RAZVOJ SJ DO NASTANKA NAREČIJ
Slovenski jezik je med vsemi slovanskimi jeziki najmanjši glede na to, koliko ljudi ta jezik govori. Sl. jezik se govori tudi čez mejo, na celotnem slo. narodnem ozemlju in je na meji dveh svetov: germanskega in romanskega. Čeprav ga govori tako malo ljudi, je narečno med vsemi najbolj členjen.Vzroki za to so tudi zgodovinski razvoj in vplivi iz drugih jezikov. Zgodovinarji in slavisti se strinjajo, da je bil slo. prostor naseljen v 2 smeri: 1. severna stran - po l550 naj bi bil prvi naselitveni val; poselili naj bi območje S in Z od Alp. 2.južni val - je prišel od JV po reki navzgor, ob Savi in Dravi po l568. Naselili so področje J in V od Alp.
Verjetno je ta dvojna naselitev povzročila prvo cepitev slovenskega jezika na dve narečji. Ta plemena so govorila praslovanščino. Ni nujno, da je bilo to eno samo narečje - lahko sta bili 2 ali 3. Šele konec 8. stoletja se je začel ta jezik oddaljevati od praslovanščine. V 11. stol. naj bi se izoblikovala alpska slovenščina.V času od 8. do 11. stol. pride do toliko sprememb, da kmalu zatem pride do prve narečne cepitve na JV in SZ. 12,13 stol. - sistemi se še bolj cepijo.
NAREČNE SKUPINE - pod vplivom različnih dejavnikov nastane 7 skupin:
1.panonska 2. štajerska 3. koroška 4. primorska 5. dolenjska 6. gorenjska 7. rovtarska - te skupine se potem delijo še na posamezna narečja, posamezna narečja pa združuje podoben slušni vtis. Ta narečja lahko imajo svoje govore ali podnarečja; na karti Slovenije jih je 36, to pa niso vsi.
Panonska narečna skupina ima 4 narečja: prekmursko, prleško, haloško, slovenskogoriško. Vsako tako narečje ima še podnarečja. Npr. prekmursko ima goričansko, ravensko, dolinsko;
slovenskogoriško ima zahodno in vzhodna podnarečje.
Podnarečja se delijo na govore. To so krajevni govori, ki se večinoma razlikujejo od vasi do vasi.Vsakemu takemu krajevnemu govoru lahko najdemo t.i. sistem - njegovo glasoslovno, oblikoslovno, skladenjsko in leksikalno podobo.
DIALEKTOLOGIJA - dialektološki razvoj
Dialektologija je veda, ki raziskuje, preučuje narečja. Znanstveno preučevanje narečij se je začelo pred približno 100 leti (znanstveno pomeni tudi kaj zapisati). Samo vedenje sega v 16.stol.-Trubar se je zavedal, da ne govorimo vsi enako.
Znanstvenega raziskovanja se je prvi lotil Rus IZMAIL IVANOVIČ SREZNJEVSKI. 1841 je napisal 30 strani dolgo razpravo o NAREČJIH SLAVJANSKIH ( St. Petersburg)
Pred 1. sv. vojno se je sl. dialektologija gojila na univerzi v Gradcu - KAREL ŠTREKELJ. Po ustanovitvi univerze v LJ 1919 je slo. dial. postala samostojni predmet pri Katedri za sl. jezik na FF v LJ.
Prvi predmet je predaval FRAN RAMOVŠ do svoje smrti. Za njim je predaval RUDOLF KOLARIČ. Potem do leta 1986 TINE LOGAR, za njim pa 10 let ZINKA ZORKO. Sedaj dial. predava VERA SMOLE. Na univerzi v MB od ustanovitve dialektologije 1975 do 2002 ZINKA ZORKO, zdaj pa jo predava MIHAELA KOLETNIK.
Poleg univerze se z dialektološkimi raziskavami ukvarjajo na SAZU na inštitutu za SJ Frana Ramovša - ustanovil Ramovš l. 1945. Njegov namen je zbrati gradivo in ga tudi uporabljati za izdelavo temeljnih del slovenskega jezikoslovja (pravopisni in pravorečni slovar, SSKJ, opisno slovnico, zg. slovnico- še nimamo).
V okviru inštituta deluje več sekcij: leksikološka, etimološka, sekcija za zg. slov. j., sekcija za terminološke slovarje, dialektološka sekcija.
V okviru inštituta je nastalo več del:
RIGLER: Jezikoslovne razprave, Črnovrški dialekt - slovar, Fonološki opisi,
VILKO NOVAK: Slovar stare knjižne prekmurščine,
LOGAR: Dialektološke razprave.
Dialektološka sekcija deluje v dveh projektih:
1. projekt splošnoslovanskega lingvističnega atlasa (OLA )
2. Evropski lingvistični atlas (ALE )
Dialektološko sekcijo vodi prof. Smoletova. Sodelavci: Krmen Kenda Jež, Tjaša Jakob, Jožica Škofic, Peter Weiss.
Zbirka Fonoteka (karta Slo. s točkami, kamor zatakneš slušalke in poslušaš narečna besedila)
Lingvistična geografija - smer inštituta, kjer izdelujejo dialektološke karte.
VILKO NOVAK: Slovar beltinškega govora.
SMERI DIALEKTOLOGIJE NA INŠTITUTU
1. Lingvistična geografija/ arealna lingvistika
Zanima jo zemljepisna razširjenost posameznih jezikovnih pojavov. Njen cilj je to razširjenost prikazati na posamezni jezikovni karti. Te karte se potem zbirajo, zbirka pa se objavi v lingvističnem atlasu. Lingvistični atlas je lahko atlas samo enega jezika, npr. slovenskega SLA. V atlasu so lahko zbrane karte sorodnih jezikov (npr. slovanskih OLA), lahko pa so v atlasu zbrane karte nesorodnih jezikov (npr. evropski lingvistični atlas ALE).
Kako se taka karta naredi? Na osnovi narečnega gradiva. To narečno gradivo se zbira s posebno anketo na terenu, po vnaprej pripravljeni vprašalnici. Ne zbira se v naključnih krajih, ampak v izbranih. Vsi so označeni s posebnimi številkami in na jezikovni karti se namesto imen kraja pojavlja številka kraja. To vprašalnico je začel l. 1934 pripravljati RAMOVŠ, leta 1946 je bila ta vprašalnica narejena in Ramovš je pričakoval, da naj bi v 10. letih dobili SLA, a ga še danes nimamo.
Vprašalnica je sestavljena iz dveh delov:
a) splošni - Ramovš je načrtoval, da naj bi ta del zajemal 3000 vprašanj in tu naj bi bilo spraševano po besedah, ki bi bile znane vsem Slovencem.
b) posebni - Ramovš je dejal, da bi tu bilo treba izbrati takšna vprašanja, ki bi se nanašala na posebna področja, ki so značilna za posamezna območja. Tako npr. poljedeljstvo, planšarstvo, sirarstvo, lončarstvo, suha roba, lov in druge obrti. Ta poseben del ni bil izdelan v
Ramovševem času. Od te njegove prvotne zamisli je nastala vprašalnica, ki ima 870 vprašanj, ki so oštevilčena, razdeljena pa je v 16 razdelkov.
1961 je to Ramovševo vprašalnico spremenil Rigler, skušal jo je izboljšati; dopolnil je gramatična vprašanja. Ramovš je to vprašalnico pripravil z namenom, da bi se na celotnem slo. ozemlju popisala narečja in da bi se nato na podlagi tega zarisale meje med posameznimi narečji. To gradivo predstavlja osnoven pregled slo. narečij, za natančnejšo raziskavo je treba še kaj dodati. Predvideva zapis 406 krajev/točk.
Jezikovna karta
Prikazuje razširjenost nekega jezikovnega pojava s katerekoli jezikovne ravnine, ponavadi v eni sami besedi ali kvečjemu še v besedni zvezi. Z nje lahko razberemo, kako je določen jezikovni pojav na Slovenskem razširjen in razporejen. Vsaki taki karti je dodano še narisano gradivo, ki je zapisani v transkripciji. Dodan je še jezikovni komentar, da jo lažje razumemo, pa tudi legenda.
Metodika kartografiranja: karte so lahko različne;
Lahko so:
1. napisane: te so najpreprostejše. Ob številki kraja so zapisani narečni odgovori. Na ta način je bil narejen Atlas dvojine francoskega raziskovalca Luciena Tesnierja.
2. znakovne: lahko so označeni razni likovni simboli, znaki, tudi različne barve
3. izoglosne: izoglosa je črta, ki zaznamuje kraje z istim jezikovnim pojavom. Glede na to, kateri jezikovni ravni pripada, se delijo na izofone ( iste glasoslovne pojave zaznamujejo) izomorfe (zaznamujejo oblikoslovne pojave) izolekse (povezujejo iste besedne pojave).
Narečne karte (karta narečij)
Ta prikazuje razširjenost posameznih narečij in govorov ter njihovo klasifikacijo. Prvo karto je za Slovence izdelal FRAN RAMOVŠ (1931), imenovala se je Dialektološka karta slovenskega jezika.
Danes je v rabi Karta slovenskih narečij, ki je bila prvič objavljena l. 1983. Avtorja sta J. RIGLER in T. LOGAR. 1925 smo prvi med slovanskimi jeziki dobili lingvistični atlas, avtor je bil L. TESNIERE. Lingvistični atlasi so bili izdelani za večino evropskih jezikov, prav tako za ameriško in kanadsko angleščino. Med slovanskimi jeziki ga nimamo tisti, ki smo bili v Jugoslaviji. Slovenci imamo nekaj fonoloških opisov tistih govorov, ki so vključeni v raziskovalno mrežo, ter nekaj besednih/ leksičnih in glasoslovnih/fonetičnih kart. Imamo bogato narečno gradivo (hrani ga SAZU, dialektološka sekcija ), veliko razprav, ki so nastale na podlagi tega gradiva, t.i. Vodnik po zbirki narečnega gradiva SAZU.
2. Narečno slovaropisje
Začeli so pisati po 2. svetovni vojni.
Samostojni slovarji:
Črnovrški dialekt- Ivan Tominec, 1964,
Zakladi Slovenskih narečij na Koroškem - Stanislav Hafner, Erich Prunč,
Slovar beltinskega prekmurskega govora - Vilko Novak,
Slovar govora Zadrečke doline med Gornjim gradom in Nazarjem - Peter Weiss.
Ljubiteljski avtorji: avtorji nimajo jezikoslovne izobrazbe, slovarji leksikološko in narečno manj dodelani.
Dušan Jakomin: Narečni slovar Sv. Antona pri Kopru, Trst, 1995
Stanko Košir: Slovar rutarske in svenške govorice, Samozaložba, 1997
Dugan Škrlep: Slovar poljanskega narečja, 1999
Nesamostojni slovarji: to so slovarčki, ki so dodani monografskim delom.
