domovgalerije slikseminarske nalogeučne pripraveostalo
Ostali zanimivi dokumenti za dolvleko
Absolventi slovenskega jezika s književnostjo na PefMB, generacija 2000-2005.
Nekateri izmed nas bodo učitelji, bodisi na osnovni ali srednji šoli; drugi se bodo odločili za nadaljnji študij (magisterij, doktorat); tretji pa bodo lektorji ali karkoli drugega.
Iskanje gradiva po google

 
Nerazporejeno gradivo
Didaktika
Dialektologija
 
  spletni strežnik sloHOST.net
izdelava dinamičnih spletnih strani

-----------------------------------------------
LEKTORIRANJE
lektoriranje diplomskih nalog
lektoriranje seminarskih nalog
 
  Želite prejemati novice po emailu?  
     
   
18.9.2005
V Sloveniji obstaja 7 narečnih skupin
objavil: xy
Število ogledov: 9732
V Sloveniji obstaja 7 narečnih skupin:
1. Panonska (s 4 podnarečji)
2. Štajerska
3. Dolenjska
4. Koroška
5. Gorenjska
6. Primorska
7. Rovtarska

Slovenski jezik je med slovanskimi najbolj členjen. Narodnostno ozemlje je malo, vendar je na stiku dveh svetov:
- romanskega na Z
- germanskega na S

ZGODOVINSKI RAZLOG ČLENITVE
Slovensko ozemlje je naseljeno v 2 valovih:
1. Po letu 550 prihod iz S, poselili naj bi območje S in Z od Alp.
2. Po letu 568 je še en val prišel iz J po Dravi in Savi navzgor, ustavi se ob Alpah.
Vse to je vzrok za 1. narečno cepitev slov. jezika
Plemena so do 8. stol. govorila PRASLOVANSKO, nato se ta jezik začne oddaljevati od praslovaščine in v 11. stol nastane samostojen jezik imenovan ALPSKA SLOVENŠČINA.
V 12. in 13. stol. pride do cepitve AS na 2 narečji:
1. jugovzhodno
2. severozahodno
Nato pride do cepitve teh dveh narečij, najprej na 4, nato na več. Danes jih je več kot 53. Vsaka od 7 narečnih skupin ima svoja PODNAREČJA ter KRAJEVNE GOVORE (36). Še manjše enote so govori posameznega kraja in niso označeni na karti narečij.


DIALEKTOLOGIJA ali NAREČJESLOVJE
Raziskovanje slovanskih narečij se je začelo znanstveno proučevati pred 160 leti. Začetnik Rus SREZNJEVSKI je napisal razpravo o slovanskih narečjih, dolgo 30 strani. Izšla je 1841 v St. Petersburgu.
Pred 1. SV so slov. dialektologijo gojili v Gradcu v okviru slovanskega seminarja, ki ga je vodil KAREL ŠTREKELJ.
V Ljubljani postane dialektologija predmet na FF, pri katedri za slovanske jezike 1919. Predavatelji:
1919 - 1952 FRAN RAMOVŠ
1952 - 1958 RUDOLF KOLARIČ
1958 - 1986 TINE LOGAR
10 let ZINKA ZORKO
od 1996 VERA SMOLE

V Mariboru se na Pedagoški akademiji leta 1975 ustanovi oddelek za slovanske jezike in književnost.

Dialektološke raziskave se opravljajo na SAZU, ustanovljen 1938 na Inštitutu za slov. jezik Frana Ramovša. Ustanovljen je bil po vojni 1945 z namenom, zbirati jezik. gradivo, na podlagi katerega se bodo opravila temeljna dela, ki jih jezik potrebuje:
- slovnice
- pravopisni slovar
- lingvistični atlas …

Sekcije na Inštitutu:
- dialektološka
- leksikološka
- etimološko - onomastična
- sekcija za zgodovino slovenskega jezika
- sekcija za terminološke slovarje

Inštitut deluje na 2 mednarodnih projektih:
1. OLA - projekt splošnoslovanskega lingvističnega atlasa
2. ALE - projekt evropskega lingvističnega stlasa

Dialektol. sekcijo vodi VERA SMOLE s 6 sodelavci:
1. JOŽICA ŠKOFIC
2. PETER VAJS
3. KARMEN KENDA JEŽ
4. TJAŠA JAKOB
5. DANILA ZULJAN KUMAR
6. VLADO NARTNIK

Obstajata 2 smeri v okviru dialektologije:
1. LINGVISTIČNA GEOGRAFIJA ali AREALNA LINGVISTIKA ali GEOLINGVISTIKA ali AREALNO JEZIKOSLOVJE
Zanima jo razširjenost posameznih jezikovnih pojavov na določenem jezikovnem področju. Cilj: prikazati to na posamezni jezikovni karti.
Če pa gre za zbirko jezikoslovnih kart pa moramo pogledati v lingvistični atlas.
Vrste kart:
1) NACIONALNI ATLASI
Jezik. karte enega samega jezika. V Sloveniji je v ta namen SLOVENSKI LINGVISTIČNI ATLAS (SLA). Ni še dokončan. Delo je zasnoval RAMOVŠ.
2) ATLASI SORODNIH JEZIKOV
Nastaja SLOVANSKI LINGVISTIČNI ATLAS (OLA)
3) ATLASI NESORODNIH JEZIKOV
EVROPSKI LINGVISTIČNI ATLAS (ALE), Nemci 1881, Francozi 1902

OLA - SLOVANSKI LINGVISTIČNI ATLAS
Po 2. SV so se začele priprave z namenom, da se na kartah prikažejo razmerja med slovanskimi narodi iz cele družine slovanskih jezikov. MREŽO TOČK določajo točno izbrani kraji. Vseh točk je 853, od tega je 25 slovenskih.
Uvodni zvezek je 1978 izšel v Moskvi:
1) SLOVARSKOBESEDOTVORNI zvezek (živalski svet)
2) GLASOSLOVNI ZVEZEK
- odrazi jata,
- odrazi o (nosnika on) in e (nosnika en),
- odraz za samoglasniški r in l (izide 1994 v Varšavi)

ALE - EVROPSKI LINGVISTIČNI ATLAS
Karta se izdela na osnovi narečnega gradiva, zbranega na terenu. Izdelana je posebna vprašalnica (tudi za SLA) in tudi kraji so vnaprej določeni. Gre za mrežo raziskovalnih točk. Kraji so natančno oštevilčeni in števila so namesto imena kraja. Vprašalnico je začel 1936 pripravljati RAMOVŠ, leta 1946 je bila izdelana. Razdeljena bi naj bila na:
- SPLOŠNI DEL
3000 vprašanj; besede, ki so znane vsem Slovencem
- POSEBNI DEL
Vprašanja značilna za posamezna področja v Sloveniji (živinoreja, lončarstvo …). Ta del ni bil izveden v času RAMOVŠA.
Iz RAMOVŠEVE zamisli je nastal vprašalnik, ki zajema 870 vprašanj, ki so oštevilčena, vprašanja pa razdeljena na 16 razdelkov. Za določeno besedo (telo, obleka, vas …) želimo dobiti narečno ustreznico. J. RIGLER je skušal izboljšati Ramovševo zamisel. Vprašalnica je narejena z namenom, da se v 10 letih naredi atlas. Večina točk je popisanih. Za natančno analizo je to premalo. Popisanih je 406 točk.

JEZIKOVNA KARTA
Prikazuje razširjenost kateregakoli jezikovnega pojava. Vedno je le ena beseda (mleko - razvoj jata). Sem spada še objavljeno narečno gradivo za vsak kraj posebej, ki je zapisano v narečni pisavi. Temu je dodan še komentar in legenda.

METODE KARTOGRAFIRANJA
Narejen je bil Atlas dvojine s Slovenščini na podlagi raziskav Francoza Tesniera, ki se je ukvarjal z oblikoslovnimi pojavi. Doda še jezikovni atlas.
Karte pa so lahko več vrst:
- OBPISNE - ob številki kraja so zapisani narečni odgovori
- ZNAKOVNE - likovni simboli, barve
- IZOGLOSNE
- KOMBINIRANE

IZOGLOSA na zemljevidu povezuje kraje z istim jezikovnim pojavom. Delijo se na:
- IZOFONE - kraji z enakimi glasoslovnimi pojavi
- IZOMORFE - kraji z enakimi morfološko-oblikoslovnimi pojavi
- IZOLEKSE - kraji z enakimi leksikalnimi pojavi

NAREČNA KARTA prikazuje, kako so posamezna narečja in govori razširjeni in ga skuša klasificirati.
Prvo karto narečij izdela FRAN RAMOVŠ 1931: Dialektološka karta slovenskega jezika.
Leta 1983 to karto predelata TINE LOGAR in JAKOB RIGLER in se zdaj imenuje Karta slovenskih narečij.
Slovenci dobimo prvi lingvistični atlas leta 1925. Gradivo za atlas je zbrano, ampak zaradi preobremenitve z OLA in ALE ni časa za atlas.
Obstajajo pa leksikalne karte. F. BENEDIK pa je izdal: Vodnik po zbirki narečnega gradiva in SLA.

2. NAREČNO SLOVAROPISJE
Po 2. SV izide nekaj samostojnih slovarjev:
1) IVAN TOMINEC: Črnovrški dialekt. SAZU. Ljubljana, 1964
- do str. 64: značilnosti narečja
- od 64 naprej: slovar dialekta
2) STANISLAV HAFNER, ERIK PRUNČ: Zaklad slovenskega narečja na Koroškem od A do H. Dunaj, 1982-1994.
3) FRANCE NOVAK (sestavi), VILKO NOVAK (izda): Beltinski prekmurski govor. Beltinci, 1985.
- takoj razprodan, ponatis 1996
4) PETER VAJS: Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim gradom in Nazarjami. Od A do H. 1998.
Vsi ti slovarji so natisnjeni.

Obstajajo pa trije t. i. LJUBITELJSKI SLOVARJI, ker avtorji niso jezikoslovci. Jezikoslovno in leksikološko so manj dodelani:
1) DUŠAN JAKOMIN: Narečni slovar Sv. Antona pri Kopru. Trst, 1995.
2) STANKO KOŠIR: Slovar Rutarške in Sremške govorice. Samozaložba, 1997.
- Rute - staro ime za gozd Martuljek
- Sremška - Srednji vrh
- besede so zbrane po besednih vrstah
3) ŠKRLE: Slovar Poljanskega narečja. 1999
- Rovtarsko narečje
Vsi ti slovarji so RAZLIKOVALNI.

Slovarji, DODANI MONOGRAFIJAM:
1) LUDVIK KARNIČAR: Obirsko narečje na Koroškem. Dunaj, 1990.
2) HANS STEENWIJK (nizoz.): Slovensko rezijansko narečje. 1992.
3) Slovarček Središkega govora. Revija Slovenski jezik,1999. Nastane na osnovi zapisov KARLA OZVALDA, za objavo pripravi MRAK GREENBERG.
4) LUDVIK KARNIČAR: Nemškoslovenski slovar. Gradec, 1999. Samostojna knjiga. Zbirka ponemčenih slovenskih korenov in iz njih izpeljanih tvorjenk.

Slovarčki v manjšem obsegu pa so predvsem zbirka M. STANONIK: Glasovi. Od 1988 naprej. Posamezniki popisujejo zgodbe na terenu, nekatere narečne in ob njih je dodan slovarček. (Brezglavjeki)

ZAKAJ JE DIALEKTOLOGIJA TAKO POMEMBNA
- zaradi rekonstrukcije slovenskega jezika
- zaradi uporabe pri pedagoški praksi
- zaradi raziskovanja kolonizacij …
Kolonizacija je lahko:
- SAMODEJNA - presežek prebivalstva na določenem področju, ki se nato samo preseli
- NAČRTNA - Apaško polje po 1945; Nemci so se morali izseliti in so na to področje naseljevali simpatizerje takratne oblasti iz cele Slovenije
- NOTRANJA - določeno področje se naseli iz domačega presežka
- ZUNANJA - področje se kolonizira s tujci (Rovtarsko, Kočevje)


ZGODOVINA DIALEKTOLOGIJE
DIALEKT ali NAREČJE
Jezik, ki se govori na določenem zemljepisnem področju. Vedno je bilo prvotno kmečko. Značilno zanj je, da ima na vseh jezikovnih ravninah enake temeljne skupne značilnosti. Vsako narečje določi SLUŠNI VTIS:
1) RAZLIČNA RAZVOJNA STOPNJA posameznih glasov in izgovorna niansa tega glasu.
2) NAGLAS: tonemski, jakostni; na kakšni stopnji nagl. premikov
3) RITEM: zahodni dialekti imajo hitrejši ritem; vzhodni počasnejšega
4) KOLIKOSTNA NASPROTJA: ali so ali niso ohranjena
5) MEJE med narečji niso ostre. Določajo se glede na gostoto izoglos posameznih jezikovnih pojavov. To so največkrat glasoslovni pojavi.

