9.11.2004
Slogovni postopki v besedilu |
objavil: Davorin Bole, Miha Knavs
Število ogledov: 3055 |
|
 |
Slogovni postopki v besedilu
V najini seminarski nalogi bova obdelovala slogovne postopke v besedilu. O tem pišejo različni avtorji; Jože Toporišič, Mateja Gomboc, Sonja Hudej, Martina Križaj Ortar, Marja Bešter in drugi.
Ob pregledovanju različnih teorij klasifikacij slogovnih postopkov, pri čemer si niso vse enotne in prihaja do malenkostnih razlikovanj v poimenovanju ali pa prihaja celo do različnih klasifikacij, sva ugotovila, da je najrazumljivejšo teorijo podala Mateja Gomboc v priročniku za jezikovni pouk v srednjih šolah - Preproste besede. Povzela je nekatere že prej omenjene avtorje; poleg že omenjenih še: Draga Bajta, Janeza Dularja, Janeza Kržišnika in druge.
Njen pristop je jasen, nazoren, znanstveno korekten, jedrnat in podprt z učinkovitimi, aktualnimi in jasnimi vajami, ki zahtevajo od naslovnika širše povezovanje znanja.
Temo v sporočilu Mateja Gomboc pojmuje kot nekakšno zmes za oblikovanje. Sporočevalec lahko to zmes, temo, opiše, o njej poroča, pripoveduje, o njej lahko izrazi svoje mnenje, lahko jo razlaga, utemeljuje. Tvorec besedila si torej lahko izbira način, kako ubesediti temo. Za to pa ima na voljo različne ubeseditvene načine ali slogovne postopke.
Gomboc navaja pet slogovnih postopkov, in sicer:
" obveščanje - sporočevalec naslovnika seznani o nekem dogajanju ali stanju,
" opisovanje - sporočevalec predstavi konkretne lastnosti stvarnosti,
" pripovedovanje - sporočevalec tvori sporočilo o časovnem ali vzročnem poteku stvarnosti,
" razlaganje - sporočevalec pojasnjuje razmerja med pojavi ali njihovimi deli, vzroki in posledicami,
" utemeljevanje - sporočevalec izraža mnenje in svojo sodbo, pri čemer pojasni tudi vzroke in okoliščine, ki ga k temu vodijo.
Sonja Hudej pa navaja sledečo klasifikacijo slogovnih postopkov:
" opisovanje - imenuje ga tudi deskriptivni tematski razvoj. Loči opisovanje dogodka, predmeta in poteka,
" utemeljevanje in prepričevanje - imenuje ga tudi argumentativno razvijanje teme. Loči: razumsko utemeljevanje in čustvenoprepričevalno utemeljevanje (prepričevanje),
" razlaganje, pojasnjevanje - imenuje ga tudi eksplikativno razvijanje teme,
" pripovedovanje - narativni tematski razvoj.
Jože Toporišič navaja naslednjo klasifikacijo sporočevalnih postopkov ali besedovalnih tipov:
" opisovanje (v orisih, opisih, reportažah),
" pripovedovanje (v pripovedkah, legendah, pravljicah, poročilih),
" podajanje ali razpostava (v priročnikih),
" razglabljanje (utemeljevanje - v razpravah, polemikah, predpisih, zahtevah, zakonih).
Vsi ti ubeseditveni načini se lahko med seboj prepletajo, kakšna bo podoba besedila, je odločilno odvisno tudi od ubeseditvenega stališča, ki je lahko subjektivno ali objektivno. Seveda ima vsak besedilni postopek svoje vsebinske in jezikovne značilnosti.
Obveščanje
Takšna in podobna obvestila nas spremljajo v vsakdanjem življenju od jutra do večera: RTV sporedi, vozni redi, javni napisi, spričevala, obvestila o zagovoru diplom, urniki, sporočilca na vratih, …
Obveščanje je sporočanje o dogajanju ali stanju stvarnosti.
Objektivna besedila so navadno namenjena javnosti, subjektivna pa spremljajo naše zasebno življenje. Pomembno je, da so kratka in jedrnata, zaradi nazornosti jih lahko spremljajo fotografije, grafi, slike.
Opisovanje
Pri opisovanju mora biti sporočevalec pozoren na lastnosti obravnavane predmetnosti in na okoliščine. To so: zunanje, notranje značilnosti, kraj, čas, način, vzrok in posledice dogajanja.
