1. MLIN ZA STARE BABE MLET
V Oplotnici je bilo posebej živahno proslavljanje pusta, saj je bila takrat na nogah vsa vas. Imeli so svojo posebnost, ki se ji je reklo "Mlin za stare babe mlet". Na voz ali pa, če je bil sneg na sani, so naredili hišo, ki je imela veliko kolo, v notranjosti pa so bile nekakšne raglje. To hišo so po vasi vozili konji, posebni belo oblečeni mlinarji pa so lovili starejše ženske; ker pravih žensk ni bilo lahko dobiti za takšen hec, so včasih morali kar kakšno mlajšo grše obleči. Ko so jo prijeli, je morala po štengah v mlin, kolo se je začelo vrteti in raglje so zahreščale, kot da bi lomile kosti. Čez nekaj časa se je kolo umirilo in mlinarji so ven spustili čedno, mlado dekle.
To zanimivost so si prišli ogledat od blizu in od daleč; iz Maribora, Bistrice, Poljčan, … Iz Konjic se je vsako leto pripeljalo po štirideset knezov, cele knežje družine, ta stari, ta mladi Windishcgreatzi, pa visoki uslužbenci - vsi s sanmi, ki so jih vlekli konji. Oplotniškim otrokom so radodarno dajali pomaranče, kekse, čokolado in bonbone. Cele tri dni, od nedelje do torka, so se Oplotničani veselili in vriskali.
G. Dušan Medved se je vselej trudil, da bi Oplotnica to obnovila, ker kakšne podobne navade ne najdemo nikjer v Sloveniji. Imajo kurente, lavfarje, … ta mlin pa je samo oplotniška tradicija.
" ZAPISALA: Tatjana Hren, 1982;
" PRIPOVEDOVALA: Adela Korošec, 1965; po pričevanju Dušana Medveda, ki je pred časom umrl.
" NAREČNE BESEDE:
štajnge - knj. stopnice;
2. LEERPJEBI
Njen oče je bil šavštar v Gorici pri Oplotnici. Pri njem so se učili leerpjebi. Imeli so soseda, Gorenjakuvega Tunčeka, ki je neprestano hodil k njim in jih spraševal: "Ko dalate, zako tau dalate, zako boste tau mili, …?" S časom jim je začel iti na živce. Nekega dne pa so leerpjebi skupaj zbijali eno kjšto skup. Tunčeka je zanimalo, zakaj bodo imeli tuto kjšto. Odgovorili so mu, da bodo njega noter zaprli. Sprla mu je bilo vseeno, "no, ka pa te je tau, te pa me zaprite". S časom, ko je malce bolj razmislil, pa si je rekel, "ja ko bojo te naredli z menoj pol, ku me bojo natri zaparli" in mu ni bilo več tako vseeno. Mislil si je: "Ze, či bom spizdu, bojo mjsli, de sn buječkež!" S časom pa rdečelasi Tonček leerpjebe le vpraša: "Ja ko bote pa te pol z menoj naredli?" Oni pa: "V Kujince v aputiko te bomo peloli, ker tam nmcajo toke ludi, ku majo rdeče lasi, pa pege pu lci, tak ku ti. Pol pa jih ntri pelojo, pa jih za noge vluft ubajsjo". Takrat je Tončka zares postalo strah. "Pol boš vjso, pa ti bojo slne vun
z vovst tjekle, spoda bojo pa en labur pustavli. Slne bojo pa pol mili za zdravlu za tiste ludi, ku majo krofe". Ko je Tonček vse to izvedel, je zbežal v gozd in se skril v lisičjo jamo, ki stoji še danes.
Čez čas, ko je bil skrit v gozdu, se je začela dreti ena svinja, ki so jo zaprli v kišto. Torej le ni bila zanj, ampak za svinjo.
Vendar se je Tonček potem le pozanimal, če je to res, kar so mu povedali leerpjebi o rdečelasih in pegastih otrocih. To se je v Slovenskih Konjicah v lekarni, ki je bila takrat zasebna, zares dogajalo. Sline takšnih otrok naj bi bile res zdravilne za ljudi, ki so imeli golšo.