Narečje je največkrat GOVORNI pojav, redko je zapisan, čeprav je čedalje več tega (ljudske pesmi, pravljice …) V narečju pišejo tisti, ki ne obvladajo dovolj knjižnega jezika in tisti, ki imajo umetniško žilico. Celotno v narečju so pisana glasila, ki jih najdemo pri zamejskih Slovencih (Porabje, Madžarska, Radgonski kot, Italija …).
GLASILA zamejskih Slovencev:
- PORABJE
Izhaja na 14 dni. Časopis na Madžarskem. Izhaja že 8. leto. Sedež v Monoštru. Glavna odgovorna urednica je Marjana Sukič. Pisano je v glavnem v narečju.
- NOVI MATAJUR, DOM
Benečija. Tednik. Besedila v slovenščini in italijanščini. Malo narečja.
- SIGNAL
Radgonski kot. Publikacija izhaja 4x na leto. Kulturno društvo Člen 7. Sedež v Karlovi hiši.
- AVGUST PAVEL
Zbornik. Ugleden jezikoslovec in etnolog. Rojen v Cankovi 1886, ko Prekmurje spada še pod avstro-ogrsko. Prekmursko narečje, blizu meje z Avstrijo. Pomembno je njegovo delo GLASOSLOVJE SLOVENSKEGA NAREČJA NA CANKOVI (v madžarščini).

PODNAREČJE
Vedno obstajajo znotraj narečij. Imajo jih narečja, pri katerih se izoglose na določeni črti zgostijo. Teh ni dovolj, da bi lahko zamejevale neko narečje. Izoglose se omejujejo na določeno jezikovno ravnino, največkrat glasoslovno (tip naglaševanja, razvoj kratkega ali dolgega vokalizma, daljšanje akutov …).

KRAJEVNI GOVOR
Vsa podnarečja se delijo na manjše enote imenovane krajevni govor. Ti niso zamejeni na karti slovenskih narečij, ker je to govor ožjega področja. Lahko postane govor vasi ali posamezne fare. To je pravi materni jezik. Vsakemu krajevnemu govoru lahko napišemo slovnico na vseh jezikovnih ravninah. Ta se razvije v večletnem razvoju. Tak govor nikoli ne more biti normativ, saj se samo govori.

VMESNI GOVORI
Pojavljajo se na meji med dvema narečjema. Razvijejo se kot posledica različnih razširjenosti jezikovnih pojavov ali kot posledica interferenc (novejše ali stare).
Delimo jih na:
1) PREHODNE
Izoglose določenega jezikovnega pojava ne sovpadejo v eni črti, ampak potekajo vzporedno znotraj nekega širšega ali ožjega področje. Na dialektološki karti niso označeni. Sistem je trden.
CERŠAŠKI GOVOR (Ceršak) - Vzhodno od Šentilja
Za dolgi i: (ei), u: (ou) in samoglasniški l (ou) se pojavljajo enaki odrazi kot v Kozjaškem oz. severno štajerskem govoru. Ta govor uvrščamo v panonsko narečno skupino, ker imamo za te tri foneme dolgi ozki e (den, peč, led). V štajerskem narečju se e: razvija vzporedno z jatom (pejč, lejd).
2) MEŠANE
Nastanejo ob meji dveh narečij. Nimamo sistemske trdnosti. Pride do mešanja prvin obeh narečij. Za en isti fonem se pojavljata dva različna odraza. Do mešanja pride zaradi migracij prebivalstva. (Krško-Sevniški govor, Dolenjsko-Štajersko narečje (jat: dolenjsko ai - mlajko; štajersko ei - mlejko)

NAREČNA SKUPINA (baza, podstava …)
Teh je 7. V določeni narečni skupini se družijo narečja s podobnim slušnim vtisom. Toporišič govori še o 8. narečni skupini: Kočevski, vendar se jezikoslovci s tem ne strinjajo.

NADNAREČJE
Sinonim za POKRAJINSKI POGOVORNI JEZIK oz. narečje večjih pokrajinskih središč.
Toporišičeva definicija: Socialna zvrst, ki se nahaja med navadnim zemljepisnim narečjem in knjižnim jezikom, a še zmeraj ima narečne značilnosti.
Jezik kake pokrajine, ni knjižni in ne more biti norma. Je pogovorni, lahko pa se tudi piše (ljubljanski, mariborski, koroški, prekmurski … pokrajinski pogovorni jezik …). Lahko se razume kot plast pogovornega jezika, ki vsebuje več narečnih prvin.

NAREČNA INTERFERENCA (sovpad)
Ko se prekrivajo značilnosti ene narečne skupine z značilnostmi druge. To so značilnosti narečje, ki je bolj prodorno.
V slovenski dialektologiji je tako tipično narečje Notranjsko narečje. Osnovni narečni razvoj je bil dolenjski, mlajši pojavi pa so primorski.

METODE NAREČNEGA RAZISKOVANJA
Narečje raziskujemo na 2 načina:
1) DIAHRONO RAZISKOVANJE
Zgodovinsko razvojna raziskava. Raziskava od praslovanščine naprej. Tako se raziskujejo glasovi, oblike, besedje (razvoja jata za vsak kraj posebej) …Take metode so predmet klasične dialektologije. Prevladuje do začetka 60-ih let. Vse starejše raziskave so opravljene na tak način.
2) SINHRONO RAZISKOVANJE
Istočasijska raziskava. Raziskujemo znotrajjezikovna dejstva, jezik sam. Ta metode izhaja iz trenutnega stanja, kot je danes, nato se ugotavlja izvor pojava glede na preteklost.Takšen način je vpeljalo strukturalno jezikoslovje. Govorimo o STRUKTURALNI DIALEKTOLOŠKI METODI.
Vsako narečje se proučuje kot posamezni sistem. Več narečij pa kot del sistema. Rezultat te metode so fonološki opisi slovenskih govorov, ki so ali vključeni v OLA (izšli v Sarajevu) ali v zgodovinske razprave s posameznimi sinhronimi raziskavami etap v slovenskem govoru. Narečje se obravnava v glavnem na glasoslovni ravnini. Metoda, s katero so fonološki zapisi narejeni, pa je naslednja:
- ZBRATI GRADIVO
- IZLUŠČITI MAKSIMALNI INVENTAR FONEMOV
popišejo se vsi glasovi in opis fonetične vrednosti glasov.
- RAZVRSTITI FONEME V GRAFIKONE
samoglasniški trikotnik, soglasniške preglednice, fonetične variante, prikaz prozodije (naglas)…
- DISTRIBUCIJA
razvrščenost vseh opisanih fonemov in navedba položajnih različic
- IZVOR FONEMOV
iz katerega izhodiščnega samoglasnika je nastal, kateri praslovanski glas je prvotni
- VOKALNA REDUKCIJA
vpad glasov in posebnosti

Diahrona dialektologija nam podaja opis določenega narečjeslovja, zanima jo, kako se je določen jezikovni pojav razvijal od izhodiščne stopnje do danes. Nasprotno pa je sinhrona, ki podaja opis današnjega stanja.

PRIMERJALNA METODA
Narečje se lahko proučuje tudi s konstruktivno metodo - primerjalno metodo. Lahko gre za primerjavo knjižnega in narečnega jezika ali primerjava kakega drugega jezika in narečnega jezika.

S proučevanjem narečij se poleg dialektologije sicer v veliko manjši meri ukvarja tudi SOCIOLINGVISTIKA:
- Ugotavlja se raba narečja glede na določene govorne položaje.
- Oblikovanje narečja v pokrajinskem pogovornem jeziku.
- Položaj narečja glede na knjižni jezik.
- Ugotavljanje vzrokov izgube narečnih prvin.
- Dvo- ali večjezična področja.

VZROKI ZA NAREČNO ČLENJENOST
Delimo jih na dve skupini:
1. ZUNAJJEZIKOVNI:
a) Zgodovinski dejavniki
b) Zemljepisni dejavniki
c) Družbenopolitični dejavniki
2. ZNOTRAJJEZIKOVNI:
Gre za različno stopnjo razvoja jezika na vseh jezikovnih ravninah na določenih področjih.

ZUNAJJEZIKOVNI VZROKI
1. ZGODOVINSKI DEJAVNIKI
A) NASELITEV
Obstajata dve teoriji:
1. teorija: SODOBNA
Priznava jo slovenska zgodovina. Gre za kontinuirano poselitev od 6. stoletja dalje v 2 valovih:
==> Iz zahodnoslovanske skupine: iz Zakarpatja, čez Moravsko (l. 550) poselijo Koroško kotlino (SZ del Slovenije). Ta val je verjetno prišel vse do morja.
==> Iz južnoslovanske skupine: Ob Dravi ni Savi navzgor, ob Alpah se ustavi, naseli JV del Slovenskega področja (po l. 568, ko Langobardi zapustijo Panonsko nižino).
Ta naselitev je pripeljala do prvih narečnih skupin. Slabo pa je raziskana naselitev Panonske nižine. Da so bili na tem ozemlju Slovenci pred Madžari kažejo Slovenska imena rek.
2. teorija: VENETSKA
Zagovorniki te teorije trdijo, da naj bi bili Veneti Slovansko pleme, ki naj bi bili naseljeni na tem območju še pred našim štetjem in da so to avtohtoni staroselci. (Tomažič)
Zgodovinskih dokazov za to teorijo pa ni.

KAJ JE BILO PREJ NASELJENO?
Slovani so se selili na ozemlja:
- Z meje (lahko jo spremljamo po zgodovinskih dogodkih in zemljiških imenih)
- V meje (močno je zabrisana; težko jo je rekonstruirati)

Zgodaj naseljena področja so Zgornje Posočje, Dolenjsko, Podravsko na kar kažejo prevzeta imena (psl. Karantania). Slabo naseljena so močvirnata področja in področja z gozdom. Zelo pomembne so bile prometne poti. Pri nas je še iz rimske dobe bilo veliko cest. Vsi kraji, ki so bili na novo naseljeni, so se imenovali po drevju: listavcih, sadnem drevju …(Črešnjevci, Orehovci, Bukovje, Lipovci …). Še preden se je naselitev premaknila v doline in kotline, so bili poseljeni Gorjanci, Haloze, Slovenske gorice (do Ptuja) te V Koroška.
Visokogorska področja (Tolmin) so bila naseljena v praslovanski dobi. Najmlajša je bila naselitev v dolinah in nižinah (zaradi nevarnosti napadov Nomadov): Panonska nižina, Dravsko polje …
Od 13. stoletja naprej pa so začela nastajati mesta. Na Gorenjskem: Bled, Radovljica; na Koroškem: okolica Beljaka, Gospa Sveta …

S tem je povezano razseljevanje gosto naseljenih področij - KOLONIZACIJA:
1. NEMŠKO-SLOVENSKA KOLONIZACIJA (1. val kolonizacije)
V 1. polovici 9. stol. na področju Panonije, Obdonavja in Vzhodnih Alp … Prenaseljenost Celovške kotline. To prebivalstvo je bilo nemško kmečko prebivalstvo.
2. 2. val kolonizacije se usmeri v Panonijo po propadu Kocljeve kneževine. Ta je l. 874 prekinjen,
zaradi Madžarov, ki zavzamejo del Panonije (do konca 12. stol., začetek 13. stol), so
potisnjeni na črto Ormož-Radgona-Ptuj-Sotla.
Ne vemo, kdo je koloniziral Prleško območje. Do 15. stol. je bila Slovenska pokrajina naseljena.
Naseljem do 13. stoletja je dodana beseda VAS (Slovenja vas), ali pa se končujejo na -ci
(Martjanci, Ivanjkovci …).

Drug kolonizator so nemški samostani, nadškof in fevdalci. V 12. stol. je področje bilo razdeljeno:
- cerkveni Salzburg
- cerkveni Oglej (J od Drave)
Dravsko polje pripada ŠPANHEIMOM, ki so na neobdelana področja naseljevali duhovnike, kmete. Bavarski kmetje so naseljevali Sorško polje … Ortenburžani - nemški podložniki so naseljevali dolensko in gorenjsko. In prav ti so naselili Nemce na Kočevsko, ki so se tam obdržali 600 let.

ROVTARSKO NAREČJE
Govori se Z od črte LJ-KR. Naseljuje oglejski patriarhat. Po 1250 je pripeljal kmete iz Tirolske in to narečje ima značilnosti, prevzete iz nemške fonetike.

12.-15. stoletje: VIŠINSKA KOLONIZACIJA. Krčili so gozdove (ruchten) - Rovtarsko. Tujejezični otoki se zlijejo s slovenskim prebivalstvom. Izjema je Kočevski otok in Apaško polje.

B) ZGODNJE INOVACIJE
Nastajale so v J delu:
- raznosnjenje nosnikov
Prodirajo na ozemlje Alpskih Slovanov in tam se ustavi.
- zlitje z vsemi staroselci, ki naseljujejo prostor pred naselitvijo (Goti, Langobardi).