Ludvik Karničar: Obirsko narečje na Koroškem, Dunaj 1990
Han Steenwijck: Slo. narečje v Reziji, Amsterdam 1992;
Zbirke besed nastajajo tudi z izpisovanjem gradiva iz raznih del, ki so povezana z narečjeslovjem. Avtorji so iz starejših obdobij (niso danes pisoči):
Marc Greenberg: Slovar središkega govora (na osnovi zapisov Karla Osvalda),
Slovenski jezik - slovene lingvistical studies, 1999;
Ludvik Karničar: Nemško slovenski slovar, Gradec 1999.
Najdemo lahko tudi sezname manj zaznamovanih narečnih besed z ustreznimi knjižnimi vzporednicami v zbirki Glasovi.
POMEMBNOST DIALEKTOLOGIJE
Dialektologija je veda, ki pomaga rekonstruirati slovenski jezik v bistvu v vsej njegovi zgodovini od praslovanščine do danes. Je pomembna znanstvena disciplina, še zlasti pomembna je za pedagoško prakso, ker pomaga odkriti razlike med narečjem in knjižnim jezikom. Pomaga pri raznih zgodovinskih razlagah določenih pojavov. Zgodovinarji namreč uporabljajo pri naselitveni podobi slovenskega prostora različne vire: mikrotoponemika, vodni viri, hišna imena, imenovanja po živalih … Zelo pomembne so tudi kolonizacije. Kolonizacija je vedno t.i. poznejše naseljevanje ljudi, ki lahko močno spremeni strukturo prebivalstva na določenih področjih. Kolonizacije so lahko:
1. samodejne
2. načrtne (te so veliko bolj vplivne - celotno Apaško polje je načrtno poseljeno)
3. notranje (domača populacija, npr. Dravska dolina je bila do 1100 redko naseljena, po 1100 je v koroški kotlini bilo pomanjkanje prostora in so jih benediktinci naselili na Slovenskem do Slovenskih goric - do Benedikta)
4. zunanje (izvira iz okolja, ki ni povezano s krajem naselitve, kolonizira se s tujejezičnim prebivalstvom (Kočevje, Rovrarsko). S pomočjo toponimastike (toponimi) ugotavljajo, kako je določeno področje kolonizirano. Po 12. stol srečamo priimke z juga (Horvat, Hrovat, Bošnjak …).
NAREČJE/DIALEKT
Je predmet preučevanja dialektologije. Je jezik, ki se govori na določenem zemljepisnem področju.
Značilnosti:
1. Ima relativno enake bistvene skupne značilnosti na vseh jezikovnih ravninah.
2. Vsako narečje določa t.i. splošni slušni vtis. Ta vključuje več stvari: t.i. različne razvojne stopnje in izgovorne nianse posameznih glasov.
3. Preučujejo tudi naglas: kakšne so stopnje premikov, vrste naglasa (tonemski ali jakostni).
4. Ritem: ali se je kolikostno nasprotje izgubilo (samo dolgi ali dolgi in kratki SA).
5. Krajšanje dolgih samoglasnikov, predvsem visokih;
6. Podaljšanje oz. nepodaljšanje starih akutov;
7. Tempo: na obrobju slo. jezikovnega prostora je tempo počasnejši, v centralnih narečjih pa hitrejši.
Meje med posameznimi narečji običajno niso ostre. Določajo pa se z največjo gostoto izoglos posameznih jezikovnih pojavov. Kjer se posamezni jez. pojavi zelo zgostijo, tam je meja med narečji.
Narečje se večinoma govori. Lahko pa se v narečju tudi piše, zadnje čase veliko več. Slovstvena folklora, pisana v narečju, so predvsem ljudske pesmi in pravljice. Narečja pišejo tudi ljubitelji narečja, jezika. V narečju imamo pisana tudi nekatera glasila:
Beneška Slovenija:Novi Matajur, Dom …
Porabje: glasilo Porabje (vsak drugi četrtek), M. SUKIČ (Monošter), v glavnem je to glasilo napisano v narečju, so pa tudi teksti s podnarečjem. Namen tega je ljudi navaditi na SKJ (preko narečja, podnarečja do SKJ).
Podnarečja-govori
Lahko obstajajo znotraj narečij. Če se izoglose na neki točki zgostijo znotraj nekega narečja, takrat govorimo, da je znotraj narečja podnarečje. Teh izoglos pa ni toliko, da bi lahko zamejevale svoje narečje. Za podnarečja je značilno, da se nanašajo samo na del jezikovnih pojavov. Največkrat je to glasoslovje:
- tip naglaševanja (npr. v vzhodnem dolenjskem govoru se izgubi tonemska intonacija)
- tip kolikostne opozicije (npr. slovenskogoriško).
Krajevni govori na kartah niso zamejeni. Govor ožje zamejenega področja oz. krajevni govor je pristni materni jezik, je jezik, ki se ga najprej naučimo, knjižni jezik je sekundarni.
Vmesni govori se pojavljajo na meji med dvema narečjema. Lahko so posledica interference, lahko pa gre za starejšo ali mlajšo razširjenost kakega pojava. Vmesni govori so dveh vrst:
1. prehodni govori (kadar izoglose nekega pojava ne sovpadejo v eni sami črti, ampak potekajo značilnosti tega pojava vzporedno znotraj nekega širšega področja, npr. kozjaški govor meji na Šentilj - Maribor. Ceršavski govor je tu prehodni, v njem se pojavljajo značilnosti severnoštajerskega narečja ? ko se diftongira i in nastane ei (miš-meiš), u? ui - tega panonska nar. skupina ne pozna. Panonska narečna skupina: l?ou; ai ou. e se razvija samostojno (e? ę ?? ), zato sodi Ceršak v panon. nar. skupino.
2. mešani govori ( ob/na meji dveh narečij je značilno, da glasoslovni sistem ni trden, pojavljajo se prvine obeh narečij; za določenimi jez. pojavi se pojavljajo dvojnice (npr. stičišče dolenjskega (o? ou? u) in štajerskega narečja (o?ou) je Slivniško-krški govor (u?ou).
V narečne skupine se družijo tista narečja, ki imajo enak slušni vtis. Toporišič je dodal 8. narečno skupino: Kočevsko. Vendar to ni narečna skupina, to je področje, ki ga mora raziskati sociolingvistika.
Nadnarečje je izraz, ki se uporablja kot sinonim za pokrajinsko pogovorni jezik. Nadnarečje je narečje večjih pokrajinskih središč. Toporišič ga definira kot socialno zvrst med navadnim zemljepisnim narečjem in knjižnim jezikom, a s pokrajinskimi značilnostmi. Nadnarečje so npr. mariborščina, ljubljanjščina, jezik okolice Celja in Murske Sobote. Nadnarečni jezik je namenjen samo za govorno uporabo in ni knjižen.
Narečne interferenca/sovpad je prekrivanje značilnosti ene narečne skupine z značilnostmi druge. Ta je navadno mlajša (npr. notranjsko narečje, za katerega je značilno, da je osnovni razvoj dolenjski, mlajši razvoji pa so primorski).
VZROKI ZA NAREČNO ČLENJENOST
1. ZUNAJJEZIKOVNI VZROKI
A) Zgodovinski dejavniki
Tu je treba omeniti naselitev slovenskega prostora. O tem obstajata dve teoriji: sodobna (mi sledimo tej ) in venetska. Zgodovinska naselitev z dveh različnih področij je temeljna za 1. narečno cepitev na JV in SZ (12. in 13. stol.). Veneti so slovansko pleme in naj bi na tem prostoru živeli že pred našim štetjem. Mi naj bi bili potemtakem staroselci. Jezikovni pojavi kažejo, da venetski teoriji ni mogoče verjeti.
Kultivirana zemljišča so kultivirali staroselci Lahi, zato sta obstajali dve možnosti: ali so se pobili ali asimilirali. Zahodne meje se dajo spremljati po zemljiščnih imenih in zgodovinskih dogodkih. Vzhodna meja je problematična, naselitev je bila namreč zabrisana. Oblasti so imeli Obri ali Avari, po 850. je prišlo do močnega vdora Madžarov. Zgodovina Prekmurja, Prlekije in Haloz ni jasna. Lendava je bila madžarska, vendar imena rek in potokov kažejo, da je madžarizacija drugotna. Že zelo zgodaj so bili poseljeni Kras, Posočje, Dolenjska, Posavje, Alpski svet. Že iz predslovanske dobe naseljena Karantanija, Bloke. Slabo naseljena so bila področja, kjer so bili gozdovi, močvirja. Močno pa so naseljevanje pospešile ceste iz predrimske ali rimske dobe, ki so vodile iz rimskega cesarstva do Panonije.
Na novo poseljena področja so dobila imena po drevju, ki je tam raslo (Črešnjevci, Lipovci).
Preden so se naši predniki dalje selili v doline, so bile poseljene že kotline, gričevja, predalpski svet. Visokogorske doline so bile poseljene že pred Slovani (zaščita pred napadalci).
Mesta se porajajo šele od 13. stoletja dalje.
Drugi faktor, ki je vplival na narečno členitev, je bila kolonizacija. Prva kolonizacija je bila slovensko-nemška (iz Celovške kotline).
- obdonavje,
- vzhodne Alpe (iz 1.pol. 9.stol.; Franki so premagali Obre, mi pa smo pod Franki, zato se naseljujejo na našem področju).
- Apaško polje; ta nemška kolonizacija je bila prekinjena za časa kneza Koclja (874 propade Spodnja Panonija).
Po tem propadu je kolonizacija spet potekala, ta drugi val je bil nemški (1. val je slo-nem iz Celovške kotline od 796).
Madžarski upadi po 950 zaustavijo kolonizacijo. Celotno področje Prekmurja, Ormož, Ljutomer? vse je pod Madžari. Tako je bilo do 1199, ko se je V meja spremenila. Friderik Ptujski je Madžare potisnil za črto Ormož-Ljutomer. Spet se začne kolonizacija, vendar ni raziskano, kdo je poselil to območje. Dokončno je bilo kolonizirano v 16. stoletju. Urbarji iz 16. stol. nam kažejo neslovenska imena, imena kolonistov iz juga: Šmigoc, Petrovič, Hrovat …
Do 13. stoletja se je naselitvena pokrajina izoblikovala. Po 15. stol. je bilo malo krajev, ki niso bili poseljeni. V 13. stol. segajo tja tudi imena krajev, kot so Stara Nova vas. Na kolonizacijo so močno vplivali tudi posvetni fevdalci in cerkev;
S od Drave ? salzburški nadškof (Spanheim - naseljevali Dolenjsko, Posavje, Koroško in okolico LJ),
J od Drave pa oglejski patriarh.
Brižinski škofje so na svoje posesti začeli naseljevati bavarske kmete (Škofja Loka, Kranj). Ortenburžani so živeli na Kočevskem 600 let, v začetku 14. stol. se tu oblikuje kočevski otok. Tirolci so naselili Z od črte LJ-Kranj; že v prvi pol. 13. st. so bila kolonizirana področja okrog Tolmina. Rovtarska narečna skupina ima neslovensko fonetiko (ruten = krčiti gozdove).
