SLOVENSKA DIALEKTOLOGIJA
Razvoj slovenskega jezika do nastanka narečij
- zgodovinski vzroki
- naselitev v 2 valovih
- praslovanščina (do 8.stol.)
- alpska slovenščina (11.stol.)
- cepitev na 2 narečji: JV in SZ (12. ,13.stol.)
- danes: več kot 53 narečij
Dialektologija ali narečjeslovje
- jezikoslovna veda, ki proučuje / raziskuje narečja
- znanstveno raziskovanje se začne pred približno 160 leti (Sreznjevski: O narečjih slavjanskih, 1841)
- dialektološke raziskave na SAZU-ju: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (ustanovljen 1945)
- sekcije na Inštitutu: dialektološka, leksikološka, etimološko-onomastična, sekcija za zgodovino slovenskega jezika, sekcija za terminološke slovarje
- mednarodni projekti: OLA (občeslovanski lingvistični atlas), ALE (atlas lingvarium evrope), SLA (slovenski lingvistični atlas)
- 2 smeri v okviru dialektologije: lingvistična geografija, narečno slovaropisje
Lingvistična geografija (arealna lingvistika, geolingvistika, arealno jezikoslovje)
- zanima jo zemljepisna razširjenost posameznih jezikovnih pojavov na določenem jezikovnem področju
- cilj: prikazati to na posamezni jezikovni karti
- vrste kart: nacionalni atlasi (SLA), atlas sorodnih jezikov (OLA), atlas nesorodnih jezikov (ALE)
- jezikovne karte: napisne, znakovne, izoglosne (izofone, izomorfe, izolekse), narečne
Narečno slovaropisje
- je praksa pisanja narečnih slovarjev
- narečni slovar: enonarečni ali večnarečni (npr. P.Weiss: Slovar govorov Zadrečke doline, 1998), en sam govor (npr. F. Novak: Slovar beltinskega prekmurskega govora, 1985), pokrajinski narečni slovar (zajema področje enega jezika - vseslovenski narečni slovar - ga nimamo!)
- tipi narečnih slovarjev: abecedna ureditev iztočnic, tematski narečni slovar (terminološki), slikovni narečni slovar
- samostojni slovarji:
- Ivan Tominec: Črnovrški dialekt, 1964
- Erik Prunč, Stanislav Hafner: Zaklad slovenski narečij na Koroškem od črke A do H, 1982-1994
- France Novak: Slovar beltinskega prekmurskega govora, 1985
- Peter Weiss: Slovar govorov Zadrečke doline, 1996
- Franček Mukič: Porabsko knjižno slovensko madžarski slovar, 2005
- ljubiteljski slovarji:
- Dušan Jakomin: Narečni slovar Sv. Antona pri Kopru, 1995
- Stanko Košir: Slovar rutarške in srenške govorice, 1997
- Dušan Škrlet: Slovar poljanskega narečja, 1999
- dodatek monografijam:
- Ludvik Karničar: Slovar obirskega narečja, 1990
- Han Steenwijk: Slovensko rezijansko narečje, 1992
- izpisovanje gradiva iz dialektičnih del:
- Ludvik Karničar: Nemško-slovenski slovar z zbirko ponemčenih korenov in iz njih izpeljanih tvorjenk, 1999 (na podlagi Osvalda Gutsmana iz 1789)
- Mark Greenberg: Slovarček središkega govora, 1999 (na podlagi Karla Osvalda)
- zbirka Glasovi, od 1988
Pomembnost dialektologije
- pomaga nam rekonstruirati slovenski jezik v vsej njegovi zgodovini, od praslovanščine do danes
- pomembna je tudi v pedagoški praksi (znanstvena disciplina)
- raziskuje kolonizacijo: samodejna, načrtna, notranja, zunanja kolonizacija
Dialekt ali narečje
- je predmet proučevanja dialektologije