Opisovanje je sporočanje o lastnostih stvarnosti.
Prav tako lahko opisujemo objektivno ali subjektivno. V objektivnem opisovanju ponavadi navajamo dejstva. Sporočevalec naj navadno ne bi izražal osebnega mnenja, zanimajo ga le zunanje in notranje značilnosti opisovanega.
Pojavlja se v strokovnih besedilih (recepti, navodila, znanstvene razprave), srečamo pa ga tudi v umetnostnih in drugih besedilih. Skladenjska sestava takšnega besedila je preprosta, povedi so enostavčne, priredja ali preprosti odvisniki, najpogosteje se pojavlja prilastkov odvisnik, glagoli so splošni in jih je malo: je, obsega, vsebuje, … Veliko je pridevniških besed, zlasti se pojavlja kakovostni pridevnik, vse to v splošnem sedanjiku. Za učinkovito in dobro opisovanje moramo imeti bogat besedni zaklad, pri strokovnem opisovanju pa moramo dobro obvladovati terminologijo (strokovne izraze).
V subjektivnem opisovanju, ki ga bolj pogosto označujemo z besedo orisovanje, sporočevalec jasno izrazi svojo vpletenost in čustvena razmerja. Taka besedila se pojavljajo v umetnostnih in publicističnih besedilih (reportaže, komentarji, oglasi, propagandna sporočila). Ta slogovni postopek uporabljamo tudi v zasebnih pismih in pogovorih. Zaradi subjektivnih elementov sporočevalec pri orisu ni tako natančen kot pri opisovanju, kar se vidi pri uporabi prenesenega pomena in figurativnih izrazov.
Pripovedovanje
Pripovedovanje je seznanjanje naslovnika z razvojem pojavov. Sporočevalcu je dana možnost, da se omeji na dejanske okoliščine stvarnosti (objektivno pripovedovanje) ali pa da se omeji na svoja čustva in jih izpostavi (subjektivno pripovedovanje).
Pripovedovanje je ponavadi temeljni slogovni postopek določenega besedila, s katerim so prepleteni še ostali, npr.: opisovanje, razlaganje. Sporočevalec predstavlja stvarnost skozi časovno zaporedje dogodkov, v časovnih preskokih ali retorspektivno, izrazita je sobesedilna spetost (koherentnost): povedi so med seboj povezane, vsebinsko se prepletajo in delujejo celovito. Po skladenjski sestavi so povedi daljše in bogatejše (priredja in podredja, npr. časovni odvisnik). Čas je največkrat preteklik ali pa dramatični sedanjik. Kot zelo razgiban slogovni postopek, kar sporočevalec doseže s sopomenskimi besedami, ekspresivnimi izrazi in živahnim jezikom, pripovedovanje spremlja naše življenje v vsakdanjem okolju - v praktičnosporazumevalnih besedilih (ko pripovedujemo o nekem dogodku, zasebnih dogodkih, prometnem zamašku, poteku smučanja), v umetnostnih in publicističnih besedilih. Seveda vse to lahko podajamo ustno ali pisno.
Razlaganje
To je pojasnjevanje pojmov. In sicer sporočevalec pojasnjuje razmerja med dejstvi, torej določa nadrejene in podrejene odnose besed in besednih zvez. Namen razlaganja je pojasnjevati naslovniku lastnosti, vzroke in posledice določene stvarnosti. Največkrat ta besedilni način ne izraža osebnega stališča, pač pa se omeji zgolj na realne danosti obravnavanega pojava. Razlaganje je torej najpogosteje objektivno.
Skladenjsko je besedilo zelo zapleteno, učinkuje nabito z definicijami in novimi informacijami (v besedilu prevladujejo odvisniki - predvsem prilastkov, in priredja), sobesedilna spetost je močna, zaradi funkcijske usmerjenosti besedila so pogosti strokovni izrazi. Zaradi zapletenih jezikovnih lastnosti, mora sporočevalec paziti na pisno preglednost sporočila - raba ločil, ilustracije, primeri, členitev na odstavke ali točke; pri govornem razlaganju pa na stavčno intonacijo, členitev s premori, hitrost govora, poudarjanje, barvo glasu.
Razlage srečamo v strokovnih in nekaterih publicističnih besedilih (npr. strokovnih člankih, učbenikih, komentarjih). Najkrajši primer razlaganja je definicija - to je natančna razlaga pojma z navedbo vseh njegovih bistvenih znakov. Te tvorimo največkrat s pomočjo sopomenk ali nadpomenk.