Apače/Apaško polje
Do 2. sv. vojne so tu živeli Nemci. Do 1. sv. vojne je bilo zelo malo Slovencev. To so bili potomci prvotnega nem.-slo. vala kolonizacije iz 9. stol. 1018 propade Avsto-Ogrska monarhija, zato se je veliko čistih nemških družin izselilo v Avstrijo. Mura takrat šele postane meja. Nekaj družin je ostalo (večinoma mešanih parov). Do konca 2. sv. vojne so Nemci živeli tu kot avtohtono prebivalstvo, po vojni so bili izseljeni. Veliko Prekmurcev se je sem priselilo, zemljo so kupili. Sem so bili naseljeni tudi Primorci, ki so dobili zemljo zastonj, a je niso obdelovali, kasneje so se spet izselili. Zato se sem naselijo Prekmurci (2. val Prekmurcev).
B) Zemljepisni dejavniki
a) visoke gore so ovirale komunikacijo med Alpskimi Slovani. Nanje se je naslonila tudi politično-upravna ureditev ozemlja.
" V Slovenskih goricah je 874. l tekla meja med Karantanijo in Spodnjo Panonijo. Tako še danes teče meja med V in Z slovensko-goriškim podnarečjem.
" V Dravski dolini je bila do srede 12. stoletja upravno-politična meja med Štajersko in Koroško. Kasneje se je ta meja premaknila na Z do Dravograda. Po stari upravno-politični meji teče še danes meja med štajerskim in koroškim narečjem.
" Narečna meja med gorenjskimi in štajerskimi govori poteka po upravno-politični meji, ki loči štajersko in kranjsko deželo (po hribovju).
" Meja med notranjskim in rovtarskim narečjem ter meja med dolenjskim in notranjskim narečjem poteka po črti Snežnik-Javornik-Hrušica-Nanos,
" Visoko gorovje in hribovje na črti Kanin-Stol-Mija-Matajur je postalo ločnica med obsoškim in beneškoslovenskim narečjem.
b) močvirja
So manj pomembna, na našem prostoru jih ni bilo veliko. Ljubljansko barje je imelo pomembno vlogo pri členitvi osrednjih narečij, in sicer na gorenjsko narečje na eni strani in dolenjsko na drugi strani.
c) gozdovi
Po ravninah in visoko v gorah. Vplivali so na narečno mejo med današnjim gorenjskim narečjem in rovtarskimi govori na Sorškem polju. Razmejitev je ostra, brez prehodnih govorov. Taka je zato, ker so gozdovi ločili okolico Kranja in Medvod od Škofje Loke in njene okolice s tedaj mešanim slovensko-nemškim prebivalstvom (kolonizacija). Podobno je v Zgornji Savski dolini. Gorenjsko narečje sega od Jesenic do Hrušice. V Mojstrani in na Dovjem se govori poseben govor, ki predstavlja arhaično fazo gorenjskega narečja s še ohranjenima dvoglasnikoma ei in ou (šele potem pride do sekundarne monoftongizacije). Zaradi obsežnih gozdov so bile komunikacije med radovljiškim in dovškim področjem šibke.
Tuhinjska dolina: obsežni gozdovi ovirajo komunikacijo med Gorenjsko in Štajersko, zato se tu ohranijo arhaični refleksi ei/ou, ki so bili nekoč značilni za gorenjsko in savinjsko narečje, nato pa sta jih slednji dve razvili naprej (monoft.), v govorih Tuhinjske doline pa so ohranjeni še danes.
č) stiki z neslovenskimi jeziki je še danes živi pospeševalec narečne členitve:
- na Z ( Italija ) stik z Italijani in Furlani (romanski j.)
- na S ( Avstrija) stik z Germani
- na V (Madžarska) stik z Ugrofinci
- na J stik s Slovani (Hrvaška) kajkavski vpliv
Vplivi Germanov in Madžarov se poznajo še danes v leksiki, na Z in S pa se pozna italijanska stavčna melodija in tudi skladnja.
d) kolonizacije- glej zg. dejavniki
e) hitrejši razvoj osrednjih narečij
Narečja na obrobju so v razvoju zaostala, so odmaknjena, prometno manj živahna, ni komunikacij s hitreje razgibanimi osrednjimi narečji, zato so danes razlike med zemljepisno najbolj oddaljenimi slo. narečji tolikšne, da bi se prebivalci med seboj težko razumeli, če ne bi imeli knj. Jezika, ki omogoča sporazumevanje.
f) turški vpadi
Povzročili so, da se je prebivalstvo J dela Bele Krajine umikalo na S, na njihovo mesto pa so prihajali begunci iz Bosne in Dalmacije. Ta naselitev je povzročila izoblikovanje nove govorice s srbskimi, hrvaškimi in slovenskimi jezikovnimi elementi.
g) reke - slovenske reke niso vplivale na narečno členitev; izjemi sta Mura in Drava
Drava je imela manjši vpliv kot Mura, ločila je namreč samo rožansko in podjunsko narečje. Mura je edina reka, ki je močno vplivala na narečno členitev panonske narečne skupine. Mura je bila v 10.stol. upravno-politična meja, Prekmurje je takrat pripadalo Madžarski. Za časa AO monarhije je Prekmurje spadalo pod ogrski del kraljestva. T.i. Štajerska (tudi Prlekija, slov. goriško narečje) pa je spadala pod Avstrijo.
C) Družbeno-politični dejavniki
Upravno-politični dejavnik je bil za narečno diferenciacijo pomembnejši kot geografski. Cerkveno- upravna delitev ozemlja se je največkrat oprla na hribovje. Prva cerkveno-upravna razdelitev ozemlja je bila zelo zgodaj: konec 8., začetek 9. st.
Takratno cerkveno-upravno ozemlje je bilo razdeljeno na 2 dela: S od Drave spadalo pod Salzburško nadškofijo, J od Drave pa pod Oglejski patriarhom. Pomembna je bila tudi razdelitev pražupnij in meje fara.
" V Slovenskih goricah poteka meja med dvema pražupnijama: radgonske (Zgornja Velka - Sv. Trojica) in jareninske (Kremberg). Takratna meja teh dveh župnij je današnja meja med Z in V slovenskogoriškim podnarečjem.
" Na JV pri Dvorjanah pred Vurberkom sta se stikali mariborska in ptujska pražupnija. Za Dvorjanami (Vurberk) mejita na slovenskogoriško (Dvorjane) in prleško (Vurberk) narečje.
" Štajersko narečje- Zgornjesavinsko n. se izoblikuje na ozemlju benediktinskega samostana na Gornjem Gradu (iz 12.stol). Samo tu se govori zgornjesavinjsko narečje.
" V Vipavski dolini (notranjsko narečje) poteka meja po črti, kjer je bila v 11. stol. cerkveno-upravna enota, še danes je meja med notranjskim in kraškim narečjem.
" Poleg prafara so vplivale na narečno delitev tudi same fare.
" Nekdanja meja med negovsko faro in antonijevsko faro (Cerkvenjak) je danes meja med slovenskogoriškim in prleškim narečjem.
2) ZNOTRAJJEZIKOVNI DEJAVNIKI (glej kolonizacije)
Ti zadevajo različno stopnjo razvoja v jeziku na vseh ravneh. Slovani so od staroselcev tudi kaj prevzeli. Zgodnje inovacije, ki so vplivale na narečno členitev, so se širile tudi iz drugih slovanskih prostorov (denazalizacija nosnikov, vzrok za to je tudi neotežena komunikacija - ni gorovja).
Razvoj dolgega vokalizma
Najprej se razlikujejo narečja glede razvoja dolgega vokalizma. Število dolgih SA je v slo. narečjih zelo različno. Najmanj jih ima rovtarsko narečje (tolminsko 3) - vsi ostali so kratki, na S pa jih je tudi do 15, samo Podjuna ima nosnika. Največkrat so enoglasniški in dvoglasniški vokalni sestavi. Enogl. so redki. Če je v narečju enoglasniški sestav, je nastal po t.i. sekundarni monoftongizaciji (gorenjščina, prleščina, podjunski govor).
Razvoj kratkega vokalizma
V SKJ so kratki vokali mogoči samo v zadnejm ali edinem besednem zlogu, v narečjih pa tudi sredi besede. Štaj. narečje kratkih SA ne pozna več. V KJ so kratki tudi nenagl. SA, v narečju pa so ti podvrženi MVR.
Posebnosti:
1. AKANJE (pred- in ponaglasno) v dolenjskem, notranjskem, rovtarskem narečju in v ziljščini (naglašeni o ? a).
2. UKANJE (nenaglašeni o ? u) v koroškem, gorenjskem štajerskem narečju in v J delu Prekmurja.
3. NAGLASNI PREMIKI - nekateri so samo narečni.
" umik tipa psa, žena poznajo vsa osrednja narečja, vsa V, JZ in večina S narečij. Del beneškoslovenskih, del koroških in del primorskih narečij ohranja prvotno naglasno mesto (na zadnjem mestu - OKSITONEZA).
" umik na prednaglasni polglasnik (tip m?gla) pozna dolenjsko in gorenjsko narečje.
" pomik akuta je samo koroški pojav (bábica-babíca)
" MORFOLOGIZACIJA/POSPLOŠITEV NAGLASA t.i. osnovne oblike na odvisne sklone (od rodilnika dalje) npr. nôsil-nosíla-nosíli ? nosil, nosila, noso, nosla, nosli. To pozna večina slovenskih narečij.
Naglaševanje
Tonemskost/netonemskost - gre za to, da razlikujejo visoke tone od nizkih ali akutiranih. To ima pomenskorazlikovalno vlogo. Tonemsko naglaševanje najdemo v vseh koroških narečjih do naše državne meje. Od Dravograda proti Mariboru tega pojava ni več. Tonemsko naglaševanje je tudi v gorenjščini, dolenjščini, rovtarskem, obsoškem narečju in v beneškoslovenskih govorih.
Kolikostno nasprotje nadomesti tonemskost. Kolikost pomeni razlikovanje ali nerazlikovanje dolžine in kračine. Krajšanje ? podaljšanje starega akuta ? pri podaljšanju so tri faze 1. sovpad s stalnodolgim SA, 2. poznejše podaljšanje, do sovpada ne pride, ima poseben odraz 3. ohranjeno razlikovanje med stalnodolgimi in staroakutiranimi SA (panonska narečna skupina).
Konzonantizem
Z od črte LJ-Kranj (enako velja za Ziljščino) so narečja izgubila mehkonebni zapornik g; ta g je postal pripornik g>y. Na skrajnem Z je ta lahko prešel v zveneči h:H.
Mehčan soglasnik lj, nj, tj se v nekaterih zahodnih govorih (primorski) in južnih govorih (belokranjski) spremenijo.
nj
1. v primor. nar. skupini, na celotnem S (koroška narečna skupina), V (Prekmurje), in J (Bela krajina) je ohranjen;
2. v gorenjščini otrdi: konja-kona;
3. v delu štajerskih narečij preide nj>? (svinja-svi?a);
4. v dolenjskih narečjih se elementa zamenjata nj>jn kojna
lj
1.ohranjen je na Z, v prim. narečni skupini;
2. otrdi v čisti l v gorenjskih, štajerskih, koroških in v večini dolenjskih narečij;
3. v dolenjščini in v rovtarščini je prešel v jl ( kralj>krajl);
4. na Z je prešel v čisti j (Beneška Slo., Rezija, istrsko) kralj>kraj
Sekundarno mehčanje k, g, h pred sprednjimi SA>č, j, š v gorenjskih, koroških in v notranjskih narečjih (roke>roče, noge>noje, orehi>oreši)
Razvoj prasl. u/v v ustničnoustnični w v koroških in zahodnih (primorskih) narečjih sta dve varianti: v pred sprednjimi SA, w pred zadnjimi SA. V V narečjih se položajno razvije v f.
