9.11.2004
Analiza besedila: Županova Micka |
objavil: Tanja Meško, Aleksandra Vac
Število ogledov: 2537 |
|
 |
BESEDILO
Za seminarsko nalogo sva si izbrali odlomek iz Linhartove komedije Županova Micka. Ubeseditveni postopek, ki se v besedilu pojavi je dvogovor. Gre za zasebni pogovor med očetom (Jaka) in hčerjo (Micka), pojavljajo pa se vprašanja in odgovori.
Izbrali sva odlomek iz prvega dejanja, kjer se Jaka in Micka pogovarjata o Anžetu. Micka očetu pove, da ji Anže ni všeč in ga noče za moža.
Tema je torej pogovor med dvema osebama, snov pa je vzeta iz nekdanjega družinskega življenja, kar lahko razberemo iz tega, da oče prepričuje hčer, koga naj vzame za moža. V preteklosti so namreč starši izbirali primerne ženine oziroma neveste za svoje otroke. Motivi, ki prevladujejo v odlomku so:
" motiv poroke,
" motiv nezaželjene ljubezni,
" motiv prepričevanja,
" motiv zavračanja.
Jaka: P1 Ljubezniva Micka, povej mi vendar, zakaj Anžeta nočeš?
P2 Al ni lep, zal fant?
P3 Al nima lepe hiše, lepih njiv, živinico pa tako, da se človeku srce smeje, kadar jo vidi.
Micka: P4 Oča, povejte meni, zakaj vi kislega vina radi ne pijete?
Jaka: P5 Šema!
P6 Zato, ker mi ne diši.
Micka: P7 Prav, jaz tudi Anžeta nočem zato, ker mi ne dopade.
Jaka: P8 Ti šentano dekle, zdaj si me plačala.
P9 Ampak čakaj, zdaj jaz tebe vprašam, zakaj ti Anže ne dopade?
Micka: P10 Zato, ker mi ne dopade.
Jaka: P11 Imaš spet prav.
P12 Dekle, ti imaš več pameti kakor tvoj oča.
P13 No, ne bom te več vprašal: pak vendar, Micka, Anže je le zal fant.
P14 Micka, stori mi to veselje in vzemi ga.
Micka: P15 Ker mi pak ne dopade.
Jaka: P16 Stori tak, da ti bo dopadel.
Micka: P17 Kako bom to storila?
Jaka: P18 Lahko, če le hočeš.
Micka: P19 Da bi le Anže tak hrust ne bil - on je tako grob.
Jaka: P20 Kaj?
KOHEZIJA
Kohezijo imenujemo tudi slovnična koherenca. Z njo proučujemo vse oblike površinske (skladenjsko-pomenske) povezanosti v besedilu. Gre za način, kako so sestavine površinskega besedila, se pravi besede, kot jih dejansko vidimo in slišimo, znotraj niza med seboj povezane.
Navezovanje v okviru besedila:
1. SLOVNIČNA SREDSTVA:
˘ navezovanje z osebnim zaimkom (P1: mi; P3: jo; P4: meni, vi; P6: mi; P7: jaz, mi; P8: ti, me; P9: jaz, ti; P10: mi; P12: ti, tvoj; P13: te; P14 mi, ga; P15: mi; P16: ti; P19: on);
˘ navezovanje s kazalnimi zaimki (P14, P17: to).
2. LEKSIKALNA SREDSTVA:
˘ sinonimi (P2: lep - zal; P11: hrust - grob);
˘ ponovna pojavitev (P7, P9, P10, P15,: dopade; P8, P9: zdaj; P1, P7: Anžeta; P9, P13, P19: Anže; P14, P16: stori);
˘ delna ponovitev (P7, P9, P10, P15 - P16: dopade - dopadel; P2 - P3: lep - lepe, lepih; P1, P7 - P9, P13, P19: Anže - Anžeta; P14, P16 - P17: stori - storila).
Eksplicitno navezovanje:
˘ ponavljanje iste besedne zveze (P2, P13: zal fant);
˘ ponavljanje iste besede (P7, P9, P10, P15: dopade; P8, P9: zdaj; P14, P16: stori; P1, P7: Anže; P9, P13, P19: anžeta);
˘ sopomenke (P2: lep - zal; P11: hrust - grob).
Deiktični izrazi
˘ ZAIMKI:
- osebni zaimki: P1, P6, P7, P10, P14, P15: mi; P3: jo; P4: meni, vi; P7, P9: jaz; P8, P9, P12, P16: ti; P8: me; P13: te; P14: ga; P19: on;
- kazalni zaimki: P14, P17: to.