- je jezik, ki se govori na določenem zemljepisnem področju
- ena narečna skupina ima relativno enake temeljne skupne značilnosti na vseh jezikovnih ravninah
- vsako narečje določa splošni slušni vtis, ki vključuje: različne razvojne stopnje posameznih glasov in izgovorna niansa tega glasu, naglas, vrsta naglasa, ritem, tempo
- meje narečij so določene z največjo gostoto izoglos za posamezni jezikovni pojav
Govor ali podnarečje
- obstaja znotraj narečij
- zlasti gre za glasoslovne pojave (samo določen jezikovni pojav)
Krajevni govor
- je manjša enota podnarečja
- gre za govor ožjega kulturnega in zgodovinsko povezanega področja
- na ozemlju ene fare / župnije, vasi …
- vsakemu takemu govoru lahko napišemo slovnico
- na narečni karti ni zamejen
Vmesni govor
- je na meji med dvema narečjema
- posledica različne razširjenosti določenega jezikovnega pojava ali zaradi starejše ali mlajše interference
- ločimo: prehodni govor, mešani govor
Narečna baza ali skupina
- v določeni narečni skupini družimo narečja, ki imajo podoben slušni vtis
Nadnarečje
- sinonim za pokrajinsko pogovorni jezik (npr. mariborski, celjski …)
- ni knjižni, ne more biti norma
- v njem se ne piše, ampak samo govori
Metode narečnega raziskovanja
- diahrono raziskovanje
- sinhrono raziskovanje
- primerjalna metoda
Klasifikacija slovenskih narečij
- 7 narečnih skupin:
- panonska
- štajerska
- dolenjska
- koroška
- gorenjska
- primorska
- rovtarska
- pri klasifikaciji dajemo prednost glasoslovnim pojavom, nato oblikoslovnim, skladenjskim in leksikalnim / besednim
- najprej melodija govora, nato starejši in mlajši pojavi - prednost starejšim, ker običajno pogojujejo mlajše
Poskusi klasifikacij
- P. Trubar: Evangelij sv. Matevža, 1555: ugotovi narečne skupine kot jih poznamo danes (6, razen rovtarske, ki je nastala kasneje).
- J. Kopitar: Grammatik der slawischen Sprache, 1808: loči 2 narečji - koroščina in gorenjščina ter vsa ostala narečja, merilo je pojav švapanja.
- F. Miklošič: Vergleichende Grammatik der slawischen Sprache, 1879: loči slovenska narečja glede na razvoj dolgega jata - JV (ei) in SZ (ie).
- V. Oblak: delitev glede na razvoj dolgega polglasnika - SV (e:) in JZ (a:).
- I. Sreznjevski: O narečjih slavjanskih, 1840: razlikuje 18 narečij; leta 1842 pa 8 narečij: gorenjsko, dolenjsko, beneško, rezjansko, ziljsko, podjunsko, štajersko, ogrsko.
- Šafarik: Slovanski narodopis, 1842: loči 7 narečnih skupin: gorenjska, dolenjska, notranjska, koroška, štajerska, ogrska, rezjanska.
- M. Pleteršnik: Slovanstvo, 1873: prevzame Šafarikovo delitev (7), le da ogrsko narečno skupino zamenjuje s panonsko.
- De Courtenay, Šuman, Glaser, Erjavec: so samo prevzemali prejšnje klasifikacije na različne načine.
- F. Ramovš: Dialektološka karta slovenskega jezika, 1931: prva klasifikacija slovenskih narečij (7, kot jih poznamo danes).
- A. Breznik, J. Toporišič: poskušala sta poenostaviti Ramovševo karto, Toporišič je skušal vpeljati še 8.narečno skupino - kočijevska narečna skupina.
- Kolarič, Logar, Rigler: na novo (natančneje) so določali meje; Logar in Rigler: Karta slovenski narečij, 1983.