2. ZEMLJEPISNI DEJAVNIKI
A) VISOKE GORE
Alpe so bile pomemben dejavnik za cepitev že v 12. stol. Visoke gore so ovirale komunikacijo med alpskimi Slovani. Običajno se je na gorovje naslonila politično-upravna delitev.
B) POLITIČNO-UPRAVNA DELITEV
Pomembno je vplivala na cepitev. V Slovenskih goricah je tedanja meja tekla enako kot danes poteka meja med V in Z-goriškim delom. Razmejitev med Štajersko in Gorenjsko je bilo enako kot danes.Tudi Dravska meja med Koroškimi in Štajerskimi govori poteka enako kot je v 12. stol. tekla upravno-polit. meja med Koroško in Štajersko. Meja se je sicer premaknila proti Dravogradu, ampak narečna delitev je ostala ista.
V 14. stoletju so bili dialekti že oblikovani. Meja med dolenjskim in notranjskim narečjem (in rovtarskim) teče po črti: Snežnik - Javornik - Hrušica - Nanos - (Beneška Slovenija). To je črta, ki loči OBSOŠKO narečje na naši strani od beneške v Italiji.
C) CERKVENE MEJE
Za Slovenijo je značilno, da je bilo področje S od Drave podrejeno Salzburgu, J od Drave pa Ogleju.
- JARENINSKA in RADGONSKA podžupnija, je ostala ista meja kot med Karantanijo in Spodnjo Panonijo.
- Meja med NEGOVO (župnija) in SV. ANTONOM (Cerkvenjak) pa danes deli Slovenske gorice od Prleškega narečja.
- Na štajerskem področju razcepitev med SAVINJSKIMI in SREDNJEŠTAJERSKIMI narečji teče po črti, kot sta tekli tedaj meji dveh podžupnij: LAŠKE in PONHOVSKE (Ponikva).
- ZGORNJESAVINSKO narečje (Gornji grad) se je izoblikovalo na ozemlju, kjer je bil v 12. stoletju Benediktinski samostan.
- NOTRANJSKO in KRAŠKO narečje v Spodnji Vipavski dolini poteka po črti, kjer danes poteka cerkveno-upravna meja.
Ljudje so se zadrževali v okviru far. Te so bile tudi najbolj dejaven center komuniciranja.
D) MOČVIRJA
V Sloveniji jih je malo. Ljubljansko barje je imelo odločilno vlogo pri cepitvi osrednjih narečij (dolenjsko in gorenjsko).
E) GOZDOVI
Neprehodni gozdovi so vplivali na mejo med gorenjskim in rovtarskim narečjem na Sorškem polju. Gozdovi so razdelili Kranj in Medvode od Škofje Loke (prebivalstvo je bilo slovensko-nemško). Komunikacija je bila šibka. Kranjski govor se je razvijal drugače od Škofjeloškega.
ZGORNJESAVINJSKA DOLINA - Gorenjsko narečje sega od Jesenic do Hrušice. V Mojstrani in na Dovjem pa se govori poseben - arhaični govor, ki kaže na arhaično, najstarejšo fazo gorenjskega narečja z dvoglasnikoma ei in ou (drugje monoftonga).
TUHINJSKA DOLINA - Meja med gorenjskim in štajerskim narečjem. Ohranjeni so starejši refleksi ei in ou, čeprav sta danes monoftonga.
F) KOLONIZACIJA
Nemci (Bavarci, Tirolci) so kolonizirali.Kočevje in Apaško polje sta nemška otoka, kjer so ohranjene značilnosti nemškega jezika. V krajih Sorica, Ruteh, Podrto pa so razvili nemški govor s slovenskimi vplivi.
G) REKE
Nimajo večjega vpliva, razen Mure kot meja med štajerskim in prekmurskim narečjem.

3. DRUŽBENI DEJAVNIKI
Vplivi Italijanščine, Nemščine in Madžarščine se poznajo v besedni melodiji, besedju, skladnji, manj vplivov pa je v glasoslovju.
A) HITREJŠI RAZVOJ OSREDNJIH NAREČIJ OD OBROBNIH
Bili so prometno in kulturno bolj razviti, obrobje pa je odmaknjeno. Danes velike razlike med njima.
B) TURŠKI VPADI
Uskoki (glede vpliva na Prleščino še ni raziskano.
V južni Beli Krajini se pojavi mešanje jezikov. Nastanejo trije govori: Na S je slovenski, drugi je slovensko-hrvaški, na J pa hrvaški.
V Podjuni narečje razpade na 4 podnarečja.

Najmočneje vplivajo gore, gozdovi ter cerkvene in upravno-politične meje.

ZNOTRAJJEZIKOVNI DEJAVNIKI

Zajete so različne stopnje jezika na vseh ravninah in vseh področjih. Slovenska narečja se ločijo v:
1. razvoju DOLGEGA VOKALIZMA
Število dolgih vokalov je različno. Tolminsko ima le tri, v koroških narečjih pa do petnajst. Vsa slovenska narečja imajo ustne vokale, le podjunsko narečje ima še vedno dva nosna vokala. Sestavi so večinoma enoglasniško dvoglasniški. Eniglasniški je zelo redek. Ima ga SKJ. Najdemo ga tudi v gorenjščini. Monoftongični sistem je sekundarni pojav, do tega je prišlo kasneje. Edino rezjanščina ima poleg navadnih samoglasnikov še zasople vokale: i, u, e, o
2. razvoju KRATKEGA VOKALIZMA
V SKJ so kratki možni le v zadnjem ali edinem besednem zlogu. V prekmurskem in prleškem narečju pa na katerem koli zlogu v besedi. V veliko narečjih so se kratki začeli podaljševati. Kratki so vsi nenaglašeni. V različnih narečjih pa so podvrženi močni redukciji (osrednja narečja). V obrobnih narečjih je upad redek.
a) AKANJE
Prehod nenaglašenega o v a, ki je lahko popolno (vsak o) ali delno (le pred a ali ponaglašeni o). Pojavlja se v velenjskem, dolenjskem, ziljskem in rovtarskem govoru.
b) UKANJE
Nenaglašeni o prehaja v u. Značilno na koroškem, štajerskem, prekmurskem in dolinskem podnarečju. O se lahko zreducira do stopnje polglasnika v štajerskem in mežiškem narečju ali pa do ničte stopnje v nekaterih koroških govorih. Redukcija v Prekmurju je ista kot v 15. stoletju (minimalna). Močnejša je v osrednjih narečjih.
3. NAGLASNI PREMIKI
Znana sta dva splošno slovenska naglasna premika, ki zadevata celotni SKJ. Od teh premikov je samo pet narečnih.
4. STOPNJA MORFOLOGIZACIJE
Gre za pojav posplošitve naglasa
5. STOPNJA (NE)TONEMSKOSTI
Danes se uporablja tonemska stopnja:
- večini koroških narečij,
- dolenjska narečja,
- gorenjsko narečje,
- obsoško narečje,
- belokranjsko narečje.
Drugod razlikujejo visoke in nizke ter rastoče in nerastoče glasove. Intonacijska izguba.
6. (NE)RAZLIKOVANJE KOLIKOSTNIH NASPROTIJ
Akuti v nezadnjih besednih zlogih v panonskih govorih se niso podaljšali.
7. RAZVOJ SOGLASNIKOV (KONZONANTOV)
Področje zahodno od Ljubljane (od črte LJ-KR) je izgubilo mehkonebni zapornik g; nastal je pripornik y, ta se v naslednji fazi lahko razvije v zveneči h v koroškem narečju.
a) LJ, NJ
NJ se je ohranil na skrajnem VZ, Z in S, drugod lahko:
- otrdi (n) - gorenjščina,
- lahko preide v nosnjeni drsnik (j),
- lahko razpade v oba artikulirana elementa, ki se zamenjata.
LJ v narečjih je še ohranjen, lahko pa popolnoma otrdi (gorenjska, štajerska, primorska) ali preide v:
- JL (dolenjsko),
- J (rezjansko),
- lahko pa je ohranjen (v Prekmurju) tudi če drugače ni (sekundarni).
b) psl.V
V narečju ni bil enoten. Zveneč ali nezveneč dvoustnik (delawa - gorenjsko). Zobnoustnični v (vino) preide v f.
c) prehod končnega M v N (panonsko in primorsko narečje)
d) jezični R (koroško, del dolenjske)
e) razvoj H (Prekmurje) lahko popolnoma onemi ali se izgovarja kot J
f) TL, DL
Danes ohranjeno v delu koroškega narečja (vile, krilo - vidle, kridlo). Drugod pride do asimilacije.
g) razlikovanje po razvoju besednih oblik
Izguba srednjega spola; v ednini še lahko ohranjen, v dvojini in množini pa prehajajo v moške ali ženske samostalnike (maskulanizacija - gorenjsko, južno štajersko narečje; feminizacija - celoten severni del Prekmurja).
Dvojina je v obrobnih slovenskih narečjih (v Prekmurju še posebej) in slovenskem knjižnem jeziku dobro ohranjena.
Stopnjevanje pridevnikov je z obrazili.
Spreganje glagolov (delava) le v Prekmurju.
Največ najstarejših oblik je ohranjenih med prislovi (veznik ino v Prekmurju (no), štekanje v koroščini, zaimek toti v štajerščini)
h) sprejemanje besed iz sosednjih dežel
Odvisno od področja. Predvsem tista področja, ki jih Slovani niso imeli razvitih.


RAZISKOVALCI DIALEKTOLOGIJE

Vedenje o slovenskih narečjih sega v 16. stol. Začetnik je Rus SREZNJEVSKI. (1841 - St. Petersburg)
Raziskovanje lahko razdelimo v 7 različnih obdobij:
1. 1550 - 1841
Gre za omembe narečij, narečnih pojavov in značilnosti.
2. 1841 - 1872
Obdobje oblikovanja prvega narečjeslovja. Vodilna osebnost SREZNJEVSKI (VRAZ, URBAN JARNIK, VALJAVEC).
3. Do leta 1910
Vodilna osebnost DE COURTENAY, ostali: ŠKRABEC, VATROSLAV OBLAK, KAREL ŠTREKELJ, FRAN MIKLOŠIČ, JANEZ ŠAJNIK, LUKA LUTAR
4. Do 1919 (konec 1. sv.)
Ob ŠKRABCU in DE COURTENAYU se uveljavita graška in dunajska narečjeslovna šola. Predstavniki: F. ILEŠIČ, JANEZ TOMINŠEK, IVAN GRAFENAUER, A. BREZNIK, A. PAVEL, O. AŽBOLT
5. Do 1941 (obdobje med obema vojnama)
Vodilna osebnost F. RAMOVŠ, tujci: TESNIER, ISAČENKO, MALECKI
6. Po 2. sv. vojni do srede 80 let
Vodilna sta T. LOGAR in J. RIGLER. Iz dunajske šole PAVLE ZDOVC, G. NEVEKLAVSKI (Avstrijec). Graška šola: ERIK GRUM (koroška narečja), S. HAFNER
7. Sreda 80 let do danes
Oblikujejo se tri šole:
- LJUBLJANSKA ŠOLA (Logarjevi učenci: ZORKO, KOŠUTA, KOLARIČ, RIGLER in tisti, ki delajo na inštitutu)
- GRAŠKA ŠOLA (HERTA MAURER, L. KARNIČAR, PRUNČ, HAFNER, LAUSEGGER)
- MARIBORSKA ŠOLA (učenci Zinke Zorko: B. RAJH, M. KOLETNIK, M. ZEMLJAK, D. UNUK)


I. OBDOBJE (1550 - 1840)
TRUBAR je prvi, ki ugotovi, da med narečnimi skupinami obstajajo razlike. Ni opazil rovtarske narečne skupine, ki je nastala v 17. stol.
MEGISER v slovarju opozori na fonetične razlike med kranjščino in koroščino:
- razvoj jata,
- skupina -la; trdi l pred zadnjim vokalom v koroški narečni skupini prehaja v -va. (ŠVAPANJE)
ALESIJEV slovar - kraščina
POHLINOVA slovnica - ljubljanščina
GUTSMAN - koroščina
KOPITAR - gorenjščina
ŠMIGOC - štajerščina (1812)
DAJNKO - vzhodna štajerščina
METELKO - dolenjščina
JURIJ ZELENKO - južna štajerščina
To niso prava narečjeslovna dela, ampak so upoštevana razmerja med narečnim in knjižnim jezikom. Gre za razlike, odnos oz. primerjavo v slovnicah.

II. OBDOBJE (1841 - 1872)
Znanstveno raziskovanje slovenskih narečij se začne s SREZNJEVSKIM. Leta 1940 je Harkovska univerza (Ukrajina) ustanovila stolico za primerjalno slovansko jezikoslovje. SREZNJEVSKEGA so poslali v slovanske dežele, da bi se seznanil s slovanskimi narečji. Imel je program, potoval je, se srečeval s Slovani na Češki in Moravski. Leta 1841 (od feb. do maja) je obiskal slovenske dežele: Štajersko, Ljubljano (v stiku z VRAZOM in PREŠERNOM), Dolenjsko, Rezijo, Trst, pot je nadaljeval na Hrvaško.
Rezultat obiska: PRVI ZNANSTVENI OPIS SLOVENSKIH NAREČIJ (objavi jeseni 1841).
Vsa narečja je zelo dobro označil, upošteval je predvsem glasoslovne pojave. Oporna točka za primerjave mu je bila SCS. Zapisal je, da imamo 20 narečij. Vzrok narečne členjenosti pa je majhno gibanje prebivalstva, ker ni razvite industrije, se prebivalstvo ne druži, ni pretokov, razlike v govorih so se povečevale in krepile.
Največ je raziskoval rezjansko in beneškoslovensko narečje. Leta 1841 v Danici Ilirski objavi poročilo o rezjanščini tudi S. VRAZ. Tudi on opazi zamolkle glasove.
Leta 1842 U. JARNIK objavi razpravo: Obraz slovenskega narečja na Koroškem.
MATIJA VALJAVEC pa razpravo: Narečje v Preddvoru, ki se opira na gorenjščino.