˘ PRISLOVI: P1: prav; P8, P9: zdaj; P12: kakor; P16: tak; P18: lahko; P19: tako;
˘ ČLENKI: P2,P3: al; P15: pak; P19: le, da.
KOHERENCA
Gre za načine, na katere so komponente besedilnega sveta medsebojno dostopne in relevantne. Tematska koherenca se torej nanaša na vsebinsko strnjenost v besedilu. Temo opredeljujemo kot enega ali več stavkov (misli), ki jih združuje skupni smisel. Glavna tema besedila je jedro vsebine; vsebina je potek misli v nekem besedilu, propozicija predstavlja objekt misli. Delne teme glavno razvrščajo, utemeljujejo, pojasnjujejo… Poznamo štiri tipe razvijanja teme v besedilu: opisovanje (deskripcija), utemeljevanje (argumentacija, prepričevanje), razlaganje (pojasnjevanje) in pripovedovanje. Kateri izmed možnih načinov razvijanja teme je v besedilu uporabljen, določimo glede na razmerje med glavno temo in delnimi temami v besedilu.
VRSTA BESEDILA RAZMERJE MED GLAVNO IN DELNIMI TEMAMI V BESEDILU
OPIS - DESKRIPCIJA UMEŠČANJE IN RAZVRŠČANJE
UTEMELJITEV - ARGUMENTACIJA UTEMELJEVANJE IN PREPRIČEVANJE
RAZLAGA - POJASNILO - EKSPLIKACIJA POJASNJEVANJE
PRIPOVED - NARACIJA ZAPLET, RAZREŠITEV, IN PRIPOVEDOVALČEVA OCENA
1. Glavna tema in stranske teme:
Glavna oziroma osrednja tema tega odlomka je dialog očeta in hčere o poroki z Anžetom. Stranske oziroma delne teme, ki se pojavijo v besedilu so: Anžetov odnos do Micke, prikazovanje Anžetovih dobrih lastnosti, prikazovanje Anžetovih slabih lastnosti.
2. Tipi razvijanja teme v besedilu:
" P1 Ljubezniva Micka, povej mi vendar, zakaj Anžeta nočeš? - prepričevanje
" P2 Al ni lep, zal fant? - prepričevanje;
" P3 Al nima lepe hiše, lepih njiv, živinico pa tako, da se človeku srce smeje, kadar jo vidi. - opisovanje;
" P4 Oča, povejte meni, zakaj vi kislega vina radi ne pijete? - prepričevanje;
" P5 Šema! - pripovedovanje;
" P6 Zato, ker mi ne diši. - pojasnjevanje;
" P7 Prav, jaz tudi Anžeta nočem zato, ker mi ne dopade. - pojasnjevanje;
" P8 Ti šentano dekle, zdaj si me plačala. - pripovedovanje;
" P9 Ampak čakaj, zdaj jaz tebe vprašam, zakaj ti Anže ne dopade? - prepričevanje;
" P10 Zato, ker mi ne dopade. - pojasnjevanje;
" P11 Imaš spet prav. - pripovedovanje;
" P12 Dekle, ti imaš več pameti kakor tvoj oča. - pripovedovanje;
" P13 No, ne bom te več vprašal: pak vendar, Micka, Anže je le zal fant. - prepričevanje;
" P14 Micka, stori mi to veselje in vzemi ga. - prepričevanje;
" P15 Ker mi pak ne dopade. - pojasnjevanje;
" P16 Stori tak, da ti bo dopadel. - prepričevanje;
" P17 Kako bom to storila? - prepričevanje;
" P18 Lahko, če le hočeš. - pojasnjevanje;
" P19 Da bi le Anže tak hrust ne bil - on je tako grob. - pojasnjevanje;
" P20 Kaj? - pripovedovanje.
3. Povezovanje med stavki:
Konjunkcija povezuje enote z enakim statusom. Njena pokazatelja sta najpogosteje: "in", "pa", redkeje pa tudi: "poleg tega", "tudi" ipd.
Kontrajunkcija povezuje enote z enakim statusom, ki pa so v resničnem svetu nezdružljive. Nanjo kažejo: "pa", "a", "toda", "ali", "vendar".
Disjunkcija povezuje enote z alternativnim statusom. Njeni pokazatelji so: "ali", "ali - ali", "bodisi - bodisi", "oziroma".
Subordinacija (podrednost) povezuje enote, pri katerih je status ene odvisen od statusa druge. Nanjo kažejo: "ker", "zato", "medtem ko", "saj", "kajti".
