|
|
 |
9.3.2005
Uvod v elizabetinsko gledališče |
objavil: Mojca Flis
Število ogledov: 302 |
|
 |
Renesančna dramatika
Renesančna drama se je razvijala v dveh smereh: v Italiji in Franciji je posnemala predvsem antične zglede, v Španiji in Angliji pa so pod vplivom antike ter srednjeveških dramskih oblik (moralitete, misteriji, burke) nastale nove renesančne dramske oblike.
V Italiji (16. stol.) so po zgledu antične dramatike gojili tragedijo in komedijo. V 15. stol. so znova odkrili pomen Plavtovih in Terencovih komedij ter Senekovih tragedij. Najprej so jih igrali v latinščini, nato v italijanščini. Nastajala so nova dramska dela. Tragedija se je zgledovala pri Seneki, komedija pa je nastajala na podlagi Plavtovih in Terencovih iger. Slednjo običajno imenujemo commedia erudita (učena komedija), saj je nastajala iz humanističnega proučevanja in posnemanja latinskih tekstov (gre za primer italijanske komedije, ki je nastala po rimskem zgledu). Za najboljšo komedijo je obveljala Machiavellijeva Mandragola (okoli 1520). Je najčistejši primer nove renesančne komedije. Ohranjene so še glavne značilnosti rimske komedije, vendar na novi podlagi. Dogajanje se plete po zvitem človeškem načrtu: Callimaco s prebrisano intrigo prevara starega Nicia, da bi prišel do njegove žene Lukrecije. Zmago slavi brezobzirna bistrost nad omejenostjo. Ideja dela je deloma naperjena zoper cerkev in meniš
tvo, zgodba je erotično drzna, vendar predvsem satirična.
Sredi 16. stoletja sta nastali še pastirska (pastoralna) igra (Tasso: Aminta) ter commedia del`arte, tj. komedija v improviziranem načinu. Njena značilnost so stalni komični tipi: Pantalone (omejeni starec, naivni oče), Dottore (smešni pravnik ali učenjak), Capitano (bahavi vojak), Harlekin in Colombina (par služabnikov ali ljubimcev) idr.. Napisanega teksta ni bilo, igralci so ga nadomeščali z improviziranim dialogom, vendar po danih obrazcih (trdo določen je bil samo zaris dogajanja). Igrale so jo potujoče skupine poklicnih igralcev, ki so jo polagoma razširili po vseh evropskih deželah.
V Angliji je v obdobju angleške renesanse (1580-1625) vladala kraljica Elizabeta I. (1558-1603), hči reformatorja z vrha in absolutista Henrika VII in zadnja vladarica iz družine Tudor. Pod njenim vladanjem nadomesti Anglija Španijo kot prva svetovna pomorska sila. London je postal pomembno trgovsko in finančno središče, kot sta bila v tem obdobju še Amsterdam in Antwerpen.
Kot običajno se veže politični razcvet države tudi z razcvetom kulture. V dobi, ki jo imenujemo elizabetinska, je najpomembnejša literarna vrsta dramatika, t. i. elizabetinska dramatika.
Najpomembnejši elizabetinski dramatik Shakespeare, ob njem pa velja omeniti še vsaj nekaj imen: Kyd (Španska tragedija), Marlowe (Edvard II), Jonson (Katilina), Webster (Vojvodinja Malfijska).
O elizabetinskem gledališču
V 16. stoletju so v Angliji uprizarjali gledališka dela na različnih krajih, v zaprtih prostorih (raznih dvoranah) in na prostem (na vrtovih, trgih), od sredine stoletja dalje pa predvsem na gostilniških dvoriščih. Tedanje angleške gostilne so imele ponavadi prostorno osrednje dvorišče, okrog njega pa so bile eno ali dvonadstropne stavbe z gostilniškimi sobami, do katerih so z dvorišča vodila stopnišča in balkoni. Gledališka skupina je na delu dvorišča postavila oder, gledalci pa so stali okrog njega ali sedeli na balkonih.
