9.11.2004
Poročevalsko besedilo |
objavil: Katja Kržišnik, Urša Podpečnik
Število ogledov: 1917 |
|
 |
Poročevalsko besedilo
SKUPNI SPOROČANJSKI KROG V POROČEVALSTVU
Vsebina besedil vseh poročevalskih (pisno-vidnih in govorno-slušnih) žanrov lahko nekatere izseke iz objektivne stvarnosti zajema tako, da predmeti govora (denotati) niso poimenovani, ampak nanje kažejo nanašanjske besede, tako da so predmeti govora in vsakokratni naslovniki vključeni v sporočanjsko (komunikacijsko) razmerje. Te besede so zaimki za 1. os. mn. in druge besede, ki v besedilu vzpostavljajo nanašanjsko (referenčno) točko, iz katere se izkustveno, po sporočanjskem dogovoru (konvenciji) razpoznava uistousmerjenost treh sporočanjskih spremenljivk, poročevalskega vira, besedila in naslovnikov.
Te besede so nekateri relacijski pridevniki (sosednji, nasproten). Sem spadajo še pisna in govorna tehnika ločevanja med avtorskim in neavtorskim (citiranim) besedilom, s čimer je povezano razpoznavanje prvin posamičnih vrednosti sistemov.
Za uistousmerjenost treh sporočanjskih spremenljivk v sporočanjsko okoliščino Tomo Korošec uvaja poimenovanje skupni sporočanjski krog (SSK), katerega namen je sporočanjsko dejavnost zajeti celostno ter se hkrati izogniti delnim in večinoma nezadostnim oznakam, s katerimi "se dela" v območju jezika poročevalstva, kakor tudi sporočanja (znanje jezika, splošno vedenje).
SSK se torej pojmuje kot izkustvena predstava, ki v poročevalskem poteku iz uistousmerjenosti vseh treh spremenljivk (sporočevalca/publicista, sporočila/izjave, sprejemalca/recipienta) vzpostavlja tukajšnjost in zdajšnjost sporočanjskega stika.
SSK in 1. oseba množine
Vse prvoosebne (in drugoosebne) oblike množine ne tvorijo SSK, kot ga pojmuje Tomo Korošec. Razlike je treba videti, opora za to pa je skoraj v celoti dana v strukturalnem opisu sestava slovenskega knjižnega jezika.
Prvo- in drugoosebne oblike množine so osebnozaimske mi in vi z odvisnimi skloni ter prvo- in drugoosebne glagolske oblike. Pri Toporišiču so zaimki obravnavani predvsem (a ne izključno) z vidika njihovega pomena, tj. 1. in 2. oseba izražata udeleženca, 3. oseba pa neudeleženca pogovora, se pravi, jaz poimenuje govorečega, ti ogovorjenega, on itd. pa neudeleženca pogovora. Natančneje je izraženo določilo pri kategorijah samostalniških zaimkov, kjer je zajet nanašanjski vidik: nanašajo se na poimenovanja predmetnosti, ne imenujejo pa je neposredno. Važno je bilo poudariti nanašanje na poimenovanja predmetnosti, se pravi, na samostalniške besede, zato je bilo treba prvo- in drugoosebne zaimke izločiti. Izjema je osebni zaimek za 1. in 2. osebo vseh števil, pri čemer je izjemo treba razumeti tako, da se zaimki 1. in 2. osebe vseh števil ne nanašajo na poimenovanja predmetnosti, izjemo od "ne imenujejo pa je neposredno" pa tako, da osebni zaimki za 1. in 2. osebo vseh števil prav zato, ker se ne morejo nanašati
na poimenovanja (na besede v besedilu) neposredno kažejo na izvenbesedilno predmetnost, natančneje na posameznike, udeležene v sporočanjskem stiku, ne da bi bili poimenovani. Zato imajo prvo- in drugoosebni zaimki izvenbesedilno nanašanjsko vlogo, pri čemer seveda velja stilistično pravilo, da v položaju osebka niso izraženi, če niso poudarjeni.
Osebni zaimek mi je pri Toporišiču naveden kot množina moškega spola (jaz in ti zaznamujeta 1. in 2. osebo ednine glede na vse tri spole, drugi osebni zaimki pa spol izražajo oblikoslovno), tako da vsaj na tem mestu ni navedena možnost, ko želi govoreči sebe in naslovnika vključiti v skupek posameznikov ne glede na njihovo spolno pripadnost.