Celoten Z in V pozna prehod končnega/izglasnega m>n.
Slekanje = zlitje sičnikov in šumevcev; v rovtarskem narečju prehajajo c,č,s,š,z,ž,>?,s,ż-pojav je posledica kolonizacij. Nemški kolonisti niso izgovarjali istih sičnikov in šumnikov kot mi.
Razvoj zvočnika j>h v različnih položajih v prekmurščini.
Ohranjena je praslovanska skupina dl- (v delu koroških govorov): vile>vidle, krilo>kridlo.
Oblikoslovje
1. Izguba srednjega spola: pozna velik del slo. narečij. Lahko je ohranjen v ed. v snovnih samostalnikih. V dv. in mn. so lahko postali ženskospolski ali moškospolski (največkrat v gorenjskih, rovtarskih in južnoštajerskih narečjih). Vzrok je analogija v sklonskih končnicah.
2. Spreganje glagola: osebilo -va je ohranjeno samo v prekmurščini v 1.os. dv., povsod drugod je
-ma
3. prislovi - -ohrani se veliko starih oblik
4. veznik je tak kot v SKJ. V stari prekm. je ino, i se izbrusi in dobimo no. Na veznik vpliva leksika.
RAZISKOVALCI SLOVENSKIH NAREČIJ
Prvi znanstvenik je bil Izmail Sreznevski. Samo vedenje o slo. narečjih sega v 16. stol., ko se začne oblikovat SKJ. Narečjeslovje lahko razdelimo v 7 obdobij.
1. obdobje 1550-1840
To je obdobje omemb posameznih narečij in v zvezi s tem narečnih značilnosti.
2. obdobje 1841-1872
Začetki pravega narečjeslovja pri nas.Vodilni raziskovalci: Sreznjevski, Stanko Vraz, Urban Jarnik, Matija Valjavec.
3. obdobje 1872-1900
Courteney, Škrabec, V. Oblak, K. Štrekelj, Miklošič
4. obdobje 1900-1919
Uveljavljati se začneta dunajska in grška šola:Tominšek, Iršič, Grafenauer,A.Breznik..
5. obdobje med obema vojnama (1919-1941)
raziskovali F. Ramovš, Tesniere, Isačenko, Malecki
6. obdobje po 2. sv vojni do srede 80. let
Raziskovali so: T. Logar, J Rigler; Na Dunaju: Pavle Zdovc, Grehard Neweklowsky, S. Hafner, Erich Prunč
7.obdobje od 80 let naprej
Tu imamo 3 šole: Ljubljanska šola (Logarjevi učenci: Z. Zorko, Sonja Horvat, Francka Benedik, Vera Smole, Karmen Kenda Jež)
Mariborska šola: Mihaela Koletnik, Jesenšek, Rajh, Unuk, Zemljak
Graška šola: Ludvik Kraničar, Hreta Mauer-Lausegger (danes v Celovcu).
1. OBDOBJE 1550-1840
Primož Trubar je ugotovil, da med osnovnimi narečnimi skupinami obstajajo razlike. Opazil je narečne skupine (gor., dol., kor., štaj., panon., prim.), ni pa opazil rovtarske nar. sk. Raziskovalci mislijo, da je ta skupina nastala v 17. stoletju. Pomembne fonetične razlike med koroščino na eni strani in kranjščino na drugi je navajal tudi Megiser v svoji slovnici, ki jo je dodal slovarju. Opozarjal je na razlike v razvoju polglasnika in razvoj skupine -la.
Nekatera narečja so v obdobju med 17. in 19. stoletjem imela svoje slovnice. Tako imamo:
1607 Alasijev slovar (osnova je kraško narečje), it.-slo. slovar,
1768 Pohlinova slovnica (ljubljanjščina),
1777 Ožbalt Gutsman (koroščina),
1808 Kopitarjeva slovnica (gorenjščina),
1812 Šmigočeva slovnica (štajerščina),
1824 Dajnkova slovnica (vzhodna štajerščina),
1825 Metelkova slovnica (dolenjščina ),
1791 Jurij Zelenko (južna štajerščina).
Te slovnice še niso bila prava dialektološka dela, pač pa so bila v vseh teh slovnicah upoštevana razmerja do knjižnega jezika.
2. OBDOBJE 1841-1872
Začne se znanstveno preučevanje sl. narečij. Izmail Ivanovič Sreznjevski je začetnik, 1840 je univrza v Ukrajini nameravala urediti stolnico za slovansko primerjalno jezikoslovje. Zato so za dve leti na pot poslali Sreznjevskega. On naj bi preučeval narečja, manj znane jezike. Vodil naj bi natančen dnevnik, rezultate pa pošiljal v Ukrajino. Sreznjevski je najprej obiskal severne Slovane, potem je šel na Češko, Moravsko. Od februarja do maja 1841 je na Slovenskem obiskal Štajersko, Dolenjsko, Rezijo, Trst, Ljubljano. V LJ se je seznanil z Vrazom in Prešernom. Rezultat tega popotovanja je prvi znanstveni popis slo. narečij, izide v Petersburgu leta 1841 pod naslovom O narečjah slavljanskih. Zelo dobro jih je označil, pri razmejitvi je upošteval glasoslovno razliko. Kot podpora mu je služila STCSL. Govoril je o 20 narečjih. Vzrok: Po Sreznjevsem je to majhno gibanje prebivalstva. Ker ni bila razvita industrija, ni bilo migracij. Od posameznih narečjih je največ napisal o rezijanskem - predvsem zaradi tega, ker j
e bilo najbolj tuje, najbolj oddaljeno, in o beneškoslovenskem narečju.
1841 je v Danici Ilirski objavil razpravo o rezijanskem narečju tudi Stanko Vraz. Napisal je tipične rezijanske zamolkle vokale in tudi vokalno harmonijo. Tako Sreznjevski kot Vraz sta nato vzpodbudila celo vrsto raziskovalcev, da so se začeli ukvarjati z narečjeslovnimi raziskavami.
1841 je Urban JARNIK napisal razpravo o vseh koroških narečjih z naslovom Obraz slovenskoga narečja v koroškoj, ki je izšla v listu kolo. Od tega trenutka dalje zanimanje za narečja na slovenskem ni več upadlo. Matija VALJAVEC je opisal govor v Preddvoru. Ukvarjal se je z glasoslovjem, pri tem se je opiral na gorenjščino.
3. OBDOBJE 1872-1900
Obdobje zaznamuje Jan Baudouin de Courtenay, ki je prišel na Slovensko, zato ker ga je sem poslal Sreznjevski. Njegova naloga bi bila podobna, kot jo je imel Sreznjevski sam, t.j. preučevanje slovenskih narečij. De Courtenay je v LJ navezal stike s Krekom, Bleiweisom, Jurčičem, Levcem. Naučil se je slovenščine in rezijanščine. V LJ je intelektualce poučeval ruščino. Zanimale so ga interference med južno slovanščino na eni strani in romanščino na drugi. Na Slovensko je prvič prišel l. 1972, na to pa do 1901 še petkrat.
Nabral je ogromno narečnega gradiva. Izdal je Knjigo rezijanskih in terskih besedil. Ta besedila so bila v natančni fonetični pisavi. Njegova najpomembnejša razprava je iz leta 1875 z naslovom Poskus fonetike rezijanskih govorov. Ta razprava je prvi poskus fonološkega opisa kakega slovanskega govora. Začenja se z opisom posameznih glasov, v 2. delu poda njihov izvor in v 3. delu zaključi to razpravo s sklepi. Zgrešena je njegova misel, da je rezijanščina mešano narečje Slovanov in Mongolov (Slovence je imel za Slovane). Upošteval je naglasne razmere, nato še izgubo tonematike, sekundarno palatalizacijo velarov (pojav, značilen za SZ del). Pomembni sta še razprava Gorenjski bihinjski govor in raziskava O dialektih Cerknega.
Pisal je o soglasnikih v slovenskih narečjih, bil je mentor pri doktoratu Vatroslavu Oblaku. Veliko si je dopisoval s Škrabcem (=teolog z izjemnim posluhom za jezik). Odmev Courtenayjevega dela je bil med Slovenci izjemno močan.
Janez SCHEINIGG: Obraz rožanskega narečja na Koroškem; razprava izhajala v Kresu med letoma 1881 in 1882. Ukvarjal se je z glasoslovjem in oblikoslovjem.
V 70. letih je svojo slovnico končal Fran MIKLOŠIČ: Primerjalna slovnica slovanskih jezikov. Tu so upoštevana tudi slovenska narečja, njihove najpomembnejše značilnosti.sam je že leta 1852 skušal kvalificirati slovenska narečja glede na razvoj jata. Delil jih je na V in Z.
Stanislav ŠKRABEC je pisal jezikoslovne razprave, ki so izhajale na platnicah katoliškega časopisa. Bil je Dolenjec, opiral se je na dolenjščino; poznal je tonemske razmere. Od Škrabca dalje se več pozornosti namenja tonematiki.
Pod vplivom de Courtenaya je nastala razprava Karla ŠTREKLJA z naslovom Oblikoslovje goriškega, srednjekraškega narečja, izšla l. 1886 na Dunaju. Kljub takšnemu naslovu obravnava glasoslovje in naglase, šele kasneje je dodal en del razprave o morfologiji.
Vatroslav OBLAK je s svojimi razpravami postavil temelje zgodovinskemu narečjeslovju (1887-1896). Zavrnil je de Cautrenayeve trditve o poreklu Rezijanov in njegovo kasnejšo trditev, da beneška narečja spadajo k čakovskim.
PINTAR je ugotovil, da se v govoru Poljanske doline (rovtarsko narečje) naglas umakne na tisto mesto, kjer je bil že v psl. (psl. umik naglasa): na most > na most > na most.
4. OBDOBJE 1900-1919 (do konca 1. svetovne vojne)
V tem obdobju nimamo kakšne izrazite osebnosti, učenci de Courtenaya in Štreklja raziskujejo narečja. Iz dunajske in graške šole prihaja veliko razprav. V tem času je upadlo zanimanje za slovensko narečje v Rusiji. Edino še ŠAHMATOV piše o ruskem in slovenskem akanju.
Zraslo je zanimanje na Madžarskem: Oskar AŽBOLT, Avgust PAVEL.
O prleškem narečju (Sv. Jurij ob Ščavnici) je pisal Fran ILEŠIČ.
Josip TOMINŠEK je pisal o zgornjesavinjskem narečju v razpravi Narečje v Bočni in njegova sklanjatev.
Ivan GRAFENAUER je l. 1905 napisal razpravo O naglasu v ziljščini; daje nam tudi vpogled v oblikoslovje.
