domovgalerije slikseminarske nalogeučne pripraveostalo
Brezplačne seminarske naloge in učne priprave
Absolventi slovenskega jezika s književnostjo na PefMB, generacija 2000-2005.
Nekateri izmed nas bodo učitelji, bodisi na osnovni ali srednji šoli; drugi se bodo odločili za nadaljnji študij (magisterij, doktorat); tretji pa bodo lektorji ali karkoli drugega.
Iskanje seminarskih nalog po google

 
Knjižni jezik
Književnost
Didaktika
Dialektologija
Folkloristika
Skladnja
 
  www gostovanje sloHOST
gostovanje spletnih strani in izdelava spletnih strani

-----------------------------------------------
LEKTORIRANJE
kvalitetno in cenovno ugodno lektoriranje
 
  Želite prejemati novice po emailu?  
     
   
6.4.2005
Analiza Stabejevega članka: Slovenščina v Evropi, Evropa v slovenščini
objavil: TH
Število ogledov: 1717
Analiza Stabejevega članka: Slovenščina v Evropi, Evropa v slovenščini

Članek Marka Stabeja je nastal pred okroglo mizo, na kateri so razpravljali o temi, ki je razvidna že v naslovu, se pravi o položaju slovenščine v Evropski uniji. Cilj okrogle mize je torej poleg predstavitvene vloge omenjenega problema tudi vključitev v jezikovno politiko in s tem samozavestno stati za maternim jezikom kot enakopravnim jezikom Evropske unije.
Nadalje se Marko Stabej sprašuje, kdo, izven naših meja, se pravi v evropskem in svetovnem obsegu, sploh ve, da slovenščina obstaja. Njegovo mnenje je, da je slovenska osamosvojitev zelo pripomogla k boljšemu mednarodnemu statusu slovenščine, in sicer iz preprostega razloga, ta je, da mnogo ljudi zmotno misli, da ima praviloma vsaka država svoj poseben državni jezik. Iz tega torej sklepa, da kdo pozna Slovenijo, pozna tudi slovenščino, kot njen uradni jezik, čeprav v vseh primerih ni tako in gre za napačno prepričanje, je to prepričanje za slovenščino zelo pozitivno. Za status slovenščine pa lahko ima negativne posledice samo tujčevo mnenje, da se je slovenščina razvila šele po osamosvojitvi, se pravi takrat, ko je država Slovenija nastala, torej leta 1991. To negativno posledico, piše Marko Stabej, pa je mogoče takoj odpraviti s tem, da napačno in pomanjkljivo vedenje tujcev dopolnimo z tisočletno zgodovino slovenščine.
Iz zgoraj navedenega nadalje Marko Stabej razmišlja v tej smeri, da se z vsako predstavitvijo Slovenije, predstavlja tudi naš jezik, vendar ta promocija jezika ni zadostna. Zato moramo težiti k večji in bolj kakovostni promociji, za kar pa je potrebno temeljito načrtovanje. Nekaj se je v tej smeri že zgodilo oziroma se dogaja, in sicer pričelo se je načrtovanje slovenščine kot drugega/tujega jezika, definitivno pa bo potrebno še veliko dela, zlasti na področju snovanja ponudbe za učenje slovenščine in kvalitetne uporabe le te. Vendar Marko Stabej ugotavlja, da takšne ponudbe v Sloveniji še ni, kar podkrepi s primerom, namreč pogovarjal se je z direktorjem slovenske podružnice neke znamenite ustanove, ki promovira enega od svetovnih jezikov in njegovo kulturo. Iz pogovora je namreč ugotovil, da se je gospod hotel naučiti vsaj osnovnega sporazumevanja v slovenščini, vendar je po večkratnih poskusih odnehal. Vzrok za njegov neuspeh je bila prav nepravilno snovana ponudba, saj vsi učitelji ponujajo samo celotno s
lovnično znanje, ki je sicer zaradi nekaterih posebnosti zanimivo, vendar ni primerno za ljudi, ki se želijo naučiti samo osnovnega sporazumevanja v slovenščini. V zvezi s tem omenja tudi ljudi, ki so prišli v Slovenijo zaradi dela, in ker ni primerne ponudbe za učenje slovenščine, se s tem sploh ne ubadajo, poleg tega za to tudi nimajo časa. Dodatni problem, ki tukaj nastopi pa je, da je kar nekaj takih ljudi, ki sploh nimajo interesa, da bi se naučili slovensko, zlasti pa ne zato, ker se mi, Slovenci, vsakemu prilagajamo in poskušamo govoriti čim več jezikov.
V nadaljevanju se Stabej ukvarja s slovenščino v naših sosednjih državah, se pravi Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Slovenske manjšine so torej do nadaljnjega imele zelo malo pravic, kar se tiče slovenskega jezika, vendar sedaj se položaj nekoliko izboljšuje. Izboljševanje je posledica spremenjenih zunanje- in notranjepolitičnih razmerij, vendar kljub temu še v vseh dvojezičnih okoljih obstajajo določeni pritiski in nasprotovanja slovenščini kot enakovrednemu sporazumevalnemu jeziku v javnem življenju. Marko Stabej nadalje piše, da se teoretično ta enakovrednost da uresničiti, vendar je za dosego tega cilja potreben temeljit praktični načrt, ki pa ga bo prav gotovo prinesel vstop Slovenije v Evropsko unijo, saj bo takrat slovenščina dobila status uradnega jezika tudi v manjšinah, iz preprostega razloga: slovenščina je namreč uradni jezik države Slovenije.