V 16. stoletju je v Angliji zaradi povečanega zanimanja za gledališke predstave delovalo veliko število igralskih skupin. Oblasti igralcem niso bile naklonjene: štele so jih za potepuhe in jih celo preganjale. Izjema so bile skupine, ki so bile vsaj formalno v službi kakega dostojanstvenika, pokrovitelja. Med temi skupinami v Londonu je potekala nenehna borba za prvenstvo, za priljubljenost pri občinstvu. Pokrovitelj skupine, v kateri je deloval Shakespeare, je bil sprva lord komornik, zato se je tudi imenovala po njem, kasneje, ko je postal pokrovitelj skupine sam kralj, se je preimenovala v Kraljevsko igralsko skupino. Shakespeare je igral v njej le manjše vloge, bil pa je njen najpomembnejši gledališki pisec.
Leta 1572 so v parlamentu sprejeli odločitev, da mora vsaka igralska skupina imeti uglednega pokrovitelja; v nasprotnem primeru ne sme nastopati v Londonu. Zunaj Londona so tako začeli graditi "ljudska" gledališča (najbolj znano Globe, Shakespeare njegov solastnik). Ohranila so gostilniško osnovo: večinoma so bila okrogle ali osmerokotne oblike, s tremi vrstami balkonskih sedežev; v sredini je bilo dvorišče z odrom. Ta je bil dvignjen kak meter od tal in je segal globoko v dvorišče, tako da so ga gledalci obdajali s treh strani. S tem je bil zagotovljen pristnejši stik igralcev z občinstvom. Poleg tega je prostrani oder v veliki meri omogočal vizualno, mizanscensko interpretacijo besedila, a tudi množične nastope ali prizore z veliko gibanja. Na tleh je imel oder odprtino s primičnim pokrovom; ta je služila za odhod v podzemlje, za prihod vešč ali drugih zlih sil, za grob ipd. Zadnja stena odra je imela dvoje ali več vrat za prihode in odhode igralcev. Nad zadnjim delom odra je bil balkon, namenjen za prizore
, ki so se dogajali npr. na balkonu ali na grajskem obzidju. Z njega so se spuščale stopnice k sprednjemu odru, ki ni bil zakrit z zastorom. Pod balkonom je bil del odra v ozadju navadno zakrit z zastorom, uporabljali pa so ga za posebne prizore, npr. za prizor v grobnici. Kulis in drugih rekvizitov je bilo na odru malo, tako da je bila ta sorazmerno prazen. Podatke o kraju in času dogajanja so gledalci izvedeli iz besedila. Tudi svetlobnih učinkov se v odprtem gledališču niso posluževali: dvorišče in oder nista imela strehe, tako da scene ni bilo treba osvetljevati, saj so se predstave začenjale zgodaj popoldne, ob dveh ali treh. Zato pa so bili igralci oblečeni v sorazmerno razkošne kostume, zlasti kralji so imeli oblačila iz dragocenega blaga. Nekoliko pozornejše branje didaskalij v Shakespearovih dramah pa nam pove, da so se v elizabetinskem gledališču precej posluževali zvočnih učinkov.
Elizabetinsko gledališče ni poznalo zavese, ki bi ločevala igralce in gledalce, pač pa pomožne zavese na odru. Odmorov med prizori ni bilo, tako da je igra tekla od začetka do konca brez prekinitev. Posledica tega pa je bila, da gledalci niso zaznavali stvarnega, nescenskega časa (koliko časa je minilo med posameznimi dogodki). Spremembo prizora so nakazovale besede dramskih oseb ali pa le sprememba kostumov oz. odrskih pripomočkov (npr. plašč je nakazoval, da se prizor dogaja zunaj, na cesti).
V mestih pa so gradili "privatna " gledališča (najznamenitejše Blackfriars). Ta so bila pokrita, kar je omogočalo pestrejšo uporabo različne odrske tehnike in umetno osvetlitev.
Glavne vloge v skupini so igrali vodilni, poklicni igralci. Igralk ni bilo. Ženske vloge so igrali dečki, a le do starosti, ko so mutirali. Prav dejstvo, da so ženske vloge igrali dečki, je vplivalo na to, da so replike ženskih dramskih oseb navadno krajše, saj si otroci niso mogli zapomniti toliko besedila kot odrasli soigralci moških dramskih oseb.Tako je razumljivo, da v Shakespearovih dramah ni veliko ženskih oseb in da so nosilne vloge praviloma moške (Hamlet: 20 moških vlog, 2 ženski vlogi).