Besedilno in za dojemanje SSK važno vlogo osebnih zaimkov in glagolskih oblik bi opisali takole: prvo- in drugoosebne množinske oblike (slednje precej redkeje) imajo izvenbesedilno vlogo in se, za razliko od tretjeosebnih, ki v besedilu tvorijo sovezne pare in nize, tj. razmerja nanašalnica naveznik(i), nanašajo na prvine izven besedilne predmetnosti; ker je predmet govora nepoimenovan, je lahko različen tudi znotraj istega besedila in čeprav nanj kažejo iste oblike kazalnikov. Zato se nanašanjska istovetnost vzpostavlja prek kazalnikov SSK.
Ker vsi množinski prvoosebni morfemski navezniki osebnih glagolskih oblik ne tvorijo SSK, v nekaterih govornih položajih preprosto samo kažejo na govorca, ki ni tvorec sporočila, ampak njegov skupinski posrednik (medij). Pri tem je izrazit radio kot izključno govorno-slušni posrednik, kot tak pa ima pragmatična sredstva, ki besedila umeščajo v sporočanjsko okoliščino predvsem glede na čas (čas kot potekanje), kar spada v okvir prilagajanja sporočanja tvarnim lastnostim govorno-slušnega prenosnika. To umeščanje se hkrati uporablja za vzpostavljanje in vzdrževanje stika z naslovniki, tj. poslušalci (pri pisnem poročevalstvu je ta stik dosežen, ko bralec "drži" časopis v rokah), in sicer tako, da so imenovani z ogovornimi frazeologemi (spoštovani, dragi ipd. poslušalci) ali drugoosebnimi množinskimi morfemi glagolov (poslušate radio Slovenija, slišali ste oddajo Dogodki in odmevi), ki so pomembni predvsem zaradi pomena slovničnih morfemov, tj. kazanja na 2. osebo, saj sama pomenska vsebina korenov označuje nič d
rugega kot pravkar potekajočo dejavnost naslovnikov, tj., da sprejemajo sporočilo, poslušajo.
Prvoosebne množinske oblike so pri glagolih dveh vrst:
a) Prva oseba množine glagolov kaže na (neimenovanega) množinskega govorca (mi, radio kot skupinski poročevalec). Govorec je seveda edninski, to vemo, saj se sliši en glas, zato rabo množine tukaj nekako še uvrstimo k Toporišičevi izjemi (1. os. mn. izraža tudi samo tistega, ki je kot govoreči del večje celote). Da gre za izrazito pragmatičnost, se vidi po tem, ker glagoli "sporočajo o sporočanju" (omeniti, spregovoriti, seznaniti) ali pa so sploh izvajalniki (npr. vabiti).
Razločevalno znamenje teh glagolov nasproti glagolom skupine (b) je v tem, da pomenska vsebina zajema dejavnost poročevalca kot posrednika, naslovniki pa so kot ogovorjeni udeleženci izraženi bodisi s tožilniškimi drugoosebnimi zaimki (premi predmeti) bodisi so ob glagolih lahko zamišljeni kot dajalniški drugoosebni zaimki (nepremi predmeti), lahko pa so tudi izrečeni (primer št. 1, prosojnica).
b) Drugače je s prvoosebnimi množinskimi oblikami glagolov, katerih pomenska vsebina je taka, da ne kaže izključno na dejavnost govorca, zato je k njej mogoče pritegniti naslovnike. Prva oseba množine je tako seštevek govorca in naslovnikov, množino pa ustvarja posrednik z rabo teh glagolskih oblik. To je kazanje na omejeni sporočanjski krog (OSK) kot množino sodelujočih, nasploh značilno za vzpostavljanje govornega in pisnega stika med govorcem (avtorjem) in naslovniki, npr. predavatelja pred navzočimi poslušalci (to množino je seveda treba ločevati od množine skromnosti) (primer št. 2, prosojnica).
Zgledi kažejo, da v tej skupini ne gre za prvine, ki bi iz sporočil kazale na SSK, ampak take, ki sporočanje zgolj uvrščajo v omejeni sporočanjski krog, ta pa po sporočanju "razpade". Zgledi (1) ponazarjajo notranje radijske, zlasti časovne kazalnike razporeditve sporočanjskih enot, od samih sporočil so ločeni tudi glasovno, z glasom drugega govorca. Ustrezajo premikom pogleda po razporeditvi besedil v bralčevem vidnem polju, zato jih, razumljivo, pisno poročevalstvo ne potrebuje, kakor tudi ne drugih sredstev, s katerimi se vzpostavlja stik z naslovniki.
Drugod ta sredstva nastopajo še v strokovnih priročnikih, tehničnih navodilih in poljudnih opisih zapletene predmetnosti (zlasti za mlade bralce). V leposlovju so se, nekoč pogosta, umaknila drugim, pozneje razvitim stilnim sredstvom.