˘ P1 - kontrajunkcija;
˘ P3 - konjunkcija;
˘ P7 - subordinacija;
˘ P8 - konjunkcija;
˘ P9 - kontrajunkcija;
˘ P13 - kontrajunkcija;
˘ P14 - konjunkcija.
4. Členitev po aktualnosti:
V besedilu se pojavi tematski skok, in sicer v dveh primerih:
P3: Al nima lepe hiše, lepih njiv, živinico pa tako, da se človeku srce smeje, kadar jo vidi.
P4: Oča, povejte meni, zakaj vi kislega vina radi ne pijete?
P12: Dekle, ti imaš več pameti kakor tvoj oča.
P13: No, ne bom te več vprašal: pak vendar, Micka, Anže je le zal fant.
NAMERNOST
Namernost oziroma intencionalnost se nanaša na namen tvorca besedila, da naj ponujeno jezikovno gradivo predstavlja kohezivno in koherentno sprejemljivo besedilo.
Besedilo je zasebni pogovor in ima izrazno funkcijo, ker vsebuje podatke o okoliščinah sporočanja.
Maksime sodelovanja:
- količine: Besedilo je dovolj informativno, ker smo v njem obveščeni tako o dobrih kot tudi slabih Anžetovih lastnostih, ki predstavlja glavno temo pogovora oziroma tega besedila.
- kakovosti: Besedilo je kakovostno, ker se udeleženca pogovarjata o resničnih stvareh. Nobeden od njiju si ne izmišljuje, oba namreč govorita resnico.
- relevantnosti: Besedilo je relevantno, čeprav se pojavi tudi primer nerelevantnosti, ko Micka vpraša očeta: "Oča, povejte meni, zakaj vi kislega vina radi ne pijete?". Ta poved v primerjavi z ostalim besedilom ni relevantna.
- načina: Besedilo je jasno, ker ni nekih večpomenskih izrazov, tudi ni nekih nejasnosti v izražanju. Je pa kršen del maksime načina, ki pravi: "Bodi kratek!", saj se večkrat ponovijo podobni razlogi za in proti poroki.
SPREJEMLJIVOST
Gre za pripravljenost sprejemnika besedila, da v danem nizu pojavitev vidi kohezivno in koherentno besedilo, ki je zanj koristno ali relevantno. Ta pripravljenost je odvisna od dejavnikov, kot so tip besedila, socialno ali kulturno okolje in zaželenost ciljev.
Besedilo je komedija, ki je namenjena širšemu krogu ljudi in je z vidika naslovnika relevantna.
Besedilo je koherentno in kohezivno, vendar pa ni preveč koristno.
INFORMATIVNOST
S tem je mišljena količina pričakovanosti oziroma nepričakovanosti ali znanosti oziroma neznanosti predstavljenih sestavin besedila.
Besedilo ima prvo stopnjo informativnosti, na kar kažejo različne funkcijske oziroma nepolnopomenske besede (členki, vezniki, predlogi).
P1 Ljubezniva Micka, povej mi vendar, zakaj Anžeta nočeš?
P7 Prav, jaz tudi Anžeta nočem zato, ker mi ne dopade.
P9 Ampak čakaj, zdaj jaz tebe vprašam, zakaj ti Anže ne dopade? …
Pojavi pa se tudi informativnost druge stopnje, na kar kažejo vsebinske besede, ki so zvečine bolj informativne.
SITUACIJSKOST
Tukaj gre za tiste dejavnike, ki naredijo besedilo glede na komunikacijsko situacijo relevantno. Tu upoštevamo kraj, čas, udeležence in okoliščine (normalne, vpadljive, pogoste, pogajalne).
Udeleženca sta Micka in Jaka, kraj in čas pa nista točno določena. Dialog se vrši v normalnih okoliščinah, pojavi pa se tudi pogostnost ("dopade").
MEDBESEDILNOST
Gre za dejavnike, ki povzročijo, da je uporaba določenega besedila odvisna od poznavanja enega ali več že prej poznanih besedil. Ta je odgovorna za razvoj tipov besedil s tipičnimi vzorci lastnosti.
Besedilo je umetnostno, zapisano in dvogovorno. Gre za dialog med očetom in hčerjo, torej je besedilo tudi zasebno in neuradno.
VIRI IN LITERATURA
- Jožica Jožef Beg: Slovenska književnost: Učbenik z berilom za nižje poklicne šole. Ljubljana: DZS, 2000. str. 46.
- Sonja Hudej: Šolske ure besediloslovja. Ljubljana, 1994.
- Beaugrande, Dressler: Uvod v besediloslovje. Ljubljana 1992.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