Gledališče je bilo v renesančni Angliji najbolj priljubljena in tudi umetniško dognana oblika razvedrila. Obiskovali so ga gledalci vseh družbenih slojev: nepismeni in univerzitetno izobraženi, berači in plemiči. Ker je šlo za zelo različne okuse, so to morali upoštevati tudi pisci gledaliških del. Zaradi velikega zanimanja za gledališke predstave so gledališča bila tolikšna, da so lahko sprejela dva do tri tisoč gledalcev.
V Shakespearovem času je bila navada, da so uro pred predstavo na posebnem drogu razobesili zastavo in tako ljudi opozarjali, da bo tega dne predstava.
POTEK UČNE URE
1 UVODNA MOTIVACIJA Z NAPOVEDJO UČNEGA CILJA
Vodeni razgovor:
˘ Radi hodite v kino?
˘ Kateri film ste si nazadnje ogledali v kinu?
˘ Ali hodite kaj v gledališče?
˘ Katero gledališko predstavo ste si nazadnje ogledali?
˘ Ali vam je bila všeč?
˘ V katerem literarnem obdobju se pojavijo prva gledališča?
˘ Kako imenujemo ta gledališča?
˘ Katere dramske zvrsti so nastale v antiki?
˘ Kako pa je z dramatiko v srednjem veku?
˘ Ali mogoče veste, kdo je največji dramatik vseh časov? (Avtor tragedije Romeo in Julija.)
˘ V katero literarno obdobje sodi?
Napoved učnega cilja:
Danes se bomo ukvarjali z renesančno dramatiko, natančneje si bomo ogledali značilnosti elizabetinskega gledališča.
2 OBRAVNAVA
Dijaki odprejo delovne zvezke na str. 90, kjer imajo narisan miselni vzorec o elizabetinskem gledališču (med uro si ga bodo dopolnjevali). Najprej jim povem, kako se je renesančna dramatika razvijala v Italiji, nato pa preidem na angleško dramatiko v času renesanse. Dijaki si dopolnijo miselni vzorec (tabelska slika).
V nekaj stavkih jim pojasnim zgodovinsko dogajanje v obdobju angleške renesanse.
Tako pridemo do pojma elizabetinska dramatika in elizabetinsko gledališče.
Izgled elizabetinskega gledališča:
S pomočjo prosojnice si osvežimo spomin na antično gledališče (dijaki ga opišejo).
˘ Kaj je z gledališči v srednjem veku?
V renesansi pa se dramatika zopet razcveti. Zopet se pojavi gledališče - elizabetinsko.
S pomočjo skice v delovnem zvezku (str. 90/91) ter vprašanj skušajo dijaki opisati elizabetinsko gledališče.
1. Kje so uprizarjali gledališka dela?
2. Kako so izgledala ljudska gledališča?
3. Kakšna je bila njihova oblika?
4. Koliko vrst balkonskih sedežev so imela?
5. Kaj je bilo v sredini?
6. Na tleh je imel oder odprtino s primičnim pokrovom. Zakaj?
7. Kaj je bilo na zadnji steni odra? Čemu so služila?
8. Kaj je bilo nad zadnjim delom odra? Zakaj?
9. Kaj je bilo pod balkonom?
10. Ali so imela gledališča streho? Ali je bilo potrebno osvetljevanje, če vemo, da so se predstave začenjale zgodaj popoldne?
Nato še sama povem nekaj zanimivosti o tem gledališču.
˘ Katera dramska dela so uprizarjali v elizabetinskem gledališču?
Natančneje si bomo ogledali renesančno tragedijo (Hamlet, Romeo in Julija), in sicer dramsko tehniko, kompozicijo drame (prostor, čas, osebe), dramski monolog in dialog, tragičnost. Primerjali jo bomo z antično (Kralj Ojdip, Antigona).
DRAMSKA TEHNIKA
˘ Katera dramska tehnika prevladuje v antični dramatiki? Pojasnite sintetično in analitično dramsko tehniko!