Utemeljevanje
Je navajanje vzrokov in razlogov za dogajanje. Sporočevalec pojasni razloge, vzroke in okoliščine za kako dejanje, ravnanje, stanje s pomočjo pridobljenih podatkov . Kadar tvorec tega slogovnega postopka izraža svoje osebno mnenje, vrednotenje in sodbo, gre za subjektivno utemeljevanje (npr.: Zatekel obraz imaš, verjetno si pojedel pokvarjeno hrano.). Če pa gre za nepristransko sodbo, govorimo o objektivnem utemeljevanju (V jeseni gremo na absolventski izlet, torej moramo pričeti zbirati denar že sedaj.).
V utemeljevanjih so pogosta posledična, vzročna in sklepalna priredja, pogosto je tudi vzročno podredje. Čas je najpogosteje splošni sedanjik ali prihodnjik.
Z utemeljevanjem se srečamo v skoraj vseh funkcijskih zvrsteh (razlage, pogovor, razprave, okrogle mize, seminarji, nasveti).
Kot ubeseditveni način je največkrat vpet v ostale slogovne postopke, se z njimi prepleta.
Vaje
Obveščanje - sporočevalec naslovnika seznani o nekem dogajanju ali stanju.
Opisovanje - sporočevalec predstavi konkretne lastnosti stvarnosti.
Pripovedovanje - sporočevalec tvori sporočilo o časovnem ali vzročnem poteku stvarnosti
Razlaganje - sporočevalec pojasnjuje razmerja med pojavi ali njihovimi deli, vzroki in posledicami.
Utemeljevanje - sporočevalec izraža mnenje in svojo sodbo, pri čemer pojasni tudi vzroke in okoliščine, ki ga k temu vodijo.
Obveščanje
Obveščanje je sporočanje o dogajanju ali stanju stvarnosti.
Objektivna besedila so navadno namenjena javnosti, subjektivna pa spremljajo naše zasebno življenje. Pomembno je, da so kratka in jedrnata, zaradi nazornosti jih lahko spremljajo fotografije, grafi, slike.
Opisovanje
Opisovanje je sporočanje o lastnostih stvarnosti.
Lahko je objektivno ali subjektivno (orisovanje).
Pojavlja se v strokovnih, publicističnih in umetnostnih besedilih.
Pripovedovanje
Sporočevalec predstavlja stvarnost skozi časovno zaporedje dogodkov.
Ponavadi je temeljni slogovni postopek določenega besedila, s katerim so prepleteni še ostali, npr. opisovanje, razlaganje.
Močna sobesedilna spetost (koherentnost).
Čas je največkrat preteklik ali dramatični sedanjik.
Razlaganje
Je pojasnjevanje pojmov.
Sporočevalec pojasnjuje razmerja med dejstvi.
Namen: pojasnjevati naslovniku lastnosti, vzroke in posledice določene stvarnosti.
Razlaganje je torej najpogosteje objektivno.
Skladenjsko je besedilo zelo zapleteno.
Močna sobesedilna spetost, pogosti strokovni izrazi.
Utemeljevanje
Je navajanje vzrokov in razlogov za dogajanje.
Razlikujemo subjektivno in objektivno utemeljevanje.
V utemeljevanjih so pogosta posledična, vzročna in sklepalna priredja, pogosto je tudi vzročno podredje.
Čas je najpogosteje splošni sedanjik ali prihodnjik.
Viri in literatura
" M. Gomboc: Preproste besede. Nova Gorica: Grafika Soča, 1999.
" S. Hudej: Šolske ure besediloslovja. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1995. (Zbirka Matura)
" J. Toporišič: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja, 2000.
" http://www.burger.si/Bistra/Bistra.html
" http://www.delo.si/index.php?lev_0=0&lev_1=0&a_id=28563 (Delo, sreda, 3. marec 2003)
" J. Kersnik: Jara gospoda. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960.
" http://www2.arnes.si/~sudareme/zf/ptica.html
" http://www.pzs.si/mk/Tekmovanja/ciciban_planinec.htm
" http://modrisplet.com/zakaj-nas.shtml
" http://ndd.svarog.org/index.php?na_dan=0903
" http://www.paranoid-zine.com/si/
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