Raziskovalci slovenskih narečij
- začetnik znanstvenega raziskovanja je Sreznjevski (1841)
- začetek vedenja o slovenskih narečij pa sega do Trubarja (16.stol.)
- slovensko narečjeslovje delimo na 7 obdobij:
- 1. obdobje: 1550 - 1840
- 2. obdobje: 1841 - 1872
- 3. obdobje: 1872 - 1900
- 4. obdobje: 1900 - 1919
- 5. obdobje: 1919 - 1940
- 6. obdobje: po II.svetovni vojni - sredina 80.let
- 7. obdobje: od sredine 80.let - danes
Prvo obdobje (1550 - 1840)
- P. Trubar prvi ugotovi, da obstajajo razlike med narečnimi skupinami.
- H. Megiser v slovarju iz leta 1603 doda fonetične razlike med koroščino in kranjščino (današnjo gorenjščino).
- Nekatera narečja dobijo od 17.stol. do sredine 19.stol. svoje slovnice: ljubljanščina (Pohlin), koroščina (Gutsman), gorenjščina (Kopitar), vzhodna štajerščina (Šmigoc, Dajnko), južna štajerščina (Zelenko), dolenjščina (Metelko).
Drugo obdobje (1841 - 1872)
- I. Sreznjevski začne znanstveno raziskovat slovenska narečja.
- S. Vraz objavi leta 1841 poročilo o rezjanščini (objavljeno v Danici Ilirski).
- U. Jarnik leta 1842 objavi razpravo Obraz slovenskega narečja na Koroškem.
- M. Valjavec opiše preddvorsko narečje, ki se opira na gorenjščino.
Tretje obdobje (1872 - 1900)
- J. B. De Courtenay proučuje slovenska narečja. Njegova najpomembnejša razprava Poskus fonetike rezjanskih govorov (1875) je prvi poskus fonetičnega opisa slovenskega govora.
- J. Scheinigg piše o rožanskem narečju (Obraz rožanskega narečja - Koroška).
- F. Miklošič konča primerjalno slovnico (1879). Skuša klasificirati slovenska narečja (1852).
- S. Škrabec podrobno predstavi tonemske razmere v slovenskih govorih, opira se na dolenjščino.
- K. Štrekelj napiše razpravo Oblikoslovje goriškega srednjekraškega narečja (1886).
- V. Oblak postavi temelje zgodovinskemu narečjeslovju.
Četrto obdobje (1900 - 1919)
- F. Ilešič piše o prleškem narečju, samoglasniškem upadu in soglasnikih.
- J. Tominšek napiše razpravo Narečje v Bočni in njega sklanjatev (zgornjesavinjsko in štajersko narečje).
- I. Grafenauer: O naglasu v ziljščini (1905).
- A. Breznik napiše nalogo o kranjskih narečjih, določi obseg rovtarskega in horjulskega narečja.
- A. Pavel: Glasoslovje slovenskega govora v Cankovi (1909).
- O. Ažbolt piše o razvoju prekmurskega jezika.
Peto obdobje (1919 - 1941 : med obema vojnama)
- 1919 ustanovljena Univerza v Ljubljani.
- dialektologija postane poseben predmet na slovenistiki (predava Ramovš).
- Tesnier izda atlas Dvojinske oblike v slovenščini (1925).
- F. Ramovš med leti 1914 in 1936 objavi največ del. Poglavitne razprave so iz glasoslovja, oblikoslovja, naglasoslovja. Vse razprave so zbrane v Zbranih delih I in II.
- Malecki se ukvarja s slovenskimi in hrvaškimi govori v Istri.
- A. Isačenko piše o koroških narečjih. V dialektologijo je vnesel strukturalno metodo raziskovanja (sinhrono).
Šesto obdobje (po II.svet.vojni - 80.leta 20.stoletja)
- je še vedno v znamenju Ramovša, poleg njega še Logar.