Za večji del antične dramatike je značilna analitična tehnika (Sofokles: Kralj Ojdipus). Nasprotje analitične je sintetična dramska tehnika. Pri sintetični dramski tehniki, ki je značilna za Shakespearovo gledališče, se dramsko dejanje skoraj v celoti odvija na odru, pred očmi gledalca, in le malo dogodkov, ki povzročajo potek dejanja, je postavljenih v preteklost in se o njih na odru samo pripoveduje.
KOMPOZICIJA DRAME PRI SHAKESPEARU
˘ Kaj je značilno za antično tragedijo?
˘ Razložite enotnost dogajanja, časa in prostora.
˘ Brali ste Hamleta oziroma Romea in Julijo. Ali je Shakespeare upošteval načelo enotnosti?
Za antično tragedijo je značilna trojna enotnost: dejanja, časa in kraja. Enotnost dogajanja je bila mišljena tako, da tvori dramsko dejanje en sam glavni dogodek, brez stranskih epizod, da bi odgovarjala zahtevi po enotnosti časa, se je morala dramska zgodba odviti v času enega dneva, enotnost kraja pa je dovoljevala eno samo, nespremenjeno prizorišče skozi vsa dejanja. Shakespeare se teh pravil ni držal.
V Shakespearovi tragediji nastopa skoraj trikrat več oseb kot v antični, tudi besedila je skoraj enkrat več. Shakespearu je premalo zgolj glavno in edino dejanje, kakor pri grških klasikih; okrog osrednjega dejanja mora zaplesti še nekaj drugih, z glavnimi osebami povezati še nekaj stranskih, ki pa so z njimi nedeljivo povezane. Prizorišče se pri njem od prizora do prizora spreminja. Tudi enotnosti časa ne pozna. Koliko časa traja dramska zgodba, je dostikrat težko določiti, a gre ponavadi ne za dneve, pač pa tedne ali mesece.
˘ Kako je z usodo glavnega junaka v antični tragediji? Ali lahko vpliva nanjo?
Usoda junakov v grški tragediji je bila že vnaprej določena in se je odvijala po poti, začrtani na višjem mestu. Tragičnost je določena od bogov. Junak je kriv brez krivde.
˘ Kako pa je s tragičnostjo v renesansi? Kaj menite, od kod izvira?
Pri Shakespearu pa junaki v veliki meri sami odločajo o svoji usodi. V njihovo življenje sicer posegajo nepredvidena in nepredvidljiva, njim največkrat nenaklonjena naključja, vendar so za njihov tragični konec krive predvsem sile znotraj njih, njihove prekomerne strasti, pred katerimi razumsko podležejo. Tragičnost je pri Shakespearu pogojena z junakovim značajem.
MONOLOG
˘ Katere oblike dramskega govora poznaš?
Pri Shakespearu ima pomembno funkcijo monolog.
V berilu na str. 239 si bomo prebrali znameniti Hamletov monolog.
Monolog je oblika govora, ki je v vsakdanjem življenju redka. Izpovedni monolog ima v drami prednost, ki je dialog nima. Monolog je zaupna in iskrena oblika govora, izpoved, ki je neposredno namenjena gledalcu.
Monolog je bil v elizabetinskem gledališču konvencija, Shakespeare pa ga je znal uporabiti na poseben način: kot junakov psihološko izpovedni govor (Hamlet skoraj tri četrtine od vseh verzov izgovori v monologih; vtis o njegovi neodločnosti in omahljivosti ustvarjajo prav njegovi monologi, obenem pa poudarjajo njegovo osamljenost, izločenost iz družbe). Monologi so imeli v Shakespearovem gledališču še eno pomembno funkcijo: približevanja igralca v prvi plan, s tem pa je bila dosežena maksimalna identifikacija gledalcev z glavnim junakom.
ZBOR
˘ Kakšno vlogo ima zbor v antični tragediji?
Je glasnik modrosti in je kritičen do pogubnih strasti. Predstavlja glas ljudstva, igra vlogo povezovalca, komentatorja, razsodnika in didaskalij.
˘ Ali se spomnite, kako se imenujejo nastopne pesmi zbora?
3 POVZETEK
S pomočjo miselnega vzorca v delovnem zvezku (str. 90) na kratko ponovimo temeljne značilnosti elizabetinskega gledališča.
Celotna priprava je v priponi.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
 |
|
|
|
|
|