Obstaja veliko dialektoloških del, ki niso bila objavljena.
Anton BREZNIK je napisal seminarsko nalogo O zahodnih kranjskih narečjih. Že v tej seminarski nalogi je ugotovil, do kod seže horjulsko narečje (rovtarsko narečje). Horjulsko narečje loči na kratkih zlogih tonematska nasprotja.
Najobsežnejše in najboljše delo iz tega časa je o prekmurskem narečju. Avgust PAVEL izda delo z naslovom Glasoslovje slovenskega govora v Cankovi (Budimpešta, 1909). Učitelj A. Pavla je bil Oskar AŽBOLT v Budimpešti. O Pavlovi razpravi je pisal v nemščini, sam pa je tudi pisal o prehodu zvočnika J v G, DJ, J. Ta pojav je znan tudi v madžarščini.
5. OBDOBJE (1919-1941) med obema vojnama
1919 ustanovijo univerzo v LJ in s tem je dialektologija postala predmet na LJ slavistiki. Kot prvi predavatelj je deloval F. RAMOVŠ, ki je tudi vodilna oseba tega obdobja. Še pred Ramovšem je potrebno omeniti Francoza TESNIEREJA. 1925 je napisal monografijo Dvojinske oblike v slovenščini. Ta pojav je bil zemljepisno predstavljen v atlasu, ki je obsegal 279 točk, 425 vprašanj, 200 jih je zahtevalo dvojino.
Ramovš je dela o slovenskem narečjeslovju izdajal od 1914 do 1956. Temeljito je preučil, kaj se je do tistega časa napisalo o slovenskih narečjih. Sam je dosti delal in zbiral gradivo na terenu. Po njegovem mnenju pravilne trditve je sprejel, ostale pa zavrnil. Napisal je veliko razprav iz glasoslovja, oblikoslovja in naglasoslovja. Začel je z razpravo O slovenskem narejeslovju.
1936: Kratka zgodovina slov. jezika (razprave)
1920: O MVR
1928: Karakteristika slovenskega narečja v Reziji
1933: Karakteristika slovenskega narečja na Doljenjskem
1950: Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov
Razprave tudi o psl. metatoniji in posameznih psl. glasovih.
Razprave so izšle v dveh zbranih delih: 1971 (Logar, Rigler), 1997 (Toporišič).
Ostala Ramovševa dela:
" Historična gramatika 2, konzonantizem
" Dialektološka karta 1931 (na njej je 1. podana znanstveno utemeljena klasifikacija slovenskih narečij; 7 narečnih osnov, določil je rovtarsko narečno skupino)
" Historična gramatika 7, dialekti 1935 (temeljno sintetično delo slovenske dialektologije)
" Kratka zgodovina slovenskega jezika, vokalizem
" Morfologija, 1952.
Poleg Ramovša sta v tem obdobju raziskovala slovenska narečja Poljak MALECKI (govori v Istri - slovenski + hrvaški govori; 1930 je v Krakovu izšla njegova razprava Pregled slovanskih narečij v Istri) in Rus Aleksander ISAČENKO, ki je preučeval koroška narečja: Govor vasi Sele na Rožu, 1939. Bil je prvi, ki je v koroščino uvedel strukturalno sinhrono metodo.
6. OBDOBJE: PO 2. svetovni vojni do 80. let
Prvih 15 let je še vedno v znamenju Ramovša, nato pa v znamenju Tineta LOGARJA.
Rudolf KOLARIČ je predaval na LJ slavistiki po Ramovševi smrti. Kolarič se je ukvarjal s prleškim narečjem. V tem obdobju prevladujejo 3 šole:
" ljubljanska (Kolarič, Logar, Rigler)
" dunajska (Zdovc, Neweklowsky)
" graška (Prunč, Hafner, Karničar, Lausegger).
Pri LJ šoli je potrebno omeniti RIGLERJA, ki je pomemben zaradi Fonoloških opisov južnoštajerskih govorov (doktorat), Dialektološka karta Slovenije.
LOGAR (Slovenska narečja) je napisal številne razprave o posameznih slovenskih govorih, o vzrokih za narečno razčlenjenost, o zgodovini jezika in narečjeslovja. Je avtor številnih fonoloških opisov in enciklopedičnih prispevkov. Skupaj z Riglerjem je soavtor Karte slovenskih narečij, na kateri so upoštevana vsa dognanja povojne dialektologije. Skupaj z Riglerjem sta popravila narečne meje, drugače poimenovala nekatera narečja, nekaj govorov sta ukinila, nekaj pa dodala.
Logar je sodeloval pri SLA in OLA. Zapisal je več kot 250 točk - fonološki opisi. Je tudi soavtor pri kritični izdaji Brižinskih spomenikov.
TOPORIŠIČ je naredil pregled slovenskega narečjeslovja pri nas. S strukturalistično metodo je obravnaval govor Mosteca v okolici Brežic (njegov rodni govor).
V tem obdobju izide Slovar beltinškega govora (Vilko NOVAK) in Črnovrški dialekt (Ivan TOMINEC).
Dunajska šola: ZDOVC (koroščina, JV podjunščina)
Neweklowsky
7. OBDOBJE OD 70. LET DO DANES
LJ ŠOLA (Logarjevi učenci): Rada COSSUTTA se ukvarja z besedjem v istrsko-primorskih govorih in govorih v okolici Trsta.
TUJCI: Han STEENWIJK je l. 1992 izdal knjigo Slovenska rezijanska narečja v Bili
Roberto DAPIT - rezijanska narečja
Marc GREENBERG - zgodovina SJ, glasoslovje v prekmurščini
NAREČNE SKUPINE
Med ljudmi je najbolj zakoreninjena delitev Slovenije na dežele. Tu se pojavi problem: dežele niso pokrajine v geografskem smislu, ampak ostanek nekdanje administrativne delitve AO monarhije. Po tej delitvi je bilo ozemlje deljeno: avstrijski del (Štaj. Kor., Goriška, Kranjska, Istra, Trst), madžarski / ogrski del (Prekmurje). Tudi pri narečnem poimenovanju se je upoštevala ta delitev. Narečne meje se ne pokrivajo vedno z deželnimi mejami. Današnja imena n.sk. so gorenjska, dolenjska, štajerska, koroška in so dobila imena po nekdanjih deželah ali po njihovih sestavnih delih (Notranjska bila del Kranjske dežele, dala ime notranjski narečni skupini). Istrsko narečje ima ime po Istri, po Prekmurju je poimenovana prekmurska narečna skupina. Rovrarska n.sk. ima ime po glagolu ruten (krčiti)- tam bilo veliko nemških priseljencev, ki so krčili gozd.
V Sloveniji je veliko predelov, kjer ljudje čutijo drugačno pokrajinsko pripadnost, kot se imenuje njihovo na narečje (prleško narečje). Notranjščina spada sekundarno k primorščini.
I. PANONSKA NAREČNA SKUPINA
Sestavljajo jo 4 narečja: slovenskogoriško, prekmursko, prleško, haloško. Ramovš je ta narečja prišteval k SV štajersko narečni skupini, slovenskogoriško pa imenuje goričansko. Rigler + Logar sta to skupino poimenovala panonska skupina.
1. PREKMURSKO NAREČJE: govori se tudi na slovenskem etničnem ozemlju v Porabju. Narečje ni enotno ? 3 podnar.:
goričansko (Goričko, S od Cankove, porabski govori),
osrednje/ravensko (od Cankove do MS, naprej proti V),
južno/dolinsko (vzdolž Mure, ob reki Ledavi; Črenševci, Beltinci)
2. SLOVENSKOGORIŠKO NAREČJE: od MB do Radencev do Urbana, na S = meja državna meja, J meja do Radencev mimo Dvorjan, pri Zlatoličju do Polskave - tu meji na štajersko in prleško narečje)
3. PRLEŠKO NAREČJE (V = Mura, J= državna meja, S= slovenskogoriško narečje)
4. HALOŠKO NAREČJE (obsega Haloze, Z=srednještajersko narečje, zato se čutijo nekateri štaj. vplivi).
SKUPNE ZNAČILNOSTI: celotna panonska skupina je doživela vse naglasne premike, kot jih pozna osrednje štajersko narečje. Od 14. stol. naprej se je skupina razvijala skupaj s S štajerskim narečjem.
DIFTONGIZACIJA: e>ei, o>ou, polgl. >e, o >ou ( panonska narečna skupina: mouž, kloup, soused).
Prleško narečje ima danes samo monoftongizacijo: most, zvezda (prekmursko: moust, zveizda). Verjetno gre za sekundarno monoftongizacijo. V nadaljnjem razvoju so se v vseh S štajerskih narečjih stari in novi akuti pozneje podaljšali. V panonski skupini se to ni zgodilo, zato imamo v 14. stol. osnovni S štajerski in osnovni panonski vokalni sistem:
štajersko narečje: e?e>ei,
pansko narečje: polglasnik (dan-d?n), e (ime), e (peč) > ?
ZAOKROŽENOST SAMOGLASNIKA U: vsak u (dolg, kratek) se je pomaknil naprej in se razvil v ű. Na prazno u-jevsko mesto pride čisti u iz samoglasniškega l (l). Dolgo se je mislilo, da je bil ta razvoj neposreden l>u, r> r, toda ker je bil v Porabju ohranjen ou za l (golčati>gounčati), je morala biti gounčati vmesna stopnja (golčati > gounčati > gučati), ker so porabski govori najbolj arhaični.
V panonski narečni skupini se stari in novi akuti niso podaljšali - tako piše v starih knjigah.
Nove raziskave: to ne drži popolnoma, ker je v Z Halozah in Slovenskih goricah prišlo do podaljšave, vendar je to mlajši pojav. Stari in novi akuti so se podaljšali v Z slovenskogoriškem podnarečju, Z prleškem in Z haloškem narečju. Niso se podaljšali v V slovenskogoriškem narečju, V prleškem in prekmurskem, ampak so ohranila kolikostno nasprotje dolgi:kratki samoglasnik. Kjer je to ohranjeno, je v kratkem vokalnem sistemu e>e, medtem ko je e, e, polglasnik > kratki široki e.
LABIALIZACIJA SAMPGLASNIKA A: v prleščini je ponekod a močno zaokrožen in se izgovarja kot čisti o (malo> malo> molo). Za prekmursko narečje je značilna dvojnost:
- če je dolgi a zaokrožen, je kratki a čist oz. nezaokrožen (a: >a, a>a (dva:, mati);
- če je dolgi a nezaokrožen oz. čist, je zaokrožen kratki a (a: >a: , a>a, ma:ti, brat).
SOGLASNIKI:
- lj je povsod otrdel v l (kluč, zemla),
- nj je ohranjen samo v prekmurščini (njiva), povsod drugod je n' ali nosni j;
- končni m se zamenjuje z n (sedim-sedin);
- pripornik H v prekmurščini na začetku besede onemi (hiža>iža), na koncu besede preide v j (v ižah > v ižaj);
- j na začetku besede ima več variant: dj, gj (jajce >djajce), dž (divji>divdži), g (jetra>getra, jaz>gez); j ostaja čist v južnem Prekmurju (dolinsko podnarečje).