- Kolarič je raziskoval panonsko prleško narečje.
- J. Rigler se je ukvarjal z južnimi notranjskimi govori.
- T. Logar je osrednja osebnost tega obdobja. Napisal je številne razprave (Slovenska narečja; Karta slovenskih narečij; izdaja Brižinskih spomenikov …).
- J. Toporišič je pisal o slovenskem narečjeslovju v knjigi Portreti, razgledi, presoje (1987). Ukvarja se z naglasom Mosteca na Dolenjskem.
- Tominec: Črnovrški slovar.
- France in Vilko Novak: Prekmurski beltinski slovar.
- P. Zdovc (dunajska šola) piše o podjunskem narečju.
- profesor Neveklovski (dunajska šola): zgodovinsker razprave, o glasoslovju.
- E. Prunč, S. Hafner, L. Karničar, H. Maurer Lausegger (graška šola): popisovanje slovenskih koroških govorov na avstrijskem Koroškem.
Sedmo obdobje (do danes)
- 3 šole: graška, ljubljanska (Z. Zorko, V. Smole), mariborska (M. Jesenšek, B. Rajh, M. Koletnik, M. Zemljak, D. Unuk).
- V to obdobje spadata še Mark Greenberg in Han Steenweek
Vzroki za narečno členjenost
- zunajjezikovni vzroki:
- zgodovinski (naselitev, kolonizacije, zlivanje, inovacije)
- geografski (visoke gore, politično-upravna razdelitev, cerkvena upravna razdelitev, močjirja, gozdovi, reke)
- družbeno-politični (turški vpadi, osrednja in obrobna narečja, stik s Slovani in neslovanskimi ljudstvi)
- znotrajjezikovni vzroki:
- glasoslovna ravnina (razvoj dolgega vokalizma, kratki vokalizem, naglasni premiki, stopnja morfologizacije ali posplošitve naglasa, tonemskost in netonemskost, razlikovanje-ali poznajo kolikostna nasprotja ali ne).
- oblikoslovna ravnina (srednji spol, dvojina)
- besedje: prevzemanje besed (zlasti iz sosednjih jezikov)
Pregled slovenskih narečij po narečnih skupinah
- slovenska narečja so razdeljena v 7 narečnih skupin (glej stran 3)
- poimenovanje: delitev slovenskega prostora na dežele je še danes zakoreninjena med ljudmi. Dežele so ostanek administrativne delitve nekdanje Avstro-Ogrske. Štajerska, Koroška, Kranjska (Gorenjska, Notranjska, Dolenjska), Goriška, Istra in Trst so pripadale avstrijskemu delu cesarstva, Prekmurje pa ogrskemu delu.
- ta imena so upoštevana pri poimenovanju narečnih skupin, kljub temu, da se njihove meje ne pokrivajo z deželnimi mejami v geografskem smislu
- drugi slovanski jeziki imajo narečne skupine razdeljene po geografskem smislu: vzhod, zahod, sever, jug
- ljudje v veliko predelih Slovenije lahko čutijo drugačno pokrajinsko pripadnost kot se imenuje njihovo narečje (Ljutomerčani ali Ptujčani govorijo prleščino, zase pravijo, da so Štajerci; v Ajdovščini in Vipavi pravijo, da so Primorci, čeprav govorijo notranjščino; v Ratečah na Gorenjskem se govori koroško-ziljsko narečje, oni so Gorenjci).