Izvenbesedilni kazalniki pa nastopajo tako v pisnih kakor govornih poročevalskih besedilih.
Izvenbesedilnost, tj. nenavzočnost nanašalnice v besedilu, lahko pri prvoosebnih množinskih glagolskih ali zaimenskih oblikah kaže na nedoločno izvenbesedilno množino. Imamo nanašanjski vzorec, v katerem je k množinskemu navezniku mesto v izvenbesedilni resničnosti odprto za vsak množinski predmet govora. Možna je vsaka in nobena nanašanjska identifikacija. Lahko bi se reklo, da je izvenbesedilni predmet govora ustvarjen z njegovim besedilnim kazalnikom. Kaže na tistega, ki kazalnik izreče. Kot … pridi k nam tvoje kraljestvo, tudi Mi se imamo radi … (primer št. 4, prosojnica).
Tako se zdi še najbolj naraven poudarjeni os. zaimek mi kot osebek v protistavnem položaju (oni: mi) (primer št. 6, prosojnica).
Eksplicitna nanašanjska vloga osebnih zaimkov za 1. in 2. os. vseh števil (pravzaprav dejansko pozaimljanje) je redka, zunaj poročevalstva omejena na pridvignjena govorniška besedila, tudi na ljudsko pesem, kjer se izraža poudarjena pripadnost z istovetnostjo med vsebino nanašalnice in kazalnikom stičnega sonanašanja (Mi Slovenci vinca ne prodamo…).
Toporišič pravi, da se imenovalnik osebnih zaimkov rabi, če ima glagolska oseba še kakšna določila: Jaz, knez modruški. To obliko Korošec imenuje poudarni kazalnik stičnega sonanašanja, skladenjsko razmerje pa je pristavčno, nasproti Mi Slovenci, kjer je mi nepoudarni kazalnik stičnega sonanašanja.
Razlika se vidi tudi v pisavi: med poudarnim napovednikom in nanašalnico je vejica. Jaz podpisani (brez vejice) je pri Toporišiču samo razlaga za uradovalno Podpisani izjavljam …
Za slovenščino ni videti še drugih okoliščin, kjer bi os. zaimek jaz (in seveda ti, mi) imel znotrajbesedilno nanašanjsko vlogo in bi šlo za - pravzaprav omejeno - pozaimljanje, sicer značilno za vse tretjeosebne zaimke. Vse ostalo so izvenbesedilna nanašanja, npr. Mi se imamo radi … ('mi, ki zdajle tukaj pojemo to pesem').
Župančičev Mi pa pod njimi se bijemo, vijemo … pa kaže na neopredeljeno množino ('mi, ki beremo to pesem/mi, ljudje (izhajajoč iz protistave planeti : ljudje/človeštvo').
Neposredno stično sonanašanje, tj. razmerje med nepoudarjenim kazalnikom in nanašalnico, ko je nanašalnica kazalnik SSK (pač v omejenem številu kazalnikov SSK, zadevajočih razne vrste pripadnosti: mi Slovenci, mi planinci), v poročevalskih besedilih nima retorične vloge, ampak ga je mogoče šteti za odraz delovanja zelo pomembnega dejavnika pri tvorjenju poročevalskih besedil (primer št. 7, 8, prosojnica).
Vidi se, da je za ustrezno dojemanje SSK docela jasno le nanašanjsko razmerje nanašalnice nas Slovence nas in nas Slovence naš. To se da preveriti, če iz stičnega nanašanja izpustimo po eno enoto, bodisi nepoudarni naveznik bodisi kazalnik SSK (primer št. 7a, 8a, prosojnica).
SSK in osebnosvojilni zaimki 1. osebe množine
Poročevalstvu je bistveno, da svojim naslovnikom nadomešča navzočnost ob dogodku, tudi govornem dogodku. Naslovnik se torej vključuje v sporočanjski stik pri sporočanju o dogodkih ravno zato, ker ob njih ni bil navzoč, pri osrednjih poročevalskih žanrih pa se ne pričakuje, da bi se v poročanje o dogodkih vključevali tudi poročevalci s poudarjanjem svoje navzočnosti.
Dogodki se opisujejo: če je npr. v resničnosti dogodek, v katerem oseba, katere lastnost je 'biti oče', stopi na prag, se to opisuje kot Oče je stopil na prag. Če ta oseba pripoveduje zgodbo, pa Oče pripoveduje zgodbo. Isto velja tudi za govorni dogodek, v katerem se enako kot pri razpoznavanju dejanja 'stopiti' ali 'pripovedovati' opisuje vrsta govorne dejavnosti. Pri dejanjih, ki so izvršena s tem, da so izrečena, se razpoznava npr. prošnja, želja, ukaz, obljuba ipd., se govorni dogodek ne izraža samo kot preneseni (poročani) govor, tj. XY je rekel: prosim, želim, ukazujem, obljubim; XY je rekel, da prosi, želi, ukazuje, obljublja, ampak se z izvajalniškimi glagoli ta govorni dogodek opisuje kot XY je prosil, želel, ukazal, obljubil, in sicer brez da-stavka - ene od treh možnosti prenašanja govornega dogodka: premega, odvisnega in polpremega govora.
