bilo torej narejeno, To bi bilo zaenkrat vse.
" odmevno vprašanje: Tvoj sosed je bolan. "Da bi bil bolan?" Da.
" v nekem smislu se s to kategorijo dotika vse, kar izraža možnost, pa tudi vse, kar je povezano z vprašanji: Janez mogoče še pride, Ali je Martin doma?
5 Toporišič: Skj 3, 1967, str. 152.
11. STOPNJEVITOST ALI INTENZIFIKACIJA POVEDI
Rdeča kapica jo udre skozi gozd.
Pomenska podstava povedi se da različno upovediti tudi glede na mero ali stopnjevitost poimenovanega: to lahko izrazimo ali tipično, neopazno, srednje, ali pa se od te osnove odmaknemo bolj ali manj navzdol ali navzgor. Najlepše to lahko ponazorimo s pridevnikom, ki ga lahko stopnjujemo navzgor ali navzdol, opisno z manj in najmanj na eno stran in z bolj ter najbolj na drugo, neopisno pa s protipomenskimi pari:
-2 -1 0 + 1 + 2
najmanj črn manj črn črn bolj črn najbolj črn
najmlajši mlajši star starejši najstarejši
Za slovenščino velja, da se stopnjevitost, razen ko se podaja s prislovi, lažje izraža v smeri k manj kot k bolj/več. Pri nas ima skoraj vsak samostalnik lahko tudi manjšalnico, več obrazil za manjšalnost kot za večalnost imamo tudi pri pridevnikih in glagolih.
Obrazila za manjšalnost:
PRID.: -ši, -ji, -ejši; -ka-, -c(e/a)-, -čka-: tanjši, lažji, mehkejši, pridkan, drobcen, drobčkan;
SAM.: - (e)c, -(i)ca, -(e)ce; -ič, -ica, -ika, -iče,-; -ek -ka -o; -ko; -iček, -ička/-ičica,-čece: bregec, vetrc, stvarca, klopica, jedrce, ličece; fantič, kravica, Nanika, cvetjiče; fantek, tačka, klobko; sinko; fantiček, Marička, dekličica, sončece;
GLAG.: -(i)k-, -c-, -inc-, -lj-, -čk-: ležkati, belikati se, jokcati, stopicati,krulincati, skakljati, pojčkati.
Obrazila za večalnost:
PRID.: -anski. -ovit: grozanski, grozovit;
SAM.: -on, -(al)in, -ur(d)a: Drejcon, fantin, fantalin, glavur(d)a;
GLAG.: -ih, -uh,-oh, -avh, -ast-: sopihati, dremuhati, drnjohati, dremavhati, lomastiti.
K manjšalnicam gredo tudi pridevniki približevanja, morda bolje: manjše mere, s priponskimi obrazili -ljat, -(ik) (a/i)v, -(i) (k/ čast- in -(k)lja(s)t, -ičen: gostljat, črnikav, belav, besniv, bledikast, bledkast, bledičast…
Za konec še tipologija sredstev, ki izražajo stopnjevitost; taka sredstva so:
" besede:
GLAG.: Manjšalno: laziti počasi hoditi, vleči se počasi hoditi.
Večalno: vpiti glasno govoriti, leteti hiteti.
SAM.: Manjšalno: trska suh, slaboten človek
Večalno: berač prosilec
PRID.: ti se lahko rabijo ali kot prilastki ali kot povedkova določila.
PRISL.: Pomen "zelo": sakramensko (robat), hudičevo (zanimiv), prekleto (zanič), presneto (slab).
" besedotvorna sredstva: grenkljat, glavura, drobcen, lonastiti.
" oblikotvorna sredstva: lepši (kot), boljše (blago), najlepša (od vseh). Opisno: bolj ali manj vesel, najbolj ali najmanj prizadeven.
" Skladenjska sredstva raznih tipov:
1. istorečne ponovitve:
a) čiste zaporedne: Stopi stopi, dež bo.
b) s stopnjevanim pridevnikom, prislovom, medmetom: sam samcat, joj prejoj.
c) vezniške: Delam in delam, pa nič nimam.
2. raznobesedne ponovitve:
a) vezniške vezalne z delom in celoto: leto in dan, sedaj in zmeraj.
b) Vezniške ločne: zdaj ali nikoli, ti ali nobena.
c) Vezniške vezalne s protipomenskimi sestavinami: podnevi in ponoči, krivo in pravo črno in belo.
d) Z ločnim ali: v petek ali svetek, Peter ali Pavel.
3. predložne zveze:
a) enopredložne: dan na dan, uro za uro.
b) dvojnopredložne zveze: od glave do pet, od jutra do večera.
4. sopomenske zveze: nikoli in nikdar, zmeraj in vselej.
5. zveze z zaimkom: sami dobri ljudje.
6. zveze s poudarnimi členki: To je res človek, Resnično lepa ženska.
12. ČUSTVENA OBARVANOST POVEDI (ČUSTVENOSTNA)
Rdeča kapica odstopica v gozdek.
Gre za duševno stanje ali potek, ki bi ga v grobem lahko zajeli v tako nasprotujoče si dvojice, kot so vesel - žalosten, ljubiti - sovražiti, divji - krotek, prijazen - oduren. Taki izrazi imajo svoja zastopstva v vseh predmetnopomenskih besednih vrstah, večinoma pa so zasidrani v pridevniku: prid. vesel : glag. veseliti se, sam. veselje/veselost, prisl. veselo, povdk. vesel -a -o/-o.
