Hermelin in zajec
P1 Beli hermelin je sedel na snegu in prežal na miško.
P2 Tedaj je k hermelinu pritekel bel zajec in mu je, ker ga v snegu ni videl, skočil na hrbet.
P3 Hermelin se je prestrašil, ko mu je nekaj belega skočilo na hrbet, ugriznil je in ugriznil belega zajca v nogo.
P4 Pričela se je pravda.
P5 Zajec se je pritožil medvedu in je tožil hermelina.
P6 "Hermelin, zakaj si ugriznil zajca?"
P7 je resno vprašal medved.
P8 "Saj nisem vedel, da je tisto zajec.
P9 Kdo ga bo pa prepoznal v snegu, ko je ves bel.
P10 Ne bi smel skočiti na moj hrbet!"
P11 "Zajec, zakaj si skočil na hermelinov hrbet?"
P12 "Saj nisem vedel, da je to hermelin.
P13 Kdo ga bo pa prepoznal v snegu, ko je ves bel."
P14 Medved se je zamislil in nato dejal:
P15 "Hermelin si ne more pomagati, zajec pa tudi ne.
P16 Kaj naj naredim z vama?"
P17 Nato je medved potegnil zajca za ušesa in hermelina za rep in ju odpustil.
P18 Ker pa je imel medved umazano šapo, ima od takrat beli zajec črna ušesa in beli hermelin črn konec repa.
P19 Se vsaj v snegu razpoznata.
Altajska pravljica
iz Mamka Bršljanka. Pravljice s celega sveta. Izbrala in prevedla Kristina Brenkova. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976.
MERILA BESEDILNOSTI
KOHEZIJA
Pri koheziji gre za način, kako so sestavine površinskega besedila, se pravi besede, kot jih dejansko slišimo ali vidimo, znotraj niza med seboj povezane. Površinske sestavine so odvisne druga od druge v skladu s slovničnimi oblikami in konvencijami, tako da kohezija torej temelji na slovničnih odvisnostih.
KOHEZIVNA SREDSTVA:
" SLOVNIČNA:
- pronominalizacija:
P2 Tedaj je k hermelinu pritekel bel zajec in mu je, ker ga v snegu ni videl, skočil na hrbet.
P3 Hermelin se je prestrašil, ko mu je nekaj belega skočilo na hrbet …
P8, P9 Saj nisem vedel, da je tisto zajec. Kdo ga bo pa prepoznal v snegu, ko je ves bel.
P12, P13 Saj nisem vedel, da je to hermelin. Kdo ga bo pa prepoznal v snegu, ko je ves bel.
P15, P16 Hermelin si ne more pomagati, zajec pa tudi ne. Kaj naj naredim z vama?
P16 Nato je medved potegnil zajca za ušesa in hermelina za rep in ju odpustil.
" LEKSIKALNA:
- ponovna pojavitev:
hermelin: P1, P2, P3, P5, P6, P11, P12, P15, P17, P18
zajec: P2, P3, P5, P6, P8, P11, P15, P17, P18
medved: P5, P7, P14, P17, P18
sneg: P1, P2, P9, P13, P19
skočiti na hrbet: P2, P10, P11
ugrizniti zajca: P3, P6
- delna pojavitev:
zajec: P2 (bel zajec), P3 (nekaj belega, belega zajca)
hermelin: P1 (beli hermelin)
ugrizniti: P3 (ugriznil je in ugriznil belega zajca v nogo)
- paralelizem:
P6 (Hermelin, zakaj si ugriznil zajca?) in P11 (Zajec, zakaj si skočil na hermelinov hrbet?)
P8, P9 (Saj nisem vedel, da je tisto zajec. Kdo ga bo pa prepoznal v snegu, ko je ves bel.) in P12, P13 (Saj nisem vedel, da je to hermelin. Kdo ga bo pa prepoznal v snegu, ko je ves bel.)
- elipsa:
P1 Beli hermelin je sedel na snegu in je prežal na miško.
P3 ugriznil je (izp. hermelin) in ugriznil belega zajca v nogo (izp. hermelin je)
P10 Ne bi smel skočiti na moj hrbet! (izp. zajec)
P14 Medved se je zamislil in nato je dejal:
P15 Hermelin si ne more pomagati, zajec pa si tudi ne more pomagati.