" ZAPISALA: Tatjana Hren, 1982;
" PRIPOVEDOVALA: Jožica Trdin, 1947, po pripovedovanju Gorenjakovega Tunčeka;
" Narečne besede:
šavštar - knj. čevljar; Kujince - knj. Slovenske Konjice;
leerpjebi - knj. vajenci; aputika - knj. lekarna;
tau - knj. to; peloli - knj. peljali;
kjšta - knj. zaboj; vjso - knj. visel;
spizditi - knj. pobegniti; slne - knj. sline;
mjslu - knj. mislil; vovste - knj. usta;
zdravli - knj. zdraviti; krofi - golša;
3. COPRNICE IN BUMBONČO TONA
Bumbončo Tona je rad imel ženske in je hodil k Zimrajhom, kjer je danes gostilna, kajti tam so še imeli pušlšanke in veselice ter se vedno zadrževal pozno v noč. Ko se je neke noči po gozdu vračal domov, je bilo na poti eno brezno, do katerega je čisto vredu prišel. Potem pa je prišel v ostrogo in je do jutra hodil po tisti ostrogi, iz katere na noben način ni mogel zbežati. Kakor, da bi bil nor, se mu je zdelo. Povedal ji je, da ni bil pijan, ker če bi bil, ne bi bilo nič čudnega, če bi se mu kaj dozdevalo. V času, ko je več ur hodil po tisti ostrogi, se mu je v žepe neprestano nekaj devalo in govorilo: "Na kekse, jej kekse". Ko se je začelo svitati, ga je ven iz ostroge nekaj spustilo in je lahko odšel domov. To se mu je zgodilo čisto blizu njegovega doma. Ko je prišel domov, je imel čisto polne žepe. Imel je občutek, da ima žepe polne piškotov. Mislil si je: "Kak vredi, ze pa nam doma krajgan, ko jim bom prnisu pamnu kekso, pa bo vse vredi". Segel je v žep in začel devati iz žepov ne kakse, ampak dreke; im
el je polne žepe drekov.
" ZAPISALA: Tatjana Hren, 1982;
" PRIPOVEDOVALA: Jožica Sevšek, 1947;
" NAREČNE BESEDE:
brezno - knj. ostroga, čorba;
pušlšank - še ne gostilna, v kateri so točili pijačo;
ze - knj. zdaj;
krajgan - knj. kregan;
pamnu - polno;
4. ČAROVNICE
Nad Čadramom in cerkvijo sv. Mohorja je nekakšna graba. Moj stari ata in še nekaj drugih fantov je ponoči šlo domov in so videli, kako luč hodi sem ter tja. Pripovedoval mi je: "Pol smu se pa zmanli, pa smu drovg večer šli spet pugledat." Naslednji večer je tista luč zopet prišla. Tam je bilo eno drevo in poleg njega zloženega polno blaga. Naslednji dan so fantje zopet šli pogledat k drevesu in zopet nič ni bilo. Mislili so si, seveda mladi in pogumni, da morajo ugotoviti, za kaj gre. Naslednji večer so zopet opazovali, luč je zopet prišla in je tisto blago prelagala in prelagala ter zlagala. Ko so opazovali, so se vsi tresli. Opazovali so še kar nekaj večerov, vendar še do danes ne vedo, kaj naj bi bilo.
" ZAPISALA: Tatjana Hren, 1982;
" PRIPOVEDOVAL: Kamilo Škrinjar, 1924;
" NAREČNE BESEDE:
zmanli - knj. zmeniti se;
drovg - knj. naslednji;
pogledat - knj. pogledati;
5. VLEČENJE KLADE, ŠTORA
V moji rojstni vasi je pustni torek pred več kot 40-imi leti mineval kot ponavadi, v sprevodu, v katerem so izpostavili vse negativne pojave v vasi. Ko je polnočni zvon oznanil pepelnico, je poleg vsega običajnega (posta, …) začel veljati tudi pregovor: "Minila je pepelnica, ostala sem samica."
V Malahorni je bilo na pepelnično sredo še posebej zanimivo, kajti stekle so se zadnje priprave za ta dan, za vlečenje ploha ali klade skozi vas. Okoli osem metrov dolg ploh so peljali skozi vas, v znak fantom in dekletom, ki so v minulem predpustnem času ostali samski oziroma, če v vasi ni bilo nobene poroke.
Štor na dvorišču je pomenil, da bo zagorelo v krušni peči in da bo toplota pregnala zlo iz hiše, vanjo pa pripeljala ženina ali nevesto.
V vasi so bila tudi dekleta, ki so z možitvijo kasnila. Zanje so poiskali ogromen, verjetno največje štor, kar jih je bilo, vpregli konja in par volov ter ji ga privlekli na dvorišče. Nova lastnica štora se je potem kar kmalu poročila.
Danes v naši vasi ta šega ni več ohranjena. Morda pa ravno zaradi štorov in klad v vasi ostaja toliko mladih neporočenih in jim je "lepše na koruzi".
" ZAPISALA: Tatjana Hren, 1982;
" PRIPOVEDOVAL: Milan Hren, 1951.
Podpirajte našo spletno stran, da bo živela še naprej in si oglejte z klikom eno
od reklamnih povezav,
ki vas zanima med naslednjo izbiro |
|
|
|
|