Čustva se menda dajo deliti na dva dela: na eni strani je tisto, kar nam ugaja, kar odobravamo, imamo radi ipd., na drugi nasprotje od tega. - Čustveno lahko imenujemo vse tisto, kar je podano z več energije, z večjo silovitostjo in slikovitostjo ipd., kot je sicer potrebno izražati duševna razpoloženja in značilnosti ali stanja. Za npr. ´vesel biti/veseliti se´ je čustveno obarvano: biti ves iz sebe, biti nor. Tako imamo namesto ´govoriti´ čustveno obarvane izraze kot renčati, godrnjati, momljati, izcediti ipd., s pomeni ´jezno, osorno povedati´, ´nezadovoljen govoriti´.
Čustvenost se na splošno dosega na naslednje načine:
" prenos besede iz ene slovnične kategorije v drugo
o spol: Tisto fante se ne bo delalo norca iz mene.
o živost: Prinesi Janezek atku stolčka.
o človeškost: Koga pa to delaš?
o število: Oče še spijo, mama pa so že kuhinji.
o oseba: Danes smo pa veseli ( = si, ste, sva)
o oblike:
" časovne: Do jutri ti napravim, ( = bom napravil), kar sem obljubil
" naklonske: A boš dal mir ali ne! ( = daj)
" neosebne: On pa pokonci ( = se dvigne) pa kričati in vpiti ( = je začel), ko da je nor.
" nedoločne: Zakaj pa fanta pošiljaš tja (= ti bi moral tja)
" poudarjenost: Le ti meni povedi, če bi še kaj rad ( = le povej mi).
" uporaba posebne skladenjske zveze:
o izpustnost: navadna: Prišel, videl, zmagal; zamolčna: Tiho, če ne …
o protiizpustnost: Je prišel domov in je reke;
o zanikanje in zatrjevanje: Boš ti mene učil ( = ne uči), kako se to dela! Junaštvo pa tako! ( = strahopetnost)
o čustveni dajalnik: A ti / vam ne gre na vsem lepem v smrt!
o podvojitve in izpostave stavčnega člena: Janez, ta pa zna.
o brezvezje in mnogovezje: Večno mirna, brezobzirna noč in dan teko preko nas (Žup)
o vrivanje, dostavljanje: Pa pojdi, sama!
o besedni red: Vida lepa se zajoka huje.
o medmeti: Joj! Juhuhu!
o povedkovniki brez pomožnega glagola namesto glagolov v povedku: Miška pa smuk v luknjo.
o poudarjanje: MENE ne zafrkavaj!
o ponavljanje: Pridi pridi kaj na obisk.
o glasovno barvanje: Sovražno, priliznjeno, nežno, bolezensko, ostro itd.
o uporaba besedja drugega funkcijskega ali predmetnega področja: Tako imena živali prenašamo na človeka: Osel, krava, bik, tele, prasec, žrebec, pišče, trot. Prav tako se prenašajo na človeka imena druge predmetnosti npr. štor, motovilo, grdoba, hudoba.
13. DOLOČITEV POVEDI PO AKTUALNOSTI (AKTUALNOSTNA)
Skozi gozd gre Rdeča kapica.
Podstavne prvine lahko aktualiziramo s t.i. členitvijo po aktualnosti (perečnosti)7. Po tem načelu spravljamo en del povedi v osredje; preostali del pa nekako podlaga, na kateri se osredje uveljavlja. Na splošno se s tega stališča (neodvisni) stavki delijo na tri dele: najvažnejši se imenuje jedro - in to prinaša novino stavka, drugi del imenujemo izhodišče, ker se iz njega izhaja, vmes pa je lahko še prehod, ki pa ga prištevamo k ne izhodiščnemu tj. jedrnemu delu. Simboli za te tri pojme so I, P in J, (v prevzetem izrazju T, Tr, R - tema, tranzicija, rema: lahko bi uporabljali tudi T, P, R tema, prehod, rema). V enostavčnih povedih Sava teče motna je Sava izhodišče, teče prehod in motna jedro. Primer za podredje: Janez je rekel, da ne gre nikamor; prehod je je rekel, levo od njega je izhodišče, desno jedro.
7 Toporišič: Slovenski jezik, Zagreb, 1961.
UPOVEDOVANJE - VAJE
1. Naslednje povedi spreminja glede na zahteve v oklepaju:
Teta pride na obisk. (Hotenje)
Prepogosto telefoniraš svojemu prijatelju. (Velevanje in zanikanje)
Brala sem knjigo o marčni revoluciji. (Vprašanje z ali)
Mateja je strah. (Zanikanje)
2. Vstavi naklonske glagole:
Oče leti z letalom. (ne hoteti)
Darilo se zavija. (morati)
Tu se ne kadi. (smeti)
Ali šofiraš? (znati)
Nisem odgovoril na vprašanje. (moči)
3. Izberi ustrezni glagol:
Oprostite, nisem (moral-mogel) prej priti.
Ne (morem-moram) več jesti.
Ptiček ni (moral-mogel) odleteti.
4. Vstavi primerne členke za izražanje negotovosti:
Sosed je imel prste vmes.
Pozvonilo je, to je Mojca.
To je zajčja sled.
5. Zanikaj naslednje povedi:
Bil sem pri sosedu.
Danes je nebo sivo.
Kosilo je že kuhano.
Odpri okno.
VIRI IN LITERATURA:
Toporišič, Jože: Nova slovenska skladnja. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982.
Žagar, France: Slovenska slovnica in jezikovna vadnica. Maribor: Založba Obzorja, 1996.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