III. OBDOBJE (do leta 1910)
Vodilni je DE COURTENAY. K nam ga je poslal SREZNJEVSKI z isto nalogo, kot jo je imel sam. Hitro se je naučil slovenskega knjižnega jezika ter rezjanščine. Zanimajo ga interference med južnoslovanskim in romanskim jezikom. Prvič je prišel k nam že leta 1872, zatem pa še petkrat (Gorica, Rezija, Beneška Slovenija). Izdal je knjigo rezjanskih besedil, tej sledi zbirka besedil iz TERSKEGA narečja. Bila so zelo natančna fonetična transkripcija. Organiziral je celo četo zbiralcev in tako proučil velik del slovenskih narečij.
Najpomembnejša razprava: Poskus fonetike rezjanskih govorov (1875). Gre za prvi poskus fonetičnega opisa slovenskega govora. Sestavljen je iz treh delov:
- opiše rezjanske glasove,
- opiše njihov izvor,
- sklep.
Zgrešena je njegova ideja, da je rezjansko narečje mešano narečje med Slovani in Mongoli.
Razprava: Dialekt iz Cerknega
Razprava: Dialekt o bohinjskem govoru
Odmev med Slovani je bil zelo mešan.
JANEZ ŠAJNIG piše o rožanskem narečju.
FRAN MIKLOŠIČ (v 70 letih) konča primerjalno slovnico napisano v nemščini, upošteva najpomembnejše značilnosti slovenskih narečij. Leta 1852 skuša klasificirati slovenska narečja (razvoj jata).
STANISLAV ŠKRABEC je duhovnik (ni dialektolog), po rodu je Dolenjec, njegove raziskave so pomembno vplivale na razvoj dialektologije. Raziskoval je tonemskost, ki se raziskuje šele od njega dalje.
KAREL ŠTREKELJ napiše razpravo: Oblikoslovje goriškega srednjekraškega narečja (Dunaj), obravnava glasoslovje in naglas govorov v zahodnjekraških govorih. Morfologija izide kasneje.
VATROSLAV OBLAK postavi temelje zgodovinskemu narečjeslovju. Starejša besedila med seboj primerja, zavrne DE COURTENAYEVO trditev o rezjanščini (zaradi zasoplih glasov).
V tem obdobju so napisana temeljna dialektološka dela.

IV. OBDOBJE (do 1919)
Ni vodilnih osebnosti. Z dialektologijo se ukvarjajo učenci DE COURTENAYA in MIKLOŠIČA. Večina razprav pride iz dunajske in graške šole. Zanimanje za slovenska narečja v Rusiji upade, poveča pa se na Madžarskem (AVGUST PAVEL, AŽBOLT).
FRAN ILEŠIČ je pisal o prleškem narečju, samoglasniškem upadu in soglasnikih.
JOSIP TOMINŠEK: Narečje v Bočni in njega sklanjatev (zgornjesavinsko in štajersko narečje).
IVAN GRAFENAUER: O naglasu v ziljščini (1905). Pisano v nemščini - oblikoslovje
ŠTREKELJ vodi seminar, BREZNIK napiše nalogo o kranjskih narečjih, določi obseg rovtarskega in horjulskega narečja in ugotovi, da se v kratkih vokalih pojavijo tonemi. Najobsežnejše piše AVGUST PAVEL o prekmurskem narečju, pisanem v madžarščini: Glasoslovje slovenskega govora v Cankovi (1909, Budimpešta). Pavlov učitelj AŽBOLT je o razpravi pisal v nemščini (prehod zvočnika j v k ali dj, ta pojav je poznan tudi v madžarščini.

V. OBDOBJE (med obema vojnama)
Ob ustanovitvi ljubljanske univerze postane slovenska dialektologija predmet na univerzi. Predavatelj je FRAN RAMOVŠ. TESNIER leta 1925 izda Atlas dvojine.

FRAN RAMOVŠ med leti 1914 in 1936 objavi največ del. Temeljito prouči vse, kar se je do sedaj pisalo o slovenskih narečjih in to razširi z lastnim terenskim delom. Največ njegovih raziskav se nanaša na glasoslovje, oblikoslovje in naglasoslovje (vokalizem, konzonantizem):
- Moderna vokalna redukcija (1920),
- Karakteristika slovenskih narečij v Reziji (1928),
- Poznavanje praslovanske metatonije (1923, 1924),
- Relativna kronologija slovenskih a… pojavov (1950),
- Kratka karakteristika slovenskih narečij na dolenjskem (1930).

Najprej opiše meje narečja, nato splošni akustični vtis z odrazi posameznih praslovanskih glasov, obravnava položajne razvoje samoglasnikov (kako se položaj soglasnikov upira položaju samoglasnikov), na koncu doda posebnosti posameznega narečja ali govora.

Razprave zbrane danes: Zbrano delo I, Zbrano delo II
Knjižne izdaje:
- Historična gramatika slovenskega jezika (1935)
- Kratka zgodovina slovenskega jezika - vokalizem (1936)
- Morfologija slovenskega jezika (1952) - študenti izdajo po njegovi smrti
- Dialektološka karta (1931; znanstveno poda klasifikacijo slovenskega narečja, govori o sedmih osnovnih narečjih in določi rovtarsko narečno skupino).

MALECKI se ukvarja s slovenskimi in hrvaškimi govori v Istri. Leta 1930 pa v Krakovu izide: Pregled slovenskega narečja v Istri.
A. ISAČENKO se je ukvarjal s koroškimi narečji (Sele - vas na Rožu). 1939 izide razprava. Pomemben je zato, ker je v dialektologijo vnesel strukturalno metodo raziskovanja (sinhrono - istočasijsko).

VI. OBDOBJE (po 2. svet. vojni)
To obdobje je še vedno v znamenju RAMOVŠA, poleg njega pa je bil najpomembnejši TINE LOGAR. Zapisal je več kot 200 točk (Slovenija, Avstrija). Napisal je številne razprave. Odkrival je vzroke za narečno členjenost. Raziskoval je zgodovinsko narečjeslovje in fonološke opise. Avtor del:
- Slovenska narečja,
- Karta slovenskih narečij,
- izdaja Brižinskih spomenikov.

KOLARIČ je še pred LOGARJEM pisal o prleškem narečju.
JAKOB RIGLER pa se je ukvarjal z južnimi notranjskimi govori (vokalizem, razvoj samoglasnikov, fonološke raziskave).
J. TOPORIŠIČ je pisal portrete, razlage in presoje, ukvarjal se je z glasoslovjem (Mostec na Dolenjskem).
NOVAK je avtor Slovarja beltinskega govora.
ZDOVC pa je pisal o podjunskem narečju.
VII. OBDOBJE (od srede 80 let do danes)
ZINKA ZORKO - koroško, prekmursko in haloško narečje
BERNARD RAJH - zahodno prleško narečje (tudi DRAGO UNUK - Cerkvenjak)
MELITA ZEMLJAK - sevniško krški govor
MIHAELA KOLETNIK - goriško narečje
KOŠUTA - istrski govor

NAREČNE SKUPINE

Med ljudmi je najbolj zakoreninjena delitev Slovenije na dežele. Tu se pojavi problem. Dežele niso pokrajine v geografskem smislu, ampak so ostanek nekdanje administrativne delitve Avstro-Ogrske monarhije. Po tej delitvi je bilo ozemlje razdeljeno na:
1. AVSTRIJSKI DEL: Štajerska, Koroška, Goriška, Kranjska, Istra in mesto Trst;
2. MADŽARSKI oz. OGRSKI DEL: Prekmurje.
Tudi pri narečnem poimenovanju se je upoštevala ta nekdanja delitev. Narečne meje se kljub temu ne pokrivajo vedno z deželnimi mejami.

Imena narečnih skupin, ki pa jih poznamo danes, pa so:
- gorenjska,
- dolenjska,
- štajerska,
- koroška.
Te so dobile imena po nekdanjih deželah ali po njihovih sestavnih delih:
- Notranjska je bila del Kranjske dežele in je dala ime notranjski narečni skupini
- Istrsko narečje je dobilo ime po Istri,
- Prekmurje pa po prekmurski narečni skupini,
- Rovtarska narečna skupina je dobilaime po glagolu ruten 'krčiti' gozdove (iz nemščine).

Veliko je predelov Slovenije, kjer ljudje čutijo drugačno pokrajinsko pripadnost, kot se imenuje njihovo narečje (npr. prleško narečje). Notranjska pa spada sekundarno k primorščini.


PANONSKA NAREČNA SKUPINA
Sestavljajo jo 4 narečja:
1. PREKMURSKO
2. PRLEŠKO
3. HALOŠKO
4. SLOVENSKOGORIŠKO

F. RAMOVŠ je 1935 v Dialektih vsa 4 narečja prišteval k SV štajerski narečni skupini (slovenskogoriško imenuje goričansko).
RIGLER in LOGAR sta to narečno skupino na Karti slovenskih narečij poimenovala PANONSKA NAREČNA SKUPINA.



SKUPNE ZNAČILNOSTI
Celotna panonska skupina je doživela vse naglasne premike, kot jih pozna OSREDNJE SLOVENSKO narečje. Od 14. stol. naprej se je ta skupina razvijala skupaj s SEVERNOŠTAJERSKIMI NAREČJI.
1. DIFTONGIZACIJA
e > ei (3. etapa) tudi o (on) > ou ( v panonski narečni skupini)
o > ou mouž, kloupi, soused, obrouč
> e

Danes ima prleško narečje same monoftonge.
prekmursko: moust, zveizda prleško: most, zvezda
Verjetno gre za t. i. sekundarno monoftongizacijo.

V nadaljnjem razvoju so se v vseh S-štajerskih narečjih stari in novi akuti pozneje podaljšali. V
panonski narečni skupini se to ni zgodilo. Zato imamo v 14. stol. osnovni S-štajerski in osnovni
panonski vokalni sistem.

štajersko narečje: e, e > ei panonsko narečje: (den), e (en) (ime), e (peč) > e

2. ZAOKROŽENOST SAMOGLASNIKA U
Vsak U se je, ne glede na to, ali je dolg ali kratek, pomaknil naprej in se razvil v ü. Na izpraznjeno u-jevsko mesto v vokalnem sistemu pride čisti u iz samoglasniškega L. Dolgo se je mislilo, da je bil ta razvoj neposreden, toda ker je v Porabju ohranjen ou za l (golčati > gounčati), je morala biti gounčati vmesna stopnja (golčati > gounčati > gučati), saj so Porabski govori najbolj arhaični.

V panonski narečni skupini se stari in novi akuti niso podaljšali - tako piše v nekaterih knjigah. Nove raziskave kažejo, da to ne drži popolnoma, kajti v Z Halozah in Slovenskih goricah je do te podaljšave prišlo, res pa je, da je ta pojav mlajši. Tako so se stari in novi akuti podaljšali v:
- Z slovenskogoriškem podnarečju,
- Z prleškem in
- Z haloškem narečju.
Novi in stari akuti se niso podaljšali v:
- V slovenskogoriškem,
- V prleškem in
- Prekmurskem narečju.
Namesto tega se je ohranilo kolikostno nasprotje dolgih samoglasnikov proti kratkim samoglasnikom. Kjer je to ohranjeno, je v kratkem vokalnem sistemu e (jat) > e (ozki), medtem ko je e (en), in e > e (kratki široki)

3. LABIALIZACIJA SAMOGLASNIKA A
V Prleščini je ponekod a zaokrožen tako močno, da se izgovarja kot čisti o (malo > malo >molo). Za Prekmursko narečje je značilna dvojnost:
a) če je dolgi a zaokrožen, je kratki a čist, nezaokrožen. (dva:, mati)
b) če je dolgi a nezaokrožen, čist, je kratki a zaokrožen. (ma:ti, brat)

4. SOGLASNIKI
a) LJ je povsod otrdel v L (ključ > klüč)
b) NJ je ohranjen samo v prekmurščini (njiva), povsod drugod se pojavlja kot mehčani n ali nosni j.
c) Končni M se zamenjuje z N (sedin)
d) Pripornik H lahko v prekmurščini na začetku besede onemi (iža), na koncu besede pa lahko preide v J (v ižaj).
e) J v položaju na začetku besede ima več variant:
- dj (djajce)
- gj
- dž (divdži)
- g (getra)
- j ostaja čist v južnem Prekmurju - dolinsko podnarečje
- dj > tj > k (vlastje - vlaske)
-

I. PREKMURSKO NAREČJE
Se ne govori samo v Sloveniji kot republiki, temveč tudi na slovenskem etničnem ozemlju - Porabju. Narečje ni enotno, deli se na 3 podnarečja:
a) GORIČANSKO - Govori se na Goričkem, S od Cankove, sem sodijo tudi Porabski govori.
b) OSREDNJE ali RAVENSKO - Govori se od Cankove do Murske Sobote in naprej proti V.
c) JUŽNO ali DOLINSKO - Govori se vzdolž Mure in ob reki Ledavi (Črenšovci, Beltinci …).

Knjižni jezik je od 1715, ko izide knjiga protestanta FRANCA TEMLINA: Görški katekizem.
Do 1777 je namreč Prekmurje spadalo pod görsko škofijo. V Prekmurščini so bila tiskana številna leposlovna in cerkvena dela. Danes je prekmurski knjižni jezik ohranjen v PREKMURSKI PROTESTANTSKI CERKVI.