1. PREKMURSKO NAREČJE je knjižni jezik od 1715, ko izide knjiga Franca Temlina: Gyorski katekizem (do 1777 je Prekmurje spadalo pod gyorsko škofijo). V prekmurščini so bila tiskana številna leposlovna in cerkvena dela. Danes je prekmurski knjižni jezik ohranjen v prekmurski protestantski cerkvi.
Porabje je slovenski etnični prostor, Slovenci so avtohtono naseljeni že od nekdaj. Danes jih je od 3-5 tisoč, živijo v vaseh: Gornji/Dolnji Senik, Slovenska ves, Števanovci, Sakalovci, Andovci, Ritkarovci, v varaši Monoštru. Slovenski jezk se kot učni predmet uporablja v 3 OŠ (Gornji Senik, Števanovci, Monošter - le-ta je 3-jezična šola: nem, slo, madž.). V Porabju izhaja 14-dnevni časopis Porabje, imajo tudi radio Monošter + TV (Slovenski utrinki). Prabsko narečje je del goričanskega govora. Ločimo 2 porabska govora:
seniški (Gornji in Dolnji Senik, Ritkarovci; vokalni sistem je enak prekmurskemu)
števanovski (vse ostale vasi).
2 govora sta zato, ker so bili ti kraji vključeni v 2 različni župniji).
VOKALIZEM:
Dolgi vokalni sistem:
- v števanovskem govoru se i in u diftongirata v ei, ou, izgovarjata se širše in nižje, kot ai, au (i>ei>ai, u> ou> au);
- čisti u kot odraz za l je redek, na njegovem mestu se pojavlja ou.
Kratki vokalni sistem: Oba sta se diftongirala: ? (< e, breza) >ie, o (uo.
OBLIKOSLOVJE:
- mešani naglasni tip je dobro ohranjen,
- v D in M ed. m.sp. je tipična i-jevska končnica (k brati namesto k bratu);
- v I mn. pogosta končnica -je ob podaljšani osnovi (kmet> kmetovje);
- pri ž. skl. je dobro ohranjena dv., v O ed. je iz končnice -ov>f, zvenečnost se izgubi (z rokov > z rokouf);
- sam. sr. sp. je dobro ohranjen tudi v mn.;
- pri glag. dobro ohranjena osebila -va v dv. (delava) in za ž. sp. -ve (delave, ohranjena je stara psl. jatovska končnica);
- pri prid. je dobro ohranjena stara trda sklanjatev (lep-lepega, leipi-leipoga);
- pri štetju se pri 40 spremeni štetje enic, do 39 se glasi devetintrideset, nato štirideset eden).
BESEDJE: madžarizmi, nemcizmi.
SKLADNJA: pomožne oblike glagola se pomikajo na konec povedi.
2. PRLEŠKO NAREČJE: glavni poročevalec o tem narečju je Rudolf Kolarič; ime je nastalo iz prisl prle
Več govorov:
spodnjeprleški (V od črte Ormož -Ljutomer),
srednjeprleški (spodnje Ptuj.polje med rekama Pesnica in Ščavnica),
kuješki (kuj=takoj) (med Dravinjo in Dravo, na zgornjem Ptujskem polju);
zgornjeprleški govor (S od Ptuja, med Pesnico in Dravo).
Bistvena razlika je monoftongizacija difrongov. Za e (zvezda, sreča) se govori zelo ozek e (?) , za o in o pa zelo ozek o (o). V deležnikih na -l za m. sp. slišimo -a (delal - dela, rekel - reka).
3. HALOŠKO NAREČJE ni enotno, temveč razpade na 3 skupine:
1. vzhodno podnarečje (od Zavrača do Borla,
" enoglasniški sestav,
" še slišna cirkumflektirana in akutirana intonacija (nizko-visoko);
2. osrednje podnarečje (osrednje Haloze, Leskovec)
" enak vokalni sistem kot prekmurski,
" ohranjen predpreteklik,
" najdemo diftongirane samoglasnike,
" v položaju med m in n se a diftongira v ou (v hramu>hroumi);
3. zahodno podnarečje (okolica Žetal na zahodu Haloz)
" kratki SA so se začeli izgubljat,
" stari akuti so se začeli podaljševati?kratka samo še a in e.
4. SLOVENSKOGORIŠKO NAREČJE: akuti so se podaljšali. Vsi govori v Z podnarečju poznajo samo dolg vokalni sistem. Meja med V in Z teče od Zg. Velke-Trate-Zg. Ščavnica-Kremberk-Sv.Trojica-Dvorjane.
Od Lenarta proti Radencem (V del) imajo enak vokalni sistem kot prekmurščina. Imajo dolge in kratke SA. SO sistem dokaj enoten na V in Z narečju.
POSEBNOST: Apaško polje (od 749 naseljeno z Nemci (1. nem-slo kolonizacijski val) iz Celovške kotline. 2. val po l. 874 in je bil samo nemški. Do 1945 so Nemci tukaj avtohtono naseljeni. Ko 1918 razpade AO, se je velika večina odselila, ostali tisti v mešanem zakonu. Po 1945 jih izselijo. Po 1. vojni do 1930 so se naseljevali Prekmurci, ki so kupili zemljo. Posestva, ki so pripadala nemškim družinam, so bila dodeljena kolonistom z različnih krajev Slovenije (tudi Primorcem), ki pa niso znali obdelovati zemlje, zato so se kmalu odselili. Po 1950 na zapuščene posesti naselijo Prekmurci (2.val).
Na tem področju se govori prekmursko narečje, ki pa ni avtohtono, čutijo se tudi ostanki drugih narečij (tudi slov.goriško: Lešane, Nasova, ki sta pretežno slovenske vasi). Pojavljajo se interference med slovenskogoriškim narečjem in maternim jezikom (nemškim) ter KJ.
II. KOROŠKA NAREČNA SKUPINA
Govori se v 3 državah:
" Avstrija (od Šmohorja na Z do slovenske državne meje na V in sega do srede Dravske doline. Na J meji na Karavanke),
" Italija (v Kanalski dolini, v okolici Trbiža do meje: Julijske Alpe in Mangart),
" Slovenija (Zgornjesavska dolina, Rateče, Kranjska gora, gozd Martuljek do Mojstrane; pri Dravogradu do sredine Dravske doline do črte Sveti duh na Ostrem Vrhu).
Deli se na:
1. ZILJSKO NAREČJE: Avstrija + Italija (v Kanalski dolini), tudi kranjskogorski govor, ki ima mlajše gorenjske pojave.
2. ROŽANSKO NAREČJE: med Beljakom in Velikovcem, pod Celovcem; to je osrednje narečje, ki ni enotno, razpade na 4 podnarečja
3. OBIRSKO NAREČJE: Železna Kapla, pod Obirjem, ob reki Beli; Ramovš je to narečje imenoval remšniško narečje
4. PODJUNSKO NAREČJE: govori se v Podjuni, ob reki Dravi pred Velikovcem do slovenske državne meje pri Dravogradu, nato seže čez mejo (Avstrija): v Libeličah, Strojni, Sobotah.
Koroška narečja na slovenski strani:
5. MEŽIŠKO NAREČJE
6. SEVERNO POHORSKO (zahodno od Ruš do Vuzenice )- REMNIŠKO NAREČJE (nad Dravo, po Kozjaku do Svetega Duha na Ostrem Vrhu)
SKUPNE ZNAČILNOSTI:
SAMOGLASNIKI
" Vsa koroška narečja so se razvijala v 1. in 2. etapi v okviru SZ skupine. Od 3. etape dalje izhajajo vsa ta narečja iz skupnega S oz. koroškega vokalizma.
" Vsem tem narečjem je skupen ravzoj e>ie, s tem da se je ta razvil naprej ie >i? > čisti i (v rožanskem nar.).
" V Reziji je bil do 14. stol. razvoj koroški, od 14. stol. dalje se je rezijanščina naslonila na terščino. *Jat se razvijal vzporedno z etimološkim o (e>u?>u, o>uo>u).
" Razvoj stalno dolgega e (led, peč, med) v 5. etapi slovenskega vokalizma - pride do ? razvoja s stalno dolgim jatom e//e. Izjema je samo rožanščina, kjer se razvija skupaj z akutiranim jatom e//e.
" za vsa koroška narečja je značilno, da so se stari in novi akuti pozneje podaljšali (v nezadnjih in zadnjih zlogih). O in e imata lahko zelo širok odraz, pri čemer naj bi o in e nastopila zaradi predčasnega daljšanja starih akutov.
" Umično naglašena e in o (žena, kosa) sta zelo široka ee, oo (e > ee > a in o > oo > a, v podjunščini) (koza>kooza>kaza).
" V vseh koroških govorih se ? razvijata stalno dolgi polglasnik in stalno dolgi nosnik e//e >zelo širok e. Povsod sta dala e-jevski odraz, ki je lahko zelo širok. Izjema je podjunščina, ki pozna denazalizacijo nosnikov. Zelo širok odraz: jetra, dan, povsod drugod jetra, den.
" Nosni o ima en sam odraz: dolgi ozki o (o > o: ). Izjema je podjunščina, kjer odraz ostane širok.
" Nosni e ima več odrazov, od ozkega do zelo širokega, zato se je nosni e moral raznosniti prej.
" (Stalno) dolgi a se največkrat izgovarja kot čisti o (malo>malo), redkokdaj kot čisti a.
" Dolga i: in u: sta povsod enoglasnika.
" Tonemskost je ohranjena samo v koroškem narečju v Avstriji.
" Samo v koroškem narečju pride do naglasnega zamika (babica>babica).
" Oksitoneza je v rožanščini dobro ohranjena.
SOGLASNIKI:
" trdi l pred zadnjimi SA se izgovarja kot w (ŠVAPANJE: šwa<šta, t>w).
" zahodna koroška narečja poznajo sekundarno palatalizacijo velarov: k, g, h > č, ž, š.
" Palatalnega l' ne poznajo, ker se razvije v čisti l (l'>l): ključ, kralj > kluč, kral.
" Palatalni n' je na Z ohranjen, proti V pa se razvije v nazalni j: svinja na zahodu, na vzhodu pa nj ? n ? j (svija).
" na koncu besede je vedno n kostanj > kostan.
" Izgovor k-ja se lahko pomakne v grlo (grlov zapornik q) k > q.
" Poznajo jezičkov r.
" Ohranjena je skupina čre-, žre- (črešnja). Prav tako je ohranjena primarna skupina tl-, dl-, vidle > vile, kridlo > krilo, modliti > moliti.
OBLIKOSLOVJE:
Vsa narečja poznajo vsa 3 števila (ed., dv., mn.). Pogosta je feminizacija nevtra (srednji spol > ženski spol). Pogosto je analogično izenačevanje končnic -eh, -emi, -em na vse sklanjatve. Pojavljajo se tudi nemški prislovi ob glagolih (dol sedi).
LEKSIKA:
" kalki, prevzete besede
" križanje predpone zu- (iz nem.) in slovenskega korena (več) zuveč > cveč
" štetje od 40 do 90 z -red: 40 = štirired, 50 = petred, 60 = šestred.