Poročevalec o govornem dogodku se kot udeleženec tega govornega dogodka kaže v omejenem številu poročevalskih žanrov (poročani intervju, reportaža), naslovnikov pa ne zajema kot udeležence pri tem dogodku (ker v praksi praviloma niso), ampak tako, da se jih ta dogodek dotika ali pa tudi ne. Če se jih tiče, je poročilo o dogodku pravilno zajeto v SSK. Na to, da se jih tiče, kaže vsaj ena prvina v vsebini besedila v dogodku,s katero se lahko poistovetijo, to je kazalnik SSK.
Zato je naslednji zgled nejasen:
(9) Skupine vernikov iz Raven in Maribora so obiskale papeža, ki jim je tudi ob tej priložnosti zaželel mir v njihovi deželi.
(Radio Slovenija, julij 1991)
Vest ne vzpostavlja SSK, in to se tukaj šteje za motnjo, ker se naslovniki poistovetijo s pomensko vsebino (tukaj zemljepisnega) kazalnika SSK, to je Ravne in Maribor, ki kaže na našo domovino. Tega poistovetenja ne bi bilo, če bi namesto Raven in Maribora stalo Karlovca in Siska, besedilo pa bi se gladko sprejelo kot vest, v kateri za tukajšnjega naslovnika SSK ni važen:
(10) Skupine vernikov iz Karlovca in Siska so obiskale papeža, ki jim je zaželel mir v njihovi deželi.
Poročevalec se lahko vključi v poročilo o dogodku kot udeleženec tega dogodka tudi z opisom govornega dogodka: (primer št. 11, prosojnica).
Tak postopek bi sicer utegnil odpraviti pomoto pri uporabi pravilnega kazalnika, tj. osebnosvojilnega zaimka za 1. osebo množine namesto 3. osebe množine, vendar teorija žanrov vključevanja poročevalca kot udeleženca ne dovoljuje za vest, možno pa je v razširjenem poročilu, poročanem intervjuju, reportažnem zapisu ipd. isto velja za poročanje o prvotnem dogodku po pravilih prenesenega govora, pa naj gre za premi govor (ki za vest ne pride v poštev) ali odvisni govor, tudi če je vse prav pretvorjeno (primer št. 12, 13, prosojnica).
V zgledih (12) in (13) bi bili naslovniki seveda lahko vključeni v SSK neposredno z zemljepisnim poimenovanjem: želim/je želel mir v Sloveniji.
Ko je torej v poročevalskem besedilu izraz, ki je zemljepisni, narodnostni, družbenopolitični, kulturno-zgodovinski ipd. kazalnik, s katerim se naslovniki sporočila lahko poistovetijo v smislu tukajšnjosti in zdajšnjosti, so navezniki na besede tega kazalnika v 1. osebi osebnih in osebnosvojilnih zaimkov in lahko kažejo na SSK. Zgled (9) je torej pravilen takole:
(14) Skupine vernikov iz Raven in Maribora so obiskale papeža, ki jim je tudi ob tej priložnosti zaželel mir v naši deželi.
SSK in relacijske besede
Med besedami, ki pomenijo razmerje (natančneje: ki jih zaradi njihovega pomena lahko apliciramo na pojave, razumljene kot razmerja), kot so npr. sosednji, nasproten, prijateljski, je v poročevalskih besedilih najpogostejši pridevnik sosednji.
Za razumevanje vsebine besedila je namreč važno razpoznavanje nanašanjske (referenčne) točke, iz katere se prek simetrične relacije "sosednja država" kaže tukajšnjost, tj. SSK, in šele nato razpozna simetrična točka njenega pola.
Primer: država : sosednja država
Na zemljepisno-državni poimenovalni ravni bi se to reklo, da ima država Slovenija več sosednjih držav, v konkretnem besedilu pa se zveza sosednja država nanaša na eno izmed njih. Da bi bil smisel besedila jasen, se to doseže s kazanjem na en, v dani okoliščini obstoječi predmet govora, ki mora biti v besedilu poimenovan: Avstrija - ta sosednja država. Korošec ta pojav v knjigi obravnava kot stilni postopek t. i. odprave ponovitev, katere posledica je ponovitveni izraz z obveznim kazalnim zaimkom (ta sosednja država), ki pa seveda ni potreben, kadar je "univerzum držav" parafraziran kot ena enota (je iz ene enote): Japonska dežela vzhajajočega sonca, Nizozemska dežela tulipanov.