PORABJE je Slovenski etnični prostor, Slovenci so avtohtono naseljeni že od nekdaj. danes jih je od 3 do 5 tisoč. Živijo v naslednjih vaseh: Gornji Senik, Dolnji Senik, Slovenska ves, Sakalovci, Števanovci, Verica, Andovci, Ritkarovci in Monoštru.
Slovenščina se kot učni predmet pojavlja v treh Oš: Gornji Senik (največja), Števanovci (manjša šola) in Monošter (trojezična OŠ - nemščina, slovenščina, madžarščina).
Porabsko narečje je del GORIČANSKEGA GOVORA. Ločimo 2 porabska govora:
a) SENIŠKI se govori v Gornjem in Dolnjem Seniku ter Ritkarovcih. Zanj je značilno, daje vokalni sistem enak prekmurskemu.
b) ŠTEVANOVSKI se govori v vseh ostalih vaseh.
Dva govora se pojavljata zato, ker so bili ti kraji vključeni v dve različni župniji.
VOKALIZEM:
V ŠTEVANOVSKEM govoru se i in u diftongirata v ei in ou in se izgovarjata nižje in širše kot ai in au. Za kratki vokalni sistem je značilno, da sta se diftongirala e > ie (breza) in o > uo (koš).

OBLIKOSLOVJE v Prekmurščini
- Mešani naglasni tip je dobro ohranjen.
- V dajalniku in mestniku ednine m. sp. je tipična i-jevska končnica (k brati).
- V im. mn. pa se pogosto pojavlja končnica -je ob podaljšani osnovi (kmet > kmetovje)
- Pri Ž. sklanj. je dobro ohranjena dvojina. V orod. ed. je iz končnice -ov nastalo: z rokov > z rokouf
- Pri srednjih sklanj. je treba omeniti, da so samostalniki sred. sp. dobro ohranjeni tudi v mn.
- Pri glagolu je dobro ohranjeno osebilo -va v dvojini (delava) in za ž. sp. osebilo -ve - stara jatovska končnica iz psl. (delave).
- Pri pridevniku je dobro ohranjena stara trda sklanjatev (lepega, leipoga)
- Pri štetju se pri števniku 20 spremeni štetje enic.

BESEDJE
- Pojavljajo se madžarizmi in nemcizmi.

SKLADNJA
- Pomožne oblike glagolov se pomikajo na konec povedi.

II. PRLEŠKO NAREČJE
Na V je meja Mura, na J je državna meja s Hrvaško, na S pa meji na slovenskogoriško narečje.

Glavni preučevalec tega narečja je RUDOLF KOLARIČ. Ime 'prleško' je nastalo iz prislova prle < prvle (prej). Deli se na več govorov:
a) SPODNJEPRLEŠKI - V od črte Ormož-Ljutomer
b) SREDNJEPRLEŠKI - spodnje Ptujsko polje med rekama Pesnica in Ščavnica
c) KUJLEŠKI - (kuj - takoj) - med Dravinjo in Dravo in na Zgornjem Ptujskem polju
d) ZGORNJEPRLEŠKI - S od Ptuja med Pesnico in Dravo

Bistvena razlika je monoftongizacija diftongov:
- za e (stalno dolgi jat - zvezda, sveča) se govori zelo ozek e
- za o (stalnodolgi o) in o (stalnodolgi on) pa zelo ozek o
RAMOVŠ to razlaga z mlajšimi kolonizacijami uskokov. Zato bolj drži RIGLERJEVA teorija, da so monoftongi sekundarnega razvoja.

V deležnikih na -l za moški spol slišimo -a (je delal - je dela)

III. HALOŠKO NAREČJE
Obsega Haloze. Na Z meji s srednještajerskim narečjem, zato se čutijo nekateri štajerski vplivi. To narečje ni enotno, temveč razpade na 3 skupine:
a) VZHODNO podnarečje:
- od Zavrča do Borla
- ima enoglasniški sestav
- še je mogoče slišati akutirano in cirkumflektirano intonacijo (nizko - visoko)
b) OSREDNJE podnarečje:
- osrednje Haloze; Leskovec
- vokalni sestav je enak kot v prekmurščini
- ohranja se predpreteklik
- najti je moč diftongirane vokale; v položaju pred m in n se a diftongira v ou (v hramu > v hroumi)
c) ZAHODNO podnarečje:
- okolica Žetal na Z Haloz
- kratki vokali se začnejo izgubljati
- stari akuti so se začeli podaljševati, tako da imamo kratka samo še a in e (kratki e).

IV. SLOVENSKOGORIŠKO NAREČJE
To narečje se govori na področju od Maribora do Radencev, do Urbana. Na S je meja državna meja z Avstrijo, J meja teče od Radencev mimo Dvorjan, pri Zlatoličju do Polskave. Tukaj meji na štajersko in prleško narečje.

- V ZAHODNEM podnarečju so se akuti podaljšali. Vsi govori poznajo samo dolgi vokalni sistem.
- Meja med V in Z teče od Zgornje Velke (zah. del) - Trate - Zgornja Ščavnica - Kremberk - Sveta
Trojica - Dvorjane.
- Od Lenarta proti Radencem (VZHODNI del) imajo enak vokalni sistem kot prekmurščina. Imajo dolge in kratke vokale.
- Soglasniški sistem je dokaj enoten tako za V in Z narečje.


POSEBNOST - APAŠKO POLJE
Od leta 749 je naseljeno z Nemci (prvi kolonizacijski val) iz Celovške kotline. Ta je bila gosto naseljena, zato so jih sem naseljevali. Drugi val se je sem usmeril po letu 874 in je bil samo Nemški.
Do 1945 so Nemci tukaj avtohtono naseljeni. 1918, ko razpade Avstro-Ogrska, se je velika večina odselila, ostali so lahko samo tisti, ki so živeli v mešanem zakonu. Po 1945 so jih izselili.
Po 1. SV do 1930 so se naseljevali PREKMURCI, ki so zemljo kupili. Posestva, ki so pripadala Nemškim družinam, so bila dodeljena kolonistom iz različnih krajev Slovenije (primorci npr.). Oni niso znali obdelovati zemlje, zato so se kmalu odselili. Po letu 1950 so se na zapuščene posesti naselili PREKMURCI (2. val).
Zato se na tem področju govori PREKMURSKO NAREČJE, ki pa ni avtohtono. Čutijo se tudi ostanki drugih narečij (ostanki kolonizacij), tako tudi slovenskogoriško narečje.
Interference med slovenskogoriškim narečjem in maternim jezikom (nemškim) ter knjižnim jezikom.

GLASOSLOVJE
1. Iz slovenskega knjižnega jezika v narečje:
- poenoglašanje narečnih dvoglasnikov (ei, ou) - be'se:da
- izostanek preglašenega u, sicer poznanega v vseh Panonskih narečjih (fkup, krüh)
- knjižni (ob narečnem) odraz za dolgi in novoakutirani polglasnik, samoglasniški l in prednaglasni u ('da:n (den), 'va:s (ves), 'la:xko (lexko)
- nezaokroženost kratkega a (b'rada, b'rat, 'jas …)
- ohranjeni pa so tudi
lj > l (kralj - kral)
nj > n/j (svinja - svija)
šč > š (nihče - nišče - niše)
m > n (delan)
2. Iz Nemškega jezika v narečje
- zveneči (mehki) zaporniki b, d, g se praviloma izgovarjajo kot nezveneči (trdi)
dosti > tosti
grah > krah
gremo > kremo
- zveneča pripornika z in ž se izgovarjata kot nezveneča
mrzlo > mrslo
začeli > sačeli
ženske > šenske

OBLIKOSLOVNO-SKLADENJSKA RAVNINA
1. Prenos skladenjskih razmerij, kjer se v slovenski jezik prenašata:
- nemški besedni red (glagol na koncu povedi)
- glagolska vezava:
raba tož. namesto slovenskega rod.
raba imenov. nam. slov. daj.
raba imenov nam. slov. tož.
raba imenov. nam. slov. mest.
2. Spreminjanje slovničnih lastnosti besede oz. širjenje njene skladenjske vloge po vzorčnem jeziku:
- Nemške interference se kažejo v rabi osebnega zaimka tam, kjer bi v slovenščini pričakovali osebni zaimek z ničto končnico.
- Raba svojilnega zaimka namesto povratno svojilnega.
- Raba nedoločnega člena,
- Opuščanje morfema se pri povratnih glagolih
- Pogosta raba trpnika
- Po nemškem vzorcu se nekaterim besedam spreminja spol:
toto moust (m. sp. (slov.) > ž. sp. (nem.)
3. Interference iz slovenščine v narečje
- raba knjižne končnice -u / (-o) v daj. in mest. ed. m. sp. (narečno -i)

BESEDNA RAVNINA / INTERFERENCE
1. Interference na ravnini besedja se kažejo v neposrednem prenosu tuje besede:
- izposojenke in popačenke (britof)
- slovnične besede - členki, vezniki imajo povezovalno, čustveno vlogo
- reprodukcija zloženke ali besedne zveze
2. Vpliv slovenskega knjižnega jezika
- raba knjižnih besed
- preklapljanje iz slovenščine na nemščino (pripovedi vezane na spomine in čustvena doživetja iz preteklosti)

Po 2. SV se morajo ljudje prilagoditi novi politiki in jezikovni situaciji. Svojo materinščino ohranijo v stikih onstran meje. Politična meja ni vedno jezikovna meja. Slovensko narečje do govori tudi v Radgonskem kotu - V in S od Avstrijske Radgone. Ro je 5 vasi, kjer živi slov. manjšina, ki je avstrijska oblast ne priznava.
KOROŠKA NAREČNA SKUPINA

Govori se v treh državah:
AVSTRIJA: Ziljska dolina od Šmohorja na Z, do okolice Beljaka ter med Karavankami in Savinjskimi Alpami in S slovensko narodnostno mejo, ki poteka po črti Kostane-Djekše-Dravograd.
ITALIJA: V Kanalski dolini, okolici Trbiža do Lipalje vasi.
SLOVENIJA: Zgornjesavinjska dolina do pritoka Belice, Rateče, Kranjska gora, Gozd Martuljek, Mojstrana; pri Dravogradu do sredine Dravske doline do črte Sveti Duh na Ostrem vrhu.

Deli se na:
1. ZILJSKO NAREČJE
Avstrija in Italija (Kanalska dolina). Sem prištevamo tudi KRANJSKOGORSKI (ziljsko-gorenjski) govor, ki ima mlajše gorenjske pojave. Govori Kanalske doline in Rateč so arhaični ziljski govori.
2. ROŽANSKO NAREČJE
Med Beljakom in Velikovcem, pod Celovcem. To je osrednje narečje, ki pa ni enotno, razpade na 4 podnarečja.
3. OBIRSKO NAREČJE
Železna Kapla, pod Obirjem, ob reki Beli. RAMOVŠ je to narečje imenoval REMŠNIŠKO narečje.
4. PODJUNSKO NAREČJE
Govori se v Podjuni, ob reki Dravi med Velikovcem do slovenske državne meje pri Dravogradu, nato seže čez mejo (Avstrija) - Libeliče, Strojna, Sobote
Koroška narečja na slovenski strani:
5. MEŽIŠKO NAREČJE Črna na Koroškem in okolica
6. SEVERNOPOHORSKO-REMŠNIŠKO NAREČJE
Severnopohorsko se govori Z od Ruš vse do Vuzenice; Remšniško pa nad Dravo, po Kozjaku do Svetega Duha na Ostrem vrhu.

SKUPNE ZNAČILNOSTI
1. GLASOSLOVJE
SAMOGLASNIKI
Vsa koroška narečja so se razvijala v 1. in 2. etapi v okviru SZ skupine. Od 3. etape dalje izhajajo vsa ta narečja iz skupnega S oz. koroškega vokalizma.
a) Vsem tem narečjem je skupen razvoj e (jat) v ie, s tem da se je ta razvil naprej: e (jat) > ie > i > čisti i (rožansko narečje). V Reziji je bil do 14. stoletja razvoj koroški, potem pa se je rezijanščina naslonila na terščino.
b) Jat se je razvijal vzporedno z etimološkim o
e > io
o > uo
c) Razvoj stalno dolgega e (led, peč, med) v 5. etapi - pride do vzporednega razvoja s stalno dolgim e (jat).
IZJEMA: Rožanščina, kjer se razvija skupaj z akutiranim e (jat).
d) Za vsa koroška narečja je značilno to, da so se stari in novi akuti pozneje podaljšali (v zadnjih in nezadnjih zlogih). Akutirana o in e imata lahko zelo širok odraz, pri čemer naj bi ozka o in e nastopila verjetno zaradi predčasnega daljšanja starih akutov.
e) Umično naglašena e in o (žena, kosa) sta zelo široka (ee, oo - v Podjunščini preideta v a)
f) Vzporedno se razvijata stalno dolgi polglasnik in stalno dolgi nosnik en. Povsod sta dala e-jevski odraz, ki je lahko zelo širok.
IZJEMA: Podjunščina, ki pozna DENAZALIZACIJO nosnikov. Zelo širok odraz: jatra, dan; povsod drugod jetra, den.
g) Nosni o ima en sam odraz - dolgi ozki o.
IZJEMA: Podjunščina, kjer odraz ostane širok.
h) Nosni e ima več odrazov, od ozkega do zelo širokega, zato se je nosni e moral raznosniti prej.
i) Stalno dolgi a se največkrat izgovarja kot čisti o (malo > molo), redkokdaj kot čisti a.
j) Dolga i: in u: sta povsod enoglasnika.
k) Tonemskost je ohranjena samo v koroškem narečju v Avstriji.
l) Samo v koroških narečjih pride do naglasnega pomika bábica > babíca.
m) Oksitoneza je v Rožanščini dobro ohranjena.