1 Panonska narečna skupina
- na karti je označena RUMENO
- poimenovanje po pokrajini, geografsko (reke)
- sestavljena je iz 4 narečij:
- PREKMURSKO NAREČJE se deli na 3 podnarečja:
- goričko (Goričko, S od Cankove)
- ravensko (od Cankove proti V in južno od Murske Sobote do Rakičana)
- dolinsko (južno od Rakičana do reke Mure in ob Ledavi)
- PRLEŠKO NAREČJE je med Muro in Dravo; meji na:
- na V je meja reka Mura
- na J slovenska državna meja s Hrvaško
- na S meji na slovenskogoriško (goričansko) narečje
- HALOŠKO NAREČJE dobi ime po Halozah, na J meji na srednještajersko narečje, pojavljajo se nekateri štajerski vplivi
- SLOVENSKOGORIŠKO / GORIČANSKO NAREČJE se deli na 2 podnarečji:
- vzhodno goričansko podnarečje (vokalni sistem kot prekmurščina)
- zahodno goričansko podnarečje (samo dolg vokalni sistem)
- skupne značilnosti: diftongizacija, zaokroženost samoglasnika u, labializacija samoglasnika a, mehčani lj povsod preide v l, končni m povsod preide v n
- interference: na glasoslovni, oblikoslovno skladenjski ravnini in v besedju
2 Koroška narečna skupina
- na karti je označena ROZA
- poimenovanje po nekdanji deželi
- govori se v 3 državah: Sloveniji, Avstriji in Italiji
- sestavljena je iz 6 narečij:
- ZILJSKO NAREČJE: Avstrija in Italija v Kanalski dolini
- ROŽANSKO NAREČJE: med Beljakom in Velikovcem, pod Celovcem
- PODJUNSKO NAREČJE: v Podjuni, ob reki Dravi med Velikovcem do slovenske državne meje pri Dragonji, čez mejo - Avstrija (Libeliše, Strojna)
- OBIRSKO NAREČJE: Železna Kapla (Avsrtija), pod Obirjem, ob reki Beli
- MEŽIŠKO NAREČJE: na slovenski strani
- SEVERNOPOHORSKO-REMŠNIŠKO NAREČJE: je prehodno med koroško in štajersko narečno skupino
- skupne značilnosti: diftongizacija, zaokroženost samoglasnika a, tonemsko naglaševanje (koroška narečja v Avstriji), naglasni premik, švapanje, sekundarna palatalizacija velarov, mehčan lj preide v l, soglasniki se izgovarjajo v grlu …
3 Gorenjska narečna skupina
- na karti je označena VIJOLIČNO
- poimenovanje po nekdanji deželi
- S od Ljubljane in S od Save, severna meja so Karavanke
- meji :
- na S na rožansko narečje
- na SZ na ziljsko narečje
- na Z na primorsko narečno skupino
- na J na dolenjsko narečno skupino
- na V na štajersko narečno skupino
- gorenjsko narečje je dokaj enotno:
- V-GORENJSKI GOVOR je neke vrste prehodni govor, gre za področje Tuhinjske doline
- SELŠKO NAREČJE je najbližje gorenjščini (vokalni sistem, oblikoslovje)
- gorenjsko narečje razpade na 3 govore:
- SZ od Kranja
- JV od Kranja
- Kranj in okolica (so osrednji gorenjski govori)
- splošne značilnosti: palatalni glasovni karakter, trije vokalni sistemi, tonemski naglas (posebnost je V-gorenjski govor, kjer se je tonemskost popolnoma izgubila!), prednaglasno ukanje, ponaglasno akanje, končniško naglaševanje (oksitoneza), švapanje (po tem se loči od gorenjščine), končni g prehaja v h, končni b prehaja v f, skupina šč gre v š, samostalniki srednjega spola prehajajo v moško spolske
4 Dolenjska narečna skupina
- na karti je osnovna barva OKER
- poimenovanje po nekdanji deželi
- govori se po Dolenjskem in V Notranjskem do Snežnika