Marko Stabej se nadalje sprašuje, kako je s statusom slovenščine v ustanovah Evropske unije. Tukaj ponuja odgovor, ki je zelo preprost, in sicer ima Evropska unija načelo glede jezikov, ki se glasi, da so vsi uradni jeziki držav članic hkrati tudi uradni, delovni in enakopravni jeziki Evropske unije, tako ima vsak državljan v ustanovah Evropske unije pravico postaviti vprašanje in dobiti odgovor v svojem (nacionalnem) jeziku. Hkrati pa je lahko ta odgovor tudi zelo zapleten, saj je iz praktičnega vidika možno opaziti, da se to načelo v različnih ustanovah Evropske unije zelo različno uresničuje. Jezikovno načelo se torej zelo dosledno uresničuje v parlamentu Evropske unije, v drugih institucionalno manj formalnih govornih položajih pa je pogostejša raba angleščine in francoščine ter drugih jezikov. Iz tega lahko vidimo, da je uradnost nacionalnih jezikov res zagotovljena, status delovnega jezika pa se uresničuje le poredko.
Marko Stabej v nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo govorni položaji, ki so zelo občutljivi glede na status jezika in glede njegove podobe. Primer za to navaja govorni nastop v parlamentu in uradne dokumente ter zakonodajo. Drugi govorni položaji, kot so komuniciranje med predstavniki različnih držav, pa niso tako zelo občutljivi, čeprav je jasno, da ima nekdo, ki uporablja nek jezik kot svoj prvi jezik, veliko prednost pred tistim, ki ga uporablja kot drug tuji jezik, čeprav ga zelo dobro obvlada. Iz tega Marko Stabej torej ugotavlja, da je nesmiselno zahtevati popolno enakopravnost med jeziki Evropske unije, saj je ta neuresničljiva. Po drugi strani pa mora država v svoji jezikovni politiki vztrajati, da ima nacionalni jezik enakovredno vlogo v govornih položajih, ki to dopuščajo, istočasno pa mora državljane ozavestiti o komunikacijski prednosti, ki jo prinaša komuniciranje v svojem prvem jeziku. Državljani pa naj bi učinkovito obvladali tudi tuje jezike, še posebej tiste, ki so v večji meri prisotni v de
lovnih in manj formalnih komunikacijah Evropske unije. V zvezi s tem lahko omenim konkreten primer o tem, kako naša država "vztraja" pri tem, da se slovenščina uveljavlja kot enakopraven jezik Evropske unije. Vsem je verjetno znana polemika o pisanju evra. Po slovenskem pravopisu je torej pravilni zapis evra z v-jem. Če bi predstavniki naše države upoštevali slovenski pravopis in dejstvo, da ima slovenščina enakopraven položaj med ostalimi evropskimi jezik ter načelo, da naj bi bili uradni dokumenti in zakonodaja zapisani v slovenskem jeziku, potem ne bi prišlo do neskladij. Žal pa naši evrofinančniki niso najbolj seznanjeni o tem, poleg tega se poskušajo na vsak način prilagajati, če citiram Mira Sotlarja, podpredsednika Gospodarske zbornice: "Logično je, da je potrebno uporabiti originalno izraženo valuto, to je euro, in pa cent za desetine, kajti to je tudi na bankovcih in kovancih napisano," po tem takem je tudi logično, da pišemo Canada namesto Kanada Tako so evrofinančniki dosegli, da se v uradnih dokum
entih evro piše z u-jem, kar je torej v neskladju z dejstvom, da naj bi bili vsi uradni dokumenti zapisani v slovenščini kot enakopravnem jeziku Evropske unije. Evrofinančniki torej ponujajo možnost zapisa evro in euro. Na drugi strani pa slovenisti zastopajo drugačno mnenje, kar je ponovno logično, in sicer da naj bi uporabljali zapis evro z v-jem v vseh primerih, se pravi, tudi v uradnih dokumentih. Glavni zagovorniki tega dejstva so med drugimi Majda Potrata, Tomo Koročec in tudi Marko Stebej. Majda Potrata pa tudi dodaja, da se bo torej evropska denarna enota prilagajalo slovenskemu jezikovnemu sistemu, kar pomeni,da ne bomo imeli samo en evro in pet evrov, ampak tudi dva evra, se pravi dvojino. Zadeva je torej zelo pereča že teoretično, če pa pogledamo iz praktičnega vidika, pa je še hujše. Tukaj sem skenirala, 20 evrov, na katerem lahko vidimo zapis evra z u in zapis z grškimi črkami, torej Grki so dosegli, da se evro piše po njihovo. Predstavljamo si, da to dosežemo tudi Slovenci, pa potem še Latvici,