SOGLASNIKI
A) ŠVAPANJE: Trdi l se pred zadnjimi vokali izgovarja kot w (šla > šwa)
B) Z koroška narečja poznajo sekundarno palatalizacijo velarov (k, g, h > č, ž, š)
C) Palatalnega l' ne poznajo, ker se razvije kot čisti l (kluč, kral)
D) Palatalni n' je na Z ohranjen, proti V pa se razvije v nazalni j. (Z - svinja; V - svija)
E) Izgovor k se lahko pomakne v grlo (grlov zapornik)
F) Poznajo uvularni (jezičkov) r
G) Ohranjena je skupina čre-, žre-
H) Ohranjena je primarna skupina tl-, dl- (vidle < vile, kridlo < krilo)

2. OBLIKOSLOVJE
a) Vsa narečja poznajo 3 števila.
b) Pogosta je feminizacija nevter
c) Pogosto je analogično izenačevanje končnic -eh, -em, -emi na vse sklanjatve
d) Nemški prislovi ob glagolih (dol sedi)

3. LEKSIKA
a) kalki, prevzete besede
b) križanje predpone zu- (iz nem.) in slovenskega korena več (zuveč > cveč)
c) štetje od 40 do 90 z -red (štirired)
d) nikalnice (nič > či)
e) samostalniki sr. spola tipa uho, jajce osnovo podaljšujejo s -t (ušeta, jajceta)

I. ZILJSKO NAREČJE
Govori se od Šmohorja (Z) do Beljaka. J meja so Karavanke, na Z pa meja z Italijo. Govori se tudi v Italiji v Kanalski dolini, Trbižu, sega do Rateč na V (državna meja). Na J meji na Julijske Alpe (mejni prehod Predelj, Mangart). V Sloveniji pa v Zgornjesavinjski dolini do Mojstrane in Dovja.

Ziljsko narečje pozna ŠVAPANJE ter mehkonebni pripornik y.
POSEBNOST: Iz dvoustničnega v (krava) se razvije močan pripornik b (krabe). Izgubljata se zvočnika l in j: krava > kraa
jajce > ajce
jabuka > abuka

II. ROŽANSKO NAREČJE
Govori se V od Beljaka do Velikovca. S meja je slovenska etnična meja pod Vrbskim jezerom, v bližini Gospe Svete do Mosta na Krki.
To narečje razpade na 4 govore:
a)
b)
c)
č)

Je edino koroško narečje, ki ima samo monoftongični vokalni sistem.
o > o: (dolg, ozek)
e (en) > e:
Vsa ostala koroška narečja imajo monoftongično-diftongični sistem.
Nenaglašeni samoglasniki so nagnjeni k MODERNI VOKALNI REDUKCIJI (MVR). Za to narečje je značilna tudi VOKALNA HARMONIJA.

III. PODJUNSKO NAREČJE
Govori se v Avstriji od Velikovca do Labota ( slovenska državna meja). S meja so Djekše in Kneža, na JZ meji na Obirsko. V Sloveniji se govori v Libeličah, Ojstrici in nad Dravogradom.

Sem prištevamo še SEVERNOPOHORSKO-REMŠNIŠKO narečje in MEŽIŠKO narečje (ob reki Meži in Mislinji), ker meje niso jasne.

Pojavi značilni za Podjunsko narečje:
- Dolgi polglasnik se razvija vzporedno z nosnikom e, razvijata se v a.
- Kratki naglašeni polglasnik je tudi lahko ohranjen ali se razvija z dolgim polglasnikom v a.
- Nosniki se od državne meje v Dravsko dolino izgubijo, se pa za nosni e in polglasnik ohrani zelo širok odraz. (pet k > petok, dan > dän)
- Sekundarno naglašena e in o sta zelo široka, ponekod celo diftongična
noga > nooga > noaga > naga
- J izgubi palatalnost, ne pozna sekundarne palatalizacije.

IV. SEVERNOPOHORSKO - REMŠNIŠKO NAREČJE (Z od Ruš do Vuzenice)
Gre za PREHODNO narečje med Štajerskim in Koroškim narečnim področjem. Vzroki za prehodno narečje:
- V 12. stoletju je bila deželna meja med Koroško in Štajersko sredi Dravske doline. Sama naselitev je potekala od Z proti V od Celovške kotline do Fale. Kasnejša kolonizacija je tudi potekala od Z in sicer so kolonizirali Benediktinci iz Labotske doline.
- V 13. stoletju se je ta deželna meja med Koroško in Štajersko pomaknila proti Z, vse do Dravograda. Osnovni vokalni sistem je do takrat že moral biti izgrajen.

POSEBNOSTI V RAZVOJU:
a) Vsi naglasni pomiki so Podjunski. Izgubila se je intonacija (tonemov ne poznajo).
b) Vokalni sistem je tak, kot v vseh Koroških govorih, medtem ko so mlajši pojavi nastali pod vplivom Štajerskih narečij.
c) Na tem področju sta se e (en) in (polglasnik) razvila v zelo širok e-jevski vokal (ne v a kot v Podjunščini).
d) Dolgi a: se izgovarja kot o.
e) e (jat) > i ,
f) o (stalno dolgi) > u
g) Ohranjeni so zelo široki odrazi za nosnike.
h) Soglasniki NE poznajo ŠVAPANJA ali bolje rečeno: se izgublja. Ne poznajo sekundarne palatalizacije.
i) ŠTEKANJE: Kazalnim zaimkom se doda št-
ta > š ti, to > š to
j) Pojavlja se protetični h ( v vzglasju): oves > hovs 'hous'.

ZGORNJESAVINJSKA DOLINA
Ta predel je bil naseljen kasneje, kot je bila Gorenjska do Jesenic. Od Jesenic do Rateč so bili obsežni gozdovi. Danes obstajata 2 naselitveni področji:
1) Hrušica, Dovje, Mojstrana
2) Gozd Martuljek, Kranjska gora, Podkoren

1. področje : RATEŠKI GOVOR
Naseljeno s Koroške, saj je Rateški govor še danes tipični ZILJSKI GOVOR. Značilno je Ziljsko tonemsko naglaševanje.
a) e (stalno dolgi jat) in e (stalno dolgi e) > i
e (jat) > e: (dolgi ozki e)
o (stalno dolgi) > u
b) Nosnika sta dala široka e in o.
c) (stalno dolg) > e
V sosednji Gorenjščini je na tem mestu a.

Pomembne poti so bile usmerjene v Ziljo in starejše gorenjske inovacije (zgodnje daljšanje) Rateč niso dosegle (verjetno zaradi gozda).
Danes so opazni MLAJŠI GORENJSKI VPLIVI:
a) popolno akanje kopito > kapita
poleno > palena
c) Ohranjena je sekundarna palatalizacija.
d) Mlajši koroški pojavi iz Ziljskega narečja se sem niso širili.

2. področje: KRANJSKOGORSKI GOVOR
a) Ohranjeni so posametni koroški pojavi, za nosnike je še povsod širok odraz (v gorenjščini je ožina).
b) Praslovanski polglasnik je še vedno e (v gorenjščini je dosledno a).
c) Gorenjski pojavi se kažejo v razvoju ostalega vokalizma
e (stalno dolgi jat), e (jat) > e: (dolgi ozki) (kot v gorenjščini)
e, o (stalno dolga) > e, o (ozka) (sta enoglasnika, kot v gorenjščini)

3. področje: DOVJE, MOJSTRANA
Govori se Gorenjsko narečje, vendar pa se po enem zelo značilnem pojavu to področje loči od čistih gorenjskih ali od mešano gorenjsko-koroških govorov:
e (jat), o > ei, ou
Ta dva dvoglasnika sta razvojno nemogoča. Znana sta namreč samo v Štajerskem in V Dolenjskem narečju, kar kaže, da so na ta predel morali priti kolonisti s Štajerske ali Dolenjske.
Po vsej verjetnosti sta ta dva dvoglasnika starejša dolenjska refleksa. Dovje in Mojstrana sta bila od Brižinskih škofov, ti pa so imeli posestva na V Dolenjskem, na Štajerskem pa posestev niso imeli.
To pa ne pomeni, da so bili Dolenjci prvi naseljenci, so pa bili številčni, kar pomeni, da so imeli močan vpliv na izoblikovanje narečja.



DOLENJSKA NAREČNA SKUPINA

Je raznorodna - omejili se bomo na VZHODNO DOLENJSKO NAREČJE. K Dolenjski narečni skupini spadajo (na podlagi Karte slovenski narečij):
1. DOLENJSKO
2. SEVERNO in JUŽNO BELOKRANJSKO
3. KOSTELSKO
4. KOČEVSKO (ni narečje, je govor)

TOPORIŠIČ sem prišteva še POSAVSKO narečje, vendar je ta pripadnost neustrezna (po slušnem vtisu je to štajerska narečna skupina, tako tudi na karti), saj je to pravzaprav le mejni govor (mešane prvine).
Meje Dolenjskega narečja se ne prekrivajo oz. ujemajo s pokrajino Dolenjsko, ker se govori še daleč v Notranjsko do Snežnika. Od Z do S v okolici Borovnice, po obronkih Ljubljanskega barje, priključi se Savi, ki je do Litije tudi meja, nato narečna meja poteka naprej do Šentjanža.
Kostanjevica ne sodi več v V-dolenjski govor, temveč v SEVNIŠKO-KRŠKI GOVOR.

1. ZGODOVINSKI PREGLED
a) Prvotno SV narečje z: e (jat) > ei < e (en)
o (cirk.) > ou < o (on)
Z zgodnjo denazalizacijo nosnika sovpadeta z etimološkima e in o. Značilna je bila labializacija a-ja in naprej pomaknjen izgovor u-ja.
b) Nato v JV delu pride do a-jevske vokalizacije dolgega polglasnika in do zgodnje podaljšave skrajšanih staroakutiranih in novoakutiranih samoglasnikov v nezadnjih besednih zlogih. Pride tudi do monoftongizacije diftonga ou > u (neparni razvoj z e (jatom)!
c) Imamo poseben odraz za e (jat), kasneje lahko pride z njim v par odraz za zlogotvorni l.
2. NAGLAS
a) tonemski (primerjava z Gorenjščino)
b) PREMIKI:
- oba splošnoslovenska (zvezda > zvezda, zlato > zlato)
- na prednaglasna e in o (žena, kosa)
- začetki umika na prednaglasni
3. SAMOGLASNIKI
a) DOLGI SAMOGLASNIKI: monoftongično-diftongični sistem
Sedanji skupni samoglasniški sistem dolgega vokalizma
- ü: se izgovarja za velari (mehkonebniki), drugače se izgublja
- ie in uo: zlita diftonga, odraza za:
ie < e, e, e, e
uo < o, o, o
- ie: odraz za sekundarno naglašeni e
- uo: / ua: : odraz za sekundarno naglašeni o (položajno omejen - v V Dolenjščini je za mehkonebniki in ustničniki)
- e:i : odraz za e in e
- o:u : odraz za vokaliziran l (polž > po:už)
- a: odraz za etimološki a in dolgi polglasnik
b) KRATKI NAGLAŠENI SAMOGLASNIKI:
- i, u in e (jat) se reducirajo v
- Značilno je AKANJE in -o > -u
c) NENAGLAŠENI SAMOGLASNIKI:
- -o > -u
- POPOLNO AKANJE: Vsi: etimološki o, nenaglašeni o (iz on) prehajajo v a; nenaglašeni o se v Dolenjščini skoraj ne pojavlja
- POLOŽAJNO AKANJE (za vsemi ostalimi glasovi) in UKANJE (za mehkonebniki in ustničniki)
- Preglas v predlogih in predponah (na, za, nad > nä, zä, näd 'ne, ze, ned')
- Preglas za mehkimi soglasniki - prehod zadnjega samoglasnika v sprednjega
a ali a < o (po akanju)
- Sporadično (posamezno, redko, izjemno) e-jevsko akanje (predam > pradam)
- Delna redukcija i, u, e (jat) > polglasnik ali onemitev
4. SOGLASNIKI
- tl, dl > l; la - palatalni l otrdi
- palatalni n > j / jn (samo Z del)
- l', palatalni l > srednji l, ki še vedno povzroča preglas
- ohranjene skupine čre- / če-, žre- / že, šč - kažejo na arhaičnost.
5. OBLIKOSLOVJE
- Ohranjeni so mešani, premični in deloma končniški naglasni tipi.
- S del pozna maskulinitacijo nevter v ed. in maskul. ali femin. v mn. (v Z delu je srednji spol ohranjen).
- Dvojina je ohranjena le pri moškem spolu, v ženskem se pluralizira.
- Poznajo kratek nedoločnik (nest, bost, past).
- Razlikujejo določne in nedoločne oblike pridevnika. Določna oblika se vedno uporablja s kazalnim zaimkom (ta mali, ta dobri)
- Uporablja se i-jevska končnica v dvoj. ali množ. samostalnikov m. sp.
6. BESEDJE:
Germanizmi (staro- in srednjevisoka nem., bavarščina), v osrednjem Dolenjskem narečju hrvatizmov ni.
7. SKLADNJA: osrednjeslovenska, ki je zelo blizu knjižni.