(15) V času, ko smo zbirali podatke, so še vedno potekali pogovori med pristojnimi slovenskimi in avstrijskimi organi o tem, kako bi ta sosednja država lahko pomagala/…/
(D, 19.10. 1991, 1, D. B. - N. K.)
Iz (15) se vidi, da je dvoumnost odpravljena s pokaznostjo. S kazalnim ta se zmeraj kaže z določene na najbližjo točko in zato na en, v dani okoliščini obstoječi - tukaj : v besedilu že izraženi - predmet govora, s čimer se ločijo druge točke.
Pravilno razumevanje SSK je važno tudi pri prevajanju poročevalskih besedil. V pisnem poročevalstvu ostane nejasnost, ki je nastala zaradi napake pri razumevanju SSK, bralcu skrita, ker praviloma ne pozna izvirnega besedila, v radijskem poročevalstvu pa je navada, da na začetku sporočila poslušalci najprej slišijo nastop tujejezičnega besedila (in glas tujega dopisnika), nato pa slovenski govorec vstopi s slovenskim prevodom. V takih primerih pa ga prevod na napako naravnost opozori, dvoumnost pa seveda ostane.
Dopisnik iz Zagreba je za slovenski radio zapisal (to je slovenski poslušalec še slišal, dokler hrvaškega besedila ni prekrilo slovensko):
(21) Maloko u susednjoj republiki zna da /…/,
slovenski prevod pa je prišel k poslušalcem kot:
(22) Malokdo na Hrvaškem ve, da /…/.
(Radio Slovenija, 6. 11. 1995, 11.50, Nino Košutić)
Dvoumnost je velika, saj je v tem primeru pomembno, kdo kje kaj ve. Prevajalec je v prizadevanju, da bi zadel pravi avtorjev sporočanjski namen, omahoval med dvema možnostma (in se ni odločil za pravilno):
(a) Upošteval je , da bi bil prevod od besede do besede (torej: Malokdo v sosednji republiki ve, da /…/) dvoumen, ker ne bi vseboval signala o tem, kateri SSK je zajet:
(aa) Avtorjev SSK, po katerem se sosednja republika nanaša na Slovenijo. Seveda so za hrvatski SSK sosednje republike lahko tudi druge, Slovenija pa se prirazume, ker je sporočilo namenjeno njenim naslovnikom. Dobesedni prevod bi torej slovenskemu naslovniku - v primeru, da bi vedel, da gre za tak prevod - prenesel tudi izvirno avtorjevo pojmovanje SSK, po katerem je s sosednjo republiko mišljena Slovenija.
(aaa) Slovenski SSK, ki bi ga slovenski poslušalci pritegnili k svojemu vedenju o tem, da je besedilo preveden in je hkrati s prevodom pretvorjeno tudi pojmovanje SSK, s tem pa je s sosednjo republiko mišljena Hrvaška.
(b) Tej dvoumnosti se je prevajalec poskušal izogniti s tem, da je sosednjo republiko raje
poimenoval. Pri tem se je odločil za poimenovanje iz možnosti (aaa) , ne pa - kar bi bilo
pravilno - možnosti (aa), po kateri bi se pravilno dojemanje avtorjevega namena slišalo
kot:
(23) Malokdo na Slovenskem ve, da /…/ (namreč: "za velike in zatajevane gospodarske težave …".
Dojemanje SSK, eksplicitno izraženo v besedilu, se pomika v širše območje razumevanja vsebine poročevalskih besedil na osnovi znanja o tem, kdaj, v katerem družbenopolitičnem okolju, torej na katere predmete govora se nanašajo besede določenega vrednostnega sistema, kot so npr. agresor, okupator, paravojaška enota, tako imenovana ljudska armada itd. To pa je v prvi vrsti pomenoslovna, ne besediloslovna problematika poročevalstva.
ČAS V POROČEVALSKIH BESEDILIH
Čas je pojem, s katerim jezikoslovje in ostale humanistične vede kar dobro delajo, čeprav ne vedo natanko, kaj to sploh je. Podanih je bilo veliko definicij od Platona do današnjih dni, pa vendar se vse zdijo nekako enako uporabne in neuporabne. Kozmonavt in kvantni teoretik Hawking npr. v svoji knjigi Kratka zgodovina časa sploh ni podal definicije, ampak je čas opredelil s stavkom v oklepaju, kjer je napisal :"karkoli že to je".