pa mislim, da so imeli tudi Madžari polemike o tem. Zgodilo bi se, da bi bil bankovec ves prepisan z različnimi variantami evra. Po eni strani s ne bi bilo nič narobe, enakopravnost bi bila dosežena, po drugi strani pa smo vsi potrošniki in bankovce uporabljamo kot plačilno sredstvo, brez katerega ne moremo živeti, tako, da bankovci ne bodo nič več vredni, če bo na njih naš zapis evra.
Med jezikovno načrtovanje torej sodi tudi učenje tujih jezikov in koristna izraba le teh. Marko Stabej v zvezi s tem piše, da je ta zadeva iz ene strani popolnoma neproblematična, saj smo se Slovenci v veliki meri pripravljeni učiti tujih jezikov. Problem je samo v tem, da enostavno ne vemo, kaj naj od tega učenja pričakujemo, kaj je za nas uresničljivo in kaj ne. Zelo velik problem pa predstavlja pomanjkljiva ozaveščenost o razmerju med slovenskim in tujimi jeziki. Tukaj se pojavljata dve skrajnosti, na eni strani je to strah pred tujimi jeziki. Slovenci se dejansko bojimo tujih jezikov. Že od nekdaj so nam govorili: "Več jezikov znaš, več veljaš." Zaradi tega dejstva je povpraševanje za učenje tujih jezikov zelo veliko in opazimo lahko, da se učenci že v najnižjih razredih osnovnih šol učijo tujega jezika, morda še celo prej, se pravi še preden se naučijo pisanja. Po drugi strani pa iz tega pa sledi, da dajemo slovenščini zelo nizko vrednost, saj tako rekoč predpostavljamo znanje tujih jezikov. Večkrat je
namreč mogoče slišati, da se dijaki v poklicnih šolah pritožujejo nad slovenščino v smislu, da oni slovenščine v takem obsegu ne bodo potrebovali. Nikoli pa ni slišati, da je učenje tujih jezikov nepotrebno, tuji jeziki so v šolah torej že samoumevno prisotni in treba se jih je učiti. S tem ne želim povedati, da res niso potrebni, pač pa to, da jih resnično predpostavljamo pred našim maternim jezikom.
Marko Stabej v nadaljevanju ponuja možnosti, ki bi lahko preprečile tako mišljenje. Dejstvo je, da je pogled na zgodovino slovenskega jezika zelo bridek. Slovenci smo bili torej v določenem obdobju podrejeni tujim državam in s tem tudi tujim jezikom. Vendar ta določena obdobja ne pomenijo celotno zgodovino in pomembno je to, da danes govorimo slovenski jezik, kar pomeni, da se je kljub nacionalnim in drugim pritiskom le ta ohranil.
V nadaljevanju se avtor članka sprašuje, kako bo v prihodnosti. Prihodnost našega jezika iz strokovnega vidika torej ni mogoče napovedati, laiki pa imajo torej črne napovedi, ki pa so v bistvu povezane s sedanjostjo, saj bo prihodnost črna takrat, če sedaj ne bomo pazili na jezik, ga ljubili in negovali. Marko Stabej tukaj piše, da so te besede prazne, gre za tako imenovane ideološke floskule, saj ti ljudje, ki to govorijo nikoli ne dajo napotkov, kako ohraniti jezik, kako ga ljubiti itd. Tako vsak posameznik trepeta pred tem, da jeziku ne bo storil nič takega, zaradi česa bi kasneje izumrl.
Vse to pa se kaže v komunikacijski nesamozavesti precejšnjega dela slovenske jezikovne skupnosti. Gre za to, da Slovenci s prepričanjem, da je naš jezik manj vreden, res ne moremo samozavestno komunicirati. To pa je mogoče odpraviti s tem, da bi v osredje slovenskega jezikovnega načrtovanja postavili razvijanje posameznikove jezikovne in komunikacijske zmožnosti. Kot podporo k temu pa bi morali pospešeno razvijati jezikovne tehnologije za slovenščino, s tem bi zagotovo pripomogli k boljši reprezentativni vlogi slovenščine v svetu, saj bi se ljudje, ki bi vedeli in čutili, kako udobno in učinkovito lahko komunicirajo v svojem prvem jeziku, takoj odpovedali komuniciranju v tujem jeziku, pri katerem je potrebno veliko več truda, da vsaj približno zveni tako učinkovito in samozavestno kot v maternem jeziku.
V zaključku Marko Stabej zapiše, da obstajata dve resnici: prva je ta, da se mora vse več slovenskih govorcev v določenih poklicnih in tudi življenjskih situacijah sporazumevati v tujem jeziku, druga resnica pa je ta, da se vse več tujcev želi naučiti komuniciranja v slovenščini, kar pa je skoraj prehitro za nas, saj na to nismo pripravljeni.

Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav, ki vas zanima med naslednjo izbiro

Pripone: Analiza_Stabejevega__lanka_Sloven__ina_v_Evr.doc

IZMENJAVA POVEZAV
RONDAL d.o.o. - aluminium slugs
RONDAL d.o.o. - Production and manufacturing of aluminium slugs, aluminiumbutzen, pastiglie in alluminio
RONDAL d.o.o. - aluminium slugs
RONDAL d.o.o. - Production and manufacturing of aluminium slugs, aluminiumbutzen, pastiglie in alluminio
RONDAL d.o.o. - aluminium slugs
RONDAL d.o.o. - Production and manufacturing of aluminium slugs, aluminiumbutzen, pastiglie in alluminio

Free websites listing and linkexchange - Travel
Free submission to our Web Directory - Category Travel.
Free websites listing and linkexchange - Regional
Free submission to our Web Directory - Category Regional.
Brezplačni velikan.net spletni imenik
Spletni imenik na strežniku directory.velikan.net - dodajte vašo spletno stran brezplačno na seznam.
Free directory.velikan.net websites listing and linkexchange - Business
Free submission to directory.velikan.net Web Directory - Category Business.
Domov | Galerije slik | Seminarske naloge | Učne priprave | Ostalo Spletna stran je avtorsko delo avtorjev prispevkov.
Vse seminarske naloge in učne priprave so brezplačne.