" nikalnice: nič>či,
" sam. sr. spola tipa uho, jajce osnovo podaljšujejo s -t, uho>ušeta, jajce>jajceta, pero>pereta.
1. ZILJSKO NAREČJE: govori se od Šmohorja (Z) do Beljaka; J meja so Karavanke, na Z je meja z Italijo. V Italiji v Kanalski dolini, v Trbižu, sega do Rateč na V (državna meja). Na J meji na Julijce (mejni prehod Predelj, Mangart). V Sloveniji v Zgornjesavski dolini do Mojstrane, Dovje.
VOKALNI SISTEM:
i: u:
i:? u: ?
?: o:
e: o:
ea oa
a
Pozna švapanje, zveneč mehkonebni grlov pripornik y. Za ziljščino je posebnost, da se iz dvoustičnega v (krava) razvije močan pripornik b (krabe). Izgubljata se zvočnika l, j. krava>kraa, jajce>ajce, jabuko>abuko.
2. ROŽANSKO NAREČJE: Vzhodno od Beljaka do Velikovca. Severna meja je slovenska etnična meja, pod Vrbskim jezerom, v bližini Gospe Svete do Mostiča na Krki.
Razpade na 4 govore. Je edino koroško narečje, ki ima samo monoftongični vokalni sistem: o: < o, e: < e. Vsa ostala koroška narečja imajo monoftongično-diftongični sistem. Nenaglašeni SA so nagnjeni k MVR. Za to narečje je značilna tudi vokalna harmonija.
3. PODJUNSKO NAREČJE: V Avstriji od Velikovca do Labota (do slov. drž. meje). Severna meja so Djekše in Kneža, na JZ meji na obirsko, v Sloveniji v Libeličah, Ojstrici nad Dravogradom. Sem prištevamo še S POHORSKO-REMNIŠKO in MEŽIŠKO NAREČJE (ob reki Meži in Mislinji), ker meje niso jasne.
" Dolgi polglasnik se razvija ? z nosnikom e, razvijeta se v a (?//e>a).
" Kratki naglašeni polglasnik je tudi lahko ohranjen ali pa se razvija z dolgim polglasnikom v a (?'?), ?// ? > a, p?s > pas.
" Nosniki se od državne meje v Dravsko dolino izgubijo, se pa za e in ? ohrani zelo širok odraz: pet?k > petok, dan > dän.
" Sekundarno naglašena e in o sta zelo široka, ponekod celo diftonična: noga > nooga > noaga> naga.
" J izgubi palat., ne pozna sek. palat..
SEVERNO POHORSKO-REMNIŠKO NAREČJE:
Gre za prehodno narečje med štajerskim in koroškim narečnim področjem. Vzroki za prehodno narečje: v 12. stol. je bila deželna meja med Koroško in Štajersko sredi Dravske doline. Sama naselitev je potekala od Z proti V, od Celovške kotline do Fale. Kasnejša kolonizacija je tudi potekala z zahoda, in sicer so kolonizirali benediktinci iz Labotske doline. V 13. stoletju se je ta deželna meja med Koroško in Štajersko pomaknila proti Z vse do Dravograda. Osnovni vokalni sistem je do takrat že moral biti izgrajen.
POSEBNOSTI V RAZVOJU:
" Vsi naglasni pomiki so podjunski. Izgubila se je intonacija, tonemov ne poznajo.
" Vokalni sistem je tak kot v vseh koroških govorih, medtem ko so mlajši pojavi nastali pod vplivom štajerskega narečja.
" Na tem področju sta se e in ? razvila v zelo širok e-jevski vokal (ne v a kot v podjunščini).
" Dolgi a se izgovarja kot o.
" Za e>i?, o>u?.
" Ohranjeni so zelo široko odrazi za nosnike Soglasniki ne poznajo švapanja oz. se izgublja, ne poznajo sekundarne palatalizacije.
" ŠTEKANJE: kazalnim zaimkom se doda št-: ta>š?ti, to>š?to.
" Pojavlja se protetični h (v izglasju): oves>hovs {hous}.
ZGORNJESAVSKA DOLINA:
Ta predel je bil naseljen kasneje kot je bila Gorenjska do Jesenic. Od Jesenic do Rateč so bili obsežni gozdovi. Danes 2 naselitveni področji: 1. Hrušica, Dovje, Mojstrana; 2. Gozd Martuljek, Kranjska Gora, Rateče, Podkoren
1. področje: RATEČE: Naseljene s Koroške, saj je rateški govor še danes tipični ziljski govor. Značilno je ziljsko tonemsko naglaševanje: e > i?, e > i?, e > e:, o > u?.
" Nosnika sta dala široka e in o: ?>e (v sosednji gorenjščini je tukaj a).
" Pomembne poti so bile usmerjene v Ziljo in starejše gorenjske inovacije (zgodnje daljšanje) Rateč niso dosegle (verjetno zaradi gozda).
" Danes so opazni mlajši gorenjski vplivi: popolno akanje (kopito>kapita, poleno>palena), ohranjena je sekundarna palat., ml. kor. pojavi iz zilj. N. se sem niso širili.
2. področje: ohranjeni so posamezni koroški pojavi;
" za nosnike je še povsod širok odraz (v gorenjščini je ožina).
" Psl. polglasnik je še vedno e (v gorenjščini je dosledno a: psl. ?>e.
" Gorenjski pojavi se kažejo v razvoju ostalega vokalizma. e>e:, e>e: (kot v gorenjščini)
" e > e, o > o (sta enoglasnika, kot v gorenjščini).
" Prvotno naseljeni s koroške strani, kasneje je bil močan priliv gorenjskega prebivalstva, ohranile so se stare značilnosti.
3. področje: govori se gorenjsko narečje, vendar pa se po enem zelo značilnem pojavu to področje loči od čistih gorenjskih ali od mešano gorenjsko-koroških govorov: e > ei, o > ou. Ta dva dvoglasnika sta razvojno nemogoča. Znana sta namreč samo v štajerskem in vzhodno dolenjskem narečju, kar kaže, da so na ta predel morali priti kolonisti s Štajerske ali Dolenjske. Po vsej verjetnosti sta ta dva dvoglasnika starejša dolenjska refleksa. Dovje in Mojstrana sta bila od brižinskih škofov, ti pa so imeli posestva na V Dolenjskem, na Štajerskem pa posestev niso imeli: to ne pomeni, da so bili Dolenjci prvi naseljenci, so pa bili številčni, kar pomeni, da so imeli močan vpliv na izoblikovanje narečja.
III. DOLENJSKA NAREČNA SKUPINA
Je raznorodna: omejili se bomo na V dolenjsko narečje. K tej skupini spadajo (na podlagi karte slo nar.):
*dolenjsko narečje,
* S in J belokranjsko narečje
*kastelsko narečje
*kočevsko narečje, ki pravzaprav ni narečje, ampak govor. !Toporišič prišteva sem še posavsko narečje, vendar je ta pripadnost "neustrezna" (po slušnem vtisu je to štajerska narečna skupina, tako je tudi na karti), saj je to pravzaprav le mejni govor (mešane prvine).
Meje dolenjskega narečja se ne pokrivajo oziroma ne ujemajo s pokrajino Dolenjsko, ker se govori še daleč v Notranjsko, do Snežnika. Od Z do S v okolici Borovnice, po obronkih LJ barja, priključi se Savi, ki je do Litije tudi meja, nato naprej do Šentjanža. Kostanjevica ne sodi več v vzhodni dolenjski govor, temveč v sevniško-krški govor.
ZGODOVINSKI PREGLED:
1. a)prvotno SV narečja z e > ei au < o. Z zgodnjo denazalizacijo nosnika sovpadeta z etimološkima e in o. Značilna je bila labializacija a-ja in naprej pomaknjen izgovor u-ja (a, u).
b) Nato v JV delu pride do a-jevske vokalizacije dolgega polglasnika ? > a (?, ?) in do zgodnje podaljšave skrajšanih staroakutiranih in novoakutiranih SA v nezadnjih besednih zlogih. Pride tudi do monoftondizacije diftonga: ou>u (neparni razvoj z jatom!): o>au
c) Imamo poseben odraz za jat, kasneje lahko pride z njim v parni odraz za zlogotvorni l.
2. NAGLAS: a) vrsta ' tonemski (primerjava z gorenjščino)
b)premiki 'oba splošnoslovenska (zvezda > zvezda, zlato > zlato)
'na prednagl. e in o(žena, kosa),
'začetki umika na prednaglasni ? (m?gla > m?gla )
3. SAMOGLASNIKI: 3 sistemi'dolgi, kratki naglašeni in nenaglašeni
A) dolgi SA: monoftongično-diftongični sistem je sedanji skupni SA sistem dolgega vokalizma
i: u: u:
ie uo
ie: / ja: uo: / ua:
e:i / a:i / a:i o:u + ?r / a:r
a: / a:
u: se izgovarja za velari/mehkonebnike, drugače se izgublja
i,e in uo sta zlita diftonga, odraza za: ie < e,e-,e (stalno dolgi), uo < o-, o-, o,
ie:/ja odraz za sekundarno naglašeni e (teta je rekla),
uo:/ua: odraz za sek. naglašeni o ' položajno omejen, v V dolenjščini je za mehkonebniki in ustničniki.
e:i je odraz za e in e,
o:u je odraz za vokaliziran l (polž>poiuž, polnim)
a je odraz za etimološki a in dolgi polgalsnik
B) kratki naglašeni SAMOGLASNIKI:
- i, u, in e > ? (se reducirajo)
- značilno za akanje in -o> -u
C) nenaglašeni SAMOGLASNIKI:
" -o>-u,
" popolno akanje; (etimološki o, nenaglaš. o ( < o ) prehajajo v a);nenagl. o se v dolenjščini skorajda ne pojavlja i u,
e ( u ),
e
" položajno akanje (za vsemi ostalimi glasovi) in ukanje (za mehkonebniki; ustničniki),
" preglas v predlogih in predponah na, za, nad > na, za, nad {ne, ze, ned},
" preglas za mehkimi SO' prehod zadnjega SA v sprednji SA a ali a < o (po akanju) (to je naša hiša, češnja je lepa, dobra; kuoja ni blo)
" sporadično e-jevsko akanje (predam >pradam);
" delna redukcija i, u, e > polglasnik ali onemitev (tudi etimološka polglasnika).
SOGLASNIKI: dl, tl > l; la;
palatalni l otrdi,
palatalni n>j / jn (samo Z del), nK
l' > srednji l' še vedno povzroča preglas,
l > srednji l' še vedno povzroča preglas
skupine čre/če, žre/že, šč (arhaičnost)
OBLIKOSLOVJE:
" ohranjeni so mešani, premični in deloma končniški naglasni tipi;
" S del pozna maskulinizacijo nevter v ed., maskulizacija ali feminizacija v mn. (v Z delu je sr. sp. ohranjen)
" dv. je ohranjena le pri m. sp., v ž. sp. se pluralizira.
" imajo kratek nedoločnik (nest, bost, past);
" razlikujejo določno in nedoločni obliko pridevnika (določna oblika se vedno rabi s kazalnim zaimkom ta: ta mali, ta dobri)
" uporablja se i-jevska končnica v dv. ali mn sam. m. sp.