- od Z in S v okolici Borovnice, po obronkih Ljubljanskega Barja, priključi se Savi, ki je do Litije tudi meja, nato narečna meja poteka naprej do Šentjanža
- dolenjsko narečje ni enotno:
- V-DOLENJSKI GOVOR (vzhodno podnarečje): k dolenjščini prištevajo še belokranjska narečja (Logar jih deli na S in J)
- SEVER: dolenjska osnova z nekaj mlajšimi hrvaškimi pojavi
- JUG: ima veliko srbohrvaških vplivov
- KASTELSKO NAREČJE: mešanje, osnova je dolenjsko narečje s srbohrvaškimi (tudi gorenjskimi in štajerskimi) vplivi
- V razvoju se iz dolenjske narečne skupine izloči NOTRANJŠČINA (zaradi močnih kasnejših stikov s primorsko narečno skupino)
5 Štajerska narečna skupina
- na karti je označena ZELENO
- poimenovanje po nekdanji deželi, po geografskem položaju
- deli se na:
- S štajersko narečje (zelo hitro daljšanje starega akuta)
- J štajersko narečje (kasnejše daljšanje starega akuta)
- sestavljena je iz 6 narečij:
- ZGORNJESAVINJSKO NAREČJE in SOLČAVSKI GOVOR (spada med severna štajerska narečja): značilnosti gorenjščine
- SREDNJESAVINJSKO NAREČJE (spada med severna štajerska narečja): delitev na S in J; celjski pogovorni jezik
- SREDNJEŠTAJERSKO NAREČJE (spada med južna štajerska narečja): Šmarje pri Jelšah, določene značilnosti - Haloze
- KOZJANSKO - BIZELSKO NAREČJE (spada med južna štajerska narečja): prepletanje s hrvaškimi govori
- POSAVSKO NAREČJE (spada med južna štajerska narečja): prehodno narečje med štajersko in dolenjsko narečno skupino
- JUŽNOPOHORSKO NAREČJE in KOZJAŠKI GOVOR (spada med severna štajerska narečja): 3 podnarečja: S pohorski govori, V pohorski govori, J pohorski govori
6 Primorska narečna skupina
- na karti je označena
- poimenovanje po geografski legi
- delitev na 7 narečij:
- OBSORŠKO NAREČJE (ob zgornji Soči do Mosta na Soči)
- BENEŠKOSLOVENSKO NAREČJE: tersko in nadiško narečje
- BRIŠKO NAREČJE: Goriška Brda
- KRAŠKO NAREČJE in BANJŠKI GOVOR (Spodnja Vipavska dolina, Kras, čez državno mejo v Italijo; od Gorice do Proseka)
- ISTRSKO NAREČJE: rižanski (S) in šavrinski (J) govor
- ČIČKO NAREČJE: Čiči, zahodno od Ilirske Bistrice, veliko čakavskih značilnosti
- NOTRANJSKO NAREČJE: Ajdovščina, Postojna, Ilirska Bistrica, Divača, preko Občin do Trsta; meji na J na Hrvaško, na S na Italijo, na Z na Rezijo, na V na dolenjsko in rovtarska narečno skupino
- REZIJANSKO NAREČJE: v osnovi je koroško (ziljsko) narečje, mlajši razvoji so beneškoslovenski in rezijanski; je najbolj arhaično slovensko narečje
7 Rovtarska narečna skupina
- na karti je označena MODRO
- poimenovanje: reuten - rovte (krčiti)
- kot narečje se pojavi komaj v 17.stoletju, ker se je oblikovalo na področju nemških kolonizacij (mešanje nemščine in slovenščine)
- deli se na 6 narečij:
- TOLMINSKO NAREČJE in BRIŠKI GOVOR: ob spodnji Bači, briški govor je prehodni med gorenjsko in rovtarska narečno skupino
- CERKLJANSKO NAREČJE: Cerkljansko hribovje, Idrija
- POLJANSKO NAREČJE: Pojlanska dolina, Žiri
- ŠKOFJELOŠKO NAREČJE: Škofja Loka
- ČRNOVRŠKO NAREČJE: Črni Vrh
- HORJULSKO NAREČJE: zahodno od Ljubljane, gorenjski in dolenjski elementi
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