GORENJSKA NAREČNA SKUPINA

Tako kot Dolenjščina, je tudi Gorenjščina spadala v JV slovenski prostor, kjer se je:
e (jat) > ei
etim. o > ou
Do 14. stol. se je Gorenjščina razvijala skupaj z Dolenjščino in J-Štajerskim narečjem (centralni in J-Štaj. vokalni sistem). Po 14. stol. se je Gorenjščina osamosvojila. Šla je svojo razvojno pot (MONOFTONGIZACIJA DIFTONGOV).
V 5. etapi pa je prišlo do MONOFTONGIZACIJE DIFTONGOV. Ker se dvoglasnika ei in ou razvijeta v e in o, sovpadeta s tistim e in o, ki sta v sistemu že obstajala, to sta e: in o: (oba ozka - iz e, e; o, o). Tako imamo v Gorenjščini 2 samoglasnika ozka e: in o: za vse e-jevske in o-jevske samoglasnike.
V sistemu sta prišla dva nova samoglasnika - široki e in široki o za sekundarno naglašena e in o (žena, noga). Ta dva samoglasnika sta prišla v dolgi vokalni sistam, kot ga poznamo danes v SKJ.
Značilno za Gorenjščino je, da je prišlo do zgodnjega podaljšanja staro- in novoakutiranih samoglasnikov. Ker so se le-ti hitro podaljšali, so sovpadli s stalno dolgimi.

Gorenjska narečna skupina je dokaj enotna. Posebnost je t. i. VZHODNOGORENJSKI GOVOR (Tuhinjska dolina) in SELŠKO NAREČJE, ki je v osnovi Gorenjsko, medtem ko so pa kasnejši mlajši razvoji (iz 17. in 18. stol.) ROVTARSKI - predvsem v konzonantizmu.

Meje narečne skupine:
Razteza se S od Ljubljane in S od Save. S meja so Karavanke.
- Na S meji na Rožansko narečje, na SZ
- na Ziljsko narečje,
- na Z meji na Primorsko narečno skupino (obsoško narečje),
- na JZ na Rovtarsko narečno skupino,
- na J meji na Dolenjsko,
- na V pa na Štajersko narečno skupino (zgornjesavinjsko, srednještajersko in posavsko).

Načeloma pa Gorenjsko narečje delimo na 3 govore:
1. OSREDNJI GORENJSKI
2. govor SZ od KRANJA
3. govor JV od KRANJA

ZNAČILNOSTI:
- Značilno za Gorenjščino je, da ima PALATALNI GLASOVNI KARAKTER - soglasniki povzročajo, da se zlogi mehčajo.
- Tako kot Dolenjščina, ima Gorenjščina tonemska nasprotja. Samoglasniki so dolgi in kratki (v zadnjem ali edinem zlogu). Naglas kratkih je samo JAKOSTNI.
- Vokalni sistem je samo MONOFTONGIČEN. Za kratke samoglasnike je značilna močna MVR, zlasti ob zvočnikih in v izglasju besede. Pogosto pa samoglasniki popolnoma onemijo (ničta stopnja MVR).
- Prednaglasno ukanje, akanje.
- Nima samoglasniških (vokaliziranih) m, n, l.
- Ohranjena je oksitoneza (megla, bezeg).
- ŠVAPANJE pri konzonantih.
- Palatalna l' in n' sta otrdela (ohranjena le v Bohinjski dolini).
- V Kropi in Tržiču govorijo uvularni r.
- Poznajo sekundarno palatalizacijo velarov (k, g, h > č, ž, š)
- Skupina šč > š.
OBLIKOSLOVJE:
- Samoglasniki srednjega spola prehajajo v moški spol (maskulin. nevter).
- Samost. ž. spola v rod. mn. lahko ohranijo končnico a (žena, solza, gora).
- Ohranjeni so vsi naglasni tipi v pregibanju in oksitoneza pri samostalnikih.

SELŠKO NAREČJE
- Po slušnem vtisu je najbolj podoben Gorenjskemu govoru. Enak je glasoslovni razvoj (dolgi samoglasniki) in oblikoslovni razvoj.
- Od Gorenjščine pa se loči poznačilnostih pri soglasnikih:
- ni švapanja
- ni sekundarne palatelizacije
- začela so se izgubljati tonemska nasprotja - vzrok: vpliv nemških kolonistov.

TUHINJSKI GOVOR (vzhodnogorenjski)
To področje je bilo naseljeno s Štajerske strani (Celjska kotlina). Kako daleč proti Z je ta naselitev segala, danes ni znano. Danes se na tem področju govori GORENJSKO NAREČJE (Kamniški govor).
ZNAČILNOSTI:
- V samem centru doline srečamo ei in ou, ki sta centralna Štajerska odraza, kar kaže, da je moralo področje biti naseljeno s Štajerske strani.
- Izgubi se tonemsko naglaševanje. Govori se samo jakostno.
- Pride do umika naglasa (ni več oksitoneze - končniškega naglaševanja) megla.
- Mlajši pojavi pa so Gorenjski:
švapanje
maskulinizacija nevter
prednaglasno ukanje
redukcija kratki samoglasnikov
prehod g v grlov zapornik y
- Prometne poti s Štajerske strani niso tekle čez Tuhinjsko dolino, ampak čez Črnivec. Zaradi tega se v Savinjščini pojavijo refleksi iz Gorenjščine (e:, o: - ozka).
ROVTARSKA NAREČNA SKUPINA

Od 12. stol naprej je spadala v SZ narečje:
e (jat) > ie
o > uo
Tudi v Rovtarski narečni skupini je prišlo do zgodnjega podaljšanja starih akutov, zato so ti odrazi sovpadli s stalno dolgimi samoglasniki. Ta narečja so se potem nekaj časa razvijala skupaj s Primorskimi (obsoško-idrijski sistem), vendar pa v primerjavi s Primorskimi narečji niso imela ohranjenih o in e (nosnikov).

Ime je narečna skupina dobila po nemškem glagolu reuten (krčiti), pojavila pa se je v 17. stol. To področje je bilo naseljeno v času mlajših kolonizacij, bilo je zelo hribovito, kolonizirali pa so ga Tirolci in Bavarci. Že v srednjem veku pride do interferenc med jezikoma (nem. in slov.). V času 2. SV v okolici Škofje Loke pride do mešanja.
Rovtarska narečna skupina je zelo heterogena. Slušni vtis skupine se deli na:
1. TOLMINSKI NAREČJE
2. CERKLJANSKO NAREČJE
3. POLJANSKO NAREČJE
4. ČRNOVRŠKO NAREČJE
5. HORJULSKO NAREČJE
6. ŠKOFJELOŠKO NAREČJE

I. TOLMINSKO NAREČJE
Govori se ob Spodnji Bači in Idrijci. To narečje ima poseben govor: BAŠKI GOVOR, ki je prehoden med Gorenjščino in Rovtarščino.
ZNAČILNOSTI:
- Sistem dolgih samoglasnikov ima le 3 vokale: ie, uo in a, vsi ostali so se skrajšali.
- Kratki samoglasniki imajo jakostni naglas, popolno akanje in močno MVR.
- Meji na Podbrški govor (ob zgornji Bači, okolica Podbrda in nemškega Ruta).
Gorenjske prvine se kažejo v tem, da je ohranjen e: (ozki) < e (jat) in o: (ozki) < o (etimol.) Prvotno so bili jezikovni stiki z Nemci (v Selški dolini - Sorica), ti so se učili slovenskega jezika od Gorenjcev, šele kasneje pa so se povezali s cerkljanskim narečjem (ie, uo).
ZNAČILNOST PODBRŠKEGA GOVORA:
- SLEKANJE: ne ločijo sičnikov in šumnikov, ampak za oboje govorijo enake soglasnike s, z, c)
- Kračine so se v zadnjem besednem zlogu ponavadi podaljšale.
- Za polglasnik se govori e (ozki).


II. CERKLJANSKO NAREČJE
Pod to narečje se šteje tudi IDRIJSKO narečje.
ZNAČILNOST:
- Ima samo jakostni naglas.
- Monoftongizacija
ie > i:
uo > u:
- Idrija pozna le monoftonge.

III. POLJANSKO NAREČJE
Govori se v Poljanski dolini in po Žirovskem (Žiri). Pozna tonemsko naglaševanje.

IV. ČRNOVRŠKO NAREČJE
Govori se v Črnem vrhu.
ZNAČILNOSTI:
- Ima jakostni naglas.
- Ohranjena so kolikostna nasprotja (ločijo kratke in dolge samoglasnike).
- Diftonga se spremenita: ie > i in uo > u ; označujeta pa vse e-jevske in o-jevske samoglasnike.
- E in o sta zelo široka samoglasnika v sistemu, sta odraz za sekundarno naglašene samoglasnike.
- Sistem kratkih vokalov so izoblikovali:
- pred- in ponaglasno akanje
- ukanje (za nehkonebniki v zlogih pred poudarkom)
- pojavi se mehčanje samoglasnikov
- l' in n' ali otrdita ali pa se elementa zamenjata (jl, jn)
- skupina šč > š
BESEDJE:
- Romanske izposojenke
- izrazi iz sosednje cerkljanščine in notranjščine

V. HORJULSKO NAREČJE
Govori se Z od Ljubljane. Od tu prihaja Tine Logar.
ZNAČILNOSTI:
- Ima ohranjeno tonemsko naglaševanje na dolgih in kratkih zlogih.
- Samoglasniški sistem je na videz podoben knjižnemu, distribucija samoglasnikov pa je različna.
- Močna MVR
- akanje in ikanje (v prednaglasnih zlogih - nenaglašeni samoglasnik prehaja v čisti i)
- Palatalni l' otrdi, nj > j
- Maskulinizacija nevter.

VI. ŠKOFJELOŠKO NAREČJE
ZNAČILNOSTI:
- Poznajo jakostno naglaševanje.
- Dolgi samoglasniki sestavljajo enoglasniški sistem, pri čemer manjkata kratki i in u, ker sta se položajno skrajšala (u > o, e > i).
- Ponaglasno ukanje (izglasni o > u)
- Lj, nj sta otrdela.

PRIMORSKA NAREČNA SKUPINA

Ime je dobila po geografski legi. Vključuje zelo heterogena narečja. Ta narečja druži skupen zgodovinski razvoj do 3. etape. Razvojno spada v SZ narečje z dolgo ohranjenima nosnikoma. V 3. etapi je prišlo do diftongizacije jata in etimološkega o:
e (jat) > ie
o > uo
Do denazalizacije nosnikov pa je prišlo šele v 5. etapi.

Posebnost je NOTRANJŠČINA, ki se je razvijala skupaj z Dolenjščino, zato sta tukaj razvita ei in ou.

V Primorsko narečno skupino spadajo naslednja narečja:
1. REZIJANSKO NAREČJE
2. OBSOŠKO NAREČJE
3. TERSKO NAREČJE
4. NADIŠKO NAREČJE
5. BRIŠKO NAREČJE
6. KRAŠKO NAREČJE
7. ISTRSKO NAREČJE
8. ČIČKO NAREČJE (Čiči, Z od Ilirske Bistrice - slovensko-čakavski govor)
9. NOTRANJSKO NAREČJE

I. REZIJANSKO NAREČJE
To narečje je nekaj posebnega. V osnovi je to Ziljsko narečje, šele mlajši razvoji so beneški in posebni rezijanski.
Govori se v dolini Rezije, v nekdaj čistih slovenskih vaseh Vila, Soldica in Učja. S Koroške strani so sem prišli prvi naseljenci.
RAZVOJ:
a) Do začetka 14. stol. je bil razvoj KOROŠKI, po 1400 pa je prišlo do Nemške in Furlanske kolonizacije. Ta kolonizacija je vzrok, da je bil prekinjen tok širjenja slovenskih inovacij.
b) Naslednji razvoj je BENEŠKI. Na začetku 15. stol. je prišla Rezija pod gospostvo Benečanske republike.
c) Tretji razvoj je REZIJANSKI, ko postane Rezija izolirana. To narečje je najbolj arhaično in najbolj raziskano slovensko narečje. Ohranjenih je več govorov, ki se razlikujejo po mlajših jezikovnih pojavih.

ZNAČILNOSTI:
- Samoglasniški sistem je v Reziji samo monoftongičen. Na videz je enak knjižnemu jeziku, vendar je distribucija drugačna.
- Jat in stalno dolgi o:
e (jat) > ie > čisti i
o > uo > čisti u
- Polglasnik se razvije v e
- Poznajo zasople in temne samoglasnike: i, e, o, u - nastali iz akutiranih samoglasnikov
- Rezijanska VOKALNA HARMONIJA, ko naglašeni samoglasnik dobi barvo nenaglašenega.
- Kolikostna nasprotja so izgubljena.