Precej avtorjev ne govori o času, ampak raje o kategoriji časa. S tem se izognejo definiciji, saj definirajo kar samo kategorijo v pomenu časa (samega časa pa ne).
Pojavljajo pa se tudi tri kategorije časa, in sicer preteklost, sedanjost in prihodnost. Pri tem gre za rezultat razvoja človeka in njegove zavesti, vse tri kategorije pa so na različne načine zajete v različnih jezikih. Takšno pojmovanje časa se je kazalo že pri Aristotelu, ki je čas matematično pojmoval kot štetje v premikanju med "pred" in "po". To pa vključuje točko vmes, tj. "zdaj", iz katere se v človekovem pojmovanju časa razumeva potekanje, preteklost in prihodnost. Čas torej govori o "začetku, koncu časa" in o njegovi "zgodovini". S tem se strinja celo fizika. Se pa kaže določena poimenovalna zadrega, saj je v terminološkem gnezdu čas kot jezikoslovni izraz (oznaka lingv.) razložen kot "gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja".
Časovni pridevniki (današnji), prislovi (danes) in prislovne zveze (ta dan) se že sami, s svojim besednim pomenom, nanašajo na jezikovno časovnost. Se pa ta časovnost izraža lahko tudi z drugimi nečasovnimi besedami v predložnih zvezah (npr. za starih gospodarjev, o vseh svetih, med predstavama itd.).
V poročevalskem frazeologemu "kot smo že poročali,…" gre za poudarjanje preteklosti, s tem pa hkrati tudi poudarjanje, da je o tej tematiki že bilo govora. Podobno je tudi s poročevalskim frazeologemom "o tem dogodku bomo še poročali". Sporočevalec tako s prvim frazeologemom sporoča "zdaj ponovno poročamo o tej zadevi", z drugim pa "zdaj o tem ne poročamo zadnjič".
Poved iz opoldanskih radijskih poročil Zjutraj je deževalo po vsej Sloveniji ima zanemarljivo spoznavno in večjo obvestilno vrednost. Podatek o jutranjem dežju je namreč informacija, ki lahko določa nadaljnje ravnanje določenih ljudi, lahko pa samo poteši radovednost. Ujemanje med zjutraj in časovnikom deževalo je, pomaga naslovniku, da razume čas sprejemanja besedila (opoldne) in dogajanje zjutraj kot razmerje sedanjost - preteklost.
Prislov zjutraj spada k osnovnim enotam, s katerimi jezik izraža časovne odseke: sekunda, ura, zvečer, danes, sobota, oktober ipd. vendar pa je omejenost prislova zjutraj lahko značilnost posameznih jezikov. Slovenski zjutraj je namreč "krajši" od angleškega. Pri nas zjutraj traja do devete ure in ga od poldneva loči še dopoldne, medtem ko v angleščini morning traja od polnoči od poldneva (se pravi od dvanajste do dvanajste ure). Za oba velja, da izražata le vsebino pojma, nimata pa nanašanjske vrednosti, dokler ju sobesedilo ne poveže z določenim časovnim odsekom javnega štetja časa.
Razumevanje časovnih odsekov oz. njihovih manjših delov, je v poročevalstvu odvisno od prenosnika. V obeh, pisno-vidnem in govorno-slušnem, je izhodiščna točka oz. osnovni časovni odsek trenutek govorjenja (trenutek tvorjenja besedila). V radijskem poročevalstvu se ta lahko, ni pa nujno, ujema z aktualno sedanjostjo, ki pa je vedno točka sprejemanja sporočila. Lahko pa je bila aktualna sedanjost, izražena s sedanjikom in prislovom zdaj (lahko tudi z drugimi prislovnimi zvezami npr. v tem trenutku), predvidena že prej, in sicer ko je besedilo šele nastajalo. To pisec besedila počne z namenom, da bi se točka nastajanja besedila in točka sprejema prekrivali.
Prislov zdaj se tudi sicer pogosto pojavlja v radijskem govoru (npr. "zdaj je na vrsti oddaja o…"). To je nujno, kajti sicer bi se besedila v etru "izgubila".
VARIANTE PRENOSNIŠKIH STOPENJ
Znano je, da je raba določene časovne glagolske oblike lahko značilna za posamezno funkcijsko zvrst. Toporišič1 npr. navaja, da je raba splošnega sedanjika značilna za predpise, zakone, znanstvene ali strokovne ugotovitve. V umetnostni zvrsti omenja rabo splošnega sedanjika v režiserskih opombah dramskega besedila, na splošno pa npr. napise pod slikami, v naslovih knjig ipd.