P17 Nato je medved potegnil zajca za ušesa in je potegnil hermelina za rep …
P18 Ker pa je imel medved umazano šapo, ima od takrat beli zajec črna ušesa in od takrat ima beli hermelin črn konec repa.
P19 Se vsaj v snegu razpoznata. (izp. hermelin in zajec)
- nadpomenka (hermelin, zajec), podpomenka (beli hermelin, beli zajec)
" deiktični izrazi:
P8 (Saj nisem vedel, da je tisto zajec.)
P12 (Saj nisem vedel, da je to hermelin.)
" eksplicitno navezovanje:
morfemsko navezovanje: P1 (Beli hermelin - je sedel)
zaimensko navezovanje: P8, P9 (Saj nisem vedel, da je tisto zajec. Kdo ga bo pa …)
KOHERENCA
Koherenca ali sovisnost je razločevalna lastnost besedila, ki jo dosežemo z medsebojno logično, stvarno in asociativno povezanostjo več povedi.
Ločimo štiri tipe razvijanja teme: opis, utemeljitev, razlaga in pripoved.
V zgornjem primeru gre za pripovedovanje ali narativno razvijanje teme. Tvorec pripovedi dejstva predloži po časovnem zaporedju, pozoren je na zapovrstje dogodkov, na nastajanje, razvoj in minevanje pojavov, na spreminjanje lastnosti.
Povezovanje med stavki v besedilu delimo na štiri glavne tipe: konjunkcija, disjunkcija, kontrajunkcija in subordinacija.
" konjunkcija:
P1 (Beli hermelin je sedel na snegu in prežal na miško.)
" kontrajunkcija:
P15 (Hermelin si ne more pomagati, zajec pa tudi ne.)
" subordinacija:
P9 (Kdo ga bo pa prepoznal v snegu, ko je ves bel.)
Praška šola je na osnovi Mathesiu-ove členitve po aktualnosti stavek razdelila na izhodišče (temo) in jedro (remo), Korošec pa loči še prehod (tranzicijo).
izhodišče, jedro, prehod
P1 Hermelin je sedel na snegu in prežal na belo miško.
NAMERNOST
Namernost ali intencionalnost se nanaša na hotenje tvorca besedila, naj ponujeno jezikovno gradivo predstavlja koherentno in kohezivno besedilo, ki bo služilo za uresničitev tvorčevih namer.
V zgornjem primeru je vloga ali funkcija besedila predstavitvena.
Kršena ni nobena od maksim (maksima količine, maksima kvalitete, maksima relevantnosti in maksima načina).
SPREJEMLJIVOST
Sprejemljivost se meri z vidika naslovnika. V zgornjem primeru so naslovniki otroci in za njih je zgornja pravljica relevantna.
INFORMATIVNOST
Pri informativnosti označujemo stopnjo novosti ali nepričakovanosti neke predstavitve za sprejemnika. Zgornji primer ima visoko stopnjo informativnosti, bi se mu pa še dalo vrednost zvišati (tudi znižati).
SITUACIJSKOST
Izraz situacijskost uporabljamo kot splošno oznako za tiste dejavnike, ki besedilo naredijo relevantno za posamezno situacijo, v kateri neka pojavitev nastopi.
Kraj, čas, udeleženci (okoliščine) so normalno urejeni, če vemo, da gre v zgornjem primeru za pravljico, zato tudi ni nič posebno vpadljivega. Prisotna so pogajanja (udeleženca imata različna pogleda na dogajanje) - verjetno spremljanje situacije.
MEDBESEDILNOST
Dejavniki, ki povzročijo, da je uporaba določenega besedila odvisna od poznavanja enega ali več že prej spoznanih besedil, tvorijo medbesedilnost. Ta je odgovorna za razvoj tipov besedil s tipičnimi vzorci lastnosti. Pri besedilnih tipih kot so parodije, kritike, polemike ali ocene, mora tvorec besedila nenehno upoštevati prejšnje besedilo. Z njim pa mora biti seznanjen tudi sprejemnik.
V zgornjem primeru gre za umetnostno besedilo, saj svet v besedilu stoji v sistematično alternativnem odnosu do sprejete verzije dejanskega sveta. Besedilo je zapisano, lahko tudi govorjeno. Je enogovorno, objektivno, javno, neuradno, praktičnosporazumevalno, prikazovalno in pripovedovalno besedilo.
VIRI:
" Beaugrande, Dressler: Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park, 1992.
" Hudej: Šolske ure besediloslovja. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1995.
" seminarske naloge
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