BESEDJE: germanizmi (staro- in srednje visoko nemški, bavarski),
v osrednjem dolenjskem narečju hrvatizmov ni.
SKLADNJA: osrednjeslovenska, blizu knjižni.
IV. GORENJSKA NAREČNA SKUPINA.
Tako kot dolenjščina je tudi gorenjščina spadala v JV slovenski prostor, kjer se je e > ei, etimološki o > ou (diftongizacija).
Do 14. st. se je gorenjščina razvijala skupaj z dolenjščino in J štajerskim narečjem (centralni in J štajerski vokalni sistem), po 14. st. pa se je osamosvojila. Šla je svojo razvojno pot (monoftongizacija diftongov). Značilno je, da je prišlo zgodnjega podaljšanja staro- in novoakuturanih SA, ker so se le-ti hitro podaljšali in so sovpadli s stalno dolgimi SA. V 5. etapi pa je prišlo do monoftongizacije diftongov. Ker se dvoglasnika ei in ou razvijeta v e in o, sovpadeta s tistim e in o, ki sta v sistemu že obstajala, to sta e: in o: (e , e ; o , o ). Tako imamo v gorenjščini 2 SA: e: (e , o > e, o ; e , e) in o: (o , o) za vse e-jevske in vse o-jevske SA.
V sistem sta prišla 2 nova SA: široki e in široki o za sekundarno naglašena e in o (žena, noga). Ta dva SA sta prišla v dolgi vokalni sistem; tak vokalni sistem je v KJ.
i: u:
?: o:
e: o: + ?r
a:
i: je za izhodiščne i-jevske in u: za izhodiščne u-jevske SA,
e: je odraz za e, e, e, e; torej za vse e-jevske SA;
o: je odraz za o, o, o (in samoglasniški l (so:nce));
e:, o: odraza za umično naglašena e in o;
a: je odraz za ?, a:
?r je naslednik r
Gorenjska narečna skupina je dokaj enotna. Posebnost je t.i. vzhodnogorenjski govor (Tuhinjska dolina) in selško narečje, ki je v osnovi gorenjsko, medtem ko pa so kasnejši mlajši razvoji (iz 17., 18. stol.) rovtarski - predvsem v konzonantizmu.
Meje narečne skupine: razteza se S od LJ in S od Save. S meja so Karavanke. Ta narečna skupina je resnično v centru:
na S meji na rožansko narečje,
na SZ na ziljsko narečje,
na Z meji na primorsko narečno skupino (obsoško narečje),
na JZ meji na rovtarsko narečno skupino,
na J meji na dolenjsko skupino,
na V na štajersko narečno skupino (zgornjesavinjsko, srednještajersko in posavsko narečje).
Samo gorenjsko narečje delimo na 3 govore: osrednji gorenjski, govor SZ od Kranja in govor JV od Kranja.
Značilno za gorenjščino je, da ima palatalni glasovni karakter. SO povzročajo, da se zlogi mehčajo. Tako kot dolenjščina ima tudi gorenjščina tonemska nasprotja. SA so dolgi (nekoliko krajši kot v dolenjščini) in kratki (možni so samo v zadnjem ali edinem besednem zlogu).
Naglas kratkih SA je samo jačinski.
Vokalni sistem je samo monoftongičen. Za kratke SA je značilna močna MVR, zlasti ob zvočnikih in v izglasju besede. Pogosto pa SA popolnoma onemijo (ničta stopnja MVR). Značilno je tudi prednaglasno ukanje in akanje.
Nima vokaliziranih l, m, n. Ohranjena je oksitoneza (megla, bezeg). Pri SO je treba omeniti švapanje. Palatalna l' in n' sta otrdela (ohranjena le v Bohinjski dolini). V Kropi in Tržiču govore urularni r. Poznajo tudi sekundarno palatalizacijo velarov (k, g, h > č, j, š).
Skupina šč>š.
Za oblikoslovje je pomembno, da sam. sr. sp. prehajajo v m. sp. (maskulinizacija nevter).
Sam. ž. spola v R mn. lahko ohranijo končnico a (žena, solza, gora). Ohranjeni so vsi naglasni tipi v pregibanju in oksitoneza pri SA.
SELŠKO NAREČJE je po slušnem vtisu najbolj podobno gorenjščini; enak je glasovni razvoj (dolgi SA) in oblikoslovni razvoj. Loči pa se od gorenjščine predvsem po značilnostih pri SO:
" ni švapanja,
" ni sekundarne palatalizacije,
" začela so se izgubljati tonemska nasprotja: vzrok je vpliv nemških kolonistov.
TUHINJSKI GOVOR (V gorenjščina). To področje je bilo naseljeno s štajerske strani (CE kotlina). Kako daleč proti Z je ta naselitev segala, danes ni znano. Danes se na tem področju govori gorenjsko narečje (Kamniški govor) samo 10 km od Z proti V v dolino do Potoka. V samem centru te doline pa srečamo i in u. To sta centralna štajerska odraza, kar kaže na to, da je moralo biti naseljeno s štajerske strani. Izgubi se tonemsko naglaševanje, govori se samo jakostno. Pride do umika naglasa (ni več oksitoneze).
Mlajši pojavi pa so gorenjski: švapanje, maskulinizacija nevter, prednaglasno ukanje, redukcija kratkih SA, prehod g v grlov zapornik. Prometne poti s štajerske strani niso tekle čez Tuhinjsko dolino, ampak čez Črnivec. Zaradi tega se v savinjščini pojavijo refleksi iz gorenjščine (e:, o:).
V. ROVTARSKA NAREČNA SKUPINA
je spadala v SZ narečje (od 12. stol. naprej).
e>ie,
o>uo
Tudi v rovtarski narečni skupini je prišlo do zgodnjega podaljšanja stararih akutov, zato so ti odrazi sovpadli s stalno dolgimi SA. Rovtarska narečja so se potem nekaj časa razvijala skupaj s primorskimi (obsoško-idrijski sistem), vendar pa v primerjavi s primor. nar. niso imela ohranjenih o,e (primor. nar. so imela nosnike ohranjene dalj časa).
Ime je dobila po nem. glagolu reuten (=krčiti), pojavila se je kasneje (17. stol). To področje je bilo naseljeno v času mlajših kolonizacij; bilo je zelo hribovito, kolonizirali so ga Tirolci in Bavarci. Že v srednjem veku pride do interference med jezikoma (nem. in slov.). V času 2. vojne pride v okolici Škofje Loke do mešanja.
Rovtarska narečna skupina je heterogena. Slušni vtis narečne skupine se deli na:
1. TOLMINSKO NAREČJE: (ob spodnji Bači in Idriji). To narečje ima poseben govor: baški govor, ki je prehoden govor med gorenščino in rovtarščino. Za tolminsko narečje je značilno, da ima sistem dolgih SA samo 3 vokale: ie, uo, a;
Vsi ostali so se skrajšali, kratki SA imajo jakostni naglas; popolno akanje ter izredno močno MVR. Meji na podbrški govor (ob zgornji Bači, okolica Podbroda in nemškega Ruta).
Gorenjske prvine se kažejo v tem, da je ohranjen ?: (ie, uo). Posebnost v podbreškem (?) narečju je slekanje (ne ločijo sičnikov in šumevcev, ampak za oboje govorijo enake soglasnike s, z, c). Kračine so se v zadnjem 6. zlogu ponavadi podaljšale. Za polglasnik se govori ?.
2. CERKLJANSKO NAREČJE: (Cerkljansko in Idrijsko). Ima tudi samo jakostni naglas. Značilna je monoftongizacija: i?>i:, uo>u: ; Idrija ima samo enoglasnike.
3. POLJANSKO NAREČJE' v Poljanski dolini in po Žirovskem (Žiri). Ima tonemsko naglaševanje.
4. ČRNOVRŠKO NAREČJE:' Črni Vrh.
Ima jakostno naglaševanje. Ohranjena so kolikostna nasprotja (ločijo dolge in kratke SA). Dvoglasnika se spremenita: i?>i?, uo>u?, označujeta pa vse e-jevske in vse o-jevske SA.
E in o sta v samoglasniškem sistemu zelo široka in sta odraz za sekundarno naglašena SA.
e in o > e, o.
Sistem kratkih vokalov so izoblikovali:
" pred- in ponaglasno akanje (ne pa pod kratkim poudarkom);
" ukanje (za mehkonebnike v zlogih pred poudarkom);
" pojavi se mehčanje soglasnikov, l in n ali otrdita ali pa se elementa zamenjata (jl, ju)
" skupina šč preide v š
" za besedje so značilne romanske izposojenke, izrazi iz sosednje cerkljanščine in notranjščine. jakostno naglaševanje
5. HORJULSKO NAREČJE (od tu prihaja Tine Logar)' Z od Ljubljane.
" Ima ohranjeno tonemsko naglaševanje na dolgih in kratkih zlogih.
" SA sistem je na videz podoben knjižnemu, distribucija SA pa je različna.
" Značilna je močna MVR, akanje in ikanje (v prednaglasnih zlogih - nenaglašeni SA prehaja v i = je čisti i).
" Palatalni l' otrdi, nj > j.
" Maskulinizacija nevter.
6. ŠKOFJELOŠKO NAREČJE:
" ima jakostno naglaševanje
" dolgi SA sestavljajo enoglasniški sistem (pri čemer manjkata dolgi i in u, ker sta se položajno skrajšala: kratki u > kratki o (kruh>kroh),
" ikanje (e>i)
" ponaglasno ukanje (izglasni o>u)
VI. PRIMORSKA NAREČNA SKUPINA
Ime je dobila po geografski legi. Vključuje zelo heterogena narečja. Ta narečja druži skupen zg. razvoj do 3. etape. Razvojno spada v SZ narečje z dolgo ohranjenima nosnikoma.
V 3. etapi je prišlo do diftongizacije jata in etimološkega o: e>ie, o>uo, do denazalizacije nosnikov pa šele v 5. etapi.
Posebnost je NOTRANJŠČINA, ki se je razvijala skupaj z dolenjščino, zato sta tukaj razvita eu in ou.
Sem spadajo:
1. REZIJANSKO NAREČJE: Rezija; to narečje je nekaj posebnega. V osnovi je to ziljsko narečje, šele mlajši razvoji so beneški in posebni rezijanski.
2. OBSOŠKO NAREČJE: ob zgornji Soči do Mosta na Soči
3. TERSKO NAREČJE: ob reki Ter
4. NADIŠKO NAREČJE: ob reki Nadiži beneškoslovenska narečja
5. BRIŠKO NAREČJE: v Goriških Brdih.
6. KRAŠKO NAREČJE: Kras, spodnja Vipavska dolina, čez državno mejo v Italijo: od Gorice do Proseka. Je sekundarna tvorba, nastala s prekrivanjem briških govorov z notranjščino.
7. ISTRSKO NAREČJE: slovenska Istra. Deli se na 2 govora: severni rižanski in južni šavrinski govor
8. ČIČKO NAREČJE: Čiči, Z od Ilirske Bistrice (
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