II. BENEŠKOSLOVENSKO NAREČJE
A) TERSKO NAREČJE
Govori se ob reki Ter. Raziskoval ga je De Courtenay, danes pa ga raziskuje Roberto Dapit.
ZNAČILNOSTI:
- Pozna tonemsko naglaševanje.
- Vokalni sistem je monoftongično diftongični. Diftonga sta le 2: ie in uo (iz jata in stalno dolgega o)
- V konzonantizmu sta se ohranila palatalna l' in n' (l' > i)
B) NADIŠKO NAREČJE
Govori se ob reki Nadiži.
ZNAČILNOSTI:
- Ima monoft.-dift. VS,
- Pozna tonemsko naglaševanje na dolgih zlogih in jakostno na kratkih zlogih.
- Naglasna mesta so zelo arhaična (ohranjen tip: sestra, kosa, megla)
- Ohranjena oksitoneza.
- MVR šibka (le i podlega redukciji)
- Sporadično akanje in ukanje.

III. NOTRANJSKO NAREČJE
Srednja in zgornja Vipavska dolina. Govori se na obsežnem območju Ajdovščine, Postojne, Iliske Bistrice, Divače preko Opčin do Trsta.
Po izvoru je Dolenjsko narečje, prekrito z mlajšimi primorskimi pojavi. Ker se je razvijala skupaj z Dolenjščino, sta tukaj razvita ei in ou. Zaradi migracij se je kasneje okrepil Beneškoslovenski vpliv, primorski nanosi so sekundarni.
ZNAČILNOSTI:
- Pozna sano jakostni naglas.
- Diftongizacija:
e (ozki) > i za vse e-jevske samoglasnike
o (ozki) > u za vse o-jevske samoglasnike
- Psl. u se lahko nekoliko zaokroži in v izgovorjavi pomakne naprej.
- Zaokrožen je lahko tudi a
- Sekundarno naglašena e in o > ja: in ua - enako kot v Dolenjščini.

IV. KRAŠKO NAREČJE
Govori se po Z Krasu (Nova gorica, Vrtojba, Šempeter), po spodnji Vipavski dolini in v Italiji od Gorice do Proseka. Kraško narečje je verjetno drugotnega izvora, prekrile naj bi se notranjske prvine z briškim (Goriška Brda). To prekrivanje se kaže v dvojnih refleksih:
e (en) > a - briško
e (en) > i - notranjsko
Kraško narečje ima jakostni naglas.

V. OBSOŠKO NAREČJE
Ob zgornji Soči (Mangart, Bovec, Trenta, Kobarid) do Mosta na Soči.
ZNAČILNOSTI:
- Dolgi samoglasniki ločujejo tonemsko naglaševanje, kratki pa samo jačinski
- Pojavljata se zelo široki e in o za nosnika, kar kaže na pozno denazalizacijo
- Široki so tudi sekundarno naglašeni samoglasniki
- Končni m prehaja v n, vendar ne dosledno.

VI. ISTRSKO NAREČJE
Slovenska Istra. Deli se na 2 govora:
a) RIŽANSKI GOVOR (severni)
b) ŠAVRINSKI GOVOR (južni)

Ramovš je menil, da obstaja poseben Brkinski govor (Brkini), Logar in Rigler pa sta dokazala, da je to južna Notranjščina. Logar je potem raziskoval ta narečja in jih razdelil v 3 pasove:
a) V in JV od Trsta
e (jat) > ie
u > ü
o: > u
b) Samo nekaj vasi: Kubet, Hrastovje. Dobro ohranjena notranjščina . Tako imajo tukaj notranjski odraz za jat: e (jat) > ei, ai
c) Ob meji s Hrvaško. Mešajo se slovensko-hrvaške prvine.
ŠTAJERSKA NAREČNA SKUPINA

Svoje ime je dobila po geografskem položaju. Štajersko narečje se govori povsod tam, kjer je danes geografsko Štajerska.
Mislinjska dolina pokrajinsko sicer spada pod Štajersko, vendar se tu govori koroško narečje.

Štajerska narečna skupina je zelo heterogena. Rigler jo je delil na S in J narečja glede na daljšanje starega akuta. To se je prej zgodilo na J - hitro podaljšanje, razvijati so se začeli vzporedno z dolgimi samoglasniki.
Za S-Štajerska narečja pa je značilno, da so se do 14. stol. razvijala skupaj s panonskimi. Do ločitve pride, ker so se v S-Štajerskih narečjih stari akuti podaljšali - to podaljšanje je kasnejše.

Štajerska narečna skupina se deli na:
1. ZGORNJESAVINJSKO NAREČJE
2. SREDNJESAVINJSKO NAREČJE
3. SREDNJEŠTAJERSKO NAREČJE
4. KOZJANSKO-BIZELJSKO NAREČJE
5. POSAVSKO NAREČJE, ki se deli na 3 govore:
a) ZAGORSKO-TRBOVELJSKI GOVOR
b) LAŠKI GOVOR
c) SEVNIŠKO-KRŠKI GOVOR
6. JUŽNOPOHORSKO NAREČJE s KOZJAŠKIM GOVOROM do meje

K SEVERNOŠTAJERSKIM narečjem prištevamo:
- Zgornjesavinjsko
- S del Srednjesavinjskega narečja (Šoštanj, Velenje do Vojnika) in
- Južnopohorska narečja s Kozjaškim govorom.
K JUŽNOŠTAJERSKIM pa prištevamo:
- J del Srednjesavinjskega
- vsa ostala narečja

SKUPNE ZNAČILNOSTI
1. SAMOGLASNIKI
- e (jat) in o (stalno dolgi) > ei in ou že v 3. fazi v razvoju vokalizma, tako tudi v centralnih narečjih (JV prostor)
- Vsa narečja so izgubila tonemskost. Naglašeni zlogi so danes daljši in močno nagnjeni k diftongizaciji
- i in u sta lahko:
ohranjena kot i in u
se začneta krajšati
izrazito se diftongirata (ii, uu) - v Kozjaške narečju celo v ei in ou.
- Kratki samoglasniki se podaljšajo, kratki polglasnik je lahko zelo širok (pes)
- Nosnika e in o sta lahko ali široka ali ozka e in o
- e (jat) in e (stalno dolgi) sta se začela razvijati vzporedno, pri čemer se je jat v sistemu lahko že znižali in se izgovarja širše (ei / ai)
e (jat) ima par v o (stalno dolgi), tudi o ima širši izgovor (ou / au)
- Samo v V delu Srednještajerskega narečja, kjer meji na Panonsko narečno skupino, se je stalno dolgi e razvijal tako kot v Panonski narečni skupini, in sicer skupaj z nosnikom e in polglasnikom v e: (ozki)
- Dolgi o: se zaokrožuje, lahko pa je ponekod že čisto široki o
- Umično naglašeni polglasnik je lahko:
zelo širok (pes, nesla)
ponekod se začne ožiti (teta)
ali se diftongira v ie
- MVR je v S-Štajerskih narečjih veliko šibkejša kot v južnih (i v nedoločniku ali samoglasnik ob zvočnikih)
- samoglasniški r se izgovarja kot ar ali r
samoglasniški l se razvija skupaj s stalno dolgim o v ou ali au

2. SOGLASNIKI
- Izgovor v:
zobnoustnično (vino) pred sprednjimi samoglasniki
kot f (zafca) na koncu zloga ali pred nezvenečimi nezvočniki
- nj lahko izgubi nazalni del in preide v čisti j (svija); lahko pa izgubi palatal j (kniga)
- l' povsod otrdi (Cele)
- šč > š (goša)
- protetični j se velikokrat pojavi pred sprednjimi samoglasniki (imela > jimela)
- protetični v (uha > vuha)

3. OBLIKOSLOVJE
- Srednji spol je v ednini še kar ohranjen, zlasti skupna snovna in pojmovna imena. V množini je šel razvoj v 2 smeri:
a) MASKULINIZACIJA NEVTER - v J narečjih v moški spol
b) FEMINIZACIJA NEVTER - v S narečjih v ženski spol
- Podaljševanje osnove s -t je ohranjeno, podaljševanja s -s pa skoraj ni več (dreva, uha)
- Med ženskimi sklonskimi končnicami imamo končnico -oj, lahko pa že tudi -i (z lipoj - z lipi)
- v M. sp. v daj. in mest. ed. je u-jevska končnica prešla v i-jevsko. V množ. je namesto -je, končnica -i. (brati)
- Dvojina se na S ohrani, drugod izginja
- V pridevniških sklanjatvah imamo končnico -iga namesto -ega
- Na S se pojavi reduplikacija (toti)
- V glagolski sprehatvi je 1. oseba dvojine s končnico -ma (delama)
- Atematske sklanjatve ni (daste > date)

I. ZGORNJESAVINJSKO NAREČJE
Posebnost je SOLČAVSKI GOVOR, ki meji na Koroščino in Gorenjščino, zato ima tudi nekaj Koroških in Gorenjskih značilnosti.
Sega vse do Mozirja, Šmartnega …
ZNAČILNOSTI:
- Ločujejo dolge in kratke naglašene samoglasnike
- e (jat) se razvije v ei, lahko pa tudi v e (monoftongizacija)
o (stalno dolgi > oi > o
Zato se danes lahko pojavljata 2 različna odraza.

II. SREDNJESAVINJSKO NAREČJE
Deli se na dela:
a) SEVERNO narečje - Šoštanj
b) JUŽNO narečje - ob reki Boljski, Šempeter, Žalec, Celje
V južnem delu se diftongirajo sekundarno naglašeni e in o v ie in uo
ZNAČILNOSTI:
- V sklanjatvi so se posplošile i-jevske tematske končnice
- CELJSKI POGOVORNI JEZIK naj bi bil nekoliko dvignjen nad narečje. Ne gre za čisto narečje, pač pa za vplive srednještajerskega in savinjskega narečja. Ima dvoglasnika za sek. e in o

III. SREDNJEŠTAJERSKO NAREČJE
Govori se v Štorah, Šmarju pri Jelšah, rogatcu … Na S meji na Sp. Polskavo in Majšperk. V bližini Rogatca se u lahko zaokroži v ü.

IV. KOZJANSKO-BIZELJSKO NAREČJE
Je neke vrste prehodno narečje med Štajerščino in Dolenjščino.
ZNAČILNOSTI:
- Ne ločijo tonemskih nasprotij.
- Samoglasniški sistem, ki je bil prvotno dolenjski, je podoben Dolenjščini.
- MVR zelo močna; tudi ukanje, akanje
- Mlajši narečni pojavi so bolj vidni v okolici Laškega in na obeh straneh Save.
V. JUŽNOPOHORSKO NAREČJE
Ima 3 podnarečja:
a) JUŽNO PODNAREČJE
Slovenska Bistrica, Oplotnica, Zreče …
- Diftongirata se i in u v ei in ou
- e (jat) > ei > ai (se zniža)
o (stalno dolgi) > ou > au
e (jat) > čisti i (i > i)
o > uo > u
- Južno Pohorje pozna tudi sekundarno nazalizacijo.
b) VZHODNOPOHORSKO PODNAREČJE
Okolica Maribora, Hoče do Šmartnega na Pohorju.
- Samoglasniki so samo dolgi:
e (stalno dolgi jat) > ei, o (st. dolgi) > ou, e (cirk. jat) > ie in o (cirk.) > uo
c) SEVERNOPOHORSKO PODNAREČJE
Od Smolnika na Pohorju do Ruš in Hoč.
- Pozna samo 2 dvoglasnika: ei in ou.
- Ohranjeni so kratki naglašeni samoglasniki.

VI. JUŽNOPOHORSKO NAREČJE S KOZJAŠKIM GOVOROM
Govori se čez Dravo od Selnice do Kamnice, potem pa seže čez državno mejo do Lučan v Avstriji.
ZNAČILNOSTI:
- Štajerska sta odraza za stalno dolgi jat in etimol. o:
e (jat) > ei
o (st. dolgi) > ou
- Ker meji na Koroška narečja, se tu pojavita zelo široki e: in o: za vse podaljšane akute.

MARIBORSKI POGOVORNI JEZIK
ZNAČILNOSTI:
- Sistem vokalov je monoftongičen.
- Samoglasniki so samo dolgi
- zelo širok e
- Ožijo se široki e in o, ki so nastali po umiku naglasa (sekund. nagl.) (rekla > rekla)
- V besedah se pojavljata 2 naglasa.

Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav, ki vas zanima med naslednjo izbiro

Pripone: DIALEKTOLOGIJA_-_zapiski_Koletnik.doc

IZMENJAVA POVEZAV
Free directory.velikan.net websites listing and linkexchange - News & Media
Free submission to directory.velikan.net Web Directory - Category News & Media.
Free wwwlinks.50webs.com websites listing and linkexchange - Recreation & Reference
Free submission to wwwlinks.50webs.com Web Directory - Category Recreation & Reference.
Free directory.velikan.net websites listing and linkexchange - Sports
Free submission to directory.velikan.net Web Directory - Category Sports.

Free websites listing and linkexchange - Kids & Teens
Free submission to our Web Directory - Category Kids & Teens.
Free directory.velikan.net websites listing and linkexchange - Computers
Free submission to directory.velikan.net Web Directory - Category Computers.

Toplotna obdelava Kaldera d.o.o.
Toplotna obdelava kovin Kaldera d.o.o.
Domov | Galerije slik | Seminarske naloge | Učne priprave | Ostalo Spletna stran je avtorsko delo avtorjev prispevkov.
Vse seminarske naloge in učne priprave so brezplačne.