Pojavlja pa se vprašanje, ali bi bilo mogoče tudi v okviru publicistične funkcijske zvrsti govoriti o rabi določene časovne glagolske oblike, ki je značilna za poročevalski stil. Na prvi pogled bi namreč sklepali, da bo za ta stil značilna edino raba preteklika. Poročevalska besedila so namreč predvsem take ubeseditve dogodkov, v katerih se kaže tisti časovni razmik med trenutkom dogodka in trenutkom ubeseditve, ki ga nujno izražamo s preteklikom. To je mogoče predpostaviti za vsako poročilo o preteklem dogodku, vendar pa nikakor ne za vsako poročevalsko sporočilo, pa naj bo radijsko ali časopisno.
Pri analizi rabe časov v časopisnih poročevalskih besedilih prideta do izraza predvsem varianti, ki izražata bodisi nastopanje objektivnih časov (pretekli dogodek: preteklik itd.); v premem govoru, tj. v agencijskih poročilih, pa izražata čas spremnega stavka, v katerem se z uporabo glagolskega časa izraža doba uresničitve prvotne ubeseditve glede na dobo, ko se ta ubeseditev reproducira (ponovi, "citira"). Npr.:
Dogodek:
(Primer najdete v priponi.)
Preteklik v prvi varianti kaže, da je bila prvotna ubeseditev realizirana pred reprodukcijo, sedanjik v drugi varianti pa, da se prvotna ubeseditev ravno uresničuje, reprodukcija pa poteka hkrati z njo, jo ponavlja.
1 Jože Toporišič: Slovenska slovnica. Maribor: založba obzorja, 1984.
ČASI V ČASOPISNEM POROČEVALSTVU
Izrazitost časopisa kot pisnega prenosnika se kaže v tem, da si v pretežni večini primerov sledijo v obveznem zaporedju dogodek - ubeseditev - sprejem, med njimi pa je večji ali manjši časovni razmik. V pisnem dnevniškem poročevalstvu je točka sprejema za razliko od radijskega, kjer je časovni odsek 'danes' razstavljen v več točk 'zdaj', predvidena za časovni odsek 'danes' tako, da je ta določen z datumom, navedenim na vsakokratnem izvodu časopisa (pri jutranjikih oz. večernikih je 'danes' aktualiziran z dodatnim prislovom). Tako predstavlja le kontrolno točko za aktualno sedanjost, ki pa se ne ujema s sedanjostjo v notranjem času poročevalskega besedila. Torej se 'danes' v poročevalskem besedilu in 'danes' sprejema ne ujemata, ker se časje besedila ujema s časom tvorjenja, ne sprejema. Izjema so edino časovne besede (zlasti prislov danes), ki so izpostavljene v naslovu. Te se ujemajo s časom sprejema, registriranim v datumu izida dnevnika, ne z notranjim časom besedila, izraženim v časo-prostorskem vhodu.
Čas tvorjenja, tj. prevladujoči notranji čas besedila, ima prav tako kot čas sprejema lastno nanašanjsko točko
v datumskem času. Ta je običajno naveden v časo-prostorskem vhodu v besedilo, ki besedilo spravlja v razmerje z objektivnim časom in tako določa smisel vsem prislovom in pridevnikom, kakor tudi vse ostale časovne relacije. To na videz otežuje razpoznavanje dejanskega časa, izraženega s časjem v pisnem poročevalskem besedilu, saj je besedilni 'danes' na točki sprejema objektivno 'včeraj'. Vendar te časovne pretvorbe opravi naslovnik (bralec) na podlagi razumevanja narave pisnega prenosnika, tako da so sestavina znanja, sposobnosti sprejemanja poročevalskih besedil. Prevladujoči čas v poročevalskem besedilu je čas, ki ga izražajo pomeni časovnih prislovov s svojim nanašanjem na koledarski čas javnega štetja.
Zgled iz časopisnega poročevalstva, ki izkazuje pretvorbeno zadrego zaradi nastopanja prislova danes v nadnaslovu in naslovu:
Nn: Od danes nov parkirni red
N: Po parkirne listke v najbližji kiosk
Pn: Tistim, ki se v začetku še ne bodo dovolj dobro znašli, bodo policisti in mestni redarji pogledali skozi prste - Listek: 110 tolarjev
s: Ljubljana, 29. septembra - Od jutri, 30. SEPTEMBRA, bo v ožjem mestnem središču začel veljati parkirni red./.../
B: /.../ Zanimivo je, da danes, dan pred uradno napovedanim začetkom nove - parkirne ureditve, /.../
(D, 30. 9. 1993, 7, Dejan Vodovnik)
-Prvi prislov danes v nadnaslovu je tvorčeva (najpogosteje urednikova) prilagoditev časja času sprejema. 'Danes' se nanaša na datum izida časopisne številke, v tem primeru je to 30. september 1993. Tak nadnaslov je povsem primeren kot prednaslov v televizijskem poročilnem bloku (napisan na zaslonu).
