11.8.2006
Elizabentinsko gledališče |
objavil: Maja Joras
Število ogledov: 130 |
|
 |
POTEK UČNE URE:
1. DOŽIVLJAJSKO-SPOZNAVNA MOTIVACIJA
Po osebni predstavitvi skupaj z učenci ponovimo snov, ki so jo obravnavali zadnjo učno uro - grško in rimsko gledališče. Med ponavljanjem si učenci pomagajo z zapisi v zvezku. Učence vprašam: z obredi katerega boga je povezano grško gledališče, kako so potekale prvotne igre, kakšno je grško gledališče po obliki, koliko časa trajajo predstave, komu so bile namenjene, katerega spola so igralci, kako so igrali ženske vloge, kdo so najpomembnejši grški dramatiki in katera vrsta dramatike je najpomembnejša.
Pri rimskem gledališču učence sprašujem o vrstah dramatike, kako se rimsko gledališče po zgradbi razlikuje od grškega, kateri so znameniti dramatiki, kdo sme v gledališče, kdo lahko igra vloge ter kaj zamenja maske.
2. DEJAVNOSTI PRED UČNO SNOVJO
Najprej učencem povem nekaj o gledališču v srednjem veku, predvsem njegovem zatonu. V videorekorder vstavim kaseto, na kateri je posnet film Zaljubljeni Shakespeare. Učencem zavrtim uvodne kadre, v katerih je nazorno prikazano elizabetinsko gledališče. Po predstavitvi vprašam učence, ali vedo, kakšen tip gledališča so pravkar videli. Ko ugotovijo, napišem na tablo naslov ELIZABETINSKO GLEDALIŠČE.
3. UČNA SNOV
Učencem povem o ponovnem razcvetu gledališča v renesansi, o najpomembnejšem predstavniku tega obdobja, Shakespeareju, in njegovih delih, o zgradbi elizabetinskega gledališča, o obdobju klasicizma in najpomembnejšem predstavniku Molieru ter njegovih delih.
4. DEJAVNOSTI PO UČNI SNOVI
Učenci, ki so bili že vnaprej določeni in pripravljeni, preberejo odlomek iz prvega dejanja Romea in Julije, tragedije Williama Shakespeareja. Odlomek govori o prvem srečanju Romea in Julije na plesu pri Capuletovih. V njem nastopajo Romeo, Julija in Dojka.
Po prebranem odlomku razdelim učencem povzetek o današnji snovi in zaključim uro.
GLEDALIŠČE SKOZI ČAS
SREDNJI VEK
˘ po propadu rimskega cesarstva je razvoj drame skoraj za tisoč let zastal
˘ cerkveno gledališče: misteriji, mirakli, moralitete in pasijonske igre obravnavajo življenje svetnikov in svetopisemske zgodbe
˘ posvetne oblike gledališča: žonglerji, glasbeniki ter burkeži; preprosto gledališče, namenjeno predvsem zabavi
˘ pravi igralec je potujoči igralec, ki nastopa po sejmih, trgih, zabaviščih, kjer sproti improvizira.
RENESANSA - 16. stoletje
˘ nov razcvet doživi drama
˘ najpomembnejši predstavnik William Shakespeare
˘ njegova znana dela so: Hamlet, Romeo in Julija, Kralj Lear, Sen kresne noči, Komedija zmešnjav, Beneški trgovec, Mnogo hrupa za nič, Julij Cezar,……
˘ njegovo gledališče je bilo osmerokotno; sestavljeno je bilo iz treh galerij in balkona, v parterju pa so stali gledalci in gledali predstavo; osvetljeno z dnevno svetlobo in s svečniki
˘ ob posebnih priložnostih so ugledne gledalce posadili kar na oder
˘ tudi v renesansi so igralci bili potujoči
KLASICIZEM - 17.stoletje, začetek 18.stoletja
˘ izpopolni scenografijo; scenograf je bil eden najpomembnejših ustvarjalcev gledališča
˘ predstave so že tudi polne zvočnih efektov ter scenografskih domislic (prava drevesa na odru, travnik s cvetjem itn.)
˘ gledališče se obrne k najširši publiki
˘ najuglednejši obiskovalci gledališča sedijo v prvi vrsti parterja
˘ najpomembnejši dramatik je francoski komediograf Moliere
˘ njegove komedije: Smešne precioze, Skopuh, Namišljeni bolnik, Tartuffe
Oblika gledališča v prvi polovici 16. stoletja v Italiji - COMMEDIA DELL' ARTE;
je oblika komičnega ljudskega gledališča:
" maske: ponazarjajo različne komične tipe, pokrivajo zgornji del obraza
" improvizacija - commedia dell'arte ne pozna dramski predlog, temveč le zapisana izhodišča za posamezne vloge
" profesionalizem: igralci v commedii dell' arte so si z igranjem služili kruh
" tipizacija: se izraža skozi različne tipe commedie dell' arte, ki so se ohranili do danes (npr. pustne šeme na karnevalu v Benetkah)
" v commedii dell'arte so igrale tudi ženske - predmet oboževanja ali zaničevanja javnosti
" oder je bil običajno kar na vozu, s katerim so potovali po deželi
Za vse dobe je značilno:
" težko življenje igralcev. Gledališča in njihovi vodje so bili prisiljeni sklepati tudi kompromise, da so lahko delali naprej (Moliere)
" dolgo časa so igralci vodje skupin oziroma gledališč, pisci in režiserji. Tudi velika dramatika Moliere in Shakespeare sta bila igralca in vodji svojih igralskih družin
William Shakespeare
ROMEO IN JULIJA
ROMEO Juliji: Če moja roka je, v slo zapeljana,
svetinjo to z dotikom užalila,
greh moji ustni, romarja skesana,
s poljubom rahlim rada bi izmila.
JULIJA: Krivica tvoje roke ni velika:
z njo si pokazal se pobožno vdan;
saj vernik se svetnikom rok dotika
in romarski poljub je dlan na dlan.
ROMEO: Nima svetnica ust, in romar tudi?
JULIJA: Ima jih, romar, za molitev le.
ROMEO: Čuj, molim: usta kot prej dlan ponudi,
svetnica, da mi vera ne umre.
JULIJA: Svetnica, najsi usliši, se ne gane.
ROMEO: Miruj, da utrgam si molitve sad.
Jo poljubi.
Tako so ustne greha mi oprane.
JULIJA: In jaz ostala z grehom sem brez nad.
ROMEO: Z grehom od mene? Milostno pogubljaš!
Daj greh nazaj!
Jo poljubi.
JULIJA: Premojstrsko poljubljaš.
DOJKA: Mati bi rada govorila z vami.
ROMEO: Kdo je nje mati?
DOJKA: I, mladi gospod,
nje mati je te hiše gospodinja,
dobra gospa, poštena, pametna:
nje hčer, ki z njo ste govorili, sem
dojila jaz; - in ta, ki jo dobi,
z denarjem bo žvenkljal, to vam povem.
ROMEO: Kaj, Capuletova? O prebridko!
Sovražniku zastavil sem glavo.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