-Prislov jutri iz začetka sinopsisa se nanaša na glavni čas besedila, zato je potrebna prilagoditev na 'danes' v točki sprejema, kar je olajšano glede na to, da je jutri položajno med datumskim podatkom za čas tvorjenja besedila in datumom, ki se ujema s časom sprejema oz. datumom časopisne številke. Glede na vodilni 'danes' v nadnaslovu bi tu zadoščal samo datumski podatek: od 30. septembra..., kar pri sprejemu zahteva zgolj poistenje tega podatka z 'danes' kot časom sprejema, označenim na izvodu časopisa.
Pojavlja pa se tu napaka, in sicer je v tem, da se dva danes v istem besedilu nanašata na različen koledarski čas.
Nastopanje časovnika danes izkazuje v pisnem poročevalstvu dve glavni pretvorbeni razmerji:
a) Danes se v poročevalskem besedilu nanaša na prevladujoči čas tvorjenja besedila, ta čas pa se prekriva s časom dogodka/dogajanja. Prevladujoči časovnik je sedanjik: Danes je prvi dan ekološkega kongresa, ki poteka v prostorih ...
Poročevalec ne želi upoštevati, da bo ta "danes" v času sprejema že "jutri" in tega
prevladujočega časa ne prilagaja času sprejema s pretvorbo: Včeraj je bil prvi dan
zasedanja...
b) Danes je izpostavljen v naslovu in se ujema s časom sprejema besedila, vendar pa s
prekriva s časom dogodka, ki je bil prej (navadno en dan prej, torej 'včeraj'), ko je bil
prevladujoči čas tvorjenja besedila drugačen - napovedan za ta aktualni 'danes'.
ČAS V VESTIŠKEM BESEDILU
Čas v vestiškem besedilu ni izraz avtorjeve volje, morebitnega prizadevanja za ustvarjanje napetosti ali pritegovanja k branju, kot je to navada pri literarnih ali filmskih delih. Gre namreč za posledice poročevalskih okoliščin, da
a) je pri nadaljevani vesti podlaga zmeraj določena vrsta dogodka, ki je praviloma ena od prvin obsežnejšega dogajanja, navadno je to končna, posledična prvina;
b) je pri razširjeni vesti (najpogosteje je to vest o prometni nesreči) postavljen v ospredje, tj. na začetek, najizrazitejši odlomek dogodka, ker pa celotno besedilo vesti zajema zelo kratek časovni odsek, zajema izpostavljena enota pravzaprav le nekaj trenutkov, tako da kot količina časa sploh ne bi bili pomembni, če se v njih ne bi strnilo usodno dogajanje prometne nesreče.
V nadaljevani vesti je izpostavljeni besedilni odsek že sam dogodek, celotno besedilo nadaljevane vesti pa lahko zajema daljše časovno obdobje (več kot en dan, tedne, mesece, leta), v razširjeni vesti pa je izpostavljeni del za samostojno vest nezadosten.
Za obe vesti velja, da je zaključni del zgodbenega časa pripovedovan takoj na začetku, da vestično besedilo ne izkazuje naravnega časovnega sosledja. Če bi dogodke ali prvine dogodka v besedilo konstruirali po njihovem naravnem zaporedju, bi nastalo neporočevalsko, pripovedniško besedilo.
Med vestičnim težiščem (začetni del besedila) in drugim, praviloma daljšim delom vestiškega besedila se lahko pojavi izrazita zareza imenovana besedilni zasuk. To je časovni zasuk, znak časovne premene. Besedilo, ki sledi je glede vsebine vzročno pojasnjevanje, utemeljitev, razlaga vsebine vestičnega težišča, časovno pa se nanaša na dogodke ali dogajanje pred nastopom dogodka v vestičnem težišču. Na mestu besedilnega zasuka stojijo kazalniki zasuka. To so avtomatizmi tipa kot smo že poročali, različni navezniki, ki so ponovitve besed iz vestičnega težišča (npr. nesreča) in tako tvorijo besedilno soveznost, npr. Do nesreče je prišlo, ko …; Nesreča se je zgodila, ko … ipd. Na to, da sledi podrobnejši prikaz tega, kar je omenjeno v vestičnem besedilu, lahko kažejo tudi sklicevalni avtomatizmi tipa kot so ugotovili prometniki, je … V takih položajih jih tudi štejemo za kazalnike besedilnega zasuka.
VIR
Tomo Korošec: Stilistika slovenskega poročevalstva. Ljubljana: Kmečki glas, 1998.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
